Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 27. september 2023

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (30) Križ molitve (1)

Danes se veliko govori o molitvi in mnogi dajejo razne napotke za dobro molitev. Obstajajo tudi različne šole molitve ali uvajanja v molitev. Vse to nam pove, da molitev ni tako preprosta stvar. Ni nam prirojena, ampak se jo je treba učiti. Toda zakaj je molitev težka, zakaj lahko postane tudi križ, ki nas mogoče pritiska k tlom in nam jemlje moči?

Molitev ni samo izgovarjanje na pamet naučenih besedil in obrazcev. To je premalo, temu ne bi mogli reči molitev v pravem pomenu besede. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu, to pa je že nekaj več. Pove nam, da je za dobro molitev potrebno povzdigniti svojega duha k Bogu. V duhu se je treba preseliti k njemu in se z njim pogovarjati. To zahteva določen napor in seveda določeno vzgojo za molitev. Molitev zahteva, da je dejaven cel človek in ne samo delček človekovih sposobnosti. Vernega kristjana zadovolji šele dobra molitev, ki mu daje resničen občutek povezanosti z Bogom. Če molitev ni bila resničen pogovor z Bogom, ima človek slab občutek, da je premalo naredil s svoje strani, da bi bila molitev dobra. Skušajmo raziskati, zakaj molitev ni vedno dobra in zakaj včasih postane tudi težka.

Starši učijo otroka moliti tako, da zna najprej narediti križ. Pripovedujejo mu o Bogu in mu pokažejo, na katerih mestih je Bog na poseben način navzoč. Otrok si počasi vse zapomni. Na svetih krajih skuša ravnati tako, kot so ga naučili starši. Otrokova molitev je večinoma ustna molitev, saj otroci ne morejo popolnoma prodreti v globino vsebine molitve, ki jo molijo z usti. Spet pa ne moremo trditi, da otrok ni sposoben drugačne molitve kot ustne. Tudi otrok je sposoben čustvovanja in globokega doživljanja. Veliko je odvisno od tega, kako mu starši znajo govoriti o Bogu. Lahko mu o Bogu, Jezusu in njegovi ljubezni pripovedujejo tako živo, da otrok Boga dojame v globini svojega srca. Otrok celo lažje dojame Boga v globini svojega srca, ker ima čisto srce, ki še ni okuženo s slabimi nagnjenji. Zato je otroku velikokrat lažje čustveno doživljati Jezusovo trpljenje tako močno, da je zaradi tega ves ganjen in objokan. Otrok doživlja Boga kot resničnost ob sebi. Ne sprašuje se, če Bog je, ampak ga čuti ob sebi in se z njim pogovarja. Toda vse to je mogoče le, če ima otrok take starše, ki mu to omogočijo. Če se starši ne brigajo za molitev in jih otrok nikoli ne vidi moliti, tudi otrok ne bo mogel Boga doživljati v globini svojega srca.

Otrok tudi zelo čuti, kako ravnajo starši. Če jim je versko življenje samo še navaden običaj, bo otrok hitro začutil, da starši verskega življenja ne jemljejo resno. Če staršev ne bo nikoli videl moliti, bo tudi sam molitev drugače doživljal. Še bolj hudo pa je, če starši silijo otroka, naj moli, sami pa nikoli ne molijo z njim ali ne gredo k sveti maši. Otrok bo njihovo ravnanje doživljal kot nasilje in se jim bo uprl. Ko bo dorasel, bo vero in molitev hitro postavil na stranski tir in se bo spomnil na vero samo še ob praznikih ob polni mizi.

Mlačnost staršev je prvo, kar človeku naredi velike težave pri molitvi. Ko doraste, je potrebno vse navade na novo privzgojiti in jih osvojiti. Pri molitvi ne moremo napredovati brez osebnega stika z Bogom. Otrok, ki je odraščal v brezbrižnem okolju, mora sam na novo iskati in najti Boga. Ker ga starši niso pripeljali dovolj blizu k Bogu, mora sam opraviti to naporno iskanje. Res je dobro za človeka, da Boga sam išče, ga najde in vzljubi, toda veliko lažje je, če ti pri tem kdo pomaga. Tisti, ki je doraščal v brezbrižnem okolju, mora spremeniti ves svoj svet. Vrednote mora razvrstiti po drugem vrstnem redu in se odvaditi starih površnosti v odnosu do Boga. Molitve se mora na novo učiti. Potrebno je veliko truda, da se nauči molitve in da le-ta postane dejanje ljubezni do Boga. Gotovo so prvi koraki, ko človek odkrije Boga in mu začne govoriti, navdušujoči. Lepota prvega navdušenja lahko hitro poide, potem pa se je treba prebijati dalje in vztrajati. Potrebna je neomajna zvestoba.

Drugo, kar otežuje molitev, so človekova slaba nagnjenja. Molitev je neke vrste trud. Pri molitvi je potrebno biti vztrajen. Ko pride suhota, je potrebno veliko napora in predvsem volje, da molitev ohranimo in je ne opustimo. V človeku se hitro prebudijo slaba nagnjenja in v notranjosti vstanejo dvomi. Človek, ki se znajde v krizi molitve, se lahko začne celo vpraševati: Ali ni bilo vse skupaj moj privid? Ali je res potrebno toliko napora za molitev? Če človek opusti molitev takrat, lahko slaba nagnjenja v njem zagospodarijo in mu vzamejo iz srca še tisto malo ljubezni do Boga, ki jo je imel. Vsak dan se je potrebno z vso močjo volje odločati za Boga. Potrebno je moliti, pa čeprav se človeku zdi to popolnoma prazno. Običajno se ne vidi nobenih uspehov ali napredka v molitvi, zato je potrebno vztrajati do konca. Treba je verovati, da Bog je in da me ljubi, četudi jaz tega ne čutim.

Slaba nagnjenja v človeku prikažejo druge reči bolj privlačne kot molitev, ki se zdi težka, pusta in nerodovitna. Temu bi lahko rekli prva kriza ljubezni. Srečanje z Bogom nam odkrije Boga. Bog za nas postane resničnost. Človek se Bogu nerodno zahvaljuje za to srečanje in srečo, ki jo je ob tem doživel. Toda molitev ni samo izgovarjanje besed ali neka pesem, molitev mora postati življenje. Zaradi Boga, ki sem ga srečal, je potrebno življenje v marsičem spremeniti. Potrebno je opustiti slabe navade in se oprijeti dobrih. Potrebna je odpoved. V človeku se prične tehtanje. Kaj je tisto, kar bolj nese ali bolj privlači? Kako visoko ceno je človek pripravljen plačati za zvestobo Bogu? Potrebno je zbrati toliko moči, da Bog ostane na prvem mestu.

p. Branko Petauer

 

 

torek, 26. september 2023

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SADOVI POSVETITVE PRED 25 LETI IN DANES Zorenje v trpljenju

Bila sem zdrava, mlada žena in mamica, vpeta v hitri tok življenja, ki me je nosil k pridobivanju materialnih dobrin in položaja v službi. Bog je sicer bil v mojem življenju, vendar tam nekje na koncu, na zadnjem mestu. Molitev je bila redko na mojih ustnicah, k maši sem šla le redkokdaj.

Nekega dne pa so se pojavile prve bolečine. Prvi znaki resne bolezni, ki se je stopnjevala s čedalje večjo naglico. Po treh letih bolečega obiskovanja bolnišnic sem bila fizično in psihično popolnoma izmučena. Neki zdravnik mi je takrat mimogrede zaskrbljeno rekel, da mi pri tako hitrem razvoju bolezni ne preostane več kot pet let življenja. To je bil zame pravi šok. Ubito upanje. Vprašala sem se: Zakaj sem sploh živela? Kdo bo vzgojil sina, ki potrebuje toliko ljubezni? Kaj sem sploh naredila v življenju, kar bi bilo vredno v Božjih očeh?

Gledano s človeškimi očmi sem imela kaj pokazati, toda pred Bogom? Bog ne sodi dejanj, pač pa namene. Tako sem si iskreno zaželela, da bi dobila še eno priložnost popraviti vse zgrešene poti, da bi oplemenitila življenje z dobroto, ki ne gleda nase. Želja je bila le tiha, nisem si upala Boga prositi, nisem se zdela vredna, da bi to pričakovala od njega. Toda On me je vseeno slišal.

Nekega večera, ko sem se žalostna sprehajala po bolnišničnem hodniku, je prišel mimo neznani dežurni zdravnik. Moj žalostni pogled ga je privabil in vprašal me je, zakaj sem tako žalostna. Povedala sem mu svojo zgodbo o bolezni. Pozorno me je poslušal in na koncu dejal: »Natančno bom pregledal vašo krvno sliko. Zjutraj pa se ponovno oglasim.«

Res je prišel in mi povedal, da na podlagi izkušenj in stanja krvne slike sklepa, kaj bi bil vzrok bolezni. Za potrditev diagnoze bodo potrebne večtedenske preiskave, za odpravo vzroka pa zelo zahtevna operacija, ki ima lahko številne posledice. Njegova diagnoza je bila kasneje potrjena.

Tudi vsi nadaljnji dogodki so bili kar prelepi, da bi verjela v naključje. Za pomoč se mi je preko sodelavke ponudila tudi neznana gospa. V zdravniškem krogu je bila zelo spoštovana. Za pretvezo, da bi se zdravniki bolj potrudili pri zahtevni operaciji, se je izdajala za mojo sestrično in me hodila vsak dan obiskovat. Tako so bili tudi zdravniki mnogo bolj pozorni. Sedemurna operacija je uspela brez kakršnihkoli posledic.

Bog mi je dal še eno priložnost. Sedaj je v mojem življenju On na prvem mestu. Tokrat se mu ne bom izneverila. Hvaležna sem mu za vsak utrip srca, za vsako novo jutro, za vsak nasmeh, za vsakega človeka, ki mi je podarjen na poti življenja, za vsako novo priložnost, da mu lahko služim. Hvaležna, da ga smem ljubiti v zahvalo za njegovo neskončno ljubezen.

Nisem poznala Tvoje bližine, Gospod, zato Te zanjo nisem prosila. Iskala sem, pa nisem vedela, kaj iščem. Sam si prišel. Nisem Te jaz našla, ampak si Ti našel mene. Moje srce si prežel z enim samim hrepenenjem po Tebi. Vse minljivo se je omračilo in prižgal si mi lučko večnosti. Tej lučki sledim in hrepenim po njenem izvoru. Ti si luč in jaz tema. Ko prideš vame Ti, tema izgine. Postanem luč tudi jaz.

Mojca

ponedeljek, 25. september 2023

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SADOVI POSVETITVE PRED 25 LETI IN DANES Na romanju sem podoživljala vero naših prednikov

Vedno me razveseli skupina, kjer se zberejo kar tri generacije: otrok, ki pogumno teče navkreber in se vrne nazaj k materi, mladenič, ki bere križev pot brez sape in brez očal, starček, ki potrebuje nekoga ob sebi, če bi morebiti zdrsnil. Dotika se me medsebojna ljubezen, ljubezen do bližnjega, ne tista v besedah, temveč pristna in konkretna. Proti vrhu hriba se razmišljanje križevega pota začne prelivati v zmago. Slišim ženo, ki bere: »Ne bomo žalovali, kot tisti, ki nimajo upanja.« S čelom se naslonim na veliki križ; srce je polno hvaležnosti, saj me je Jezus že odrešil; samo priznati moram svojo grešnost.

Že med molitvijo v avtobusu se me je dotaknila beseda edinost. Tukaj je ta resničnost in to hrepenenje še močnejše; edinost v molitveni skupini, edinost v župniji, edinost med gibanji, edinost znotraj Cerkve, edinost s svetim očetom. Če živimo iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se znajdemo v samem središču Cerkve. V teh nekaj trenutkih podoživljam globoko vero naših prednikov, ki so se bili posvetili Jezusovemu ter Marijinemu Srcu, in iz katerih so pognale močne korenine; mi smo le brstiči tega, kar je bilo že davno, po Božji previdnosti, položeno v naš narod.

Potem vrnitev v dolino in želja po spovedi, kajti biti v srcu Cerkve, to je velik zastonjski dar. In zato se moram takoj spomniti, da sem grešnik, da nisem nič, sicer veličine ne vzdržim in padem v duhovni napuh; sovražnik Boga se tedaj še bolj reži.

Pred odhodom domov med mašo imamo obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posamezniki izročijo Najsvetejšima Srcema tudi vsak svoje vrstnike in svoje področje: otrok otroke, duhovnik duhovnike, umetnik umetnike, potem družine, zdravstvene delavce, kmečka žena pa izroči vse poljedelce. Iz srca se ji zahvalim, da se je spomnila tudi na nas kmete ...

Moj Bog, kako preprosto je lahko vse skupaj, če smo le povezani z ljubeznijo tvojega Srca, in med seboj!

Rozalija Golob

 

nedelja, 24. september 2023

MAŠNA DARITEV Mašnikov sedež razodeva pomen duhovniške službe

Sedež za mašnika, ki je blizu oltarja, razodeva mašnikovo vodstveno službo. Brez posvečenega duhovnika namreč mašna daritev ni možna. Duhovnik je na poseben način vidno znamenje Kristusa samega med Božjim ljudstvom. Rimski misal naroča: »Sedež za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija, in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin.«

Mašnik s svojega sedeža pozdravlja zbrane vernike, z njimi moli kesanje, Gospod, usmili se in slavo, če teh dveh ne pojejo pevci. Poje ali moli glavno prošnjo, posluša branje Božje besede, napoveduje in sklepa prošnje za vse potrebe, poje ali moli prošnjo po obhajilu in opravi sklepni obred z blagoslovom.

p. Anton

sobota, 23. september 2023

MAŠNA DARITEV Kadilo te dviga k Bogu

Pri vsaki maši, zlasti pri slovesni, lahko uporabljamo kadilo, ki napravi Božjo službo bolj slovesno. Pokaditev je znamenje Božje bližine in nas dviga kvišku, k Bogu. Kadilo lahko uporabljamo med vstopnim sprevodom, v začetku maše za pokaditev oltarja, med sprevodom in pred oznanilom evangelija, pri darovanju za pokaditev darov, oltarja, mašnika in ljudstva ter med povzdigovanjem hostije in keliha ter pri izpostavljanju Najsvetejšega v monštranci.

Glede pokaditve darov za evharistijo imamo v Rimskem misalu besedilo: »Na oltar položene darove in oltar lahko pokadimo, da se z znamenjem pokaže, kako se daritev Cerkve in njena molitev dviga k Bogu kakor kadilo. Tudi mašnika in ljudi lahko pokadi diakon ali drug strežnik, potem ko so bili pokajeni darovi in oltar.«

Dim kadila kaže na povezavo med zemljo in nebesi. Dim in vonj kadila nevidno prevzame in prepoji ves prostor, vse predmete, obleko, zrak in naša čutila. Pri darovanju dim in vonj objameta darove, kruh in vino, oltar, duhovnika in ljudstvo, da se vsi združijo v eno daritev. Ko se dim dviga, simbolično izraža, da se Bogu izročeni darovi dvigajo k njemu. Vonj kadila izraža, da so darovi zaradi naše popolne daritve Bogu prijetni ter da jih z veseljem sprejema.

France Oražem je v knjigi 'Svet bogoslužnih znamenj' zapisal: »To skrivnostno govorico smo že kot otroci v svoji bistrosti brez posebnih razlag doumeli, ko smo gledali sliko Kajnove in Abelove daritve. Samo po sebi se nam je zdelo umljivo, da se dim Kajnove daritve mora plaziti po tleh, ker se je tudi iz njegovega srca valila hudobna misel in siva zavist. Dim Abelove daritve pa se mora veselo dvigati proti nebu, ker je iz njegovega srca vrela k Bogu plemenita želja dati Bogu vso čast, bratu vso ljubezen, stvarem pa priznanje, da so dobre in koristne. Ob tem nam postaja tudi vedno bolj razumljiva psalmistova prošnja: 'Naj se dviga moja molitev kakor kadilo, moje roke kot večerna daritev' (Ps 141,2).«

petek, 22. september 2023

MAŠNA DARITEV Pridruži se mašniku pri počastitvi oltarja

Ko mašnik in njegovi pomočniki pridejo k oltarju, ga ustrezno pozdravijo. Če je tam tabernakelj z Najsvetejšim, pokleknejo, sicer pa se globoko priklonijo.

Ko pride mašnik k oltarju, ga poljubi, prav tako na koncu mašne daritve, preden odide v zakristijo. Poljub je znamenje spoštovanja in ljubezni. Oltar je vreden posebne časti, ker se na njem daruje Kristusova in naša daritev.

Znani nemški liturgik Balthasar Fischer je v knjigi 'Od lupine k jedru' zapisal: »Na svetu je mnogo miz, ob katerih se zbira družina k jedi. Vse so dobre; med njimi pa je ena, ki jo je treba hvaliti nad vsemi mizami: Gospodova miza, miza, na kateri nam Gospod vedno znova pripravlja in nudi svoj skrivnostni žrtveni obed.«

Mašnikov poljub oltarja je naš skupni pozdrav Kristusu, ki ga oltar predstavlja. Ta pozdrav nas združuje s Kristusom in med seboj. S poljubom hočemo povedati, da smo njegovi, eno z njim. Hkrati se iz ljubezni do Kristusa zavezujemo, da bomo po tej daritvi bolj zvesto služili samo njemu. Ta pozdrav Kristusa na začetku mašne daritve je izraz naše daritvene volje.

V oltarni plošči ali pod njo so vzidane relikvije mučencev ali drugih svetnikov. Sedaj so ti svetniki v večni blaženosti združeni s poveličanim Kristusom. Ob poljubu oltarja je mašnik povezan tudi z njimi. Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih, vsi smo eno v Kristusu.

četrtek, 21. september 2023

BESEDA O BOGOSLUŽJU Za človeka gre

Cerkveno leto prav razume in se dejavno vanj vključuje le veren človek. Tudi ta človek je pogreznjen v današnjo razrvano dobo in več ali manj na sebi občuti vse njene tegobe: zakopanost v skrbi tega sveta, pomanjkanje časa in zanimanja za duhovno, doživljanje nesmiselnosti in praznine življenja.

Temu človeku je lahko v veliko pomoč prav cerkveno leto s svojim bogoslužjem v ožjem in širšem pomenu. »Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote,« je rekel Jezus (Mr 2,27). Cerkveno leto s svojim bogoslužjem je zaradi človeka. Reševati hoče človeka. Kako to, da ga človek doživlja kot težko breme? Kako to, da doživlja, kakor da je on zaradi sobote? Da je na svetu zaradi cerkvenega leta, zaradi mašne daritve, h kateri je primoran hoditi? Da na cerkveno leto gleda kot omejevanje svoje svobode?

V človeku je vendar psihološka potreba po praznovanju. Človek potrebuje prekinitve delavnika, potrebuje neko vnaprej določeno obrednost. Kot družbeno bitje je navezan na neko obrednost tudi zaradi medsebojnega povezovanja. Niso dovolj le spontane kretnje. Biti mora tudi nekaj stalnega, določenega. Brez obrednosti ni praznika. Cerkveno leto omogoča to obrednost.

Ruski teolog Sergej Bulgakov je zapisal, naj bodo prazniki cerkvenega leta »veselje Cerkve«. Zakaj jih marsikateri današnji kristjan ne sprejema z veseljem? Živa vera v navzočega Gospoda, trdno upanje vanj in goreča ljubezen do njega vodijo do veselja. Kdor se veseli srečanja z Gospodom, se bo veselil vsake nedelje, vsakega praznika in vsakega časa v cerkvenem letu.

p. Anton