JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev. Povezanost zakramentov in zakramentalov z molitvijo

Zakramenti so povezani z molitvijo. Poglejmo le zakrament sprave ali spoved. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen 'pogovor' z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava redovnice in katehistinje:

»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce ... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma:

'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ..., ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'

K liturgični molitvi spadajo tudi različni zakramentali ali blagoslovi. Duhovnik piše:

»Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«

JEZUS NAS UČI MOLITI (28) Liturgična ali bogoslužna molitev Kaj je?

Drugi vatikanski koncil na zastavljeno vprašanje takole odgovarja:            »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (2. Vat, B 7).

Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:

»V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).

Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega.

Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke redovne skupine smo napredovali kar za štiri zrna. Hvala vsem za sodelovanje.

Kar imamo za darovanje Bogu vsi na razpolago, so različne oblike trpljenja. To velja še posebej za različne bolnike, od starosti oslabele in tiste, ki se čutijo od vseh zapuščene. Že zjutraj lahko naredimo namen: »Kar bom danes trpel, darujem za poklice duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za njihovo stanovitnost.« V večnosti bomo spoznali vrednost teh velikodušnih daritev. Položimo jih v Marijino brezmadežno Srce, saj ona je mati še posebej vseh poklicanih.

Ravnokar so se srečali z Devico Marijo

V zvezi s pobožnostjo papeža Frančiška do Device Marije p. Aleksander Awi Mello, brazilski duhovnik in tajnik kongregacije za laike, družino in življenje, piše: »Njegova teologija in mariologija sta zelo konkretni, ker jasno kažeta, kaj je treba v molitvi prositi in v čem je bistvo življenja.« Pri svoji predstavitvi papeža navaja tudi njegove lastne besede: »Če hočeš vedeti, kdo je Marija, vprašaj teologe. Če hočeš vedeti, kako jo je treba ljubiti, vprašaj ljudstvo!«

P. Awi Mello poleg tega navaja odlomek iz knjige papeža Frančiška, Srečanja z Marijo, v kateri pripoveduje o svojih srečanjih z Božjo materjo v marijanskem svetišču Lujan (Argentina), ki je argentinsko narodno svetišče. Duhovnik piše: »Papež to opisuje na čudovit način. Če je spovedoval vernike, ki so vstopali v cerkev z leve strani in jo zapuščali na desni, so bile spovedi zelo običajne. Kadar je spovedoval na desni strani, ko so ljudje že šli mimo Božje matere, pa so opravili življenjsko spoved in njihovo srce je bilo pri tem ganjeno do solz … ker so se srečali z Devico Marijo in si z njo izmenjali poglede.«

 

Marija je moja mati

Moje prvo izkustvo z Devico Marijo, še posebno z Našo Gospo iz Aparecide (Brazilija), sega v otroško dobo, ko še nisem imel tako formirane vesti kot odrasli moški.

Že v prvih mesecih življenja sem imel zdravstvene težave in moji starši, ki so bili zelo vdani Devici Mariji, so me posvetili Naši Gospe iz Aparecide. Veliko in dolgo so molili in prosili sveto Devico, da bi me ozdravila in varovala. Od tistega trenutka naprej v vsej svoji mladosti nisem imel več problemov z zdravjem. Nikoli nisem šel v bolnišnico razen takrat, ko sem bil pri sedemnajstih letih poškodovan pri igranju nogometa.

Še vedno hranim podobico, ki sem jo prejel v otroštvu ob svoji posvetitvi Devici Mariji. Ob tej priložnosti so bili starši tisti, ki so izbrali Devico Marijo za spremljevalko na moji življenjski poti, sedaj pa ta korak naredim sam. Sveta Devica je oporna točka vseh mojih premišljevanj, odločitev in aktivnosti. Marija je moja Mati, ki me posluša, mi kaže pot in hodi z menoj.

Silvonei José, direktor Vatikanskega radia v Braziliji

PO MARIJI K JEZUSU Žalostna Mati Božja

Švicarski teolog, duhovnik in kardinal Hans Urs von Balthasar je napisal premišljevanja za križev pot, ki ga je v Koloseju na veliki petek 1988 molil sv. Janez Pavel II. V teh premišljevanjih von Balthasar opisuje Marijo, ki trpi skupaj s Sinom: »Mati Marija je bila neobhodno nujno potrebna pri Jezusovem spočetju in rojstvu, zdaj je spet neobhodno nujno potrebna pri njegovem trpljenju in smrti. Noben človek ni brez sočloveka, a zdaj na križu nista dovolj oba sokrižana razbojnika, potrebna je še brezgrešna žena, ki ne more prenehati biti to, kar je: deviška mati. Jezus jo bo zdaj napravil za deviško Mater svojega skrivnostnega telesa, Cerkve. Da bi mogla to postati, mora skupaj s svojim Sinom vstopiti v najhujše trpljenje: voda in kri, zakramenti Cerkve, pritekajo samo iz Jezusovega telesa, ki trpi do smrti, Marija pa more postati mati in prapodoba Sinove neveste, Cerkve, samo iz svojega duhovno prebodenega Srca. Marija mora biti zato deležna Sinove zapuščenosti od Boga: Kakor mene zdaj zapušča Oče, tako jaz zapuščam tebe: glej svojega novega sina, Janeza, mojega ljubljenega učenca, ki je hkrati globoko povezan s Petrom, zastopnikom cerkvene edinosti. Po Janezu je Marija, Immaculata, uvedena v petrinsko Cerkev; v njeni sredi bo za vse vernike prosila za Svetega Duha, ki jo je prej že obsenčil v Nazaretu.

Marija je le človek, ni Bog-človek, ki more nositi greh sveta. A kljub vsemu je udeležena pri tem nadčloveškem trpljenju: od nje se zahteva samo to, da se ne razburja, ampak da še naprej izreka svojo pritrditev do strašnega konca. Od nobenega človeka, nobene matere, nobene žene ni bilo mogoče toliko terjati: sedmeri meči v njenem srcu so samo šibka prispodoba za to. Videc Razodetja jo uzre med zemljo in nebesi, ko glasno kriči v porodnih bolečinah.

Nekaj svoje milosti krščanstva, ki izhaja docela od Kristusa, dolgujemo tudi njej. To so vedeli že cerkveni očetje: kristjan ima Boga za Očeta in marijansko Cerkev za mater. Na križevem potu ne more Sinu ničesar odvzeti. Marija more le soglašati in hoditi skupaj z njim. Tako je v krščanstvu: Kristus nosi vse, a iz milosti nam vendarle pušča delež, da bi mogli biti udeleženi pri rodovitnosti odrešenja.

Vsi sedmeri meči so presunili Materino Srce, in vsak meč je bil nova pritrditev Sinovim mukam. V bistvu je nedoumljivo, da je kak človek sposoben izreči privolitev in nič drugega k vsemu, tudi k najbolj nedoumljivi bolečini.

V tej brezmejni pritrditvi je Marija odrešena zemlja, ki more sprejeti mrtvega odrešenika na svojih kolenih. Že v tej nemi podobi je vidno, da celoten pasijon ni bil zaman: Marija je tu zastopnica človeštva, ki hvaležno sprejema ves nebeški blagoslov, tudi če se to izvrši v neskončno boleči utrujenosti. Sinovo telo končno ne bo pokopano v hladno brezčutno materijo - spomnimo se, da pride materia od mater - zemeljsko naročje, matrix, v katero bo pokopana, je kljub vsemu materinsko naročje, iz katerega zraste nekaj rodovitnega, podoba ustvarjene ljubezni, ki doseže svoj vrhunec v materialni stvari, v deviški materi Mariji.

Zaradi tega podoba Pietà ne ostane prehodna, marveč trajna podoba. Zelo skrivnostna podoba: kajti rodovitnost materinskega naročja, ki tu nosi mrtvega Sina, dolguje svojo poslednjo rodovitnost prav truplu, ki leži v rokah Matere.«

pripravil Anton Štrukelj

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ zapuščenosti (1)

Bog je človeka ustvaril kot družabno bitje. Že sam je rekel, da za človeka ni dobro, da je sam. Gospod Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Kot nam je znano, je Bog pripeljal pred človeka vse živali, da bi se mu našla pomoč. Človek je vse živali poimenoval, a zanj se ni našlo nič, kar bi mu bilo v družbo in pomoč. Zato se je Bog odločil narediti človeku pomočnico. Naredil mu je ženo, ki se je je človek zelo razveselil in vzkliknil: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« Tako je človek dobil enakovredno pomočnico, ki bi mu bila v družbo, da ne bo osamljen in ne zapuščen.

Zapuščenost človeka zelo ubija in ga lahko privede do takšne stopnje, da človek ne ve več, ali je njegovo življenje še komu koristno. Bog je to vedel, zato je človeka ustvaril tako, da bi bil vedno v družbi, z nekom v odnosu, da ne bi bil zapuščen. Toda skušajmo bolje raziskati, kaj sploh pomeni biti zapuščen.

Zapuščen ni tisti, ki je sam. Besedi samota in zapuščenost ne sovpadata in se ne pokrivata. Sta dve različni stanji. Človek, ki je sam, ni nujno, da je zapuščen. Lahko je fizično sam, a v odnosih s tistimi, ki jih trenutno ni blizu. To pomeni, da ni zapuščen. Saj je lahko v odnosu, v prijateljstvu z ljudmi, ki niso vedno telesno navzoči, a kljub temu čuti, da so mu blizu. Zapuščenost pa je nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj zapustiti pomeni ločiti se od nečesa, pri čemer sem bil: zapustiti prijatelja, zapustiti določen prostor, zapustiti Boga. Ko človek nekaj zapusti, v sebi nosi spomin na tisto, kar je bilo prej. Prav tako pri zapuščenosti ostane spomin na odnose, ki so bili živi in jih sedaj ni več. Zapuščenost vsebuje neko grenkobo, češ da sedaj vsega tistega, kar je bilo prej, ni več. Zapuščen človek je lahko tudi tisti, od katerega so se drugi ločili in ga zapustili. Tisti, ki je zapuščen, je res pomaknjen na rob družbe in ima vse odnose pretrgane. Grenkoba zapuščenosti človeka lahko zelo razjeda, ker mu budi spomine na čase, ko ni bil zapuščen, zato je lahko še toliko bolj boleča.

Človek mora svoje življenje deliti z nekom, ki mu je blizu. Ni dovolj, da mu je nekdo telesno blizu, potrebno je, da mu je blizu po duhu. Človek si mora z nekom deliti tudi svoje duhovne izkušnje. Če človek nima nikogar, ki bi mu bil blizu po duhu, je lahko zapuščen kljub temu, da ima veliko ljudi, ki so mu telesno blizu. Biti zapuščen pomeni, da nimaš nikogar, ki bi z njim delil svoje duhovno izkustvo, nikogar, ki bi te sprejemal takšnega, kot si.

Bog je človeka ustvaril kot družbeno bitje, ki bo znalo graditi odnose s svojimi vrstniki in z Bogom. Odnos je neke vrste iskren pogovor ali lahko tudi sožitje. Pogovor ni samo poslušanje nekoga, ki razlaga svoje poglede na svet, ampak je skupno iskanje resnice. To pomeni, da morata oba, ki iščeta, sprejemati drug drugega in biti pripravljena iskreno sprejeti resnico. S pogovorom ne smem drugega enostavno prisiliti v svoj prav. Pogovor je sprejemanje stališč in misli svojega bližnjega, te misli pa lahko v meni odprejo nove misli in zbudijo nova iskanja. Tako se pogledi vedno bolj kristalizirajo in misli postajajo vedno bolj čiste. Toda to se lahko dogaja le, če znam bližnjega sprejemati v njegovih izjavah in biti zanje hvaležen, ker so mi vir novih navdihov. Tisti, ki je v pogovoru, je v odnosu, je v družbi.

Drugače pa se dogaja pri zapuščenosti. Zapuščen človek ni sprejet od drugih. Ne more vstopiti z bližnjim v pogovor, v iskanje. Ker ga ne sprejema, resnice ne more iskati tako uspešno. Namesto da bi napredoval, se vrti okoli samega sebe in se še bolj zapira. V sebi neguje in pestuje svojo nesprejetost in v duhu obtožuje vse druge, češ da ga ne razumejo. Še bolj postaja zagrenjen in s tem seveda še bolj onemogočen, da bi začel iskreno sožitje ali pogovor. Njegov krog doživljanja postane vedno ožji, saj izloča iz njega vse tiste, ki ga ne razumejo. Sam se oddaljuje od njih. Tako postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Zapuščen človek na nek način oslepi, ker ob sebi ne vidi več drugih, ki ga obdajajo. Ker je doživel nesprejetost, misli, da ga nihče noče sprejeti in z njim zgraditi odnosa. Za takega človeka je nevarno tudi, da podvomi v Božjo dobroto. Tudi Boga si predstavlja po človeško, po vzorcu tistih ljudi, ki so ga zavrnili, zato ostaja še bolj zapuščen. Lahko se začne jeziti na Boga in ga v svoji zapuščenosti preklinjati.

Vprašajmo se, kaj je krivo, da človek postane zapuščen. Lahko je premajhna odprtost do drugih ljudi, lahko pa je tudi prevelika sebičnost. Človek hoče imeti vedno prav in se ne zna pogovarjati. Hoče zmeraj deliti, nikoli pa sprejemati. Hoče poučevati, a se nikoli ne pusti poučiti. Mogoče je v takem človeku premalo ponižnosti, da bi znal sprejemati in se pustiti poučiti. Vedno hoče igrati vlogo nekoga, ki vse najbolje ve, ki vse obvlada, ki se povsod znajde. V resnici pa takih ljudi ni. Mogoče se boji, da bi s tem, ko bi se pustil poučiti, drugi opazili, da vsega le ne ve. Hoče biti popoln. Vsak, ki pride z njim v stik, se počuti utesnjenega in prisiljenega sprejemati njegove trditve. Te niso vedno pravilne, a kljub temu vztraja pri svojem. Ravno njegova sebičnost mu podira vse odnose in ga zapira v svoj lastni krog.

Drugi vzrok pa je premajhna potrpežljivost tistih, ki pridejo v stik s človekom, ki je drugačen od njih. Vsak, ki pride z njim v stik, hitro opazi njegovo naravo in težak značaj. Mogoče se še trudi, da bi mu bil v pomoč. Hitro lahko obupa, ker vidi, da so njegovi namigi nesprejeti in mu ničesar ne more podariti. Premalo je, da bi ga samo poslušal, podariti mu ni mogoče ničesar, kar bi mu odprlo oči. Pusti ga pri miru in se mu raje ne bliža več. Tak človek sicer išče prijateljev in družbe, toda ne išče jih zato, da bi se ob njih bogatil, ampak da bi jih poučeval. Preprosto mora imeti nekoga, ki bi ga poslušal in mu prikimaval, tega pa veliko ljudi noče. Sam tarna in čuti, da je zapuščen. Išče prijateljev, a z vsakim počne enako: hoče ga imeti za nekoga, ki mu bo pritrdil, da ima prav. Zato je vsako tako prijateljstvo že v začetku obsojeno na skorajšnji konec, človek pa postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Vsaka slaba izkušnja poveča njegovo zapuščenost, hkrati pa ga dela čedalje bolj nemogočega.

p. Branko Petauer