Dan starih staršev

Skoraj vsak dan v letu je posvečen kakemu dogodku, osebnosti ali dejavnosti. Tako so dobili svoj praznik tudi stari starši in ostareli. To je četrta nedelja v juliju, blizu praznika sv. Ane in sv. Joahima, ki sta bila Marijina starša in torej stara starša Jezusova. Stari starši so bili včasih zelo pomembni pri vzgoji otrok, saj so veliko časa preživeli skupaj. Danes se to bolj redko dogaja, zato me je še toliko bolj ganil članek o Antonu Berusu iz Ceglenice pri Novem mestu v časopisu Slovenec iz leta 1899. Berusov oče so se bližali že stotim, pa so še vedno radi živeli. »Smrt me je pozabila. Ker sem vedno doma za pečjo, nikjer ne naleti name, da bi me vzela s seboj«, so govorili. Toda nekega dne so jih našli spečega za pečjo. V rokah so imeli konopec, s katerim so poganjali zibel najmlajšega pravnuka Tončka in na obrazu nasmeh – kakor zmerom, le da so zdaj zaspali za večno.

Valerija Ravbar

Verouk mojega otroštva

K verouku smo hodili tako rekoč vsi razen nekaj tistih, ki zaradi služb svojih očetov niso smeli. To nas sploh ni motilo, saj so nam očitno starši doma dobro razložili, kako je s tem. Nekoč pa smo imeli zelo vedoželjno sošolko, ki bi na vsak način rada videla, kako je pri verouku. Vabili smo jo, naj gre z nami, a je šla le do cerkvenih vrat, naprej pa si ni upala, čeprav smo mi kričali: »Boječka, boječka!« Na poti iz šole smo se marsikaj pogovarjali, pa očitno tudi verske zadeve. Ona je trdila, da sveta ni ustvaril Bog, mi pa smo se ji smejali. Nekoč je povsem izgubila potrpljenje in je v solzah zatrjevala, da tako piše v knjigi, in če piše v knjigi, je gotovo res. Takrat je bila priljubljena knjižica Pavla Kunaverja Nebo nad nami iz zbirke Čebelica, kjer je bil poljudno in otrokom primerno razložen nastanek vesolja. Toda zmagovalci tega pogovora smo bili mi. Rekli smo, da imamo mi knjigo, in to ne samo eno, kjer piše, da je svet ustvaril Bog. Če piše v knjigi, je gotovo res.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega X, Vesna

Potem, ko je bilo za njo več kot pol stoletja dejavnega življenja, lep del ga je preživela v tujini, kjer sta si ustvarila dom tudi njena otroka, sta se z možem vrnila v domovino. Ko je umrl, nekako ni več imela obstanka v Ljubljani. Sklenila je, da se vrne na Vrhovo. Kupila je zapuščeno hišo nekje pod gozdom, jo obnovila, zasadila vrt in začela novo obdobje svojega življenja.

Za rojstni dan so ji vnuki podarili gugalnik. Kako malo so jo poznali! Predstavljali so si jo kot babico iz pravljice, ki v gugalniku plete nogavice. Ker pa je sodobna babica, najbrž celo gleda TV. Ne, babica Vesna je bila na nogah ves dan. Vaščani so se nekako navadili, da je urejala stvari za druge, predvsem starejše. Vedno je bilo treba koga kam peljati, napisati kako prošnjo ali urediti pri zdravniku.

Kak večer je vendarle sedla v gugalnik in prelistala časopis. Tako je nekoč zagledala nekrolog z znanim imenom. Mihael. Fotografija ji ni pomenila ničesar. Popolnoma je že izginil iz njene zavesti. Ni ji bilo čisto jasno, kaj pravzaprav občuti zdaj ob spominu. Bolečino? Zakaj?

Spoznala sta se v knjižnici, kjer so prirejali srečanja za študente, ki so jih zanimala verska vprašanja. Ko so se predavanja nehala, je še vedno vsak teden prihajala na klepet z Mihaelom, ki je ob četrtkih popoldne pomagal v knjižnici. Toliko stvari sta morala predebatirati, ki so se jih na predavanjih komaj dotaknili. Z nežnostjo se je spominjala tistih popoldnevov.

Sanjarila sta, da bi šla nekam, nekam daleč, kamorkoli. Ponudil ji je Afriko; zaostalo deželo, trpeče ljudi in dolgo utrudljivo pot, po kateri naj bi nekoč hodila in delala dobro. Ja, v Afriko bi res lahko šla. Skupaj? Seveda. Ampak ne še zdaj. Nekoč, kadarkoli. Afrika je bila tako daleč in ideje o misijonarstvu tako stare in romantične, da bi morala vedeti, da se ne bodo nikoli uresničile. Potem pa ga je na zadnji četrtek v juniju zaman pričakovala v knjižnici. Ob koncu počitnic pa je prišlo pismo.

»Ja, v lemenat sem šel. Zdi se mi, da nimam misijonskega poklica. Za to je potreben še poseben Božji klic. Zase mislim, da bom lahko tu doma več naredil. Težko se vživim v novo okolje in v nove ljudi. Tudi telesno nisem dovolj močan. Ti lahko greš sama na to pot, če se čutiš dovolj močna. Fizično sama, saj duhovno bi bila še naprej povezana. Zakaj bi ne bila in morda bo še kaj več koristi od najine zveze.«

Čudno, to je bilo njegovo edino pismo. Tudi srečala se nista nikoli več v življenju. Celo popolnoma je pozabila nanj. Kakor da tisti popoldnevi v knjižnici niso bili del resničnega sveta. Gotovo se je odločil prav. Če ne drugo, so to dokazovala številna priznanja, nazivi in zasluge, ki so jih navajali nekrologi. Morala bi biti ponosna, da ga je poznala, a je čutila samo bolečino. Mihael je naredil, za kar se je čutil poklican. Pa ona?

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana« (20)

Doktor Gregorij Fedran je bil že dolga desetletja stiški zdravnik. Bil je zelo priljubljen pri ljudeh. Imeli so ga radi in so mu zelo zaupali. Njegovo zdravniško znanje je bilo zelo obsežno. Manjše operacije je naredil kar sam, doma v svoji ordinaciji. Šele ko je bolezen ali poškodba presegla njegove moči, je bolnika poslal v Ljubljano. Bil je poročen. Njegova žena je bila tiha in mirna. Stala mu je ob strani v vseh težkih trenutkih. Zelo se je zanimala za glasbo. V stanovanju sta imela klavir. Pogosto je sedla za klavir in v čudovitih melodijah odplavala v dalje. Z glasbo si je krajšala dneve in večere, kadar je mož moral obiskovati bolnike, ki so klicali na pomoč.

Zdravnik je bil veren mož. Zavedal se je, da je kot zdravnik veliko prejel od Gospoda. Hotel je biti ljudem kot Simon iz Cirene. Na vse načine jim je skušal lajšati bolečine in jim pomagati nositi križ trpljenja. Za zgled sta mu bila stanovska tovariša, mučenca sveti Kozma in Damijan. Bila sta zdravnika, ki sta vse delala v Božjo slavo. Nikoli nista sprejela plačila za svoje delo. Tudi doktor Fedran je naredil vse za čim manjše plačilo. Zavedal se je, da je lahko bolezen v družini velik križ, še zlasti za revne družine. V samostansko družino je rad zahajal. Velika prijatelja sta si bila z opatom Avguštinom. Pogosto sta se dolgo pogovarjala. Vesel je bil njegovih pobud za napredek stiškega samostana. Trudil se je, da bi menihom čim bolj pomagal ohranjati zdravje. Nekatere mlade patre je zelo zanimalo zdravnikovo delo. Mladi pater Simon Ašič ga je pogosto vpraševal o zdravilnih zeliščih. Zbiral jih je in pripravljal za čaje. Imel je kar čedno zalogo, tako da jih zdravniku ni bilo treba prinašati s seboj.

Svetoval je opatu Avguštinu, naj za tuberkulozne bolnike napravijo posebno hišico na drevesih. Na klavzurnem vrtu pri ribniku so rasle lepe smreke. Bilo jih je kakih deset. Niso bile daleč narazen. Krošnje so se jim lepo razrasle in naredile čudovito senco. Zdravnik je svetoval, naj v krošnjah smrek naredijo leseno hišico s posteljo in klopjo. Vanj naj hodijo za tuberkulozo bolni menihi. Vonj po gozdu in smrekah takim zelo koristi. Tudi vse bolnišnice za pljučne bolezni so običajno gradili v smrekovih gozdovih.

Bratje mizarji so postavili med smreke močno lestev in v krošnjah naredili lepo in prostorno hišico. Bila je odprta. Okna je bilo sicer mogoče zapreti, a zaradi bolnih je bilo bolje, da so vdihavali osvežujoči vonj smrek. Ko je bilo toplo, so tisti, ki so bili bolni, v njej počivali. Tudi ponoči je bilo mogoče prespati v hišici. Imela je streho in eno posteljo. Ko so bile tople noči, je bila hišica redno zasedena.

Zdravniku je bilo všeč, da je opat Avguštin tako resno sprejel njegov nasvet. Bilo mu je težko, da so že toliko mladih menihov, ki so imeli še vse življenje pred seboj, položili k večnemu počitku. Pogosto je svetoval opatu, naj menihom da narediti tanke in lahke habite. Poleti je težko delati v debelih in težkih redovnih oblekah. Posebej so trpeli tisti, ki so delali na travnikih in na polju. Bili so popolnoma premočeni. Ko pa so prišli med hladne samostanske zidove, so se prehladili in se nalezli jetike. Kolikor je bilo mogoče, je opat upošteval zdravnikove nasvete. Toda brez redovne obleke pa le niso smeli delati. Te, ki so zboleli, je večkrat obiskoval in jim svetoval različne reči, da bi se bolezni, kolikor je bilo mogoče, upirali.

Doktor Fedran je bil zdravnik z vsem srcem. Dobro se je zavedal, kaj je prisegel, ko je postal mlad zdravnik. Vedel je, da ga zaprisega obvezuje. Zanj Hipokratova prisega ni bilo samo simbolično dejanje. Pomenila mu je enako kot redovnikom večna zaobljuba. Razumel je, da je obljubil, da bo varoval življenje in po svojih najboljših močeh pomagal zdraviti. Tudi svojih mej se je zavedal. Po zgledu svetih bratov Kozma in Damijana se je zavedal, da je zdravje v Božjih rokah. Zdravnik je samo tisti, ki neguje, zdravi pa Bog, od čigar vse zdravje prihaja.

Če je le bilo mogoče, je vsako leto poromal skupaj z ženo na bližnjo Krko, kjer je bilo daleč naokoli znano svetišče svetih bratov Kozma in Damijana. Njuni priprošnji je izročil svoje zdravniško delo, da bi bil z Božjo pomočjo čim bolj uspešen.

Brat Celestin je spet odprl oči. Pater Placid je opazil. Vprašal ga je: »Ali vas zelo boli?«

»Pravzaprav ne čutim tako velike bolečine. Zdi se mi, da postajam zaspan,« je komaj slišno odgovoril brat Celestin.

»Veliko krvi ste izgubili, zato pa postajate zaspani,« ga je poučil pater Placid.

»Smo že na Škofljici,« je še dodal mladi menih.

»Ali je odrezana roka ostala doma?« je tiho vprašal poškodovani menih.

»Da, doma smo jo pustili. Nevarno bi bilo, da se kaj prisadi, če bi jo hoteli prišiti nazaj,« ga je poučil pater.

Zajel je sapo in mirno nadaljeval: »Brat Celestin, danes so zdravniki že tako spretni, da vas bodo lepo operirali. Roke sicer ne bo več, a gotovo vam bodo naredili protezo, da boste lahko še marsikaj naredili.«

»Saj veste, da sem proteze že vajen. Brez noge sem že od svojih najlepših fantovskih let.«

Pater Placid ga je komaj razumel, tako tiho je izgovoril zadnje besede. Bolnik je nagnil glavo in zadremal, naslonjen na mladega sobrata.

Doktor Fedran je nekajkrat močno zatrobil, da si je pridobil prednost. Bližala sta se bolnišnici. Zdravnik je bil vajen takih primerov. Ustavil je pred sprejemnico za nujne primere. Sestre usmiljenke so jih prijazno sprejele. Hitro jim je razložil, da je primer zelo nujen. Bolnik je izgubil veliko krvi in je že malo omotičen. Potrebna bo takojšnja operacija in transfuzija krvi, da bo bolnik prišel k sebi.

Brata Celestina so urno naložili na bolniški voziček. Pater Placid ga je še enkrat potolažil:

»Brat Celestin, lepo vas bodo oskrbeli. Tudi dobre sestre so okoli vas. Ne bo vam težko. Ko bo mogoče, vas pride kateri iz samostana obiskat.«

Redovni brat se je skušal rahlo nasmejati. Pomahala sta mu v slovo. Sestre so ga odpeljale v prosto operacijsko sobo. Vse so pripravile za operacijo. Previdno so mu odstranile habit. Odeja in rjuhe, v katere je bila roka zavita, so bile precej prepojene s krvjo. Na poti je izgubil veliko krvi. Ena izmed sester je šla iskat zdravnika kirurga, ki je bil še prost. Na kratko mu je razložila, kakšno je stanje. Kirurg se je hitro pripravil in odšel v operacijsko sobo. Brat Celestin je bil že pripravljen za operacijo. Zdravnik je začel v Božjem imenu. Skupaj s sestrami so se zbrano pokrižali in začeli opravilo.

Tiho je bilo v dvorani. Samo tu in tam je bilo slišati tihe besede, ki jih je izrekel kirurg. Kateri od sester, ki so pomagale, je naročil, kako naj pomagajo ali katero orodje potrebuje.

Po operaciji je brat Celestin ostal nekaj tednov v bolnišnici. Rana se mu je lepo zacelila, tudi šive so mu že pobrali. Večkrat na teden so ga obiskali domači sobratje. Tisti, ki so stanovali v Slomškovem zavodu na Poljanski cesti, pa so prihajali bolj pogosto.

Brat Celestin je hitro prišel k sebi. Kmalu je bil spet dobre volje. Tudi sestre so ga bile vesele, saj je na druge bolnike v sobi zelo dobro vplival. Pogosto so kar pozabili na tegobe, ki so jih pestile. Prisluhnili so bratu Celestinu, ki je znal marsikaj pripovedovati. Govoril jim je o prvi svetovni vojni pa tudi o življenju v stiškem samostanu. Zvečer, ko so drugi že zaspali, je vzel v roko rožni venec ter tiho molil za svoje sotrpine in za stiške menihe, ki doma pridno nadaljujejo svoje delo. Svoje bolečine in trpljenje je daroval za blagor domovine in stiškega samostana.

Po nekajtedenskem okrevanju so ga odpustili domov. Brat Hijacint ga je prišel iskat in ga odpeljal domov. Ni še dobil proteze, ker je bila rana preveč boleča. Potrebno bo kakšno leto, da se vse zaraste in utrdi. Bolečine bodo počasi ponehale, so mu dejali zdravniki. Paziti je moral, da se ni kam udaril, kar je močno zabolelo. Doktor Fedran ga je hodil pregledovat in mu svetoval, kaj naj počne, da bo najbolje. Svetoval je, naj mu v kuhinji skuhajo velik lonec kamilic. Te naj ohladijo, da bodo mlačne. V kamiličnem čaju naj vsak dan razgibava roko, da se bo sklep v laktu čim bolj razgibal. V času, ko je bil v bolnišnici, mu je sklep precej otrdel.

Brat Celestin se je trudil, da bi čim bolj izpolnil zdravnikova naročila. Kmalu je opazil, kako postaja sklep vedno bolj gibljiv. Pogosto je šel ven med druge brate, ki so pridno delali. Ni pozabil na mesarijo in sodelavce. Hodil jih je obiskovat. Gospod Bubeniček, ki je bil vodja mesarske delavnice, je poostril varnostne ukrepe. Naročil je, da je treba izključiti glavno stikalo za stroje, kadar jih čistijo.

Tudi za brata Celestina se je življenje počasi vračalo v normalne tire. Delati seveda ni mogel veliko, a bil je pogosto med brati. Več časa je posvetil molitvi. Veliko rožnih vencev je zmolil vsak dan. Kolikor je mogel, si je poskušal pomagati tudi s poškodovano roko. Zato se mu je okrepila. Spoznal je, da bo kljub poškodbi in invalidnosti lahko še marsikaj naredil. Bil je mož, ki je imel v sebi veliko življenjske moči. Pogosto je kar prekipeval od delavnosti. Vedno nove ideje so mu prihajale na misel in veliko je bilo uporabnih.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda (Iz Govorov o Visoki pesmi) Ponižnost in napredovanje v svetosti

Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.

Če torej vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).

Gotovo je redka in velika krepost, če kdo izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden občudovanja, sam pa se ima za ničvrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).

Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce, ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).

Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).

TAKOLE MOLIM Četrti korak je popolna združitev človeka z Bogom.

Mati Marija je bila čisto združena z Bogom, tako je bil tudi Jezus do konca združen z Očetom. Tudi nekateri svetniki so imeli milost nenehne povezave z Bogom. Njihovo življenje je bilo ena sama molitev. Zato se tudi mi Boga veselimo, po njem hrepenimo in ga postavljajmo v središče življenja. To nas Mati Marija v svojih sporočilih prosi že toliko let.

Ti štirje koraki v molitvi nas približajo Božji ljubezni, če jih prakticiramo in živimo po njih. Vedno molimo tako, da se bo Bog v nas dobro počutil.

Ciril Čuš, spletno predavanje, povzela Teja Prapotnik

 

TAKOLE MOLIM Tretji korak je ljubezen

Sv. Avguštin je zapisal: «Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu.« Bog nas vedno kliče, mi pa moramo odgovoriti s srcem in življenjem. Postavimo ga v središče našega življenja. Pri tem pa umirajmo svojemu sebičnemu jazu ter lastnim željam in v središče postavimo odnos z Bogom. 40% vztrajanja je iz naše strani in 60% prihaja od Boga. Bog nam daje milost. On ima načrt za nas in nas vodi po pravi poti.

Kristus je tako močan, da nas spremlja na vsakem našem koraku in v vseh odnosih. Njegova ljubezen je močnejša od vsega drugega. Jezus je pot, resnica in življenje. Bodimo orodje v Jezusovih rokah. Če pa v življenju kdaj pride do trpljenja, se zavedajmo, da je tudi Jezus trpel in bil preganjan. V naših preizkušnjah je Bog z nami do konca sveta. Pa tudi v trpljenju ima z nami dober načrt, da nam prikaže lepoto ljubezni in svoje prisotnosti. Ustvarjeni smo po Božji podobi, da bi se zveličali in prišli v nebesa.

Vedno nam ne uspeva, da bi z močno ljubeznijo zrli v Boga. Včasih smo razočarani, kot da je Bog pozabil na nas. Takrat se osredotočimo na duhovno ljubezen. Ljubimo Boga z vso dušo, vsem srcem in vsem mišljenjem ter ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne postavljajmo naših bližnjih, hiše, avta, telefona … pred Boga. Naj se ljubezen do Boga v naših srcih vedno veča. Prosimo za to milost. Vedimo, da nas Bog hoče imeti za sebe, ker nas neizmerno ljubi. Daje se nam v podobi kruha pri vsaki sveti maši in to vsem, ki so na to pripravljeni. Imamo pri sveti maši res radi Jezusa z vsem srcem?

Ko bi vedeli, kako nas ima Jezus rad! Ta ljubezen je močnejša od vsake druge sile na svetu, ker prihaja iz njegovega Srca. Poskušajmo delati majhne korake na tem področju, da bi bili tudi mi njega sposobni tako ljubiti.

Ko prideš k sveti maši, poklekni in s srcem povej Jezusu, da ga imaš rad. Prosimo za ta dar ljubezni, da bomo Boga lahko ljubili z vso dušo in vsem srcem. Sveti Duh, tretja Božja oseba, nas vedno usmerja in vodi. Naj nam pomaga iz srca ljubiti Boga. Po sveti maši naj nam misli ne begajo, ampak se iz srca zahvalimo Jezusu, da smo ga smeli prejeti. Naj ljubezen do evharističnega Jezusa raste v naši notranjosti, v nas ostane in živi. Vsi smo Božji otroci, vsi smo bratje in sestre. V vsakem človeku je veliko več dobrega kot slabega. Na nas pa je, da to dobro prepoznamo. Vse naše težave potopimo v Božjo ljubezen in takoj se bodo stopile, ker je močnejša od vseh naših stisk. Niti preganjanja, lakota, meč, smrt, … – nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Ne preračunavajmo, kakšne koristi nam pripadajo po molitvi. V molitvi se razvija ta ljubezen.

Srce je temelj odnosa z Bogom. Brez srca se molitev manjša. Sveti Duh je to srce molitve. Naj nam pomaga, da bi se tako pogovarjali z Jezusom, kot želi On, in ga ljubili tako, kot ga ljubi Sveti Duh. Oče, Sin in Sveti Duh se imajo neskončno radi. Njihova ljubezen je brezmejna, naša pa je velikokrat omejena. Gospod Jezus, nauči nas ljubiti in moliti. Naj postane naša ljubezen do tebe še bolj odprta in globoka, da bi se vedno znali povezati s teboj.

Ob prebiranju Svetega pisma spoznamo, kako je imel Jezus rad svojega Očeta, saj je po napornem dnevu oznanjevanja Božjega kraljestva šel na samoten kraj ter vso noč prebedel v molitvi. Vprašajmo se, ali se nam ljubi moliti, ko smo utrujeni. Jezus nam govori: «Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi!« Predajmo se mu z vsem svojim bitjem. Če imamo iskreno ljubezen do Boga, nam tudi težke stvari ne bodo pretežke. Vsako tarnanje in negodovanje pa nas oddaljuje od pravega odnosa z Bogom.

Duhovna ljubezen je močnejša od telesne. Kako so svetniki hrepeneli po Jezusu! Nekateri so se darovali tako, da so vsako uro vsakega dneva in noči zmolili po eno zdravamarijo. To je veliko težje kot zmoliti deset rožnih vencev v budnem stanju. Naj bodo naša srca v molitvi. Pokažimo Bogu, kako ga imamo radi. On nam to vedno kaže. Darujmo mu tudi majhne žrtve, kot so to počeli Fatimski pastirčki, in spremenile se bodo v bisere.