MAŠNA DARITEV Kadilo te dviga k Bogu

Pri vsaki maši, zlasti pri slovesni, lahko uporabljamo kadilo, ki napravi Božjo službo bolj slovesno. Pokaditev je znamenje Božje bližine in nas dviga kvišku, k Bogu. Kadilo lahko uporabljamo med vstopnim sprevodom, v začetku maše za pokaditev oltarja, med sprevodom in pred oznanilom evangelija, pri darovanju za pokaditev darov, oltarja, mašnika in ljudstva ter med povzdigovanjem hostije in keliha ter pri izpostavljanju Najsvetejšega v monštranci.

Glede pokaditve darov za evharistijo imamo v Rimskem misalu besedilo: »Na oltar položene darove in oltar lahko pokadimo, da se z znamenjem pokaže, kako se daritev Cerkve in njena molitev dviga k Bogu kakor kadilo. Tudi mašnika in ljudi lahko pokadi diakon ali drug strežnik, potem ko so bili pokajeni darovi in oltar.«

Dim kadila kaže na povezavo med zemljo in nebesi. Dim in vonj kadila nevidno prevzame in prepoji ves prostor, vse predmete, obleko, zrak in naša čutila. Pri darovanju dim in vonj objameta darove, kruh in vino, oltar, duhovnika in ljudstvo, da se vsi združijo v eno daritev. Ko se dim dviga, simbolično izraža, da se Bogu izročeni darovi dvigajo k njemu. Vonj kadila izraža, da so darovi zaradi naše popolne daritve Bogu prijetni ter da jih z veseljem sprejema.

France Oražem je v knjigi 'Svet bogoslužnih znamenj' zapisal: »To skrivnostno govorico smo že kot otroci v svoji bistrosti brez posebnih razlag doumeli, ko smo gledali sliko Kajnove in Abelove daritve. Samo po sebi se nam je zdelo umljivo, da se dim Kajnove daritve mora plaziti po tleh, ker se je tudi iz njegovega srca valila hudobna misel in siva zavist. Dim Abelove daritve pa se mora veselo dvigati proti nebu, ker je iz njegovega srca vrela k Bogu plemenita želja dati Bogu vso čast, bratu vso ljubezen, stvarem pa priznanje, da so dobre in koristne. Ob tem nam postaja tudi vedno bolj razumljiva psalmistova prošnja: 'Naj se dviga moja molitev kakor kadilo, moje roke kot večerna daritev' (Ps 141,2).«

MAŠNA DARITEV Pridruži se mašniku pri počastitvi oltarja

Ko mašnik in njegovi pomočniki pridejo k oltarju, ga ustrezno pozdravijo. Če je tam tabernakelj z Najsvetejšim, pokleknejo, sicer pa se globoko priklonijo.

Ko pride mašnik k oltarju, ga poljubi, prav tako na koncu mašne daritve, preden odide v zakristijo. Poljub je znamenje spoštovanja in ljubezni. Oltar je vreden posebne časti, ker se na njem daruje Kristusova in naša daritev.

Znani nemški liturgik Balthasar Fischer je v knjigi 'Od lupine k jedru' zapisal: »Na svetu je mnogo miz, ob katerih se zbira družina k jedi. Vse so dobre; med njimi pa je ena, ki jo je treba hvaliti nad vsemi mizami: Gospodova miza, miza, na kateri nam Gospod vedno znova pripravlja in nudi svoj skrivnostni žrtveni obed.«

Mašnikov poljub oltarja je naš skupni pozdrav Kristusu, ki ga oltar predstavlja. Ta pozdrav nas združuje s Kristusom in med seboj. S poljubom hočemo povedati, da smo njegovi, eno z njim. Hkrati se iz ljubezni do Kristusa zavezujemo, da bomo po tej daritvi bolj zvesto služili samo njemu. Ta pozdrav Kristusa na začetku mašne daritve je izraz naše daritvene volje.

V oltarni plošči ali pod njo so vzidane relikvije mučencev ali drugih svetnikov. Sedaj so ti svetniki v večni blaženosti združeni s poveličanim Kristusom. Ob poljubu oltarja je mašnik povezan tudi z njimi. Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih, vsi smo eno v Kristusu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Za človeka gre

Cerkveno leto prav razume in se dejavno vanj vključuje le veren človek. Tudi ta človek je pogreznjen v današnjo razrvano dobo in več ali manj na sebi občuti vse njene tegobe: zakopanost v skrbi tega sveta, pomanjkanje časa in zanimanja za duhovno, doživljanje nesmiselnosti in praznine življenja.

Temu človeku je lahko v veliko pomoč prav cerkveno leto s svojim bogoslužjem v ožjem in širšem pomenu. »Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote,« je rekel Jezus (Mr 2,27). Cerkveno leto s svojim bogoslužjem je zaradi človeka. Reševati hoče človeka. Kako to, da ga človek doživlja kot težko breme? Kako to, da doživlja, kakor da je on zaradi sobote? Da je na svetu zaradi cerkvenega leta, zaradi mašne daritve, h kateri je primoran hoditi? Da na cerkveno leto gleda kot omejevanje svoje svobode?

V človeku je vendar psihološka potreba po praznovanju. Človek potrebuje prekinitve delavnika, potrebuje neko vnaprej določeno obrednost. Kot družbeno bitje je navezan na neko obrednost tudi zaradi medsebojnega povezovanja. Niso dovolj le spontane kretnje. Biti mora tudi nekaj stalnega, določenega. Brez obrednosti ni praznika. Cerkveno leto omogoča to obrednost.

Ruski teolog Sergej Bulgakov je zapisal, naj bodo prazniki cerkvenega leta »veselje Cerkve«. Zakaj jih marsikateri današnji kristjan ne sprejema z veseljem? Živa vera v navzočega Gospoda, trdno upanje vanj in goreča ljubezen do njega vodijo do veselja. Kdor se veseli srečanja z Gospodom, se bo veselil vsake nedelje, vsakega praznika in vsakega časa v cerkvenem letu.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU Povezanost z življenjem

Vse naše krščansko življenje je in mora biti vključeno v bogoslužje in v cerkveno leto, ne le neki posebej posvečeni dnevi in ure. Življenje kristjana je in mora biti posvečeno. Še več. Vse naše življenje – če je res krščansko – je v širšem pomenu bogoslužje, čeprav Cerkev šteje k bogoslužnim opravilom v ožjem pomenu le tista, ki jih je na podlagi Božjega razodetja in svoje oblasti sama določila. Ta dejanja so v še drugačnem pomenu posvečena in posvetilna. Ni bogoslužje le zbrano sodelovanje pri mašni daritvi, slovesno praznovanje božiča in velike noči. Tudi ni bogoslužje v tem pomenu samo molitev brevirja in delitev ter prejem zakramentov.

Sveto pismo ima mnogo širše gledanje. Sv. Pavel naroča: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Sv. Jakob govori o čisti in neomadeževani pobožnosti, ki je v delih ljubezni do bližnjega in v skrbi za brezgrešno življenje: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (Jak 1,27). Ko so farizeji videli, da Jezus jé s cestninarji in grešniki, jih je poučil, da je usmiljenje pred daritvami: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: 'Usmiljenja hočem in ne daritve' (Oz 6,6)« (Mt 9,13).

Bogoslužje s cerkvenim letom in krščansko življenje sta med seboj povezani. Pravo krščansko življenje je naravnano na bogoslužje. Bogoslužje je namreč po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč. Apostolsko prizadevanje je namreč usmerjeno v to, da bi se vsi, ki po veri in krstu postanejo Božji otroci, zbirali, da bi v Cerkvi hvalili Boga, se udeleževali daritve in uživali Gospodovo večerjo« (B 10).

Pravo bogoslužje in pravo obhajanje cerkvenega leta vodita k pristnemu krščanskemu življenju, kakor uči 2. vatikanski cerkveni zbor, ko pravi, da »bogoslužje že samo priganja vernike, naj nahranjeni 'z velikonočnimi skrivnostmi' postanejo 'enega srca'; prosi, da bi 'zvesto živeli, kar so v veri sprejeli'; obnavljanje zaveze med Gospodom in ljudmi v evharistiji vernike priteguje in razvnema v goreči Kristusovi ljubezni« (B 10).

BESEDA O BOGOSLUŽJU Cerkveno leto v službi človeku

V več sestavkih bomo razmišljali o cerkvenem letu. Leto, ki se začne s prvo adventno nedeljo in se konča v soboto po prazniku Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva, je kakor zaklad na njivi, ki ga je za marsikoga treba šele izkopati; biser, ki ga je treba šele poiskati, zaradi njega vse prodati in ga kupiti. Za dobro sodelovanje pri bogoslužju ali liturgiji in za življenje po veri je pomembno, da se seznanimo z njim in ga upoštevamo. Drugačna je udeležba pri mašni daritvi v adventnem času, drugačna v božičnem, postnem ali velikonočnem času. To naj bi se poznalo tudi doma in v naši notranjosti.

Izraz »cerkveno leto« prvič srečamo ob koncu 16. stoletja v neki nemški evangeličanski razlagi evangelijev. V krščanski starodavnosti so govorili o letnih praznikih, Gospodovem letu, letnem krogu. Kakor imamo civilno leto, tako imamo tudi cerkveno leto. Lahko mu rečemo tudi liturgično leto. Izraz cerkveno leto ne pove globoke vsebine, ki jo sicer ima. Vsebinsko bogatejši bi bili izrazi: Gospodovo leto, leto odrešenja, leto Božjih skrivnosti. Cerkveno leto je povezano z bogoslužjem, z različnimi prazniki in bogoslužnimi časi.

 

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Poklicani smo k svetosti

 Kdor se izroči in posveti brezmadežnemu Marijinemu Srcu in se po njem izroči in posveti presvetemu Jezusovemu Srcu, se odloči, da bo krenil na pot svetosti. Ne bo izpolnjeval le Božjih in cerkvenih zapovedi, ampak bo sledil tudi navdihom Svetega Duha. Ta odločitev pomeni prekinitev z duhom tega sveta. Pot svetosti je čudovita in na njej moramo biti drug drugemu v spodbudo in oporo. Kaj narediti, da na nas ne bo vplival duh posvetnosti, ampak se bomo dali voditi Svetemu Duhu, ki je Jezusov Duh?

Če smo odkriti, bomo ugotovili, da marsikaj slabega vpliva na nas. To je najprej z zlom zastrupljeno okolje, ki nas vedno bolj ogroža. Niti ne opazimo, kako to okolje vztrajno zastruplja naše misli, besede in dejanja. Če hočemo iti po poti svetosti, se moramo temu okolju upreti, plavati proti toku. Sv. Janez Evangelist govori o trojnem poželenju, ki kvari svet, da ni tako lep, kakor bi po Božji zamisli moral biti. Zapisal je: »Nič namreč, kar je na svetu – poželenje mesa in poželenje oči in napuh zaradi imetja – ni iz Očeta, ampak je iz sveta« (1 Jn 2,16). Kristjan, ki stopi na pot svetosti, se mora resno upreti temu trojnemu poželenju: poželenju mesa, poželenju oči in napuhu zaradi imetja. To pomeni, da se mora upreti poželenju po grešnih užitkih, zapeljivosti videza in napuhu, ki izvira iz privlačnosti zemeljskih dobrin.

Zlo je tudi v nas samih, v našem starem človeku, ki je ranjen po izvirnem grehu in teži k slabemu. Sveti Pavel govori o tem nasprotju v nas, o dveh ljudeh. V nas je človek, ki teži k dobremu, a tudi drugi, ki teži k slabemu. Stari človek mora umreti in dati prostor novemu, ki bo upodobljen po Jezusu Kristusu in Materi Mariji. Treba je, da se naše srce upodobi po Jezusovem in Marijinem Srcu. Ko smo se izročili in posvetili obema Srcema, sta onadva začela oblikovati naša srca po svojem Srcu. Seveda pri tem računata z našim vztrajnim sodelovanjem. Gre za proces, ki bo trajal do konca življenja. Pot svetosti je ozka in strma, a je zato toliko bolj mikavna in je edina, ki vodi do popolnega združenja z Bogom.

Tretji vpliv, s katerim moramo računati, je zalezovanje hudega duha. Kadar gre za nenadne in hude skušnjave, ki so brez zunanjega povoda, lahko sklepamo, da so od očeta laži. Ta se ne ustavi na telesu, ampak prodre v človekovo domišljijo, v spomin, v čutno teženje in razplamti človekove strasti. Hudobni duh se pogosto spreminja v angela luči, kar pomeni, da prihaja pod videzom dobrega. Dostikrat težko ugotovimo, od kod vplivi zla. Pomembno je, da spoznamo, kaj je dobro, in se tega oklenemo. Zlo pa moramo zavračati. Razločevanje duhov, razločevanje dobrega od zla, je potrebno za dober začetek duhovnega boja. Brez tega boja ni mogoče iti po poti svetosti. Tu je začel sveti Ignacij, ko se je spreobrnil.

Kaj je dobro in kaj zlo, spoznamo iz Jezusovega nauka in nauka Cerkve. V pomoč pa so nam pri tem tudi sadovi. Kar prinaša v nas dolgotrajen mir, je znamenje dobrega. Kar prinaša slabe sadove, kar nas končno vodi v greh, gotovo ni dobro. Zlo se dostikrat ne spozna takoj, ampak na daljšo dobo.

Potrebno je očiščevanje srca. Jezus pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Če hočemo Boga globlje spoznati, ga gledati, je najprej potreben proces očiščevanja našega srca. Tega ne moremo doseči z eno spovedjo ali z enim trdnim sklepom. Gre z Božjim delovanjem za organsko rast. Tako kot ne more hrast zrasti v enem letu, tako tudi človek ne more kar naenkrat vsega doseči. Treba je potrpeti tudi s seboj. Važno je, da napredujemo. »Kdor ne napreduje, nazaduje!« je rekel sv. Bernard. Ne smemo se ustaviti, iti moramo z Božjo pomočjo naprej.

Prerok Ezekiel v Stari zavezi govori o novem, čutečem in usmiljenem srcu. Táko srce moremo doseči samo z Božjo pomočjo. Osvoboditi se moramo nepravilnih navezanosti, pospraviti v sebi vso navlako, napraviti prostor za Boga. Če bo srce v redu, bodo v redu besede, bo v redu ravnanje. Vse prihaja po Jezusovih besedah iz našega srca, zato je tako zelo pomembno, kakšno je to srce.

Jezus je zahteven: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Štiri stvari tu Jezus naglaša. Treba je hoteti iti za n jim. Če ni volje, ne bo uspeha. Moramo se odpovedati sebi, tistemu, kar je slabo v nas, sebičnemu jazu. Vzeti križ. Križ je nekaj, kar ni lahko, kar se človeku upira. Čim bolj se ga otepamo, težji je, čim bolj ga objemamo, lažji postane. Tako razumemo svetnike, ki so celo vzljubili križ. Treba je hoditi za Jezusom. Tudi tu je potrebna volja, trud. Včasih je prijetno, drugič pa je težko. Zmeraj, ne glede na naše razpoloženje, je treba z voljo in pomočjo Božje milosti hoditi za Jezusom.

p. Anton