Iskrena ponižnost pomaga človeku, da je pozoren in ljubeč. Kadar posluša, se zaveda, da ima pred seboj človeka, ki je v Božjih očeh dragocen, človeka, ki je popolnoma neponovljiv in enkraten v vsem stvarstvu. Zaveda se, da iz njega na nek način govori Bog, zato mu je sposoben z vsem spoštovanjem prisluhniti. Po besedah, ki jih sliši, k njemu prihaja Bog. V bližnjem je potrebno prisluhniti Jezusu samemu, ki je kot trpeči potreben, da mu prisluhnemo. Poslušanje mora biti sprejemanje bližnjega takega, kot je, z vsemi njegovimi odlikami in tudi z vsemi slabostmi. Napake in grehi nas ne smejo pohujšati, saj če pogledamo vsak svojo notranjost, smo velikokrat še slabši od bližnjega, ki govori. Ni prav poučevati ga, kako je narobe ravnal, ali mu celo dopovedovati, da je zabredel v takih stvareh, ki se vsem morajo zdeti razumljive. Tega se ne sme! Vsak greh človeka oslepi, zato ni sposoben videti tako, kot vidi domnevno brezgrešen človek. Še več, napuh poslušajočega lahko popolnoma narobe oceni njegovo stanje in mu celo napak svetuje. Tisti, ki posluša, mora ljubiti tistega, ki govori, saj mu samo z ljubeznijo odpira vrata srca. Velikokrat ni potrebno reči skoraj nobene besede v pouk. Ko bližnji pripoveduje o sebi, samega sebe sliši. Sliši, kar gre iz njega, sliši, ko ima moč, da stvari poimenuje s pravim imenom. Ko jih sliši, se jih v globini srca bolj živo zave. Njegovo pripovedovanje je hkrati poslušanje samega sebe. Ko svoje napake poimenuje s pravim imenom, sebi na nek način pove, kaj se v njem dogaja. Iskrenost, ki je v njem, ga že sama kliče k spreobrnjenju, zato ni potrebno, da bi mu bližnji razlagal njegove pregrehe in ga sodil. Celo napak bi bilo tako. Ko bi bližnjega sodil, bi mu vzel moč, da bi se spreobrnil. Že sam v sebi bi se čutil ponižanega, nato bi ga udarila še obsodba tistega, ki je poslušal. Tako bi mu vzel možnost spreobrnjenja. Samo odpuščanje daje novo moč za spreobrnjenje. Bližnji res ne more odpuščati, ker samo Bog odpušča grehe. Lahko pa mu s svojim odprtim sprejemanjem da čutiti, da še ni vse zavoženo, da je še možnost za drug začetek. Vlije mu upanje in mu pokaže svetlo točko prihodnosti. S poslušanjem v ljubezni mu daje razumeti, da ga Bog še bolj iskreno posluša in še bolj razume. Ker ga bližnji ne obsoja, ga Bog obsoja še manj. Prav nasprotno: Bog ga ima še bolj rad kakor bližnji. On mu v resnici lahko tudi odpušča.
Tisti, ki posluša, nikakor ne sme prevzeti vloge učitelja tistemu, ki govori. Na ta način se že v začetku postavi nad njega in mu onemogoči resnično iskreno izpoved. Potrebno je poslušati kot otrok in se naučiti sotrpeti s tistim, ki govori. Bližnjega ne smemo poučevati, marveč samo voditi, da sam najde tisto, kar bi bilo potrebno spremeniti. Ni prav svetovati mu, kako ravnati, da bo bolje. Pomagati mu je treba iskati pravilen izhod iz težave. Pravzaprav ga mora najti sam, zato je potrebno biti pri poslušanju in iskanju zelo nevsiljiv.
Poslušanje je neke vrste križ. Težko ga je nositi, ker je potrebno iti preko samega sebe in iz modrega učitelja postati samo ponižen poslušalec. Križ je zato, ker se je potrebno odpovedati sebi in svoji modrosti. Samo molče je treba spremljati bližnjega in mu slediti na Kalvarijo, kjer bo sam sprevidel svoje stanje in bo tudi njemu spregovoril Jezus s križa. Poslušanje je križ zato, ker je potrebno zapreti usta srca in odpreti njegova ušesa, da lahko bližnjega sprejemamo. Pri poslušanju je potrebno biti v drži iskrene ponižnosti, kar pa spet pomeni odpoved samemu sebi. Potrebno je križati svoje strasti, poželenja in tudi svojo dozdevno modrost. Še več: ob poslušanju je treba sprejeti tudi križ svojega bližnjega in se z njim križati. Križ bližnjega dobesedno križa tudi mene. Njegovi grehi bijejo tudi mene, saj sem tudi jaz grešen. Njegova izpoved budi izpoved tudi v meni. Njegovo trpljenje je tudi moje trpljenje.
Poslušanje je neke vrste skupno iskanje. Tudi bližnji, ki ga poslušam, mi je dar. Ne darujem se samo jaz njemu s tem, ko ga poslušam, ampak je tudi on meni dar, saj me napeljuje k spreobrnjenju. Njegova iskrenost budi iskrenost tudi v meni in me kliče k drugačnemu življenju. Težava, ki mi jo zaupa bližnji, mi je kakor igla, ki me zbode na tistem mestu, kjer me najbolj boli. Bog mi je bližnjega podaril, da bi mi preko njegove iskrenosti spregovoril na srce in me povedel na pot večje svetosti. Zato je treba še toliko bolj iskreno in ponižno poslušati bližnjega in njegovo zgodbo, poslušati pa tudi Boga, ki mi govori po bližnjem. To je čudovito dogajanje. Bog me je naredil v dar bližnjemu. Dal mi je moč, da lahko v iskreni ponižnosti in ljubezni prisluhnem bližnjemu, ki me potrebuje. Toda jaz nisem tisti, ki dajem iz svojega obilja, ampak prav tako prejemam, ker je tudi bližnji dar zame. Po njem Bog prihaja še bolj v moje srce in me kliče k obnovljeni ljubezni. Križ poslušanja se mi je spremenil v blagoslov in me obogatil. Odpoved samemu sebi in darovanje bližnjemu mi je v dar in plačilo bližnjega, po bližnjem pa Bog prihaja v moje srce. Sem hkrati darovalec in obdarovanec.
O, čudovita Božja modrost, ki si vse tako čudovito uredila! K nam prihajaš na nedoumljivo čudovite načine. Naše izgubljanje znaš spremeniti v pridobivanje in bogatenje. Naše razdajanje nam spremeniš v rast in napredovanje. Kolikor več je človek sposoben dati, toliko več lahko prejme. Zato si rekel, da je potrebno življenje izgubiti. »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Da, potrebno je izgubljati svoja hotenja in želje. Iskati je treba samo Tebe, Bog. Najti te je treba v bližnjih in se jim podarjati v vsej iskrenosti. Potrebno jih je poslušati in skupaj z njimi iskati pot. Za oba je ena sama pot – Jezus. Ko pomagam bližnjemu iskati Tebe, Te tudi sam iščem. Ko z bližnjim najdem Tebe, ki si pot, resnica in življenje, najdem Tebe, ker si pot za naju oba. Ko bližnjemu pomagam urediti življenje, najdem Tebe, ki si moje Življenje.
Poslušati pomeni živeti za bližnjega, živeti z njim. Podarjanje je preprosto življenje za bližnjega. Življenje in darovanje za nekoga pa ni nič drugega kot odpirati vrata srca za Življenje. Bolj ko se darujem bližnjemu, bolj se odpiram Življenju. Ko pa sem odprt življenju, se v meni uresničuje Življenje in postajam resnično živ. Biti živ pomeni, da sem ves pregneten od Življenja, saj se v meni naseljuje in prebiva on, ki je Življenje samo. Živ je tisti, ki je postal ves Božji in je umrl sebi.
Sprejeti križ poslušanja je odpreti se življenju, saj v poslušanju bližnjega poslušamo Jezusa samega. On nas preko odpovedi sebi blagoslavlja s svojim križem, ki je pot v življenje. Ko pridemo k njemu na Kalvarijo, on prisloni svoj križ na nebeška vrata in jih z njim odpre, da se na nas vsujejo potoki milosti. Milost pa v nas utrjuje nebeško življenje, za katerega smo ustvarjeni. Bližati se nebesom pomeni izgubljati zemeljsko in obroditi sadove Duha. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.
p. Branko Petauer
