Prvi
kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo
smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika
noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt
nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja.
(velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi,
izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane
evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo:
»Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«
Vera
v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne
razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2.
stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to
verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel
našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče
priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo
razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti
skrivnosti svete maše.
Jezusova
velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot
naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega
vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh
zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha,
evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja
liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …
Za
Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je
razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali
obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč
Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in
obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v
spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in
uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.
Ko
je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je
judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha).
Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je
anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev
judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla
v veličastvo nebeške slave.
Spisi
Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil.
Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega
darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj
spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in
njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje
njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč
je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki
(prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba«
(Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi
neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus
je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje
za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca«
še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.
Ko
so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in
lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih
dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do
starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov
vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da
bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta
načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji
misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval
tako, da je podaril samega sebe.
p. Nikolaj