Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. novembra in 4. decembra.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

Se bo v naši baziliki nadaljevala v soboto: 4. novembra, 2. decembra,

6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago za premišljevanje,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Praznik vseh svetih

Že slišimo pesem blaženega Antona Martina Slomška:

'V nebesih sem doma,

od tega ne sveta,

nebes se veselim,

tja priti si želim.'

Od tega, kako in koliko živimo v skladu z vsebino te pesmi, je odvisno, kakšni kristjani smo. Kam so naravnana naša pota? V nebesa, k Bogu? Na življenje v Bogu? Razpeti smo med tem minljivim svetom in nebesi. Vsi smo v nevarnosti, da bi nas skrbi tega sveta popolnoma privezale nase, da bi Slomškovo pesem predrugačili: 'Na zemlji sem doma, vse drugo ne velja, le tega si želim, da brez skrbi živim.'

Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti k Božji večnosti in svetosti. Bogoslužje prvega in drugega novembra nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega kristjana. Kristus je z Očetom in Svetim Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4). Ljubi Cerkev kot svojo nevesto, saj je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil. Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo na Cerkev samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak bolj kot 'občestvo svetih'. V 'Veri' izpovedujemo 'sveto katoliško Cerkev'. Je družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan sv. krsta.

Na praznik vseh svetih slavimo občestvo vseh svetih, ki so na cilju. Na različnih življenjskih poteh so se posvetili ter nam kažejo pot, po kateri se pride do svetosti. Vsi so hodili za Kristusom v veri, upanju in ljubezni ter se oblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Kristus je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).

Kako premostiti 'napetost' med nebesi in zemljo? Kaj storiti, da na nebesa ne bomo pozabili, ampak bomo živeli v zavesti, da smo tam doma? Rešitev je v Bogu, v Kristusu kot sredniku k nebeškemu Očetu. Nebesa so v Bogu. Rešitev je v naši trajni povezanosti z Bogom. Kolikor smo v Bogu, toliko smo že sedaj v nebesih, čeprav tega ne čutimo, ker živimo v veri, ne v gledanju. 'Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali,' je rekel Jezus apostolu Tomažu (Jn 20,29).

Svetniki, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi nepoznani svetniki, za katere ve samo Bog, in ki jih na praznik vseh svetih slavimo, so živeli povezani z Bogom. V vsakem je bil navzoč Kristus. Ta vključitev v Kristusa nas odpre za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve.

Na praznik vseh svetih nekoliko že vnaprej okušamo lepoto tega življenja, in sicer v popolni odprtosti za ljubezen do Boga ter bratov in sester, ki so dosegli Boga. S tem praznikom, polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo naslednjega dne obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo. V njih vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko brez napačne navezanosti radi zgodovino ter sedanjost, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo kot Božje stvarstvo, srce pa ima že v nebesih, saj

'Življenje naše kratko je,

končali bomo romanje,

odšli nad zvezde v pravi dom

in tam živeli z Jezusom.'

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Navadni ženikelj

V družino kobulnic sodijo navadna kumina, janež, koriander, komarček, kakor tudi nekoliko manj znana zdravilna rastlina navadni ženikelj (Sanicula europaea L.). Sanicula izhaja iz latinske besede sanus, kar pomeni zdrav. Zato ni presenečenje, da je eno od slovenskih ljudskih besed za ženikelj 'zdravje vsega sveta'. Druga ljudska slovenska imena zanj so še lečuha, kilovnik, zanikel in sanikel.
V vlažnih gozdovih, kot so npr. Gorjanci, skoraj povsod po Evropi, na nadmorski višini od 500 do 1500 m, najdemo rasti ženikelj. Najraje raste pod bukvijo ali jelko. Je trajnica, ki zraste do 30 cm visoko. Zimzeleni temnozeleni dolgopecljati listi so v pritlehni rozeti, beli cvetovi pa združeni v kobule. Steblo je enostavno, skoraj brez listov. Zdravilni so vsi deli rastline. Liste nabiramo tik pred cvetenjem in jih posušimo v senci. Shranjujemo jih v temnem prostoru, saj listi radi porjavijo. Posušeni listi imajo šibek vonj in grenak, malo trpek okus. V jeseni nabiramo koreniko, ki zraste v dolžino tudi do 60 cm. Nato jo operemo, posušimo in drobno narežemo ali zmeljemo v prah, ki je črne barve in ima oster okus. Tako imamo ženikelj pripravljen za čas, ko ga bomo potrebovali za zdravljenje.
Ženikelj ima oznako Z, kar pomeni, da se praviloma uporablja v pripravkih, zdravilih, ki vsebujejo točno določeno koncentracijo izvlečka ženiklja. Nima torej oznake H, kot jo imajo npr. plahtica, kumina, ognjič, kamilica, sretena in mnoge druge zdravilne rastline, ki jih lahko »brezskrbno« uporabljamo za zdravljenje. To potrjuje, da lahko dnevno popijemo največ dve skodelici čaja, pripravljenega kot poparek iz ženiklja – tako priporoča oziroma omejuje ljudska medicina, ki je do tega spoznanja prišla izkustveno v več stoletjih uporabe. V 16. stoletju so ga uporabljali npr. pri krvavitvah iz pljuč. Sodobnih raziskav z ženikljem ni veliko opravljenih, zato je modro upoštevati znanja in izkušnje naših prednikov, da bo njegova uporaba učinkovita in hkrati še vedno varna.
Ženikelj vsebuje eterično olje, saponine, alantoin, čreslovine, grenčine, klorogensko kislino in rožmarinsko kislino.
Eterično olje vsebuje svojevrstne sestavine. Saponini (najpomembnejši je sanikulozid) olajšajo izkašljevanje. Alantoin pospeši celjenje tkiv, prisoten je tudi v korenini gabeza. Čreslovine delujejo adstringentno, kar pomeni, da zakrčijo mikroorganizme – tako ženikelj deluje protivirusno, protiglivno, antimikrobno. Rožmarinska kislina zavira vnetje.

Nasveti patra Simona Ašiča
Na hemoroide položimo obkladek, ki smo ga pripravili iz poparka ženiklja.
Na zmečkanine dajemo hladne obkladke iz stolčenih listov zelja in ženiklja ter mirujemo.
Pri krvavitvah iz nosu pijemo dnevno do dve skodelici čaja iz ženiklja.
Izkašljevanje čaj iz ženiklja dobro olajša.
Danes ženikelj dodajajo tudi v zeliščne ustne vode za svež zadah in kot pomoč pri krvavečih dlesnih, ki krvavijo pri umivanju zob s ščetko ali čiščenju z nitko. Alkoholni izvleček ustne vode vsebuje poleg ženiklja še druge zdravilne rastline: sladki janež, poprovo meto, žajbelj, navadni bedrenec, dišeči klinčevec, miro, cejlonski cimetovec, zvezdasti janež in ratanijo.
Znanstveniki so ugotovili, da izvleček listov ženiklja zavira razmnoževanje virusa parainfluence, ki povzroča bolezen dihal. Preprečuje tudi poškodbe genskega materiala in tako posredno nastanek rakavih celic.
Avstrijska ljudska medicina svetuje uporabo mazila s korenino ženiklja za zdravljenje nepravilnosti na koži.
V preteklosti, v času lakote, so ženikelj kuhali za hrano. Predvsem v manjših količinah, saj v večjih količinah lahko izzove bruhanje zaradi saponinov, ki jih vsebuje.
Čeprav lahko pri krvavitvah iz nosu uporabimo plešec namesto ženiklja, kakor tudi velecvetni lučnik za lažje izkašljevanje namesto njega, pa tudi za druge težave lahko najdemo zamenjavo zanj, ga vseeno poskusimo kdaj uporabiti, saj Bog ga ni brez namena ustvaril.
Saj več različnih zdravilnih rastlin je Bog v svoji dobroti dal za lajšanje ene tegobe.
Barbara Kozan, mag. farm.

Nova maša misijonarja Baraga pred dvesto leti

Dolgi mračni hodniki pred zdravniškimi ordinacijami. Na trdih lesenih sedežih ždimo ljudje vseh starosti. Mnogi brskajo po mobilnih telefonih, nekateri skušajo brati reklamne letake, večina jih strmi v prazno in se živčno zdrzne ob vsakem odpiranju vrat. Kako dolgo še? Koliko dragocenega časa gre v nič! Sivolase gospe, ki potrpežljivo čaka sedeč na vozičku, pa nič ne vznemiri. Smehljaje zre predse, njene ustnice se ves čas premikajo. Razumem zakaj, ko opazim na njenem prstu obroček sestavljen iz drobnih lesenih kroglic - naprstni rožni venec. Ne, njen čas ne gre v izgubo.
Ob tem se namreč spomnim na misijonarja Friderika I. Baraga. Pred 200 leti, natančno 22. septembra 1823 zgodaj zjutraj je daroval novo mašo v ljubljanski stolnici. Prisotnih je bilo samo 6 njegovih najbližjih sorodnikov. Pozneje v življenju pa je kot misijonar maševal množicam. Toda vedno si je vzel čas za molitev v samoti, za zbran pogovor z Bogom. Sklenil je, da bo vstajal pozimi ob šestih, poleti pa že ob treh, da bo do maše lahko dve do tri ure nemoteno prebil v molitvi in premišljevanju. Svojega sklepa se je zvesto držal. Nek njegov prijatelj je zapisal: »Videli smo ga, da je Bogu daroval prvo jutranjo uro v temnih gozdih, ali ob bregu jezera med bučečim viharjem, ali v njegovi borni hišici, ali na potovanjih v kakem skritem kotu gostilne, natlačene z gosti. Opazovali smo ga, kako se je držal tega reda tudi takrat, ko se je ves dan poprej z velikanskim naporom vozil v čolnu ali potoval po suhem; še celo takrat, če je šel šele po polnoči k počitku, se je zvesto držal tega.«
Nekoč je Baraga v dnevniku potožil: »Velika duhovna nesreča to jutro! Namesto ob treh sem vstal šele ob petih. Dve uri popolnoma izgubljeni!« Tako ga je bolela izguba vsake priložnosti za molitev. Mi pa jih izgubimo kdo ve koliko! Pa jih lahko tudi ne bi.

Valerija Ravbar
 

VALERIJINE VRSTICE Opat Ludvik baron pl. Raumschüssel (1623–1687)

400 let se nam zdi daleč nazaj, pa vendar je bilo marsikaj podobno kot danes. Tedaj je divjala v Evropi tako imenovana tridesetletna vojna. Vanjo so bili vpleteni tudi ljudje z dežele Kranjske, med njimi baron Ludvik Raumschüssel. Rodil se je leta 1623 na gradu Kolovrat pri Vačah. Kakor mnoge plemiške sinove je tudi njega odneslo v vrtinec bojev na Nemškem, kjer se je pod cesarjem Ferdinandom III. bojeval proti Švedom. Kdo ve, kakšne travme so tisti dogodki zapustili v inteligentnem nežnem mladeniču, da je sklenil posvetiti življenje Bogu. Stopil je v stiški samostan in leta 1655 položil zaobljube. Četrt stoletja kasneje je postal 47. stiški opat. Dobro je skrbel za duhovno življenje tako samostanke družine kot samostanskih župnij. Bil pa je tudi sposoben gospodarstvenik. Trajen spomenik si je postavil z velikansko žitnico, ki je pred 340 leti sprejela pod svojo streho prvo žito s samostanskih polj. V njej je bilo dovolj hrane tudi za podložnike, kadar so bile slabe letine. O tem priča napis, ki ga je dal opat vklesati nad vhodom: »Od prvin svojih pridelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo in mošt bo prekipeval iz tvojih kadi.« Toda prišli so časi, ko je mogočna stavba služila povsem drugim namenom. Med francosko okupacijo je bila v njej posadka Napoleonovih vojakov, sredi 19.stol. je avstrijski vojvoda Maximilijan, poznejši mehiški cesar, v njej zbiral svoje vojake. Med 1. svetovno vojno je tu prebivalo 400 avstrijskih vojakov, hkrati je bilo velikansko skladišče za dragocenosti goriške škofije, ki so jih prinesli s seboj goriški begunci bogoslovci. Po 2. vojni so v njej našla skladiščni prostor številna okoliška podjetja.

Po knjigi: Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, pripravila Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana«

Nekaj let se je zapeljalo čez slovenske dežele. Svet je postajal čedalje bolj nemiren. Nemčija je priključila Avstrijo in zavzela Poljsko. Tudi za druge dežele je bilo vprašanje, kdaj bodo prišle pod jarem tujih sil. Strah je vladal po vsej pokrajini. Ljudje so se bali, kaj se bo zgodilo. Ali se bo vojno dogajanje razširilo na vso Evropo?

Tudi menihi v stiškem samostanu so občutili strahove ljudi. Z njimi so bili povezani, z njimi bodo morali deliti vso usodo, pa naj bo še tako težka. Že od prvih začetkov, ko so menihi prišli v stiško dolino, so bili vedno tesno povezani z okoliškim prebivalstvom. Zanje so živeli in jim v stiskah stali ob strani. Tako bodo ravnali tudi v prihodnje, pa naj se zgodi karkoli.

Nemčija je Jugoslaviji napovedala vojno. Šestega aprila 1941 so bombniki v velikem številu spuščali na Beograd svoj smrtonosni tovor. Mesto so razdejali. Za njimi so prišli vojaki in v hitrih akcijah zavzeli vse dežele. Jugoslovanska vojska je bila slabo organizirana, zato je kapitulirala že v dobrem tednu dni.

Slovenske dežele so bile razdeljene na tri dele. Čisto vzhodni del, to je Prekmurje, so zavzeli Madžari. Štajersko, Gorenjsko in del Dolenjske so zasedli Nemci. Preostali del Dolenjske in Notranjsko pa so priključili Italiji. Stiška opatija je pripadla italijanski zasedbeni coni. Nastala je Ljubljanska pokrajina, ki je imela najvišje oblasti v glavnem mestu. Že v prvih dneh vojne so bile težave. Tudi Nemci bi radi imeli Stično pod svojo oblastjo. Utaborili so se v bližini in čakali, kaj bo. Italijani so jih potisnili malo nazaj, tako da je ostala Stična do kapitulacije v Ljubljanski pokrajini.

Vojaki so se naselili v delu samostana, ki leži ob potoku. Tudi del velike kašče so zasedli. Naravno, da je bilo to moteče za menihe. Ni bilo prijetno, ko so okoli hiše in še po hodnikih videli oborožene vojake.

Nemci so se svojega dela lotili bolj temeljito. Iz vseh župnij so izgnali slovenske duhovnike. Kolikor je bilo mogoče, so na njihova mesta nastavili nemško govoreče duhovnike. Ubogi slovenski duhovniki so tavali po domovini kakor izgubljeni. Opat Avguštin Kostelec je v dogovoru z ljubljanskim škofom Rožmanom ponudil tem duhovnikom streho nad glavo. Naselili so jih v Nazaret, ki je bil pred nekaj leti dograjen. Bilo jih je okoli petdeset. Bolj bolehnim in starejšim pa so odkazali sobe nad križnim hodnikom.

Duhovniki so pomagali pri dušnem pastirstvu, kolikor so mogli. Nekaj posebnega za stiško baziliko je bilo, da so bile v tistem času svete maše vse dopoldne. Kadar koli dopoldne je kdo prišel v cerkev, je »ujel« vsaj eno sveto mašo. Duhovniki so bili hvaležni opatu, da jih je sprejel pod streho. Živeli so skromno in veliko molili. Veliko je bilo bolehnih. Zdravil seveda ni bilo mogoče dobiti. Pater Simon je skušal svoje znanje o zdravilnih zeliščih koristno uporabiti. Pomagal je bolnim duhovnikom in jim pripravljal zdravilne čajne mešanice. Ko je opazil, da jim je uspešno pomagal, je dobil še večje veselje do zdravilnih zelišč.

Ob nastopu vsake vojne se začne gorje tudi za vse ljudstvo. Ljudje so trpeli in se bali. Italijani so marsikoga vpoklicali in ga oblekli v vojaško suknjo. V takih razmerah so komunistične skupine dobile idealne razmere za svoje delo. Organizirali so Osvobodilno fronto, ki naj bi združila vse protiokupatorske sile. Seveda so si pridržali največji vpliv zase. Oklicali so se za edine prave branilce okupirane domovine. Drugim skupinam, ki ne bi delovale v okviru te fronte, so celo prepovedali vsakršno delovanje. Hoteli so imeti največji vpliv, ker so vojno skušali izkoristiti tudi za revolucijo.

Nabirali in organizirali so partizanske enote, ki so tu in tam napadale italijanske skupine in jim plenile orožje. Največji trn v peti pa so bili partizanom verni in pokončni ljudje, ki so bili med ljudmi spoštovani. Pogosto se je zgodilo, da so taki ljudje izginjali. Seveda tudi Italijani niso stali križem rok in gledali. Prepovedali so vsak odpor in upor. Tja, kjer so zvedeli, da so se partizani zadrževali, so šli nemudoma pogledat. Običajno so jo partizani prej že popihali na varno, ljudje pa so ostali sami in brez moči. Pogosto so se italijanski vojaki maščevali tako, da so požgali nekaj domačij v vasi, včasih pa celo vas. Začeli so poizvedovati, kdo sodeluje s partizani. Ko so za koga izvedeli, so ga nemudoma poslali v internacijo daleč v Italijo.

p. Branko Petauer

 

Veseli del rožnega venca

Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo (napev: 'Kraljica venca rožnega').

 

1.Marija, s tvojimi očmi

zrem angela, ki sporoči:

»Tvoj sin po Duhu bo spočet,

in vladal bo brez konca let.«

 

2. Marija, s tvojimi očmi

zrem srečanje, ki se zgodi

z Elizabeto, Janezom,

Odrešenikom Jezusom.

 

3. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ki se rodi;

častijo ga vsi angeli,

pastirji, kralji, tudi mi.

 

4. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa kot luč v temi;

ga v templju darovala si,

darujmo zdaj ga tudi mi.

 

5. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ga našla si;

učitelje je spraševal,

jim vse odgovoriti znal.

 

Svetli del rožnega venca

1.Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

zato nas vodiš k Jezusu,

ki bil je krščen v Jordanu.

 

2. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

tvoj Sin zdaj v Kani to stori,

da vodo v vino spremeni.

 

3. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo,

v kraljestvo Božje Jezusa,

ki vztrajno vsem oznanja ga.

 

4. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo.

Vesel nas Jezus bo sprejel;

na gori se je razodel.

 

5. Marija, v tvoji šoli smo,

privesti hočeš nas v nebo;

do tja je sebe dal na pot

v podobi kruha nam Gospod.

p. Anton