Misli sv. Bernarda Ponižnost je resnica

Če bi mi zanesljivo vedeli, katero mesto zavzemamo v Božjih očeh, bi morali mirno sprejeti resnico in se ne postavljati niti više niti niže od tega mesta. Ker pa so nam v našem sedanjem stanju Božji sklepi zaviti v temo in njegova volja prikrita, nihče ne ve, ali je vreden ljubezni ali sovraštva. Zato je v resnici bolj pravično in bolj varno, da si po nasvetu Resnice izberemo zadnje mesto, s katerega se bomo potem s častjo pomaknili više, kakor pa da bi se vsedli na višje mesto, od koder bi se morali sramotno umakniti (37,6).

Nič nevarno torej ni, če se še tako ponižamo ali se imamo za manjše, kako smo, to se pravi v očeh Resnice. Veliko zlo in strašna nevarnost pa je, če se le malo više cenimo, kakor smo v resnici ali če se v svojih mislih povzdigujemo nad koga drugega, ki ga ima Resnica morda za nam enakega ali pa celo za boljšega. To je kakor če gremo skozi vrata, kjer je podboj prenizko – uporabljam to primero, da boste lažje razumeli – brez škode se lahko pripognemo, kolikor hočemo, če se pa vzravnamo le za prst više, kakor je vratna višina, bomo trčili ob podboj in si ranili glavo. Tako za dušo ni nevarno nobeno ponižanje, strašno pa se je treba bati tudi najmanjše nepremišljene prevzetnosti. Zato se ne primerjajte niti višjim niti nižjim od sebe niti drugim, sploh nikomur.

Vzemimo človeka, ki se vam zdi morda izmed vseh največji hudodelec in lopov, čigar zločinsko in umazano življenje vam vzbuja pravo grozo. Mislite, da zasluži zaničevanje, ne samo v primeri z vami, ki morda menite, da živite trezno, pravično in pobožno, ampak v primeri z vsemi zločinci, saj je največji med njimi. Kaj pa veste, predragi, ali se ne bo ta človek z Božjo pomočjo spremenil in nekega dne postal boljši od vas in od drugih, v Božjih očeh pa je morda že sedaj boljši? Zato Jezus ni rekel, naj si izberemo mesto v sredi, niti predzadnje niti katero izmed zadnjih mest, marveč: »Sedi na zadnje mesto« (Lk 14,10), da boš res sam med vsemi na zadnjem mestu in ti ne bo prišlo na misel, da bi se postavil pred koga, ampak se ne boš z nikomer niti primerjal. Glejte, kakšno zlo nastane, če ne poznamo sami sebe: napuh, hudičev greh, ki je začetek vseh grehov (37,7).

 

TAKOLE MOLIM Moč skupne molitve

Dela človeških rok so minljiva, saj se ne morejo zoperstav­ljati neutrudnemu valovanju časa; le-ta s svojim vztrajnim delovanjem potrjuje že dolgo znano dejstvo, da je od vsega na svetu najbolj stanovitna sprememba. Našo krhkost je v izbranem pesniškem jeziku slikovito naglasil genialni angleški dramatik W. Shakespeare, ko je v svoji pravljični igri Vihar, med drugim, zapisal: "Kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, vélika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem."

A kljub pravkar povedanemu moremo, gledano z očmi smrtnikov, zaznati tudi nekatere izjeme, ki se že dolgo uspešno zoperstav­ljajo rušilni moči krutega časa, na primer: Keopsova in Kefrenova piramida ter kamnita Sfinga v Egiptu. Podobne, čeprav mnogo mlajše, "časovne želve" najdemo tudi med nekaterimi samosta­ni. Ob tem se nam nehote vsiljuje zanimiva primerjava med slovečima samostanoma Monte Cassinom in Stično.

Benediktinsko opatijo Monte Cassino je okoli leta 529 ustanovil oče zahodnega meništva in prvi zavetnik Evrope sv. Benedikt. Opatija, čeprav namenjena udejanjanju posvečenega življenja, je prestala vrsto hudih preizkušenj. Že leta 577 so jo porušili Langobardi, leta 883 pa so samostan zasedli, izropali in požgali Saraceni. Samostanu tudi narava ni prizanašala; leta 1349 ga je porušil uničujoči potres. Najtežje preizkušnje je bil samostan deležen med drugo svetovno vojno, ko je bil, med prodiranjem 5. ameriške armade po italijanskem škornju navzgor, popolnoma uničen, propadle pa so tudi številne vrhunske stvaritve upodab­ljajoče umetnosti. Stroške obnovitve Monte Cassina po končani vojni je v celoti pokrila država Italija.

Cistercijansko opatijo Stična je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Tudi njej usoda ni bila naklonjena. Leta 1471 so belo Stično izropali in požgali Turki. Najhujši udarec, ki lahko prizadene katerikoli samostan, pa je Stična doži­vela leta 1784, ko so jo razpustili. Samostan je ukinil sin Marije Terezije cesar Jožef II., pri čemer je nepopravljivo škodo utrpela njegova dragocena knjižnica. Po dolgem, 114-letnem, premoru je Stično leta 1898 obnovil avstrijski cistercijanski samostan Mehrerau ob Bodenskem jezeru.

Zahvalo zgodovinskemu dejstvu, da sta oba samostana, Monte Cassino in Stična, tako dolgo stala in tudi obstala, moremo pripisati edinole rešilni moči vsakodnevne skupne molitve njunih pobožnih redovnikov, zaobljubljenih evangeljskim svetom uboštva, čistosti in pokorščine. Ne smemo pozabiti besed Gospoda Jezusa Kristusa, ki jih je v svojem evangeliju zapisal apostol Matej: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi" (Mt 18,19-20).

Benediktinska opatija Monte Cassino in Cistercijanska opatija Stična sta navzlic težkim udarcem usode vse do danes srečno preživeli. Monte Cassino bo leta 2029 praznoval svojo jubilejno 1.500-to, Stična pa leta 2036 svojo 900-to jubilejno obletnico. Vivat, crescat, floreat!

Vojan T. Arhar, stiški familiar

TAKOLE MOLIM Kaj mi pomeni molitev v mojem življenju?

Ne morem si predstavljati življenja, da ne bi molila. Zatekam se v molitvi k Bogu v težavah, v težkih trenutkih in ga prosim za pomoč. Vedno, kadar globoko v srcu prosim Boga, čutim pomoč od Njega in sem duhovno potolažena. Saj molitev je vir žive vode, studenec, ki prihaja od Gospoda ter nas krepi in bogati.

Prav tako se v molitvi zahvaljujem za vso duhovno pomoč in tolažbo, ki jo prejemam od Njega. Ni zadosti, da se v težavah, stiskah obračam po pomoč v molitvi, še bolj moram biti hvaležna za vse milosti, ki jih prejemam. Molitev me duhovno bogati. Dan, ki ni bil toliko povezan z Bogom v molitvi, je zame prazen.

V molitvi se tudi obračam k Materi božji za njeno priprošnjo, saj čutim, da je taka molitev še bolj bogata, po Mariji izročena Jezusu.

Ne molim pa samo zase, ampak molim tudi za druge, ki se mi v molitev priporočajo in za ves svet, da bi začutil globino molitve in se obračal k Bogu, saj kdor se obrača ponižno v molitvi k Njemu, je gotovo potolažen.

Molim v molitveni skupini v cerkvi pred mašo rožni venec in čez dan. Dan pa zaključim z zahvalno molitvijo. Kadar več molim čez dan, sem srečna in zadovoljna. Tako so nas učili naši starši in smo bili srečna družina.

Pepca L.

JEZUS NAS UČI MOLITI (22) Jezusova molitev

To ni molitev, ki bi jo molil Jezus, kakor bi sklepali iz naslova. Najgloblje je Jezus molil, ko je izgovarjal besedo Oče. Za nas pa Jezusova molitev pomeni, da počasi izgovarjamo ime Jezus, lahko z raznimi dodatki. Sadove klicanja tega imena je sv. Bernard izrazil takole: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.« Lahko bi takšno molitev imenovali molitev srca.

Neki duhovnik je povedal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju, z ritmom dihanja, Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«

Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, je treba, da se telo popolnoma umiri. Zelo ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo na Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.

Ko v molitvi bolj napredujemo, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se ustavimo in v posamezni misli mirno počivamo. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se človek zbere v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopi pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.

Jezusova molitev je zelo razširjena med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo predvsem obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!«

Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!« Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« ali: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas, grešnikov!« Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.

Katekizem Katoliške cerkve razlaga: »Ta vzklik združuje kristološko himno iz Flp 2,6–11 s klicem cestninarja in z vpitjem slepih, da bi spregledali (prim. Mr 10,46–52; Lk 18,13). S tem vzklikom se srce uglasi na bedo ljudi in na usmiljenje njihovega Odrešenika« (KKC 2667).

Že pred kristjani so podobno molitev, seveda z drugačno vsebino, poznali in jo dobro razvili hinduisti v Indiji. Zelo je to molitev cenil in jo uporabljal Mahatma Gandhi.

Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Na Vzhodu, posebej v Rusiji, molijo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!«

Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Kot poveličanega si ga lahko predstavljamo v svojem srcu. Posebno dragocena je ta molitev pred Najsvetejšim.

Dobro je, če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. To vajo lahko opravljamo tudi ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.

Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: najprej s hrepenenjem, nato z zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ... Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.

Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi imeni Očeta in Svetega Duha pa tudi Marijino ime.

Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!« Marsikomu veliko pomeni ponavljanje vzklika sv. Favstine Kowalske: »Jezus, vate zaupam!«

Neka študentka je zapisala : »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega. Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešne.'

Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrinstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«

Redovnica je izpričala »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: Kristus – kristjan in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti – drugi Kristus.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za tri zrna. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Blagor vsem, ki se zavedate pomena molitve in žrtve za duhovne poklice. Nekateri dajejo v ta namen tudi za svete maše. So pa tudi taki, ki dolgotrajno trpljenje v bolezni darujejo za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. To trpljenje, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev. Največ je vredno tisto, kar je narejeno iz najbolj čiste in nesebične ljubezni. Sadovi se bodo pokazali prej ali slej.

V svojem srcu imej Boga, ki ga je Marija nosila v telesu

Ko je bil Jezus še v njenem telesu, se je brezmadežna Devica Marija ves čas zavedala, da ji je bil zaupan dragocen zaklad. Neprestano je molila in bila v pogovoru z otročičkom Jezusom, ki je bil v njej. Poslušala je njegov glas, ubogala njegova naročila, spoznavala njegove načrte in z njim trpela ob njegovih bolečinah, mu izkazovala čast – da bi zadoščevala za nehvaležnost ljudi –, ga izročala njegovemu Očetu vse do dneva, ko ga je rodila na ta svet.

Tistega Boga, ki ga je Marija nosila v svojem telesu, imej v svojem srcu. Naj v njem prebiva skupaj z njo kot Odrešenik ljudi. Delaj tako kot ona, dokler se skriti Odrešenik v tebi ne rodi na križu oziroma v tebi ne postane viden, ko boš umrl.

Pauline Marie Jaricot (1799-1862)

V Aveyronu hranijo del Marijinega svetega pajčolana

Občina v Coupiacu (Aveyron, Francija) že pet stoletij hrani dragocen del pajčolana, ki ga je izročilo vedno pripisovalo sveti Devici Mariji. Praznik Matere Božje svete tančice so vedno praznovali drugo nedeljo po Veliki noči.

Osemsto metrov severno od Coupiaca stoji kapela Naše Gospe iz Massilerguesa, v kateri je bil pod zemljo med verskimi vojnami v 16. stoletju skrit sveti pajčolan. Sveto relikvijo so pred protestanti, ki so v tistem času pustošili po pokrajini, rešili pobožni ljudje. Skrili so jo na zemljišču, ki je bilo ob župnijskem pokopališču. Pogumni rešitelji so jo po vojni hoteli izkopati, vendar so že prej umrli, tako da za kraj ni vedel nihče in na relikvijo so pozabili.

Izročilo pripoveduje, da je bik iz sosednjega zaselka vsakič, ko se je nahajal v bližini pokopališča, neprestano drgnil po zemlji in slišati je bilo neobičajno stokanje. Bik ni jedel in kljub temu je bil zelo debel. Ravnodušni prebivalci so na tem kraju začeli kopati. Relikvija je bila kljub vlažnosti in dolgemu nahajanju pod zemljo odlično ohranjena.

Leta 1968 so oratorij, v katerem je bilo določeno, da bodo hranili bakreno skrinjo s svetim pajčolanom, zgradili ob prezbiteriju. Posebnost relikvije je v tem, da zdravi očesne bolezni.

Vir: Coupiacsudaveyron