MAŠNA DARITEV Položi svoje molitve v duhovnikove razprostrte roke

Opazil si, da ob začetku glavne prošnje mašnik razprostre roke. On moli vse predstojniške molitve z razprostrtimi rokami. Predstojniške so tiste molitve, ki jih mašnik moli kot Kristusov namestnik v imenu vsega ljudstva. Tako moli poleg glavne prošnje prošnjo nad darovi in prošnjo po obhajilu. Prav tako ima razprostrte roke pri evharistični molitvi, ki je vrhunec celotnega obhajanja in je usmerjena na nebeškega Očeta. Roke drži kot dve prazni, navzgor obrnjeni skodelici Bogu naproti. Med temi molitvami ne sme biti drugih molitev ali petja ali orglanja. Tiste molitve, ki jih mašnik moli v svojem imenu, da bi svojo službo opravil z večjo zbranostjo in bolj pobožno, moli tiho in s sklenjenimi rokami.

Kretnja razprostrtih rok je starejša in bolj častitljiva od sklenjenih rok. V najstarejših časih so vsi verniki molili z razprostrtimi rokami. Na to nas spominja tako imenovana oranta (orare = moliti), to je na stene katakomb narisana žena, devica, ki moli z razprostrtimi rokami. Oranta predstavlja Cerkev, ki za svoje žive in umrle neprestano moli.

Kadar molimo, pravzaprav v duhu vsi dvigamo k Bogu svoje prazne roke, kajti pred Bogom smo vsi berači. Mašnik je berač v imenu vsega zbranega občestva. Občestvo pa se njegovi prošnji pridruži in jo potrdi z besedico 'Amen'.

Morda se spomniš, da je že Mojzes v stari zavezi molil z razprostrtimi rokami. Dokler je imel roke razprostrte, so zmagovali Izraelci, ko jih je povesil, so zmagovali sovražni Amalečani. Zato sta njegovi roki podpirala Aron in Hur, da je z razprostrtimi rokami vzdržal ves dan. Razprostrte roke spominjajo na križanega Kristusa. S križa, iz Jezusovega prebodenega Srca, izvira naše odrešenje.

Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Njegove razprostrte roke izražajo to sredniško vlogo. K Bogu prinaša vsa hrepenenja mladih, očetov in mater, bolnih in na različne načine trpečih ljudi. Od Boga za vse te prosi milosti in usmiljenja.

Balthasar Fischer takole razlaga pomen razprostrtih in praznih rok: »Ničesar nimam, česar nisem prejel od tebe, česar mi nisi položil v prazne roke! Zato ne držim krčevito nič tega, kar si mi dal, ampak želim deliti in s tem razveseljevati. Jaz sam sem namreč odvisen od tebe, ki s svojimi darovi napolnjuješ moje prazne roke.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV Med mašo moliš s sklenjenimi rokami

Pri molitvi med mašno daritvijo imaš običajno sklenjene roke. Včasih jih sklene tudi mašnik. Balthasar Fischer razlaga: »Skleniti roke pomeni prav toliko kot: Navadno delo, v katerega so te roke dan za dnem ujete, se bo za nekaj časa prekinilo, roke se smejo končno spet približati, smejo nekaj časa 'praznovati'. Nekaj takega kakor se praznični večer prične vselej, kadar začnemo moliti.«

Sklenjene roke, ki so jih začeli uvajati v bogoslužje v 12. stoletju, pomenijo povezanost, zbranost, pozornost na to, kar se dogaja v naši duši. Izražajo notranji mir in sveti molk ter združenje vseh misli. Pomenijo pričakovanje srečanja z Bogom, soglašanje naše volje z Božjo, naše prošnje in Božje usmiljenje. Roke moramo sklepati tako, da bodo izraz naše notranjosti. Obratno tudi lepo sklenjene roke opozarjajo naše srce, da mora biti v harmoniji z vzvišenostjo mašne daritve.

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pridruži se slavljenju Boga

Slava je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. Ima izrazito slavilni značaj, zato je lep vzor za našo molitev, ki je, žal, pogosto samo v obliki prošnje. Včasih so jo imeli za jutranjo molitev. Prvi del se nanaša na Boga Očeta, drugi pa na Kristusa. Začetek Slave je pesem angelov ob Jezusovem rojstvu: »Slava Boga na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.« Na koncu Slave se omenjajo vse tri Božje osebe.

Poglej, kako se kar kopičijo slavilni izrazi: »Hválimo te, slavimo te, mólimo te, poveličujemo te, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave.« Tu se ne zahvaljujemo Bogu za darove, ki jih od njega stalno prejemamo, ampak za to, da je Bog tako velik in tako veličasten. To je govorica prave nesebične ljubezni. Kdor Boga res ljubi, ga slavi in se mu zahvaljuje zaradi njega samega. Takšna molitev nas najbolj osvobaja.

Balthasar Fischer je zapisal: »Če svetniki tako zamaknjeno govorijo o sreči molitve, da jih mi kot 'pešci' molitvenega življenja ne moremo več dohajati, potem mislijo na ure, v katerih so – z besedami ali brez njih – stali pred živim Bogom in ga hvalili ter se mu zahvaljevali, ker je tako velik in tako veličasten.«

V delu Slave, ki se nanaša na Jezusa, izpovedujemo vero, da je »Gospod, edinorojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje Božje, Sin Očetov«. On odjemlje grehe sveta in sedi na Očetovi desnici, zato ga prosimo za usmiljenje in sprejem naše prošnje.

Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu, ter ob slovesnih praznikih in praznikih ter ob posebnih slovesnostih.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. novembra in 4. decembra.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

Se bo v naši baziliki nadaljevala v soboto: 4. novembra, 2. decembra,

6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago za premišljevanje,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Praznik vseh svetih

Že slišimo pesem blaženega Antona Martina Slomška:

'V nebesih sem doma,

od tega ne sveta,

nebes se veselim,

tja priti si želim.'

Od tega, kako in koliko živimo v skladu z vsebino te pesmi, je odvisno, kakšni kristjani smo. Kam so naravnana naša pota? V nebesa, k Bogu? Na življenje v Bogu? Razpeti smo med tem minljivim svetom in nebesi. Vsi smo v nevarnosti, da bi nas skrbi tega sveta popolnoma privezale nase, da bi Slomškovo pesem predrugačili: 'Na zemlji sem doma, vse drugo ne velja, le tega si želim, da brez skrbi živim.'

Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti k Božji večnosti in svetosti. Bogoslužje prvega in drugega novembra nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega kristjana. Kristus je z Očetom in Svetim Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4). Ljubi Cerkev kot svojo nevesto, saj je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil. Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo na Cerkev samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak bolj kot 'občestvo svetih'. V 'Veri' izpovedujemo 'sveto katoliško Cerkev'. Je družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan sv. krsta.

Na praznik vseh svetih slavimo občestvo vseh svetih, ki so na cilju. Na različnih življenjskih poteh so se posvetili ter nam kažejo pot, po kateri se pride do svetosti. Vsi so hodili za Kristusom v veri, upanju in ljubezni ter se oblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Kristus je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).

Kako premostiti 'napetost' med nebesi in zemljo? Kaj storiti, da na nebesa ne bomo pozabili, ampak bomo živeli v zavesti, da smo tam doma? Rešitev je v Bogu, v Kristusu kot sredniku k nebeškemu Očetu. Nebesa so v Bogu. Rešitev je v naši trajni povezanosti z Bogom. Kolikor smo v Bogu, toliko smo že sedaj v nebesih, čeprav tega ne čutimo, ker živimo v veri, ne v gledanju. 'Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali,' je rekel Jezus apostolu Tomažu (Jn 20,29).

Svetniki, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi nepoznani svetniki, za katere ve samo Bog, in ki jih na praznik vseh svetih slavimo, so živeli povezani z Bogom. V vsakem je bil navzoč Kristus. Ta vključitev v Kristusa nas odpre za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve.

Na praznik vseh svetih nekoliko že vnaprej okušamo lepoto tega življenja, in sicer v popolni odprtosti za ljubezen do Boga ter bratov in sester, ki so dosegli Boga. S tem praznikom, polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo naslednjega dne obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo. V njih vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko brez napačne navezanosti radi zgodovino ter sedanjost, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo kot Božje stvarstvo, srce pa ima že v nebesih, saj

'Življenje naše kratko je,

končali bomo romanje,

odšli nad zvezde v pravi dom

in tam živeli z Jezusom.'

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Navadni ženikelj

V družino kobulnic sodijo navadna kumina, janež, koriander, komarček, kakor tudi nekoliko manj znana zdravilna rastlina navadni ženikelj (Sanicula europaea L.). Sanicula izhaja iz latinske besede sanus, kar pomeni zdrav. Zato ni presenečenje, da je eno od slovenskih ljudskih besed za ženikelj 'zdravje vsega sveta'. Druga ljudska slovenska imena zanj so še lečuha, kilovnik, zanikel in sanikel.
V vlažnih gozdovih, kot so npr. Gorjanci, skoraj povsod po Evropi, na nadmorski višini od 500 do 1500 m, najdemo rasti ženikelj. Najraje raste pod bukvijo ali jelko. Je trajnica, ki zraste do 30 cm visoko. Zimzeleni temnozeleni dolgopecljati listi so v pritlehni rozeti, beli cvetovi pa združeni v kobule. Steblo je enostavno, skoraj brez listov. Zdravilni so vsi deli rastline. Liste nabiramo tik pred cvetenjem in jih posušimo v senci. Shranjujemo jih v temnem prostoru, saj listi radi porjavijo. Posušeni listi imajo šibek vonj in grenak, malo trpek okus. V jeseni nabiramo koreniko, ki zraste v dolžino tudi do 60 cm. Nato jo operemo, posušimo in drobno narežemo ali zmeljemo v prah, ki je črne barve in ima oster okus. Tako imamo ženikelj pripravljen za čas, ko ga bomo potrebovali za zdravljenje.
Ženikelj ima oznako Z, kar pomeni, da se praviloma uporablja v pripravkih, zdravilih, ki vsebujejo točno določeno koncentracijo izvlečka ženiklja. Nima torej oznake H, kot jo imajo npr. plahtica, kumina, ognjič, kamilica, sretena in mnoge druge zdravilne rastline, ki jih lahko »brezskrbno« uporabljamo za zdravljenje. To potrjuje, da lahko dnevno popijemo največ dve skodelici čaja, pripravljenega kot poparek iz ženiklja – tako priporoča oziroma omejuje ljudska medicina, ki je do tega spoznanja prišla izkustveno v več stoletjih uporabe. V 16. stoletju so ga uporabljali npr. pri krvavitvah iz pljuč. Sodobnih raziskav z ženikljem ni veliko opravljenih, zato je modro upoštevati znanja in izkušnje naših prednikov, da bo njegova uporaba učinkovita in hkrati še vedno varna.
Ženikelj vsebuje eterično olje, saponine, alantoin, čreslovine, grenčine, klorogensko kislino in rožmarinsko kislino.
Eterično olje vsebuje svojevrstne sestavine. Saponini (najpomembnejši je sanikulozid) olajšajo izkašljevanje. Alantoin pospeši celjenje tkiv, prisoten je tudi v korenini gabeza. Čreslovine delujejo adstringentno, kar pomeni, da zakrčijo mikroorganizme – tako ženikelj deluje protivirusno, protiglivno, antimikrobno. Rožmarinska kislina zavira vnetje.

Nasveti patra Simona Ašiča
Na hemoroide položimo obkladek, ki smo ga pripravili iz poparka ženiklja.
Na zmečkanine dajemo hladne obkladke iz stolčenih listov zelja in ženiklja ter mirujemo.
Pri krvavitvah iz nosu pijemo dnevno do dve skodelici čaja iz ženiklja.
Izkašljevanje čaj iz ženiklja dobro olajša.
Danes ženikelj dodajajo tudi v zeliščne ustne vode za svež zadah in kot pomoč pri krvavečih dlesnih, ki krvavijo pri umivanju zob s ščetko ali čiščenju z nitko. Alkoholni izvleček ustne vode vsebuje poleg ženiklja še druge zdravilne rastline: sladki janež, poprovo meto, žajbelj, navadni bedrenec, dišeči klinčevec, miro, cejlonski cimetovec, zvezdasti janež in ratanijo.
Znanstveniki so ugotovili, da izvleček listov ženiklja zavira razmnoževanje virusa parainfluence, ki povzroča bolezen dihal. Preprečuje tudi poškodbe genskega materiala in tako posredno nastanek rakavih celic.
Avstrijska ljudska medicina svetuje uporabo mazila s korenino ženiklja za zdravljenje nepravilnosti na koži.
V preteklosti, v času lakote, so ženikelj kuhali za hrano. Predvsem v manjših količinah, saj v večjih količinah lahko izzove bruhanje zaradi saponinov, ki jih vsebuje.
Čeprav lahko pri krvavitvah iz nosu uporabimo plešec namesto ženiklja, kakor tudi velecvetni lučnik za lažje izkašljevanje namesto njega, pa tudi za druge težave lahko najdemo zamenjavo zanj, ga vseeno poskusimo kdaj uporabiti, saj Bog ga ni brez namena ustvaril.
Saj več različnih zdravilnih rastlin je Bog v svoji dobroti dal za lajšanje ene tegobe.
Barbara Kozan, mag. farm.

Nova maša misijonarja Baraga pred dvesto leti

Dolgi mračni hodniki pred zdravniškimi ordinacijami. Na trdih lesenih sedežih ždimo ljudje vseh starosti. Mnogi brskajo po mobilnih telefonih, nekateri skušajo brati reklamne letake, večina jih strmi v prazno in se živčno zdrzne ob vsakem odpiranju vrat. Kako dolgo še? Koliko dragocenega časa gre v nič! Sivolase gospe, ki potrpežljivo čaka sedeč na vozičku, pa nič ne vznemiri. Smehljaje zre predse, njene ustnice se ves čas premikajo. Razumem zakaj, ko opazim na njenem prstu obroček sestavljen iz drobnih lesenih kroglic - naprstni rožni venec. Ne, njen čas ne gre v izgubo.
Ob tem se namreč spomnim na misijonarja Friderika I. Baraga. Pred 200 leti, natančno 22. septembra 1823 zgodaj zjutraj je daroval novo mašo v ljubljanski stolnici. Prisotnih je bilo samo 6 njegovih najbližjih sorodnikov. Pozneje v življenju pa je kot misijonar maševal množicam. Toda vedno si je vzel čas za molitev v samoti, za zbran pogovor z Bogom. Sklenil je, da bo vstajal pozimi ob šestih, poleti pa že ob treh, da bo do maše lahko dve do tri ure nemoteno prebil v molitvi in premišljevanju. Svojega sklepa se je zvesto držal. Nek njegov prijatelj je zapisal: »Videli smo ga, da je Bogu daroval prvo jutranjo uro v temnih gozdih, ali ob bregu jezera med bučečim viharjem, ali v njegovi borni hišici, ali na potovanjih v kakem skritem kotu gostilne, natlačene z gosti. Opazovali smo ga, kako se je držal tega reda tudi takrat, ko se je ves dan poprej z velikanskim naporom vozil v čolnu ali potoval po suhem; še celo takrat, če je šel šele po polnoči k počitku, se je zvesto držal tega.«
Nekoč je Baraga v dnevniku potožil: »Velika duhovna nesreča to jutro! Namesto ob treh sem vstal šele ob petih. Dve uri popolnoma izgubljeni!« Tako ga je bolela izguba vsake priložnosti za molitev. Mi pa jih izgubimo kdo ve koliko! Pa jih lahko tudi ne bi.

Valerija Ravbar