V bunkerju »Ljubljana«

Tudi menihi so bili udeleženi v vsem tem dogajanju. Ljudje so v njih videli pomočnike, ki jim lahko pomagajo. Opat Avguštin in ekonom pater Placid sta pogosto posredovala za ljudi, ki so jih Italijani hoteli odpeljati v izgnanstvo. Veliko sta jih rešila. Tudi imetje sta pomagala reševati. Velikokrat sta posredovala tudi za ujete partizane in njihove sorodnike, da jih niso poslali v tuje kraje. Menihi so imeli to prednost, da so dobro znali jezik novih gospodarjev. Ljudje so jim zato zaupali in jih prosili za pomoč. Za stiške menihe ni bilo pomembno, kaj je bil kdo. Vsakemu, ki je bil v stiski, so priskočili na pomoč, pa četudi je bil drugačnega mišljenja. Vsak človek je bil dragocen v njihovih očeh. S početjem komunistov se seveda niso strinjali, nikoli pa jim niso odrekli pomoči.

Stiško gospodarstvo je bilo zaradi vojnega dogajanja zelo okrnjeno, a kljub temu je samostan živel dalje. Treba je bilo dobro pomisliti, kako preživeti vso samostansko družino, duhovnike begunce in še komu pomagati. Pater Placid je bil mož molitve, zato mu je to dobro uspevalo.

Opat Avguštin je vedel, kaj vse lahko prinesejo vojna leta. Imel je izkušnjo iz prve svetovne vojne. Skušal je, da bi ostalo vsaj malo rezervnih sredstev, če bi bilo treba zapustiti samostan in bežati. Bratu mizarju je naročil, naj predela stopnico na pevskem koru. Dal je staro odstraniti. Nova, ki jo je brat mizar naredil, je bila votla. Kljub vsemu je bila zelo masivna in težka, da nihče, ki je stopil nanjo, ne bi začutil, da je votla. Vanjo je skril nekaj denarja, ki bi ga razdelil med brate, če bi bilo treba na hitro bežati. Mislil je na vse. V tem času je bil v skrbeh za svoje menihe. Še bolj dolgo v noč je ostajal v cerkvi in molil, da bi ljubi Bog varoval vsakega brata, saj so mu bili vsi dragoceni. Še zlasti je molil za tiste, ki so bili najbolj izpostavljeni. Za ekonoma patra Placida, za šoferja brata Hijacinta in druge.

Kljub temu da je bil vsak brat dragocen v samostanu, je bil opat Avguštin toliko velikodušen, da je poslal tri svoje menihe na pomoč v Poblet. To je bil znamenit samostan v Španiji kakih 60 kilometrov oddaljen od Barcelone. Italijanska kongregacija ga je želela obnoviti, zato je prosila za pomoč tudi v Stično. V Poblet so odšli pater Evgen Fiderer, ki je postal prior v obnovljenem samostanu, pater Rafael Ašič je postal v Pobletu učitelj novincev, pater Stanislav Mali pa je pomagal, kjerkoli je bilo potrebno. Treba se je bilo naučiti jezika. A doma je bilo premalo časa. Odšli so jezikovno nepripravljeni. Toda imeli so dobro podlago v odličnem znanju latinskega jezika.

Čeprav se je vojna vihra razbesnela do konca, menihi v Stični niso počivali. Svoja opravila so opravljali vestno in načrtno. Lotili so se prevajanja mašne knjige. Voditelja tega načrta sta bila pater Metod Turnšek in pater Tomaž Kurent. Pridno so sodelovali tudi drugi menihi. V veliko pomoč jima je bil pater Rafael Ašič, dokler ni odšel v Španijo. Kolikor je imel prostega časa, se je tudi pater Simon Ašič posvetil prevajanju Rimskega misala. Bil je dobro podkovan v latinskem jeziku pa tudi druge jezike je dobro obvladal.

Vojna se je razbesnela po vsem svetu. Povsod je bilo veliko trpljenja, bede, in smrt je kosila na vseh koncih. Tudi v slovenskih deželah je bilo tako. Veliko gorja je naredil okupator, ki je zasedel Slovenijo in ji vsiljeval tuj jezik in drugačne običaje. Ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali. Dodaten strah pa so po vaseh naredile komunistične enote, ki so se skrivale po gozdovih. Veliko nedolžnih ljudi so pobile brez kakršne koli obsodbe in ne da bi jim dokazale kakšno krivdo. Pogosto so botrovale stare zamere, ki so kdaj bile med sosedi.

Ker so se ljudje bali likvidacij, so se možje po vaseh organizirali v skupine, ki so vasi vsaj nekoliko stražile pred komunističnimi skupinami. Tako so nastale vaške straže. Bile so odgovor v sili na strah in grozo, ki so jo po vaseh sejali komunistični odredi. Ko je poleti 1943 kapitulirala Italija, je nastala še večja zmeda. Partizanske skupine so se večale in organizirale v prave vojaške formacije. Tudi orožja so si nabrale. Začele so delovati kot edine sile, ki bi lahko osvobodile domovino. To je lepo in domoljubno dejanje. A za bregom so komunisti imeli druge načrte. Skupaj z osvobodilno vojno so hoteli izvesti tudi komunistično revolucijo po vzoru Rusije. Zato so bili v najvišjih organih samo zavedni komunisti.

Ker so ubijali nedolžne ljudi, ki se z njimi niso strinjali, so se vojaki iz jugoslovanske vojske in tudi domači možje organizirali v pravo vojaško enoto, ki je varovala Stično in okolico pred partizanskimi vdori in tudi pred Nemci, ki so zagospodarili v Ljubljanski pokrajini. Po kapitulaciji Italije so jih z zvijačo zajeli partizani in razorožili.

Istega dne je bil na poti tudi pater Placid. Nič hudega sluteč je šel na vlak in bil namenjen v Ljubljano. Partizani so ga opazili, ustavili so vlak in ga pridružili drugim ujetnikom v gostilni. Tam je bil skupaj z njimi zaprt. Nameravali so jih odpeljati z vlakom v Trebnje, da bi jih sodili na partizanskem sodišču. Pater Placid je zastavil vso svojo besedo in se tako dolgo pogajal, da so vse ujetnike premestili v Stično. Čeprav so bili v samostanu, so bili zelo zastraženi. V samostanu so bili zaprti štiri dni. Bila je možnost, da bi pobegnili. Posebej pater Placid, ki je poznal vsak kotiček samostana. Toda mislil je na druge. Če bi pobegnil on, bi se komunisti maščevali nad drugimi. Zato je hotel biti z njimi deležen trpljenja. Bil je miren, saj se je zavedal, da ni nič hudega storil.

Po štirih dneh so jih odpeljali na vlak in naprej v Trebnje. Tam so bili zaslišani in sojeni. Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Pater Placid je bil glavni pogajalec. Na koncu so jih spoznali za nedolžne, a morali so obljubiti, da se bodo takoj po vrnitvi domov pridružili partizanskim enotam. Če so si hoteli rešiti življenje, so morali obljubiti tudi to.

Z vlakom so se vračali domov. V Stični so se morali javiti partizanski oblasti, saj je bila Stična do prihoda Nemcev v partizanskih rokah. Ob vrnitvi so se možje dogovarjali o pobegu. Toda pater Placid ni o tem hotel nič slišati. Bil je prepričan, da se mu ne more nič hudega zgoditi, saj je bil nedolžen.

Po nalogu komunističnih vrhov je bil pater Placid z nekaj drugimi spet zaprt. Stiški komunisti so dobili opozorilo iz Ljubljane, da so izpustili nekaj hudih belogardistov. Odpeljali so jih v novomeške zapore. Skupaj s patrom so aretirali še njegovega rodnega brata patra Mavra Grebenca in patra Tomaža Kurenta. Tam jih niso obdržali dolgo. Patra Mavra in patra Tomaža so v Novem mestu izpustili, patra Placida pa so odpeljali naprej v Kočevje.

Ko so partizani zajeli Turjak, so tam ujeli skupino bogoslovcev in duhovnikov. Tudi te so odpeljali v kočevske zapore, ki so bili takrat v Auerspergovem gradu. Tam so bili tako imenovani kočevski procesi, na katerih so mnoge obsodili.

Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Toda njihovi zagovori niso imeli nikakršne veljave. Tedaj je med komunisti veljal dogovor, da je treba pobiti vse, ki ne soglašajo z Osvobodilno fronto. Kot duhovnik pater Placid z njo ni mogel sodelovati.

Kot cistercijan je sodeloval pri urejanju revije Kraljestvo Božje. V njej so stiški menihi pogosto svarili ljudi pred zankami brezbožnega komunizma. Zato mu domači komunisti niso mogli biti naklonjeni. Pater Placid je imel kot ekonom veliko stikov z ljudmi. Gotovo je bil seznanjen z nastajanjem komunističnih skupin v okolici samostana in je tudi poznal vsaj nekatere izmed aktivistov.

Velik vpliv na potek sojenja so imeli domači aktivisti, ki so običajno že pred »pravo obsodbo« obsodili svojega ujetnika na smrt. Tako se je zgodilo tudi v primeru patra Placida. Skupina stiških aktivistov je napisala smrtno obsodbo. Navzoči so jo podpisali in oddali naprej. Eden izmed njih se je pozneje izgovarjal, češ da je bil zelo vinjen in ni vedel, kaj podpisuje. Sodili so jim in jih obtoževali vseh mogočih stvari, za katere niso niti vedeli. Ujetniki pa so še vedno imeli upanje, da bodo izpuščeni. Pod prisilo so morali podpisati izjavo lojalnosti z Osvobodilno fronto.

p. Branko Petauer

 

Žalostni del rožnega venca

Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo (napev: 'Kraljica venca rožnega').

 

Žalostni del rožnega venca

1.Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas krvavi pot poti,

molimo z njim zdaj tudi mi.

 

2. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno bičan bil,

za naše grehe kri prelil.

 

3. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je s trnjem kronan bil,

ponižnosti nas je učil.

 

4. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je nesel težki križ,

da vsak bi rad objel svoj križ.

 

5. Z Marijo glejmo Jezusa,

Boga za nas trpečega;

za nas je strašno križan bil,

nebesa vsem nam pridobíl.

 

Častitljivi del rožnega venca

1.Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

od mrtvih vstal je in živi,

naj hvalna pesem ga slavi.

 

2. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

k Očetu je v nebesa šel,

nikoli več ne bo trpel.

 

3. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

je Svetega Duha poslal

in Cerkev z njim obdaroval.

 

4. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker Mater je v nebesa vzel,

ji večno srečo preskrbel.

 

5. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker svojo Mater kronal je,

človeštvu zbudil upanje.

p. Anton

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (1) (Iz knjige: Gôvori o Visoki pesmi) Iskanje Boga – duhovna suhota

Jaz sem pogosto, posebno v začetku spreobrnjenja, imel trdo in mrzlo srce, kar me ni sram priznati.

Iskal sem njega, ki bi ga rada ljubila moja duša. Ni mogla še namreč ljubiti tistega, ki ga še ni našla, ali ga je manj ljubila, kakor je želela. Zato ga je iskala, da bi ga bolj ljubila. Saj ga sploh ne bi iskala, če ga že ne bi nekoliko ljubila.

Ko sem torej iskal njega, ob katerem naj bi se ogrel in odpočil moj duh, ki je medlel in otopeval, mi ni od nikoder prišel naproti tisti, ki bi mi pomagal in razpršil gosto meglo, ki je legla na notranje čute, da bi se vrnila pomladna sladkost in duhovna ljubkost. Tedaj mi je duša vedno bolj medlela, trpela in spala zaradi naveličanosti, saj je bila žalostna in blizu obupa in sama pri sebi je godrnjala: »Kdo bo zdržal ob njegovem mrazu (Ps 147,17 ) ?!

Nenadoma pa je, morda ob pogovoru ali pogledu kakega duhovnega in popolnega moža oziroma tudi ob samem spominu na pokojnega ali odsotnega človeka, zavel duh, da so začele teči vode ter so mi bile solze kruh podnevi in ponoči. (prim. Ps 42,4), (14,6).

 

Mlačnost, duhovna suhota

Če torej čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko pomočnika in prosi po zgledu neveste, naj te vleče, dokler se ne boš ponovno s pomočjo milosti okrepil in razgibal ter tekel. (21,5).

Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se razširi in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti. (9,7).

 

TAKOLE MOLIM Molim z različnimi obrazci

Po kratki molitvici zjutraj molim brevir. Na poti k sv. maši zmolim del sv. rožnega venca, po sv. maši domov pa še en del. Zadnje čase enega tudi po sv. maši v cerkvi. Ker ne znam meditirati, berem različne molitve na podobicah, ki jih sama nikoli ne bi znala sestaviti. Verjetno kar precej molim, sicer pa v pokoju itak imam čas. Imam pa vedno slab občutek ob misli: »To ljudstvo me časti z ustnicami.« Kadar berem psalm: »Kakor jelen hrepeni po vodi, tako moja duša hrepeni po tebi«, imam vedno občutek, da lažem, ker nikoli ničesar ne čutim. Molim, ker sem prepričana, da je tako prav, zavedam pa se, da slabo molim, kar pa je najbrž boljše, kot če sploh ne bi molila. Edino, kar pripisujem svoji molitvi, je mir in vdanost v Božjo voljo.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je pri meni povezano kar v molitvi k mojemu Stvarniku. Sicer sem se posvetila že v dijaških letih. Srcu Jezusovemu smo se posvetili v šoli leta 1944. Kljub temu, da nimam težav in me molitev čustveno ne osrečuje, pa sem prepričana, da me je prav molitev, tudi če je slaba, ohranila v zvestobi veri.

Pater Simon Ašič mi je nekoč rekel: »Kadar vas zadene kaj neprijetnega, takoj se za preizkušnjo zahvalite Bogu!« Žal ponavadi to pozabim. Navadno molim samo za pomoč. Res pa je, da se tudi za malenkosti rada zahvalim. Npr. pozimi vsako jutro, ko pridem od maše, za toplo stanovanje.

Nika

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Povezanost z osebno molitvijo

Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki redovnik:

»Brez prave iskrene osebne molitve se življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje) postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s katerim živim.«

p. Anton

 

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev. Povezanost zakramentov in zakramentalov z molitvijo

Zakramenti so povezani z molitvijo. Poglejmo le zakrament sprave ali spoved. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen 'pogovor' z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava redovnice in katehistinje:

»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce ... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma:

'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ..., ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'

K liturgični molitvi spadajo tudi različni zakramentali ali blagoslovi. Duhovnik piše:

»Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«