VALERIJINE VRSTICE Očetova zadnja zima

Tisto leto, ko je umrl, bi izpolnil 90 let. Zadnjo zimo je – sicer vedno dobrovoljni mož – nekam čudno onemogel. Zdelo se je, kakor da odhaja, hkrati so minevale stvari, s katerimi je bil povezan vse življenje.

Prvi večji sneg je polomil starodavno hruško ob poti. Oče jo je vse življenje skrbno obrezoval in ji potem, ko je vanjo udarila strela, pomagal, da je spet oživela. Zdaj je padla čez cesto, se zlomila in njeno trhlo deblo nam je povedalo, da je umirala. Na križpotju stoji križ, leseno znamenje, ki ga je bilo treba v več kot sto letih pogosto obnoviti ali celo zamenjati leseni del. Podrl ga je močan veter in čakali smo, da bo odlezel sneg, da ga spet postavimo.

Čas mu je merila dvesto let stara ura. Nihče je ni znal več popraviti razen p. Simona Ašiča. A tudi on je odšel s tega sveta in ura je za vedno obstala, oče pa ni mogel brez njenega bitja. Kupili smo novo, dokaj podobno stari, a je ni maral. Visela je sicer na zidu, a ni dovolil, da bi jo navili. Umrl je med sredozimci.

Pričakovali in pričakali smo pomlad. Bukve v gozdu za hišo so ozelenele, razveselili smo se kukavice in njenega pomenljivega oglašanja, le lastovic nismo pričakali. Vedno so gnezdile pod nadstreškom, oče jim je pripravljal opore za gnezda. Tokrat se niso vrnile. Pa tudi naslednje leto ne. V nekatera njihova gnezda so se naselili vrabci. A lastovic nismo pozabili, kakor ne očeta.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega, XI., Marija

Umrla je stara 94 let na dan svojega godu za praznik Device Marije. Zadnje leto ni več hodila med ljudi. Vedeli so, da je zelo bolna, zato so bili presenečeni, ko so jo prihajali kropit, da na njenem obrazu ni bilo opaziti sledov njenega trpljenja.

Ko ji je bilo najhuje, ko pri najboljši volji ni mogla premagovati stokanja in joka, so jo skušali tolažiti : »Saj ni rečeno, da moraš ravno vse pretrpeti. Če se boš odločila za evtanazijo, ti bodo gotovo ugodili.«
»Mogoče res ne bom zdržala. Ampak, če bom naredila konec, ga bom naredila sama. Moja duša bo odgovarjala za moj greh, ne bom pa s svojim samomorom obremenjevala vesti zdravnika ali kogar koli drugega.« Pa se je Bog usmilil njene duše in jo končno odrešil trpljenja. Umrla je obdana z najdražjimi na predpraznično noč – pokončna, kot je vedno bila.

Zgodaj je izgubila moža, več kot 40 let je bila vdova. Namigovali so ji, da bi se lahko še enkrat poročila, a se o tem ni hotela niti pogovarjati.

»Poročila sem se enkrat za ta in oni svet,« jih je zavrnila.

Bila je preprosta ženska, a videti je bila dama. Kar koli je oblekla, ji je pristajalo. Imela je le osnovno šolo in nekaj tečajev, a je dajala vtis, da je izobražena. Ko je postala vdova, se je v glavnem zadrževala doma. Skrbela je za vnuke, kuhala za družini svojih hčera in obdelovala vrt. Imela je tudi nekaj dobrih znank, s katerimi so si vsake toliko časa olajšale duše z nedolžnim opravljanjem. Ob nedeljah je hodila k maši, ne pa tudi ob delavnikih, ker je menila, da se z ničemer ne sme pretiravati. Tudi božjih poti ni obiskovala. Pač pa je navdušeno prepevala v cerkvenem zboru. Njeni sopevci so sicer menili, da bi bilo veliko bolje, če bi samo odpirala usta, ali pa še tisto ne. Toda reči se ji tega niso upali, saj so do njene pojave občutili nekakšno strahospoštovanje. Marija je imela s kora prelep pogled po cerkvi oziroma ljudeh, ki so sedeli po klopeh. Tako je vedela za vsako faranko, kako zanemarjeno frizuro ima. Znala je ošvrkniti tudi tiste, ki so skrbele za okrasitev cerkve; včasih je bilo rož preveč, drugič premalo ali pa niso zanje izbrali prave vaze.

V cerkvene reči se sicer ni vtikala, a včasih je znala župniku malce zagreniti življenje. Njeno največje veselje so bila ročna dela. Stalno je prenašala s seboj 'cekarček' s pletilkami in volno ali potiskano 'kotenino', iz katere je ustvarjala najrazličnejše prtičke in z njimi obdarovala vse sorodnice. Potem pa se je odločila, da bo izvezla nov prt za oltar v cerkvi. Podučila se je, kako se veze z zlato nitko in res ji je uspel izdelek, kakršnega domača cerkev ni premogla. Vsem znankam je povedala zanj in komaj čakala 'žegnanjsko' mašo, ko naj bi ga župnik posebej blagoslovil. Toda na praznik pred mašo je namesto svoje umetnine zagledala na oltarju stari prt. Poiskala je župnika in terjala odgovor. Ves prestrašen ji je priznal, da ga je prejšnji večer pokapal z voskom. Skušal ga je oprati, a čeprav se je prt do jutra posušil, ga ni uspel zlikati. Marija je prt vzela domov in poskrbela, da je bil spet kot nov. Toda pričakovana velika predstava je bila mimo in ni imela več veselja z njim.

Župnik, ki je ob grobu povedal nekaj poslovilnih stavkov, je pristavil, da bo v večnosti gotovo sedela pri nebeški mizi, ki bo pogrnjena s prtom, kjer bo gledala svoje zlate angelčke. Verjamem, da sta bila njena zlata angelčka ob njej tudi, ko je zaprla oči za bolečine in trpljenje tega sveta.

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana«

Tudi menihi so bili udeleženi v vsem tem dogajanju. Ljudje so v njih videli pomočnike, ki jim lahko pomagajo. Opat Avguštin in ekonom pater Placid sta pogosto posredovala za ljudi, ki so jih Italijani hoteli odpeljati v izgnanstvo. Veliko sta jih rešila. Tudi imetje sta pomagala reševati. Velikokrat sta posredovala tudi za ujete partizane in njihove sorodnike, da jih niso poslali v tuje kraje. Menihi so imeli to prednost, da so dobro znali jezik novih gospodarjev. Ljudje so jim zato zaupali in jih prosili za pomoč. Za stiške menihe ni bilo pomembno, kaj je bil kdo. Vsakemu, ki je bil v stiski, so priskočili na pomoč, pa četudi je bil drugačnega mišljenja. Vsak človek je bil dragocen v njihovih očeh. S početjem komunistov se seveda niso strinjali, nikoli pa jim niso odrekli pomoči.

Stiško gospodarstvo je bilo zaradi vojnega dogajanja zelo okrnjeno, a kljub temu je samostan živel dalje. Treba je bilo dobro pomisliti, kako preživeti vso samostansko družino, duhovnike begunce in še komu pomagati. Pater Placid je bil mož molitve, zato mu je to dobro uspevalo.

Opat Avguštin je vedel, kaj vse lahko prinesejo vojna leta. Imel je izkušnjo iz prve svetovne vojne. Skušal je, da bi ostalo vsaj malo rezervnih sredstev, če bi bilo treba zapustiti samostan in bežati. Bratu mizarju je naročil, naj predela stopnico na pevskem koru. Dal je staro odstraniti. Nova, ki jo je brat mizar naredil, je bila votla. Kljub vsemu je bila zelo masivna in težka, da nihče, ki je stopil nanjo, ne bi začutil, da je votla. Vanjo je skril nekaj denarja, ki bi ga razdelil med brate, če bi bilo treba na hitro bežati. Mislil je na vse. V tem času je bil v skrbeh za svoje menihe. Še bolj dolgo v noč je ostajal v cerkvi in molil, da bi ljubi Bog varoval vsakega brata, saj so mu bili vsi dragoceni. Še zlasti je molil za tiste, ki so bili najbolj izpostavljeni. Za ekonoma patra Placida, za šoferja brata Hijacinta in druge.

Kljub temu da je bil vsak brat dragocen v samostanu, je bil opat Avguštin toliko velikodušen, da je poslal tri svoje menihe na pomoč v Poblet. To je bil znamenit samostan v Španiji kakih 60 kilometrov oddaljen od Barcelone. Italijanska kongregacija ga je želela obnoviti, zato je prosila za pomoč tudi v Stično. V Poblet so odšli pater Evgen Fiderer, ki je postal prior v obnovljenem samostanu, pater Rafael Ašič je postal v Pobletu učitelj novincev, pater Stanislav Mali pa je pomagal, kjerkoli je bilo potrebno. Treba se je bilo naučiti jezika. A doma je bilo premalo časa. Odšli so jezikovno nepripravljeni. Toda imeli so dobro podlago v odličnem znanju latinskega jezika.

Čeprav se je vojna vihra razbesnela do konca, menihi v Stični niso počivali. Svoja opravila so opravljali vestno in načrtno. Lotili so se prevajanja mašne knjige. Voditelja tega načrta sta bila pater Metod Turnšek in pater Tomaž Kurent. Pridno so sodelovali tudi drugi menihi. V veliko pomoč jima je bil pater Rafael Ašič, dokler ni odšel v Španijo. Kolikor je imel prostega časa, se je tudi pater Simon Ašič posvetil prevajanju Rimskega misala. Bil je dobro podkovan v latinskem jeziku pa tudi druge jezike je dobro obvladal.

Vojna se je razbesnela po vsem svetu. Povsod je bilo veliko trpljenja, bede, in smrt je kosila na vseh koncih. Tudi v slovenskih deželah je bilo tako. Veliko gorja je naredil okupator, ki je zasedel Slovenijo in ji vsiljeval tuj jezik in drugačne običaje. Ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali. Dodaten strah pa so po vaseh naredile komunistične enote, ki so se skrivale po gozdovih. Veliko nedolžnih ljudi so pobile brez kakršne koli obsodbe in ne da bi jim dokazale kakšno krivdo. Pogosto so botrovale stare zamere, ki so kdaj bile med sosedi.

Ker so se ljudje bali likvidacij, so se možje po vaseh organizirali v skupine, ki so vasi vsaj nekoliko stražile pred komunističnimi skupinami. Tako so nastale vaške straže. Bile so odgovor v sili na strah in grozo, ki so jo po vaseh sejali komunistični odredi. Ko je poleti 1943 kapitulirala Italija, je nastala še večja zmeda. Partizanske skupine so se večale in organizirale v prave vojaške formacije. Tudi orožja so si nabrale. Začele so delovati kot edine sile, ki bi lahko osvobodile domovino. To je lepo in domoljubno dejanje. A za bregom so komunisti imeli druge načrte. Skupaj z osvobodilno vojno so hoteli izvesti tudi komunistično revolucijo po vzoru Rusije. Zato so bili v najvišjih organih samo zavedni komunisti.

Ker so ubijali nedolžne ljudi, ki se z njimi niso strinjali, so se vojaki iz jugoslovanske vojske in tudi domači možje organizirali v pravo vojaško enoto, ki je varovala Stično in okolico pred partizanskimi vdori in tudi pred Nemci, ki so zagospodarili v Ljubljanski pokrajini. Po kapitulaciji Italije so jih z zvijačo zajeli partizani in razorožili.

Istega dne je bil na poti tudi pater Placid. Nič hudega sluteč je šel na vlak in bil namenjen v Ljubljano. Partizani so ga opazili, ustavili so vlak in ga pridružili drugim ujetnikom v gostilni. Tam je bil skupaj z njimi zaprt. Nameravali so jih odpeljati z vlakom v Trebnje, da bi jih sodili na partizanskem sodišču. Pater Placid je zastavil vso svojo besedo in se tako dolgo pogajal, da so vse ujetnike premestili v Stično. Čeprav so bili v samostanu, so bili zelo zastraženi. V samostanu so bili zaprti štiri dni. Bila je možnost, da bi pobegnili. Posebej pater Placid, ki je poznal vsak kotiček samostana. Toda mislil je na druge. Če bi pobegnil on, bi se komunisti maščevali nad drugimi. Zato je hotel biti z njimi deležen trpljenja. Bil je miren, saj se je zavedal, da ni nič hudega storil.

Po štirih dneh so jih odpeljali na vlak in naprej v Trebnje. Tam so bili zaslišani in sojeni. Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Pater Placid je bil glavni pogajalec. Na koncu so jih spoznali za nedolžne, a morali so obljubiti, da se bodo takoj po vrnitvi domov pridružili partizanskim enotam. Če so si hoteli rešiti življenje, so morali obljubiti tudi to.

Z vlakom so se vračali domov. V Stični so se morali javiti partizanski oblasti, saj je bila Stična do prihoda Nemcev v partizanskih rokah. Ob vrnitvi so se možje dogovarjali o pobegu. Toda pater Placid ni o tem hotel nič slišati. Bil je prepričan, da se mu ne more nič hudega zgoditi, saj je bil nedolžen.

Po nalogu komunističnih vrhov je bil pater Placid z nekaj drugimi spet zaprt. Stiški komunisti so dobili opozorilo iz Ljubljane, da so izpustili nekaj hudih belogardistov. Odpeljali so jih v novomeške zapore. Skupaj s patrom so aretirali še njegovega rodnega brata patra Mavra Grebenca in patra Tomaža Kurenta. Tam jih niso obdržali dolgo. Patra Mavra in patra Tomaža so v Novem mestu izpustili, patra Placida pa so odpeljali naprej v Kočevje.

Ko so partizani zajeli Turjak, so tam ujeli skupino bogoslovcev in duhovnikov. Tudi te so odpeljali v kočevske zapore, ki so bili takrat v Auerspergovem gradu. Tam so bili tako imenovani kočevski procesi, na katerih so mnoge obsodili.

Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Toda njihovi zagovori niso imeli nikakršne veljave. Tedaj je med komunisti veljal dogovor, da je treba pobiti vse, ki ne soglašajo z Osvobodilno fronto. Kot duhovnik pater Placid z njo ni mogel sodelovati.

Kot cistercijan je sodeloval pri urejanju revije Kraljestvo Božje. V njej so stiški menihi pogosto svarili ljudi pred zankami brezbožnega komunizma. Zato mu domači komunisti niso mogli biti naklonjeni. Pater Placid je imel kot ekonom veliko stikov z ljudmi. Gotovo je bil seznanjen z nastajanjem komunističnih skupin v okolici samostana in je tudi poznal vsaj nekatere izmed aktivistov.

Velik vpliv na potek sojenja so imeli domači aktivisti, ki so običajno že pred »pravo obsodbo« obsodili svojega ujetnika na smrt. Tako se je zgodilo tudi v primeru patra Placida. Skupina stiških aktivistov je napisala smrtno obsodbo. Navzoči so jo podpisali in oddali naprej. Eden izmed njih se je pozneje izgovarjal, češ da je bil zelo vinjen in ni vedel, kaj podpisuje. Sodili so jim in jih obtoževali vseh mogočih stvari, za katere niso niti vedeli. Ujetniki pa so še vedno imeli upanje, da bodo izpuščeni. Pod prisilo so morali podpisati izjavo lojalnosti z Osvobodilno fronto.

p. Branko Petauer

 

Žalostni del rožnega venca

Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo (napev: 'Kraljica venca rožnega').

 

Žalostni del rožnega venca

1.Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas krvavi pot poti,

molimo z njim zdaj tudi mi.

 

2. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno bičan bil,

za naše grehe kri prelil.

 

3. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je s trnjem kronan bil,

ponižnosti nas je učil.

 

4. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je nesel težki križ,

da vsak bi rad objel svoj križ.

 

5. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno križan bil,

nebesa vsem nam pridobíl.

 

Častitljivi del rožnega venca

1.Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

od mrtvih vstal je in živi,

naj hvalna pesem ga slavi.

 

2. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

k Očetu je v nebesa šel,

nikoli več ne bo trpel.

 

3. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

je Svetega Duha poslal

in Cerkev z njim obdaroval.

 

4. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker Mater je v nebesa vzel,

ji večno srečo preskrbel.

 

5. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker svojo Mater kronal je,

človeštvu zbudil upanje.

p. Anton

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (1) (Iz knjige: Gôvori o Visoki pesmi) Iskanje Boga – duhovna suhota

Jaz sem pogosto, posebno v začetku spreobrnjenja, imel trdo in mrzlo srce, kar me ni sram priznati.

Iskal sem njega, ki bi ga rada ljubila moja duša. Ni mogla še namreč ljubiti tistega, ki ga še ni našla, ali ga je manj ljubila, kakor je želela. Zato ga je iskala, da bi ga bolj ljubila. Saj ga sploh ne bi iskala, če ga že ne bi nekoliko ljubila.

Ko sem torej iskal njega, ob katerem naj bi se ogrel in odpočil moj duh, ki je medlel in otopeval, mi ni od nikoder prišel naproti tisti, ki bi mi pomagal in razpršil gosto meglo, ki je legla na notranje čute, da bi se vrnila pomladna sladkost in duhovna ljubkost. Tedaj mi je duša vedno bolj medlela, trpela in spala zaradi naveličanosti, saj je bila žalostna in blizu obupa in sama pri sebi je godrnjala: »Kdo bo zdržal ob njegovem mrazu (Ps 147,17 ) ?!

Nenadoma pa je, morda ob pogovoru ali pogledu kakega duhovnega in popolnega moža oziroma tudi ob samem spominu na pokojnega ali odsotnega človeka, zavel duh, da so začele teči vode ter so mi bile solze kruh podnevi in ponoči. (prim. Ps 42,4), (14,6).

 

Mlačnost, duhovna suhota

Če torej čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko pomočnika in prosi po zgledu neveste, naj te vleče, dokler se ne boš ponovno s pomočjo milosti okrepil in razgibal ter tekel. (21,5).

Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se razširi in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti. (9,7).