V BUNKERJU »LJUBLJANA«

Brat Celestin je dobil novo zaposlitev z nastankom stiške mesne industrije. Bil je človek, ki se je hitro vsega naučil. Čeprav je imel leseno nogo, ga to ni prav nič oviralo pri delu. Zelo je bil pripraven za vsako delo. V mesariji je delal cele dneve in pomagal, kjer je bilo potrebno. Tu in tam si je vzel čas tudi za svojo čevljarsko obrt. Kadar je bilo treba popraviti čevlje kateremu izmed menihov, se je usedel na čevljarskega kozla.

V mesariji pa je pomagal delati klobase in salame. Hitro se je naučil delati z novimi stroji. Bil je v vsej skupini zelo priljubljen, ker je bil veselega značaja. Rad se je šalil in zmeraj je kaj takega »pogruntal«, da so se lahko vsi nasmejali. Skrbel je za dobro razpoloženje v delovni skupini. Pogosto je rad koga nadomestil, če je bilo treba komu ostati doma. Posebno poleti, ko je bilo veliko dela na travnikih, je rad komu priskočil na pomoč, da je lahko šel kakšno uro prej domov.

Tudi nekega poletnega dne je bilo tako. Delavcem se je mudilo domov, ker so imeli veliko dela s spravilom krme na travnikih. Brat Celestin je obljubil, da bo sam počistil stroje ob koncu dela. Zato so nekateri lahko šli prej domov. Pri delu je bil natančen, zato je stroje temeljito očistil. Tisti dan se je ukvarjal s čiščenjem stroja za rezanje mesa. Meso so lepo zrezali, da so pripravili maso za klobase in salame. Tu in tam se je kakšno žilavo meso navilo okoli osi, zato je bilo treba z roko seči globoko v žrelo stroja in z malim nožičkom porezati kite. Brat Celestin se tega nikoli ni branil. Zavihal je rokave visoko in pogumno segel v globino stroja. Porezal je kite in očistil os, na katero se je žilavo meso navilo.

Tega dne je bil stroj v dobrem stanju. Ko je še mlel meso, je po šumih, ki so prihajali iz stroja, ugotovil, da je os lepa in se ni nič nanjo navilo. Toda čut za čistočo mu je narekoval, da bi bilo kljub temu dobro seči v stroj. Zavihal je rokav na desni roki in segel daleč v notranjost stroja. Otipal je os. Bila je čista. Roko je imel nameščeno med nože. Te se je dalo tako namestiti, da se je med čiščenjem lahko seglo do globine stroja. Nič posebnega ni ob tem opravilu premišljeval. Drugi delavci so čistili druge stroje in tla po mesarski delavnici. Nenadoma pa je brat Celestin začutil, da se noži premikajo. Stroj je bil v pogonu. Zakričal je na ves glas. V trenutku je začutil, kako mu stroj stiska roko. Zakričal je še enkrat zelo naglas, da so se vsi delavci zdrznili. Hiteli so izključit glavno stikalo, da bi ustavili stroj.

Brat Celestin je imel roko ukleščeno v stroju. To so bili zelo kratki trenutki, a njemu se je zdelo, da so trajali vso večnost. Čutil je, kako se je nož že dotaknil roke. Njegova ostrina ga je rahlo zarezala. Roke ni mogel umakniti. Potem se mu je zdelo, kot bi s kurjim peresom zarisal okoli roke. Nenadoma je začutil vročino nad zapestjem. Stroj se je že ustavil, a je bilo prepozno. Potegnil je roko ven. Močno je krvavela. Približno deset centimetrov nad zapestjem je bila odrezana. Pogled na lastno roko, ki je bila popolnoma drugačna, kot jo je bil vajen videti, je bil grozen.

Drugi delavci so se hitro zbrali okoli njega. Skušali so mu pomagati. Roka je čedalje bolj krvavela. Iz omarice za prvo pomoč so hitro prinesli povoje in začeli povijati roko. Zelo na trdo so zavili, da bi čim manj krvavela. Eden izmed delavcev je hitro stekel v samostan, da bi povedal, kaj se je zgodilo. Ko je pridirjal na Polževo dvorišče, je bil stiški zdravnik dr. Gregorij Fedran ravno tam. Bil je pri enem izmed bratov, ki je bolehal za tuberkulozo.

Delavec je ves iz sebe vpil: »Bratu Celestinu je odrezalo roko!«

Zdravnik ga je ves zgrožen gledal in hitro vprašal: »Kje je brat Celestin?«

»V mesariji,« je zadihano odgovoril delavec.

Zdravnik je pograbil torbo in tekel v mesarijo. Poznal je stiški samostan, zato mu je ni bilo treba iskati. Čez podhod je tekel in čez vrt prispel do zadnjega vhoda v delavnico. Takoj, ko je vstopil, je našel skupino delavcev, ki se je gnetla okoli brata Celestina.

»Kaj se vam je zgodilo?« je začudeno vprašal zdravnik.

»Roko mi je odrezalo,« je s slabotnim glasom odvrnil brat Celestin.

»Ali je popolnoma proč?« se je zanimal zdravnik.

»Da, do konca je odrezalo. Drugi del roke je ostal v stroju,« je odvrnil eden izmed delavcev, ki je podpiral brata Celestina.

Zdravnik je hitro pomislil, da oni drugi del, ki je v stroju, ne bo več uporaben. Prišel je v stik z živalskim mesom in mastjo, zato je že okužen in bi hitro začel propadati. Nevarno bi bilo, da bi se prisadil in bi dobil še tetanus.

»Treba bo kar se da hitro v Ljubljano k sestram usmiljenkam v bolnišnico,« je dejal zdravnik. Hitro je še pristavil: »Treba ga bo peljati, da bi klicali rešilni avtomobil, bi bilo lahko preveč nevarno. V tem času bi lahko izkrvavel in umrl.«

»Hitro poiščite domač prevoz. Ali je brat Hijacint doma? On bi lahko peljal.«

V tem trenutku je prišel v delavnico pater Placid, ki je bil ekonom. Na Polževem dvorišču je slišal kričanje. Hitro je šel pogledat, kaj je narobe. Našel je delavca, ki je ves bled jecljal, da je bratu Celestinu odrezalo roko. Komaj je znal povedati, kje se je to zgodilo. Ko je pater Placid zvedel, da se je nesreča zgodila v mesariji, je brž pohitel tja. Našel je gručo delavcev in zdravnika Fedrana, ki se je trudil, da bi roko čim bolj tesno povezal in tako preprečil odtekanje krvi. Ko je ta videl patra Placida, je hitro vprašal, ali bi ga lahko kateri od bratov peljal v bolnišnico.

Pater Placid je zaskrbljeno povedal: »Brat Hijacint je šel po kosilu iskat v Krajino neko staro kljuse, ki bo za ribe. Brat Nivard pa se še ni vrnil s terena, kjer pobira mleko.«

»Torej ni nobenega domačega prevoza?« je zaskrbljeno ugotovil doktor Fedran.

»Trenutno ni nikogar,« je odvrnil pater Placid.

Zdravnik je nekoliko zamižal in premislil. Po kratkem premoru je rekel: »Tu gre za življenje. Treba je hitro ukrepati. Jaz sam ne morem narediti nič več, kot da temeljito povežem roko.«

»Jaz sam ga bom peljal. Vi, pater Placid, pa boste šli z menoj,« je odločno ukazal doktor Fedran.

Pater Placid je prikimal in privolil, da bo spremljal brata Celestina v bolnišnico.

Doktor Fedran je ukazal, naj ga primejo pod ramena in ga pomagajo nesti na Polževo dvorišče. Delavci so ga prijeli in nesli ven na vrt. Doktor Fedran je šel zraven in roko brata Celestina držal, kolikor je bilo mogoče visoko. Na ta način bi preprečil močno krvavenje.

Na Polževem dvorišču je še stal zdravnikov avtomobil, ki je imel na stežaj odprta vrata. Ko so prinesli brata Celestina, se je zbralo že kar nekaj menihov. Tudi opat Avguštin je zvedel, kaj se je naredilo. Doktor Fedran je ukazal, naj ga kolikor mogoče udobno namestijo na zadnji sedež. Pater Placid je sedel poleg njega in ga podpiral.

Rokav habita je bil v napoto, zdravnik ga je kratko malo odrezal. »Sedaj je vse drugo bolj pomembno kot obleka.«

Menihom, ki so stali brez besed ob avtomobilu, je dejal: »Hitro prinesite nekaj odej in kakšno rjuho. »Roko bomo podložili in jo ovili z rjuhami, da bo vsaj malo krvi popilo.«

Doktor Fedran je zaloputnil vrata in urno sedel v avto. Eden od bratov je hitro šel odpirat velika dvoriščna vrata. Zdravnik je odprl okno in opatu Avguštinu povedal: »Enega izmed bratov pošljite k moji ženi Sonji, naj ji pove, kaj se je zgodilo. Ni prav, da bi bila v skrbeh, ko se ne bom vrnil pravočasno.«

»Gospod doktor, takoj pošljem katerega k vam domov, da obvesti vašo gospo,« je odvrnil opat Avguštin.

Zdravnik je pognal avtomobil v tek. Skozi velika vrata je zapeljal na cerkveno dvorišče. Mimo mlekarne in »peričine« hiše je peljal pod obok starega vhodnega stolpa. Zavil je ob potoku in samostan je začel ostajati v daljavi. Na srečo takrat ni bilo veliko prometa. Avtomobilov tako in tako ni bilo veliko. Ker je bilo zgodnje poletno popoldne, še ni bilo na cesti vozov, ki bi prevažali krmo.

Pater Placid je sedel ob bratu Celestinu in ga podpiral. Bil je tih. Skozi prste mu je drsel rožni venec. Želel je z molitvijo pomagati ponesrečenemu sobratu, da bi Bog storil, da bi brat Celestin čim manj trpel.

Avtomobil se je že vzpenjal v višnjegorski klanec. Za njima se je valil cel oblak prahu. Cesta je bila čisto suha, saj že dobra dva tedna ni deževalo. Zdravnik je vozil kolikor mogoče hitro. Ni gledal, koliko jih je treslo, saj je bilo potrebno, da brat Celestin čim prej prispe v operacijsko dvorano. Tam ga bodo ljubljanski kirurgi uredili, kolikor bo mogoče.

Brat Celestin je mirno sedel naslonjen na patra Placida. Ustnice so se mu gibale. Videti je bilo, da tudi on moli rožni venec. Oči so mu padle skupaj. Ni veliko stokal od bolečine, temveč je tiho in vdano prenašal. Sobrat ga je občasno pogledal. Brat Celestin je odprl oči in se zagledal v patra Placida. Trudil se je, da bi kaj povedal. Mladi menih je postal pozoren.

Z upadlim glasom je brat Celestin rekel: »Sedaj bom imel takšno roko, kot so jo imeli nekateri vojaki v prvi svetovni vojni.«

»Nič hudega, brat Celestin, samo da ostanete pri življenju,« je odvrnil pater Placid.

»S tako roko ne bom mogel več veliko delati,« je zaskrbljeno ugotovil brat Celestin.

»Brat Celestin, nič hudega, če boste manj naredili z rokami. Še vedno boste lahko veliko molili,« ga je potolažil sobrat.

»Molil sem pa vedno rad,« je tiho dodal brat Celestin.

Nastala je kratka tišina. Zunaj je ropotal gramoz, ki se je izmikal izpod koles. Zdravnik je bil napet. Nagnjen je bil malo naprej in z močnim prijemom držal volan. Ob pogledu nanj je bilo videti, kot da vozi neprecenljiv zaklad, ki ga je treba čim prej spraviti na varno.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Ponižnost iz spoznanja in ponižnost iz ljubezni

Imamo ponižnost, ki jo oblikuje in podžiga ljubezen, in ponižnost, ki jo navdihuje resnica ter je brez topline. Prva je v čustvu, druga pa je v spoznanju. Ne dvomim, da se boste tudi vi ponižali v svojih očeh, če se pogledate od znotraj ob luči resnice in brez prikrivanja ter se sodite brez laskanja. Ob takem pravilnem spoznanju samega sebe boste priznali svojo neznatnost, četudi tega v očeh drugih morda še niste doživeli. Postali boste ponižni, toda le za trenutek po spoznanju resnice, ne pa še po navdihu ljubezni. Kajti če bi vas tako prevzela ljubezen, kakor vas je presvetlila resnica, ki se je vam samim pokazala v resnični in poučni luči, bi brez dvoma želeli, kolikor je odvisno od vas, da bi tudi vsi mislili o vas enako, kakor sami sebe cenite (42,6).

Iz tega vidite, da ni isto, če resnica človeka prisili, da sebe ne ceni previsoko, ali pa če se iz ljubezni prostovoljno poniža. Do prvega nas privede nuja, do drugega pa volja. Sv. Pavel je zapisal o Jezusu: »Sam sebe je izničil tako, da je prevzel naravo hlapca« (Flp 2,7) in nam dal zgled ponižnosti. Sam sebe je izničil, sam se je ponižal, ne pod nujo sodbe, marveč iz ljubezni do nas. Mogel se je pač pokazati neznaten in zaničevan, ni se pa mogel imeti za takšnega, saj je poznal sam sebe.

Ponižanje je bilo dejanje volje, ne lastne sodbe, saj se je predstavil takšen, kakršen je vedel, da ni; hotel je veljati za zadnjega, čeprav je vedel, da je prvi med vsemi. Sam je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Rekel je: »Iz srca«, iz srčnega nagnjenja, to se pravi iz volje. Izključil je nujo, ker je priznal voljo. Z njim ni tako kakor z menoj ali z vami, ki moramo ob luči resnice priznati, da zaslužimo osramočenje in zaničevanje, zadnje in najnižje mesto, kazni in udarce. Z njim, pravim, ni tako, čeprav je vse to izkusil, ker je hotel in je bil iz srca ponižen, ponižen, ker mu je narekovalo srce, ne pa, ker bi ga prisilila preiskava resnice (42,7).

Presodite, ali imam prav in ali sem ponižnost po pravici prisodil Gospodu, o katerem vemo, da se je izničil iz ljubezni, iz ljubezni se ponižal pod angele, bil pokoren svojim staršem, se sklonil pod rokami Janeza Krstnika, prenašal telesne slabosti, končno se podvrgel smrti in sprejel sramoto križa.

Če se boste sami pri sebi ponižali s tisto nujno ponižnostjo, ki jo čuječi duši prinaša resnica, ki preiskuje srca in obisti: tedaj dodajte še svojo voljo in napravite iz nuje krepost, saj ni kreposti brez soglasja volje. To boste dosegli, če ne boste želeli biti navzven drugačni, kakor ste znotraj … Ko se boste stehtali na tehtnici resnice in na tihem sami o sebi skromno mislili, ali se boste navzven nam prodali za višjo ceno in lagali o svoji teži, ki ni v skladu z resnično težo? (42,8).

 

TAKOLE MOLIM Kako molim

Ne morem si predstavljati življenja brez molitve. V molitvi duša diha, se umirja, združuje se z Bogom. Moj dan se začenja z daritvijo svete maše. Presrečna sem, ker že mnoga leta morem sprejemati oddajo vatikanske svete maše, ki se začenja ob pol osmih zjutraj na frekvenci srednjih in dolgih valov. Pri obhajilu obudim še duhovno obhajilo. To mi lajša dušo, zame je to biser dneva. Po sveti maši nadaljujem z jutranjo molitvijo in z mnogimi prošnjami. Molim za umirajoče, za mir na svetu, za misijonarje in še mnoge zadeve priporočam Božjemu usmiljenju. Posebno mi je drag moj angel varuh, katerega varstvo sem že dostikrat doživela. Njemu se še posebno priporočam.

Omenila bi še molitev, ki jo je angel domovine posredoval fatimskim pastirčkom. Ko je pokojni sveti oče [Janez Pavel II.] obiskal Fatimo, je kleče presunljivo molil te molitve. Tedensko se družimo v molitveni skupini že dolga leta. Prepričana sem, da s temi molitvami kličemo Božji blagoslov na naš kraj. Ni nas veliko, ki bi bili pripravljeni žrtvovati svoj čas za take molitve. Zvečer ob dvajset do devetih zopet po radiu Vatikan molim rožni venec. Molijo ga v latinščini, kar me ne moti. Ob 21-ih pa prejmem še blagoslov in tega sem tudi vesela. Zelo sem vesela, srečna in hvaležna ljubemu Bogu, da mi je zdaj na starost dana možnost nadomestiti vse tisto, česar nisem zmogla, ko sem bila zaposlena in obremenjena z družino. Posebno se veselim dneva, ko se podamo v Stično na srečanje Bernardove družine. Veliko mi pomeni, da sem članica duhovne skupnosti. Dragocen je ta čas, ko skupaj pred Najsvetejšim molimo in se sončimo pred Božjim Soncem.

Svoj dan končam z molitvijo kar dolgo v noč. Sklenem ga s prošnjo svetega patra Pija: »Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost. Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavila na poti.«

Nada Vozlova

JEZUS NAS UČI MOLITI (25) Jutranja in večerna molitev

Za kristjana se spodobi, da moli zjutraj in zvečer. Poglejmo nekaj zgledov in nasvetov. Morda bo kakšen tudi za nas. Navedena je tudi utemeljitev, zakaj moliti zjutraj in zvečer.

Tomaž Kempčan v znameniti Hoji z Kristusom piše: »Če ne moreš vedno biti zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.«

Izobraženka: »Če je Bog moj Gospod, potem je naravno, da mu hvaležno služim, in molitev spada bistveno zraven. Razpoloženje ni prav nič pomembno, Gospod terja zvestobo. Pozdraviti svojega Boga, od katerega imam vse, vsako jutro, se mu zahvaliti za srečno noč in mirno spanje, za dobro začeti dan – to je vendar stvar spodobnosti! Enako se spodobi zahvaliti se mu zvečer, da je dan minil brez hujših nadlog, prinesel morda celo kakšen uspeh, lepo srečanje, veselje nad razcvetelim drevesom spomladi, nad petjem kosa v zgodnjem jutru, nad sončnim poletnim dnem, bleščečimi barvami jeseni ali iskrečo se belino na novo zapadlega snega ... Koliko vzrokov za zahvalo!«

Avstrijski skladatelj Franz Joseph Haydn iz 18. stoletja, oče instrumentalne glasbe, je v nekem pismu zaupal svojemu prijatelju, kakšna je njegova jutranja molitev: »Vstanem zjutraj zgodaj. Ko se oblečem, pokleknem ter prosim Boga in presveto Devico, da bi mi tudi danes prišel navdih. Potem ko malo pozajtrkujem, sedem za klavir in začnem iskati kakšno misel. Če se mi porodi, lahko brez truda nadaljujem svoje delo. Če pa ne gre, tedaj razumem, da sem s kakšnim pogreškom zapravil Božjo milost in potem molim tako dolgo, dokler nimam občutka, da mi je greh odpuščen.«

Italijanski operni pevec Mario del Monaco, eden najboljših tenoristov novejšega časa, je v nekem intervjuju povedal: »Vsako jutro, ko vstanem, v duhu pokleknem pred Bogom, da mu rečem: 'Hvala, Gospod, za vse, kar si mi dal,' in se mu iskreno zahvalim.«

Pisatelj  Franc Saleški Finžgar pripoveduje v delu Kakor pelikan, kako je stari pastir Boltežar zjutraj molil: »O Bog, tvoj hlapec je zdajle vstal, da bo Tebi čast dajal, sebi kruha služil. Požegnan je ta kruh z žegnom šentjanževim, pokropljen s kropljenjem angelskim! Ti si mi rekel vstati, daj še tri angelce k meni poslati: Bo prvi zame, za dušo in telo, bo drugi za kočo in hlev, in tretji, da živino pase in pana vse kače in modrase ... Češčena Marija ... ki je bil zame z eno žlajfo trikrat udarjen ...«

Žena in mati za svojo jutranjo molitev najraje gre k sveti maši. Molitev ji v zakonskem in družinskem življenju veliko pomeni: »Če hočem opraviti dobro in koristno jutranjo molitev in s tem posvetiti ves dan, jo najraje združim z zgodnjo jutranjo mašo, ko otroci še spijo. S poslušanjem Božje besede zaposlim duha ter z Božjo mislijo obogatim svojo za ves dan; z navzočnostjo pri obhajanju evharistije more tudi moje vsakdanje življenje postati po Božji daritvi nekaj velikega, lepega, nevsakdanjega; po uživanju evharistične hrane postajam krepkejša v Božjem duhu in resnici.

Vsega tega ne potrebujem le zase, ampak tudi za moža in otroke. Vse lepe, koristne misli, spoznanja in sklepe moram posredovati otrokom, ker s tem učim moliti tudi nje. Postanejo mi vodilo pri vsakdanjem delu in vzgoji. Če svoje srce odpiram po molitvi svojim otrokom in možu, bodo tudi njihova srca bolj odprta Bogu in meni. Če znam sama dobro in prav moliti, bom tako znala moliti tudi v družini. Če se sama znam premagati in ne sitnarim, bodo to zmogli tudi vsi drugi. Če v zakonski težavi prosim Boga za pomoč, mi bo mož postal bolj dostopen ali mi bo sam od sebe prišel naproti.

Molitev me tako ne združuje le z Bogom, temveč tudi z možem in otroki, ki so tempelj istega Svetega Duha, ki prebiva v meni in v njih. Za družino še prav posebej velja Jezusova obljuba, da tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, tam je Bog sredi med njimi.«

Druga mati jutranjo in večerno molitev zelo lepo povezuje z življenjem: »Zjutraj razgrnem pred Gospoda svoje načrte in ga poprosim, naj jih potrdi s svojim blagoslovom in mi da moči, da bom sposobna prenesti preizkušnje in neuspehe pri njihovem izpolnjevanju. Zvečer, ko ležem k počitku, je moja molitev zahvala za vse dobro, kar sem prejela in uspela ustvariti, pa tudi za vse hudo, kar sem z Božjo pomočjo prenesla. Obenem je kesanje za vse spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki so sad moje nepopolnosti in grešnosti. Ničkolikokrat se mi zgodi, da zvečer stojim pred Gospodom praznih rok, z občutkom zagrenjenosti in slabe volje zaradi izgubljenega dneva. Trudim se, a vendar naredim tako malo ali nič dobrega, toliko načrtov ostane neizpolnjenih, toliko sklepov neizvršenih. Takrat še posebno vdano prosim Svetega Duha za spoznanje Božje volje, kajti Gospod pravi: 'Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota' (Iz 55,8).«

Za jutranjo in večerno molitev lahko uporabljamo katerega koli od že omenjenih načinov molitve. Zelo se priporoča molitev rožnega venca in liturgične hvalnice in večernice.

Kardinal Faulhaber pravi, da je jutranja molitev jutranja telovadba duše. Francoski pesnik Baudelaire pa trdi, da je človek, ki zvečer moli, podoben stotniku, ki je razporedil straže in lahko mirno zaspi.

Vseučiliški profesor in znanstvenik Contardo Ferrini je pisal svojemu prijatelju: »Nikakor si ne morem predstavljati življenja brez molitve, prebujenja zjutraj brez srečanja z Božjim nasmehom in zvečer počitka brez misli na Kristusa. Takšno življenje bi bilo podobno temni noči, ... brez pravega duhovnega veselja.«

Sv. Hieronim je dal sv. Evstohiji naslednja navodila, od katerih vsaj nekatera lahko upoštevamo: »Za svetnike naj bo še spanje molitev. Kljub temu moramo določene ure odbrati za molitev. Za čas molitve je najbolj primerna tretja, šesta in deveta ura, jutranja in večerna ura. Tudi ne vstani prej od mize, preden se ne zahvališ Stvarniku. Ponoči pa se vzdignimo dvakrat do trikrat in pri tem ponovimo, kar smo se na pamet naučili iz Svetega pisma. Pred vsakim dejanjem, pred vsakim novim začetkom se pokrižaj!«

Enzo Bearzot, Furlan, trener italijanske državne nogometne reprezentance, je rekel o svoji veri: »Boga doživljam v sebi kot stalno navzočnost. Čutim ga po glasu svoje vesti, ki usmerja vse moje bivanje. Lahko me napadajo, toda če je moja vest mirna, brez omahovanja nadaljujem svojo pot ... Pri delu, ki ga opravljam, ob nedeljah ne morem redno k maši, vsak dan pa se v molitvi pogovarjam z Bogom. Včasih grem k maši skupaj s celotno reprezentanco, kajti skoraj vsi moji 'fantje' so verni.«

Kako je zlasti jutranja molitev pomembna za ves dan, ki po jutranji molitvi lahko postane nenehna molitev, naglaša France Oražem v knjigi Krščanska duhovnost: »Razumljivo pa je, da takšna nenehna molitev sredi dela in skrbi ni mogoča, če se z Bogom ne srečujemo prav v direktni molitvi, v molitveni samoti. V takšni molitvi, posebno jutranji, moremo že vnaprej zaživeti ves dan s tem, da dan z njegovimi težavami, veseljem, potrebami in nevarnostmi prepojimo z molitvenim ozračjem vere in ljubezni. Tu se že srečujemo s konkretnimi osebami, na katere bomo verjetno čez dan naleteli; tu obnovimo pravilne odnose do njih. Tu že vnaprej obvladujemo sami sebe, pomagamo do veljave pravičnosti, vljudnosti, ljubezni, potrpežljivosti, iskrenosti, poštenju itd. Tu gledamo dan v njegovih napetostih, trenjih in bojih, do katerih prihaja zaradi najrazličnejših stališč. V takšni molitvi že vnaprej razpuščamo v sebi ves nered celega dne in se pripravljamo na pravilno notranje razpoloženje, ki je nam kristjanom potrebno v najrazličnejših okoliščinah.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Bog povrni vsem, ki vztrajate v molitvi in darovanju trpljenja za duhovne poklice. Letos bo imela Cerkev na Slovenskem le tri novomašnike: po enega v ljubljanski in mariborski nadškofiji ter enega v redu dominikancev. Naj bo ponovno nekaj pojasnil. Podobo, ki spremlja prizadevanja za duhovne poklice, je naslikal akademski slikar Lojze Čemažar. Pet pšeničnih klasov, vsak ima po 20 zrn, vsebuje bogato vsebino. V vsakem zrnu je 500 rožnih vencev ali 50 dni darovanega trpljenja. Poleg rožnih vencev štejejo tudi druge darovane molitve, križevi poti, litanije … in zlasti delavniške mašne daritve ter darovano trpljenje za duhovne poklice. Z duhovnimi poklici je povezana narisana hostija, saj brez duhovnika ni nobene mašne daritve. Prebodena Kristusova roka je tudi povezana z duhovnimi in zlasti z duhovniškimi poklici.

»Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov«

Po svojem prikazovanju sv. Bernardki v Lurdu (Francija) leta 1858 je Marija naslednje leto s svojo navzočnostjo počastila pokrajino Champion v ZDA, ki se nahaja na severovzhodu države Wisconsin blizu Velikih jezer. Mlada belgijska kmetica Adela Brise, stara osemindvajset let, je imela čast, da je trikrat videla sveto Devico Marijo. V začetku oktobra 1859 je Adela videla lepo Gospo, povsem oblečeno v belo, ki je stala med dvema drevesoma, in sicer med javorjem in kanadsko jelko (velik iglavec). Šele pri tretjem obisku Gospe (9. oktober 1859) je Adela vprašala: »V Božjem imenu, kdo ste in kaj hočete od mene?«

Devica Marija je odgovorila: »Sem kraljica nebes, ki moli za spreobrnjenje grešnikov, in želim, da storiš isto. Zjutraj si prejela sv. obhajilo, kar je dobro, vendar moraš storiti še več. Opravi življenjsko spoved in daruj obhajilo za spreobrnjenje grešnikov. Če se ne bodo spreobrnili in delali pokore, jih bo moj Sin prisiljen kaznovati … Zberi otroke te divje pokrajine in jih uči, kar je potrebno za njihovo odrešenje. Nauči jih narediti znamenje križa in prejemati zakramente. Moli za spreobrnjenje grešnikov.«

Da bi ustregel prošnji Device Marije, je Adelin oče takoj po prikazovanjih v kratkem času zgradil kapelo, ki je na srečo stala blizu kraja prikazovanj. Kasneje so skupaj s samostanom in šolo zgradili še drugo kapelo. Gre za današnje »Narodno svetišče naše Gospe dobrega upanja«. Cerkev je posvečena Mariji védne pomoči. Od takrat naprej se tam dogajajo številni čudeži.

Sto petdeset let po prikazovanju Device Marije Adeli je Vatikan razglasil svetišče za edino uradno marijansko središče v ZDA. Krajevni škof je ta kraj proglasil kot mesto Marijinih prikazovanj, ki jih je katoliška Cerkev uradno priznala.

P. John Broussard, rektor narodnega svetišča Marije védne pomoči

 

PO MARIJI K JEZUSU 5. Je tisti, ki se ne odloči za posvetitev Mariji, slabši človek oz. katoličan?

Odgovor na to je zelo preprost: Vsi ljudje smo poklicani k popolnosti. To je v vsej jasnosti zatrdil 2. vatikanski koncil, katerega odsev je tudi novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP). V njem je bilo do leta 1983 zapisano, da so redovniki stan popolnosti. Druga knjiga ZCP je govorila o osebah: o klerikih, o redovnikih in čisto kratko o laikih. Na nek način so bili k popolnosti poklicani redovniki, pa škofje, morda tudi duhovniki, drugi skoraj ne. Novi zakonik govori v 2. knjigi o Božjem ljudstvu. To so najprej vsi verniki, nato laiki in šele nato kleriki in redovniki. Popolnost, svetost je pot, ki je odprta za vse. Vsak v svojem stanu naj si zanjo prizadeva: poročeni, samski, duhovnik, redovnik, škof itd. Nihče ne bo trdil, da je laik slabši človek kot duhovnik ali redovnik z zaobljubami, vsak ima svojo pot popolnosti in svetosti. Cerkev pa nam na tej poti prihaja naproti. Daje nam različna sredstva in pripomočke, da bi lahko postajali boljši, dosegli popolnost. Bogatemu mladeniču je Jezus povedal, da je njegova ovira do popolnosti veliko bogastvo, ki ga je imel. Ni se mu bil pripravljen odpovedati. Ali je človek, ki ob nedeljah ne hodi k maši, slabši človek od zvestih vernikov? Nedvomno ni vzoren kristjan, nekaj mu manjka. Ali je kristjan, ki ne obhaja prvih petkov in sobot, slabši od drugih kristjanov? Če nič drugega, je škoda, da ne uporablja pripomočkov, ki nam jih daje na voljo sveta Cerkev. Isto velja tudi za posvetitev Mariji. Je močno sredstvo na poti k popolnosti, toda verjetno ne za vse enako obvezno. Pa obhajilo? Ali ni Jezus rekel, da kdor ne bo užival njegovega telesa in krvi, ne bo imel življenja v sebi. Pa vsakdanja molitev? Ali moremo živeti kakovostno krščansko življenje brez nje? To je le nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavimo vsi, da bi našli čim bolj jasen odgovor na postavljeno vprašanje.

Alojz Snoj