TAKOLE MOLIM Molim z različnimi obrazci

Po kratki molitvici zjutraj molim brevir. Na poti k sv. maši zmolim del sv. rožnega venca, po sv. maši domov pa še en del. Zadnje čase enega tudi po sv. maši v cerkvi. Ker ne znam meditirati, berem različne molitve na podobicah, ki jih sama nikoli ne bi znala sestaviti. Verjetno kar precej molim, sicer pa v pokoju itak imam čas. Imam pa vedno slab občutek ob misli: »To ljudstvo me časti z ustnicami.« Kadar berem psalm: »Kakor jelen hrepeni po vodi, tako moja duša hrepeni po tebi«, imam vedno občutek, da lažem, ker nikoli ničesar ne čutim. Molim, ker sem prepričana, da je tako prav, zavedam pa se, da slabo molim, kar pa je najbrž boljše, kot če sploh ne bi molila. Edino, kar pripisujem svoji molitvi, je mir in vdanost v Božjo voljo.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je pri meni povezano kar v molitvi k mojemu Stvarniku. Sicer sem se posvetila že v dijaških letih. Srcu Jezusovemu smo se posvetili v šoli leta 1944. Kljub temu, da nimam težav in me molitev čustveno ne osrečuje, pa sem prepričana, da me je prav molitev, tudi če je slaba, ohranila v zvestobi veri.

Pater Simon Ašič mi je nekoč rekel: »Kadar vas zadene kaj neprijetnega, takoj se za preizkušnjo zahvalite Bogu!« Žal ponavadi to pozabim. Navadno molim samo za pomoč. Res pa je, da se tudi za malenkosti rada zahvalim. Npr. pozimi vsako jutro, ko pridem od maše, za toplo stanovanje.

Nika

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Povezanost z osebno molitvijo

Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki redovnik:

»Brez prave iskrene osebne molitve se življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje) postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s katerim živim.«

p. Anton

 

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev. Povezanost zakramentov in zakramentalov z molitvijo

Zakramenti so povezani z molitvijo. Poglejmo le zakrament sprave ali spoved. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen 'pogovor' z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava redovnice in katehistinje:

»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce ... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma:

'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ..., ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'

K liturgični molitvi spadajo tudi različni zakramentali ali blagoslovi. Duhovnik piše:

»Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Kaj je?

Drugi vatikanski koncil na zastavljeno vprašanje takole odgovarja:            »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (2. Vat, B 7).

Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:

»V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).

Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega.

Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke redovne skupine smo napredovali kar za štiri zrna. Hvala vsem za sodelovanje.

Kar imamo za darovanje Bogu vsi na razpolago, so različne oblike trpljenja. To velja še posebej za različne bolnike, od starosti oslabele in tiste, ki se čutijo od vseh zapuščene. Že zjutraj lahko naredimo namen: »Kar bom danes trpel, darujem za poklice duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za njihovo stanovitnost.« V večnosti bomo spoznali vrednost teh velikodušnih daritev. Položimo jih v Marijino brezmadežno Srce, saj ona je mati še posebej vseh poklicanih.

Ravnokar so se srečali z Devico Marijo

V zvezi s pobožnostjo papeža Frančiška do Device Marije p. Aleksander Awi Mello, brazilski duhovnik in tajnik kongregacije za laike, družino in življenje, piše: »Njegova teologija in mariologija sta zelo konkretni, ker jasno kažeta, kaj je treba v molitvi prositi in v čem je bistvo življenja.« Pri svoji predstavitvi papeža navaja tudi njegove lastne besede: »Če hočeš vedeti, kdo je Marija, vprašaj teologe. Če hočeš vedeti, kako jo je treba ljubiti, vprašaj ljudstvo!«

P. Awi Mello poleg tega navaja odlomek iz knjige papeža Frančiška, Srečanja z Marijo, v kateri pripoveduje o svojih srečanjih z Božjo materjo v marijanskem svetišču Lujan (Argentina), ki je argentinsko narodno svetišče. Duhovnik piše: »Papež to opisuje na čudovit način. Če je spovedoval vernike, ki so vstopali v cerkev z leve strani in jo zapuščali na desni, so bile spovedi zelo običajne. Kadar je spovedoval na desni strani, ko so ljudje že šli mimo Božje matere, pa so opravili življenjsko spoved in njihovo srce je bilo pri tem ganjeno do solz … ker so se srečali z Devico Marijo in si z njo izmenjali poglede.«

 

Marija je moja mati

Moje prvo izkustvo z Devico Marijo, še posebno z Našo Gospo iz Aparecide (Brazilija), sega v otroško dobo, ko še nisem imel tako formirane vesti kot odrasli moški.

Že v prvih mesecih življenja sem imel zdravstvene težave in moji starši, ki so bili zelo vdani Devici Mariji, so me posvetili Naši Gospe iz Aparecide. Veliko in dolgo so molili in prosili sveto Devico, da bi me ozdravila in varovala. Od tistega trenutka naprej v vsej svoji mladosti nisem imel več problemov z zdravjem. Nikoli nisem šel v bolnišnico razen takrat, ko sem bil pri sedemnajstih letih poškodovan pri igranju nogometa.

Še vedno hranim podobico, ki sem jo prejel v otroštvu ob svoji posvetitvi Devici Mariji. Ob tej priložnosti so bili starši tisti, ki so izbrali Devico Marijo za spremljevalko na moji življenjski poti, sedaj pa ta korak naredim sam. Sveta Devica je oporna točka vseh mojih premišljevanj, odločitev in aktivnosti. Marija je moja Mati, ki me posluša, mi kaže pot in hodi z menoj.

Silvonei José, direktor Vatikanskega radia v Braziliji