Dela
človeških rok so minljiva, saj se ne morejo zoperstavljati neutrudnemu
valovanju časa; le-ta s svojim vztrajnim delovanjem potrjuje že dolgo znano
dejstvo, da je od vsega na svetu najbolj stanovitna sprememba. Našo krhkost je
v izbranem pesniškem jeziku slikovito naglasil genialni angleški dramatik W.
Shakespeare, ko je v svoji pravljični igri Vihar, med drugim, zapisal:
"Kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, vélika ta obla, da, vse,
kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu.
Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s
spanjem."
A
kljub pravkar povedanemu moremo, gledano z očmi smrtnikov, zaznati tudi
nekatere izjeme, ki se že dolgo uspešno zoperstavljajo rušilni moči krutega
časa, na primer: Keopsova in Kefrenova piramida ter kamnita Sfinga v Egiptu.
Podobne, čeprav mnogo mlajše, "časovne želve" najdemo tudi med
nekaterimi samostani. Ob tem se nam nehote vsiljuje zanimiva primerjava med
slovečima samostanoma Monte Cassinom in Stično.
Benediktinsko
opatijo Monte Cassino je okoli leta 529 ustanovil oče zahodnega meništva in
prvi zavetnik Evrope sv. Benedikt. Opatija, čeprav namenjena udejanjanju
posvečenega življenja, je prestala vrsto hudih preizkušenj. Že leta 577 so jo
porušili Langobardi, leta 883 pa so samostan zasedli, izropali in požgali
Saraceni. Samostanu tudi narava ni prizanašala; leta 1349 ga je porušil
uničujoči potres. Najtežje preizkušnje je bil samostan deležen med drugo
svetovno vojno, ko je bil, med prodiranjem 5. ameriške armade po italijanskem
škornju navzgor, popolnoma uničen, propadle pa so tudi številne vrhunske
stvaritve upodabljajoče umetnosti. Stroške obnovitve Monte Cassina po končani
vojni je v celoti pokrila država Italija.
Cistercijansko
opatijo Stična je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Tudi njej usoda
ni bila naklonjena. Leta 1471 so belo Stično izropali in požgali Turki.
Najhujši udarec, ki lahko prizadene katerikoli samostan, pa je Stična doživela
leta 1784, ko so jo razpustili. Samostan je ukinil sin Marije Terezije cesar
Jožef II., pri čemer je nepopravljivo škodo utrpela njegova dragocena
knjižnica. Po dolgem, 114-letnem, premoru je Stično leta 1898 obnovil
avstrijski cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru.
Zahvalo
zgodovinskemu dejstvu, da sta oba samostana, Monte Cassino in Stična, tako
dolgo stala in tudi obstala, moremo pripisati edinole rešilni moči vsakodnevne
skupne molitve njunih pobožnih redovnikov, zaobljubljenih evangeljskim svetom
uboštva, čistosti in pokorščine. Ne smemo pozabiti besed Gospoda Jezusa Kristusa,
ki jih je v svojem evangeliju zapisal apostol Matej: »Resnično, povem vam tudi:
Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal
moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem
imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18,19-20).
Benediktinska
opatija Monte Cassino in Cistercijanska opatija Stična sta navzlic težkim
udarcem usode vse do danes srečno preživeli. Monte Cassino bo leta 2029
praznoval svojo jubilejno 1.500-to, Stična pa leta 2036 svojo 900-to jubilejno
obletnico. Vivat, crescat, floreat!
Vojan T. Arhar, stiški familiar