KRISTUSOVA NAVZOČNOST V BOGOSLUŽJU (2)

V življenju praznujemo različne dogodke, pri katerih je v ospredju sedanjost: rojstvo, diploma, poroka, nova maša. Lahko pa gre za spominsko praznovanje nekega preteklega dogodka na obletnico tega dogodka: rojstni dan, zlata poroka, zlata maša.

V cerkvenem letu je pri praznovanju redko v ospredju sedanjost, kakor je npr. pri posvečenju nove cerkve. Še tu je sedanjost tesno povezana s preteklostjo, s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, ki se na zakramentalni način ponavzočuje z vsako mašno daritvijo, zato tudi z daritvijo pri posvečenju cerkve. Vedno gre za spomin preteklega odrešilnega dela. Pomislimo na božične in velikonočne praznike in na vsako nedeljo, ki je spomin Kristusovega vstajenja, v zvezi z njim pa tudi celotne Kristusove velikonočne skrivnosti.

Kristusovega odrešilnega dela se spominjamo vsako nedeljo, skozi vse cerkveno leto, najbolj slovesno pa na velikonočno tridnevje. V božičnem času se spominjamo Jezusovega prihoda na svet in njegove mladosti, v velikonočnem času pa izvršitve odrešenja.

Cerkveno ali bogoslužno leto je po nauku 2. vatikanskega koncila obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa. Pri tem se Kristusovi odrešenjski dogodki na neki način ponavzočijo in pridemo z njimi v stik ter se napolnjujemo z zveličavno milostjo (prim. B 102).

V apostolskem pismu »Mysterii paschalis« – s katerim papež sv. Pavel VI. potrjuje Splošne določbe o cerkvenem letu in novi splošni rimski koledar – je zapisano: »Obnavljamo spomin na pretekle dogodke, da bi iz premišljevanja o njih tudi preprosti verniki zajemali pouk in hrano; pa tudi to, da ima obhajanje cerkvenega leta prav posebno zakramentalno moč in učinkovitost za hranitev krščanskega življenja.«

 

Ponavzočevanje starozaveznih odrešenjskih dogodkov

 

Cerkveno leto ima svoje osnove že v stari zavezi, kjer se je ljudstvo zbiralo k praznikom v templju. Starozavezno izvoljeno ljudstvo se je rado spominjalo slavnih dogodkov svoje preteklosti, v katerih je gledalo odrešenjsko Božje delovanje. Vse praznike so oblikovali na osnovi spomina na pretekle dogodke. Pri teh praznovanjih ni šlo samo za spomin, temveč za obredno, znamenjsko ponavzočevanje nekdanjih odrešenjskih dejanj. To obredno spominjanje jih je utrjevalo v prepričanju, da bo Bog zdaj pomagal tudi njim, kakor je nekoč njihovim očetom. Vsaka generacija, ki je obhajala spomin preteklega odrešenjskega dogodka, je bila tako deležna Božjega odrešenja. Vsi prazniki v Izraelu so bili povezani z velikonočno rešitvijo iz Egipta. Vsako leto so se z velikonočnim praznikom spominjali izhoda iz egiptovske sužnosti.

Ni šlo samo za spomin na pretekle dogodke. Pretekli odrešenjski dogodki so postali s pomočjo obreda, ki je bil učinkovito znamenje, na neki način navzoči. To se je dogajalo v moči prihodnjega Kristusovega odrešenja. Po bogoslužju se je enkratno preteklo odrešenjsko Božje delovanje podaljševalo in ponavzočevalo v sedanjosti. Starozavezni verniki so iz njega prejemali pouk in duhovno hrano.

V tem bogoslužnem spominjanju in ponavzočevanju preteklih odrešenjskih dogodkov so gledali vnaprejšnje uživanje prihodnjega odrešenja, v katerega so se z obredom  vključevali.

 

Ponavzočevanje novozaveznih odrešenjskih dogodkov

 

Kristus je starozavezne odrešenjske dogodke dopolnil, prav tako tudi praznovanje teh dogodkov.

Krščanstvo je bilo kot zgodovinsko verstvo vedno navezano na spominjanje preteklih odrešenjskih dogodkov. V veri in bogoslužju ima zato spominjanje osrednje mesto. Kristjani so se v veri in pri bogoslužju takoj od začetka spominjali Jezusovih besed in dejanj. Iz njih so zajemali duhovni pouk in hrano. Svoj vrh je obredno spominjanje Jezusa Kristusa dosegalo v obhajanju evharistije. Spominjanje pa ni samo usmerjanje pogleda v preteklost, ampak gre pri njem za učinkovito ponavzočevanje tistega, kar se je nekoč zgodilo.

To se še posebej dogaja pri nedeljskem bogoslužju, ki so ga obhajali od začetka krščanstva. Vrhunec doseže to praznovanje na velikonočno nedeljo, ki je največji krščanski praznik in so ga kot takega obhajali vsaj od 2. stoletja dalje. Kmalu mu je sledil binkoštni praznik, ki je poleg velike noči najstarejši krščanski praznik. Omenja ga že Tertulijan (+ po 220). V 3. stoletju so uvedli tridnevno pripravo na veliko noč. V 4. stoletju so začeli praznovati praznik Gospodovega rojstva in njegovega razglašenja, ob koncu 4. stoletja pa Gospodov vnebohod. Do papeža Gregorja Velikega (+604) so bili vpeljani že vsi najpomembnejši prazniki, v katerih slavimo Gospodove odrešenjske skrivnosti.

Drugi vatikanski koncil uči, da dobra mati Cerkev celotno Kristusovo skrivnost »razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102). Koncil cerkvenega leta ne deli na božično in velikonočno dobo, ampak gleda nanj kot na celoto, v kateri se odvija vsa Kristusova skrivnost.

Spominsko ponavzočevanje Kristusovih odrešenjskih skrivnosti je tesno povezano s Kristusovo navzočnostjo v bogoslužju. Kristus je v bogoslužju navzoč, da ponavzoči svoje pretekle odrešenjske dogodke in besede, predvsem velikonočno skrivnost.

 

Kako se Kristusove odrešenjske skrivnosti ponavzočijo?

 

Ko 2. vatikanski cerkveni zbor pravi, da Cerkev v teku leta razgrne celotno Kristusovo skrivnost, nadaljuje: »Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo« (B 102).

Ko je koncil naglasil, da Gospodove »skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik«, se je s tem dotaknil teorije o navzočnosti misterijev (skrivnosti), ki jo je zagovarjal Odo Casel (+ 1948). Vendar koncil te teorije ni naravnost sprejel, kar kažejo besede »na neki način« (quodammodo). Poleg tega izraz »odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda« kaže bolj na navzočnost sadov skrivnosti odrešenja kakor na navzočnost skrivnosti odrešenja. Koncil hoče naglasiti, da se v bogoslužju Kristusovo odrešenjsko delovanje nadaljuje, verniki pa pridejo z njim »v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo«.

Kako postanejo Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti v vsakem času in kraju navzoče in dejavne? Gotovo ne tako, da pretekli zgodovinski dogodki postanejo sedanji dogodki. Kalvarija je v zgodovinskem pomenu samo ena. Pri mašni daritvi se ponavzočuje le na obredni in zakramentalni način, ne pa v svoji kruti in krvavi resničnosti. Jezus je samo enkrat trpel in umrl na križu. Pri mašni daritvi je sicer navzoč isti Kristus, ki je nekoč za nas na križu trpel in umrl. Ni pa v pravem pomenu navzoče njegovo trpljenje, ampak le sadovi tega trpljenja.

Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti postanejo v bogoslužju na neki način navzoče po navzočem poveličanem Kristusu. Bogoslužna dejanja ponavzočujejo Kristusove zgodovinske odrešenjske dogodke in besede.

Teologi podajajo tole razlago: Kristus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog. Njegova pretekla odrešenjska dejanja in besede so hkrati dejanja in besede Kristusove Božje osebe. Zato niso omejena na čas in prostor in jih je vedno mogoče ponavzočiti, kajti deležna so Božje večnosti in povsodpričujočnosti. Kristusovo odrešenje je v moči Kristusove Božje osebe pravzaprav vedno navzoča stvarnost. V zgodovinskih odrešenjskih dogodkih je vključena prvina nadzgodovinskosti, večnosti. V bogoslužju se povežemo s Kristusovim odrešenjem in smo ga tudi deležni. Kristusove zgodovinske odrešenjske skrivnosti dobijo posebno učinkovitost pri evharistiji.

p. Anton

 

 

 

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV Spoštljivo poslušaj Božjo besedo

K ambonu je prišel bralec (lektor) in začel s prvim berilom. K besednemu bogoslužju spada kot glavni del branje Svetega pisma in spevi med berili. To bogoslužje dopolnjujejo in sklepajo: pridiga, vera in prošnje za vse potrebe.

Bogoslužje ni v prvi vrsti v tem, da mi govorimo Bogu, temveč da Bog govori nam. Govori nam po Svetem pismu pri bogoslužju Božje besede, govori nam pa tudi po vseh besedah in kretnjah, govori tudi po sveti tihoti. Božje ljudstvo se po Božji besedi zbira, raste in hrani ter se usmerja k Bogu. Tako napreduje v veri, upanju in ljubezni. Ko Božjo besedo sprejema z vero, ga ta beseda vodi k spreobrnjenju in novemu življenju.

Nedeljska berila in evangeliji so razdeljeni tako, da v teku treh let, A, B in C, pridejo na vrsto vsi glavni deli Svetega pisma. V letu A je vodilni evangelist Matej, v letu B Marko, v letu C pa Luka. Evangelist Janez pride na vrsto vsa tri leta v posameznih dobah cerkvenega leta. Delavniška berila so razdeljena na dve leti, evangelij pa je vsako leto isti.

Ob nedeljah in slovesnih praznikih imamo trojno branje, dve berili in evangelij. Na druge dni je le eno berilo in evangelij.

Pomembno vlogo pri posredovanju mašnih beril ima bralec, ki je za to službo lahko posebej postavljen s posebnim obredom. On bere vsa branja iz Svetega pisma razen evangelija. Lahko napoveduje molitvene namene v prošnjah za vse potrebe in bere ali poje tudi psalm med berili.

Da bodo verniki ob poslušanju beril živo doživeli vsebino Svetega pisma, morajo biti bralci zares sposobni in dobro pripravljeni. Brati morajo glasno, razločno in razumljivo. Samo tako bodo zbranim vernikom prav posredovali Božjo besedo, ki je v berilih.

Bralec se mora pripraviti duhovno in tehnično. K duhovni pripravi spada primerno poznanje Svetega pisma in mašnega bogoslužja. Poleg tega mora Božjo besedo pred branjem v cerkvi sam prebrati. Tehnična vzgoja pa mora bralce vedno bolj usposabljati za umetnost branja vpričo ljudstva.

Po prvem berilu je svetopisemski psalm z odpevom, ki se navezuje na vsebino berila. Zato ni prav, če je na tem mestu namesto psalma kakšna pesem. Psalm z odpevom naj bi po možnosti peli, kajti petje zelo pomaga, da dojamemo duhovni pomen psalma in ga lažje premišljujemo. Če ga ne pojemo, ga je treba brati na način, ki bo čim bolj primeren za premišljevanje Božje besede.

Po drugem berilu vsi stoje pojemo 'alelujo' ali vrstico pred evangelijem, kakor terja čas cerkvenega leta. Z 'alelujo' sprejmemo Gospoda, ki nam bo po evangeliju govoril, ga pozdravimo in s petjem izpovemo svojo vero. Alelujo pojemo vse leto razen v postu. Predhodna navodila v knjigi 'Berila in evangeliji za leto A' določajo: »'Alelujo' in vrstico pred evangelijem je treba peti. Pri tem vsi stojijo; peti mora vse zbrano ljudstvo, ne pa samo pevec, ki petje začenja, ali zbor.«

p. Anton

 

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV Ambón te spominja na Božjo besedo

Začenja se besedno bogoslužje na ambónu poleg oltarja. Ambon in oltar sta dve zelo zgovorni znamenji, ki razodevata, da je mašna daritev sestavljena nekako iz dveh delov, namreč iz besednega in evharističnega bogoslužja, ki pa sta tesno povezana med seboj, da sestavljata eno samo bogoslužno opravilo. Zato mora biti ambon usklajen z oltarjem.

V Rimskem misalu je zapisano: »Dostojanstvo Božje besede terja, da je v Cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja, in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov. Primerno je, da je ta prostor redno nepremičen ambon in ne samo preprosto premično stojalo. V vsaki cerkvi mora biti v skladu z njenim slogom ambon tako postavljen, da oznanjevalce besede verniki lahko dobro vidijo in slišijo.«

Nekdanje prižnice so bile že po svoji velikosti in bogati umetniški in pričevanjski okrasitvi bolj zgovorno znamenje Božje besede kakor marsikateri današnji ambon. Načrtovalci cerkvene opreme naj bi se tega zavedali.

Pri ambonu bralec bere berilo, psalm po berilu, drugo berilo in poje alelujo. Pri ambonu duhovnik ali diakon bere ali poje evangelij ter ima pridigo ali homilijo. Pri njem so tudi prošnje za vse potrebe. Ambon in oltar sta kakor dve mizi za kruh Božje besede in kruh Kristusovega telesa. Ambon nas spominja, da je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

Ko prideš v cerkev in zagledaš ambon, se lahko spomniš, kdaj te je Božja beseda v tej ali v kaki drugi cerkvi posebej nagovorila in morda celo preusmerila tvoje življenje. Če tega nikoli ni bilo, morda s tvojim poslušanjem Božje besede nekaj ni v redu. Zanjo je namreč treba biti odprt, kakor je bil prerok Jeremija: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca« (Jer 15,16).

Vsekakor je prav, da se pogosto priporočaš Svetemu Duhu, naj ti on pomaga, da Božja beseda zate ne bo mrtva beseda, ampak živa in dejavna. Tako boš spoznal, da je namenjena prav tebi in za tvoje vsakdanje življenje, ki prav na podlagi Božje besede postaja vedno bolj Božje. Tako boš uresničil spodbudo v Jakobovem pismu: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22).

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023/24

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. novembra 2023, 28 januarja in 25. februarja 2024. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. decembra 2023, 8. januarja! 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. ktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca v Stični.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v naši baziliki v soboto: 2. decembra 2023,

6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago za premišljevanje,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Priprava na Božič

Pred nami so štirje tedni priprave na podoživljanje Jezusovega človeškega rojstva pred več kot dva tisoč leti in doživljanje njegovega sedanjega rojstva v naših srcih, v naših družinah in drugih občestvih. Od priprave so predvsem odvisni sadovi. V pripravi že vnaprej okušamo sadove, že vnaprej praznujemo božič, to je prihod Boga med nas in v nas!

Vijolična barva mašnega plašča, prva adventna sveča, adventne pesmi, drugačna mašna berila in pridige, romanje Matere Marije od družine do družine – vse to nas spominja, da se mora tudi v nas samih nekaj dogajati. Adventni čas je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Kaj lahko storimo?

Vzeti si moramo čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega. To je težko, ker nam vedno primanjkuje časa. Vsak pa bo imel čas, ko bo treba umreti. Da si bomo našli čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega, se je treba nekaterim stvarem odreči. Ni druge rešitve! Čas za dušo, za Boga in za bližnjega pomeni: Nimam časa za nekoristne ali celo škodljive programe na televiziji in računalniku; nimam časa za prazne ali celo grešne pogovore in klepetanje ali celo za opravljanje in obrekovanje ljudi. Znam se odpovedati manj koristnim opravkom.

Vzeti si čas za svojo dušo, pomeni: poskrbeti za svojo duhovno rast, za dobro adventno spoved, varovati se grehov in narediti čim več dobrega. Poglobiti se v branje Svetega pisma. V evangeliju bomo večkrat slišali besedo »čujte«. Druga beseda za »čujte« je: »Ne spite!« Ne bodite duhovno zaspani, bodite duhovno budni!

Kdo duhovno čuje? Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere skoznje sovražnik. Gledal, bral in poslušal bo le tisto, kar ga duhovno dviga, ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da duhovno čuje tisti, ki izpolnjuje Božje zapovedi, ki se ravna po Božji volji.

Duhovno čuje, kdor redno in dobro moli, kdor se zaveda, da vse dobro prihaja od Boga. V berilu na 1. adventno nedeljo imamo pri preroku Izaiju lepo misel: »Ti, Gospod, si naš oče.« Naj nas ta misel spremlja ves advent. Prerok Izaija moli: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« To je tisto pravo hrepenenje, ki nas povezuje z Bogom!

Če je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi. Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove. Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi adventni venec, goreča adventna sveča. V dokumentu, ki mu na kratko rečemo PIP, to je: Pridi in poglej, so nam zapisali naši škofje program: Več in bolje moliti! Slovenski kristjan: Več in dobro moli!

Kdor redno in dobro moli, si je vzel čas za Boga. Jezus nas spodbuja: »Čujte in vsak dan molite!« Naj bo naše adventno geslo: Noben večer brez dobre večerne molitve! Če je doslej ni bilo, jo bomo v adventnem času postavili na dnevni red, kakor so na dnevnem redu obroki hrane. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je dejal: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

V adventu naj bi imeli tudi čas za bližnjega, zlasti za tistega, s katerim skupaj živimo. Vzeti si čas za bližnjega, pomeni: biti pozoren na potrebe bližnjega, priskočiti mu na pomoč, zlasti, če je v stiski. Morda je to prijazna beseda, pogovor, kakšna konkretna pomoč, obisk. Vsakdanje življenje nam ponuja nešteto priložnosti, predvsem v družinskem življenju. Jezus nas bo sodil po tem, kako smo dajali lačnemu jesti, žejnemu piti, kako smo sprejemali tujce, nage oblačili, bolnike in jetnike obiskovali. Vse to ne bo pretežko, če bomo v vsakem človeku gledali Jezusa. Kar storimo bližnjemu, storimo Jezusu.

Ponovimo: Advent pomeni: Imam čas za svojo dušo, za Boga in molitev ter za bližnjega!

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Jabolčni kis

Pater Simon Ašič (1906–1992) je v svojem pismu enkrat napisal: »Jaz redno pri hrani uporabljam jabolčni kis, samo pri mleku in kavi ne. Pri mesu obvezno, juha dobi dober okus pri treh čajnih žličkah kisa.«

Zdravilnost jabolčnega kisa za telo je znana že tisočletja, saj ugodno vpliva na človeški organizem, ker vsebuje številne flavonoide, encime, minerale in vitamine. Pater Ašič je uporabljal pripravke iz zdravilnih rastlin in tudi jabolčni kis, da je lahko ljudem, ki so prihajali k njemu v Cistercijansko opatijo Stična po drugi svetovni vojni, pomagal oziroma dal nasvet, kako ozdraveti s pomočjo ljudske medicine, ter jim bil v tolažbo. Bil je vedre narave, rad se je pošalil. Tako kot piše v knjigi Pregovorov (Prg 17,22) v Svetem pismu, da »veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši kosti«.

Danes je strokovnjak za pripravo kisa v podjetju Sitik v Stični, kjer izdelujejo izdelke po recepturah patra Simona Ašiča, gospod Marjan.

Pri nekaterih težavah si lahko pomagamo s pripravki iz jabolčnega kisa po nasvetih patra Ašiča:

ANGINA

Kopel celega telesa s kisom in soljo ali s poparkom žajblja. Pripravimo si jo zvečer pred spanjem. Priporočljiva je tudi lahko samo nožna kopel.

ASTMA

1.Strok česna, sok 1 limone, 1 žličko poprove mete in 1 žličko žajbljevih listov damo v 1 liter hladne vode. Segrejemo do vretja in pustimo vreti še 5-10 minut. Dodamo 1 dl jabolčnega kisa. Precedimo in pijemo 2 skodelici dnevno.

2. Olupljeno korenino hrena narežemo na kolobarje ter jih zalijemo z jabolčnim kisom, da se zmehčajo. Nato vse skuhamo in precedimo. Dodamo med in zopet vse skuhamo, da se zgosti. Z nastalo vsebino napolnimo steklenice. Jemljemo 1 žličko zjutraj in zvečer.

BOLEČE NOGE

V umivalnik damo toplo vodo, ki jo razredčimo z enako količino kisa. Noge si nežno umijemo.

BOLEČE GRLO

1 žličko jabolčnega kisa vmešamo v 1 skodelico mlačne ali tople vode,

grgramo in popijemo.

GLIVIČNO VNETJE STOPAL IN NOHTOV NA NOGAH

Pri glivičnem vnetju stopal in nohtov si obujemo bombažne nogavice, ki smo jih prej namočili v malo razredčenem jabolčnem kisu. Čez damo plastično vrečko in nato obujemo še en par suhih nogavic. Po dveh urah vse odstranimo in s strgalom previdno, a učinkovito odstranimo odmrlo in obolelo kožo s stopal. Noge bodo še potem nekaj časa dišale po kisu.

GRIPA

Prsni koš natremo z jabolčnim kisom. Dobro je, če kis tudi pijemo. 2 čajni žlički razredčimo v kozarcu vode in pijemo enkrat dnevno.

IZPADANJE LAS

Natiranje lasišča s koprivo. V pol litra jabolčnega kisa 10 minut kuhamo 1 pest korenin koprive. Ohladimo, precedimo in natiramo lasišče enkrat dnevno.

LUSKAVICA

Mesta, kjer je koža luskava, izmivamo z jabolčnim kisom.

NESPEČNOST

Pred spanjem si pripravimo obkladek z jabolčnim kisom. Nogavice namočimo v kis, jih ožamemo in obujemo; čez damo volnene nogavice in se dobro pokrijemo in zaspimo.

OTEKLE NOGE

1.Obkladek s kisom. Počivamo.

2.Čaj iz cvetov črnega bezga, listov koprive in rastlin njivske preslice. Pri oteklih nogah zjutraj z 1 litrom kropa poparimo 4 žlice mešanice teh zelišč. Osladimo z medom. Pijemo trikrat dnevno po 2 skodelici pred glavnimi obroki. Istočasno masiramo noge s tinkturo listov bršljana in orehovih listov trikrat dnevno po 10 minut. Nato bolna mesta izmijemo z mlačno vodo in jih 10 minut masiramo še z jabolčnim kisom ter za 2 uri namažemo z oljčnim oljem.

ODRGNINE, PODPLUTBE, UDARNINE

Obkladki s peteršiljem, kisom in vinom. V 2,5 dl rdečega vina, ki smo mu prilili 2 dl vinskega kisa, primešamo 3 žlice listov peteršilja in kuhamo 10 minut. Tople obkladke dajemo na prizadeto mesto štirikrat dnevno.

PEGE

Mazilo s hrenom. Naribamo hren in ga za 1 do 2 dni namočimo v kisu. S to zmesjo zvečer pred spanjem previdno namažemo kožo s pegami.

PIK, UGRIZ

Obkladek z jabolčnim kisom.

POVIŠANA TELESNA TEMPERATURA

Pripravek s kisom, ki vsebuje sveže maline, pijemo.

PRHLJAJ NA LASIŠČU

2 žlici jabolčnega kisa zmešamo z 2 žlicama vode ter 2 žlicama oljčnega olja. To vtremo v lasišče. Po 20 minutah speremo in umijemo lase s šamponom.

SRBEČICA; SUHA KOŽA, KI SRBI

Kopel z jabolčnim kisom. Kopel celega telesa: v kopelno vodo vlijemo ¼ litra kisa.

ZAPRTJE

Sok z jabolčnim kisom. V 1 dl mlačne vode damo 2 žlički kisa in spijemo na tešče.

Poleg naravnega domačega jabolčnega kisa lahko v Sitiku kupimo tudi jabolčni kis s hrenom, medom, zelenimi orehi, česnom in s čemažem. Za pripravo solat je okusen tudi zeliščni kis, ki vsebuje korenine angelike in peteršilja, liste poprove mete in rožmarina, rastline majarona in plodove kumine.

Barbara Kozan, mag. farm.