Pogreb opata Avguština Kostelca (5. 8. 1879 – 22. 2. 1963)

Pred šestdesetimi leti je umrl 54. stiški opat Avguštin Kostelec. Za časa njegovega opatovanja je samostan doživel velik razvoj tako v duhovnem kot gospodarskem pogledu. Doživel je pa tudi velikansko trpljenje v času 2. svetovne vojne in v težkih letih po njej.

Tedaj sem hodila v 1. letnik gimnazije. Bil je zelo mrzel februarski ponedeljek; občasno je rahlo snežilo. Pogrebni sprevod se je iz samostana počasi pomikal čez dvorišče. Udeležili so se ga trije škofi, trije opati, duhovnikov in redovnikov je bilo več kot osemdeset in seveda množica ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Imeli smo ravno odmor, pa smo planili na hodnik in opazovali dogajanje skozi okna. Brž so prihiteli profesorji in nas začeli poditi v razrede. Toda ni kaj dosti pomagalo, saj je sprevod med tem zapustil samostan in se pomikal po cesti. Tako smo mu sledili z očmi skozi razredna okna. Potem smo bili karani, da se to ne spodobi, a rekli smo: »Saj je vendar umrl naš gospodar in bi morali iti vsi na pogreb.« Razrednik je med tem ugotovil, da manjkata tisti dan pri pouku dva fanta – Janez in Jože sta se namreč udeležila pogreba. Menil je, da zaslužita neopravičeno. Pa ne vem, če je izpolnil grožnjo, saj je bil tudi dr. Kajetan Gantar, naš razrednik in oče akademika dr. Kajetana Gantarja, v duhu na opatovem pogrebu.

Valerija Ravbar

SADOVI POSVETITVE Posvetitev naše družine

Naša družina se je letos, 8. januarja, slovesno posvetila in izročila Srcu Jezusovemu in Marijinemu.

Vedno sva se z možem rada spominjala otroških let, ko smo se s starši zbrali ob hišnem oltarčku pred podobo presvetega Srca Jezusovega, ki se mu je naša družina posvetila. Tam smo vsak večer zmolili večerno molitev in še posebno molitev: O preljubeznivi Jezus, ki nam jo je dal duhovnik pri posvetitvi.

Ob tem spominu se nama je vedno znova zbudila želja, da bi se tudi naša družina posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Te milosti sva bila deležna letos meseca januarja. Pripravljala sva se z devetdnevnico iz knjižice V šoli najsvetejših Src - št. 1. Z duhovnikom – našim prijateljem – smo po sveti daritvi zmolili pred podobo obeh Src posvetitveno molitev za naju in za družine naših otrok.

Milost te posvetitve živiva po navodilih te knjižice. Vsak dan zmoliva tudi molitev iz otroških dni: O preljubeznivi Jezus in izročava obema Srcema tudi družine naših otrok, moliva rožni venec in se vedno udeležujeva pobožnosti prvih petkov in prvih sobot.

Tončka Perčič

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

 

Postna duhovna obnova

 

V soboto, 4. marca od 9. 30 do 12.30, vsi lepo vabljeni na postno duhovno obnovo v baziliko v Stično. Bo tudi možnost za spoved.

Nagovori: p. Anton Nadrah.

Prijave: Srečko Fras, tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra, na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta pa 15. avgusta.

VALERIJINE VRSTICE »Jabelka iz Zgornje vasi poleg Zatičine«

»Milo glasijo se strune,

bridka žalost nas presune,

lica močijo solze.«

Tako se začne pesem z naslovom Na grobu slavnega pesnika, ki je takoj po Prešernovi smrti februarja 1849 izšla na naslovnici Kmetijskih in rokodelskih novic. Napisal jo je pesnikov prijatelj Miha Kastelic (1796–1868) ravnatelj licejske knjižnice v Ljubljani (predhodnica NUK) in urednik Kranjske Čbelice – lista v katerem so poleg Prešerna objavljali mnogi tedanji pesniki. Miha Kastelic je bil naš rojak iz Gorenji vasi; na rojstni hiši  ima tudi spominsko ploščo. Na domu sta gospodarila neporočena Mihova brata Anton in Jožef. Brata doma sta umno kmetovala in čebelarila, bila sta tudi uspešna »sadjerejca«. Na sadjarsko razstavo v Ljubljano leta 1847 so bratje poslali kar 27 vrst (plemen) jabolk in 3 vrste hrušk, ki so jih pridelali v Zgornji vasi poleg Zatičine. Takrat je bilo iskanje slovenskih poimenovanj za vrste sadja šele v povojih. Nekatera so slovenili zelo nerodno. Danes nam od Kastelčevih jabolk – za katera so dobili tudi priznanje, zvenijo znano le kosmači.

V bunkerju »Ljubljana« (14)

Teden pozneje je pater Maver Grebenc praznoval ponovitev nove maše v domači ribniški župniji. Bilo je zelo slovesno, saj so mu rojaki pripravili veliko slovesnost. K oltarju je vstopal v spremstvu otrok, ki so ga spremljali kot družice nevesto. Po novi maši je bila gostija na dvorišču domače hiše v Dolenjih Lazih. Vsa vas je bila skupaj. Vsi so se veselili. Sosedje so bili ponosni, da v kratkem času že drugič praznujejo novo mašo. Upali so, da to ne bo zadnja. Res je bilo veliko priprav na tako velik praznik, toda to je nekaj tako velikega, da se je vredno potruditi. Nova maša je bila ponos vsake vasi, iz katere je novomašnik izhajal. Kadar je bila v kateri od bližnjih župnij nova maša, so množice trumoma hitele tja. Med ljudmi je bila vsaka nova maša vedno nekaj svetega in je bilo vredno biti zraven. Pravili so celo, da se splača ene čevlje izrabiti, da prideš k novi maši in dobiš novomašni blagoslov.

Po maši se je veselje nadaljevalo vse do večera. Ljudje so se znali prav prisrčno veseliti. Marsikatero šalo pa so razdrli tudi duhovniki, ki so prišli na novomašno slavje. Nekateri so znali tako živo pripovedovati svoje šale, da so vso vas razgibali in nasmejali.

Po novi maši se je začelo tudi za novomašnika redno delo. Bil je imenovan za veroučitelja na državni ljudski šoli v Žalni. Ves se je posvetil poučevanju otrok in jim skušal z vso ljubeznijo govoriti o Bogu. Tudi doma v samostanu je bilo zanimivo. Patra Mavra je potegnilo z vso močjo prenavljanje samostana. V pripravah na 800-letnico stiškega samostana so sklenili v celoti prenoviti križni hodnik. To je bil za mladega patra slasten ocvirek. Zanimalo ga je vse, kar se je skrivalo pod debelimi ometi. Vse delo je z zanimanjem spremljal. Bil je zelo natančen pri opazovanju in raziskovanju. Tudi zidarji, ki so delo izvajali, so se z njim dobro razumeli. Vedeli so, da to delo ni kakor vsako drugo. V tem primeru gre za stoletne stavbe, ki jih je treba z vso spoštljivostjo paziti. Vse, kar so našli pod ometom, so sproti pokazali patru Mavru. Ta je na kraju vse pregledal, premeril in vse temeljito zapisal. Večino je pisal na lepe in urejene liste. Tu in tam pa ni bilo drugače mogoče, da je na hitro vse zapisal na lističe, ki jih je trenutno imel pri sebi. Vse skupaj pa je skrbno shranjeval v arhivske škatle. Kadar so v steni našli kako odprtino, je bil pri zapisovanju najdenega tako natančen, da je zapisal celo, če je našel suh jabolčni pecelj.

Prenove so mu prinesle novo spoznanje o stiškem samostanu pred osmini stoletji. Na severnem delu križnega hodnika so našli prvotni vhod v cerkev. Ko so ga odpirali, so v njem našli nagrobnik Pongraca Turjaškega. Pater Maver ga je skrbno očistil in se dogovarjal z zidarji, da bi ga pustili nezazidanega. Poleg nagrobnika so našli še veliko različnih kamnov, ki so patru Mavru pomagali sestavljati mozaik romanskih stavb v Stični.

Posebno vznemirljiva je bila kapiteljska stena na vzhodnem delu križnega hodnika. Tam so našli dve dvojni romanski okni, ki sta bili nekdaj okni v kapiteljski dvorani. V sredi med okni so našli še vrata, ki so vodila v prvotni kapitelj stiškega samostana. To je bilo spet nekaj za patra Mavra. Bil je ves v delu. Pogosto je tudi med molitvami razmišljal, kako bi povezal to, kar je našel. Skušal je čim več dognati o slavni stiški preteklosti. Zapiski so se množili in polnili škatle. Računal je, da bo te zapiske nekoč uredil in jih povezal v urejeno razpravo.

Opat Avguštin je opazil njegovo vnemo. Pomagal mu je, da je svoje znanje še izpopolnil. Ker je veliko arhivskih dokumentov bilo napisano v stari nemški pisavi, ki so ji po domače rekli gotica, je priporočal mlademu zgodovinarju, da se je temeljito nauči. V Ljubljano ga je poslal na tečaj k profesorju, ki je to pisavo do potankosti obvladal. Ni bilo treba veliko iskati, da bi preizkusil svoje novo pridobljeno znanje. Na voljo je bilo veliko starih urbarjev, ki so jih takrat hranili v stiškem arhivu.

Ob teh starih davčnih knjigah se je patru Mavru utrnila nova velika zamisel. Kaj ko bi v teh knjigah skušal poiskati vse posesti, ki so nekoč v zlatih časih spadale pod stiški samostan. Še najbolj pa mu je budila radovednost tista najstarejša posest, ki jo je stiški samostan prejel ob svoji ustanovitvi v daljnem dvanajstem stoletju. Ta misel ga je tako prevzela, da je o njej razmišljal noč in dan. Kadar je imel vsaj nekaj prostega časa, je brskal po arhivu in prebiral stare zapiske in listine. Pridno je delal zapiske in jih urejal tako, da je bilo mogoče čim bolj pregledno ugotoviti, kje je kaka posest bila in kdaj je prišla pod stiški samostan.

Ob takem raziskovanju je pater Maver naletel na veliko imen krajev in vasi. Mnogih ni poznal. Pomagal si je s knjigami, ki so tolmačile razvoj nekaterih krajevnih imen. To je bilo zanimivo in težko delo. Imena so se v svojih različicah tako glasila, da je bilo pogosto skoraj nemogoče ugotoviti povezave. Veliko imen je bilo čisto ponemčenih in je bilo težko najti prvotno obliko. Tudi v urbarjih so bila nekatera imena tako nerodno zapisana, da si je z njimi težko kaj pomagal. Toda to delo ga ni utrudilo. Celo nasprotno, vedno bolj ga je razvnemalo.

Veliko je bral in študiral preteklost drugih samostanov. Knjig ni bilo veliko na voljo, toda marsikaj se je dalo dobiti, če si pisal v druge samostane. Bogu hvala, ker je bilo takrat sporazumevanje veliko lažje. Dovolj je bilo, če si napisal latinsko pismo in arhivar v drugem samostanu je točno vedel, kaj bi rad. Počasi se mu je nabralo obilo gradiva, da ga je lahko proučeval. To, kar je obvladovalo njegove misli, pa seveda ni ostalo zaprto samo v njegovi glavi. Pogosto so se s sobrati pogovarjali o vsem, kar je prebral. Njegova misel je bila kakor iskrica, ki je zanetila živahen pogovor. Mnenja so se kresala in večkrat je iz takih pogovorov prišlo nepričakovano do novih spoznanj.

Pogosto je zahajal tudi med ljudi na vasi. Ugotovil je, da je v spominu vasi, v starih imenih, mogoče marsikaj najti. Njegov mozaik zgodovine stiške posesti se je počasi dopolnjeval in veliko presenetljivega je odkril.

Del stiškega arhiva ni bil več doma. Ob zaprtju samostana v času cesarja Jožefa II. v letu 1784 so vse, kar je bilo v samostanu kaj vrednega, odpeljali v Ljubljano. Knjige in rokopise so namestili v licejski knjižnici. Arhiv in druge stvari pa so bile malo manj skrbno spravljene. Veliko materiala se je razgubilo. Vse, kar je ostalo, pa je bilo spravljeno v državnem arhivu. Tudi tu je pater Maver našel veliko delovno področje. Kar nekaj zelo dobrih podatkov je tam dobil. Bilo pa je zelo težko delo. Nič ni bilo urejenega in ne popisanega. Veliko je bilo listin, a treba je bilo veliko iskati. Pogosto je bilo dolgo iskanje poplačano z dragocenimi odkritji.

Prebiranje tuje literature je patru Mavru čisto spontano vzbudilo še eno veliko ljubezen. Vsi samostani so ob ustanovitvi imeli razne plemiške dobrotnike, ki so darovali del svojega imetja ali posesti, da so novim ustanovam omogočili dokaj varen začetek delovanja. Pogosto so se kot darovalci pojavljala enaka imena. Sprva je bolj za konjiček ugotavljal sorodstvene vezi med različnimi plemiškimi družinami. Pozneje pa je le ta prerasel v veliko ljubezen. Začel je iskati sorodstvene vezi med temi družinami in čedalje bolj je razumel evropsko politiko tistih časov, ki je veliko gradila na sorodstvih, zavezništvih in tudi s porokami večala svoj vpliv. Na tem področju se je tako »udomačil«, da je znal ure dolgo pripovedovati, kako je ena vladarska hiša povezana z drugo. Vsa Evropa je bila »križem požlahtana«, je pogosto rekel.

Vse te dejavnosti pa patra Mavra niso tako zelo potegnile v svoj tok, da bi pozabil na molitev ali na skupnost stiških sobratov. Z vsem srcem je prirasel v samostansko družino. Molitev mu je bila duhovna hrana, ki mu je omogočala vse druge dejavnosti. Imel je občutek, da je molitev tako pomembna, da bi se brez nje vse sesulo, kot hišica iz kart ob najmanjši sapici. Trudil se je, da je bil v prvi vrsti menih in duhovnik. Služiti Bogu mu je bilo vedno najvišje načelo v življenju.

Bil je človek reda. Nikoli ni odlašal določenih opravil. Lotil se jih je takoj. Tudi v kor je prihajal vedno pred začetkom molitev, da se je umiril in pripravil na božjo službo. Zanimal se je za delo svojih sobratov. Ko je bilo treba kaj večjega narediti, je rad priskočil na pomoč. Zlasti kadar so pripravljali za tisk daljša besedila, je rad pomagal pri korekturah in pregledovanju. Sobratje so cenili njegovo delo, saj je bil zelo natančen. Opazil je vsako piko in črko, ki ni bila na pravem mestu. To natančnost mu je privzgojilo raziskovanje starih listin, kjer je vsaka črka zelo pomembna. Pogosto lahko samo ena črka pomaga, da besedo in stavek prav razumeš.

Bratje so ga prosili za pomoč tudi pri prevajanju. Dobro je obvladal klasične jezike in nemščino. Ta mu je bila tako domača, da je poznal celo razvoj nemških besed od njihovih srednjeveških oblik naprej. Celo v veselje mu je bilo, kadar se je v mislih igral s kako besedo. Skušal je dognati njeno najstarejšo obliko in kakšen vpliv je imela na slovenski jezik. Saj so mnoge naše besede, posebno narečne, imele svoje korene v nemških besedah. Bil je mož, ki je veliko razmišljal. Pri srcu mu je bilo tudi poglabljanje v življenjska vprašanja, verske resnice in filozofska vprašanja.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Posledice prevzetnosti za duhovno življenje

Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič? (37,5).

In kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh, nepoznanje Boga pa vodi v obup.

Napuh ima korenine v nepoznanju samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici …

Zato v strahu in trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje mi ! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar prevzeten ? …

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha ? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu ? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje. …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih (54,8).

Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me (54,9).

TAKOLE MOLIM Kaj mi pomeni molitev

Neizmerno sem Bogu hvaležna za dar vere in sploh, da znam moliti. Vesela lahko povem, da molim že od otroštva. Vendar to so bili obrazci, ki sem se jih naučila v domači družini pri skupni molitvi, ob obisku verouka, sv. maše ali večernic, h katerim sva s sestro zelo radi hodili. Veliko me je pa naučila stara mama, ker sem z njo hodila molit rožni venec, če je v vasi kdo umrl. Starejši in otroci smo šli podnevi, ostali pa so noč prečuli v molitvi ob krsti rajnega. Zato še sedaj rada molim rožni venec in ga tudi premišljujem, kar sem se šele priučila v zrelih letih. Veliko večino molitev, tako tudi branja Svetega pisma, sem se naučila ob pričevanju svojih dveh otrok, ker sta zgodaj začela hoditi na duhovne vaje. Ostalo sem črpala na rednih letnih duhovnih vajah za Živi rožni venec, preko branja verskega tiska, pričevanj in katehez po Radiu Ognjišče, na srečanju mladih in z ljudmi z drugačnimi potrebami –preizkušenimi brati in sestrami. Prav v njih je veliko več veselja in ljubezni kot v tistih, ki se imajo za zdrave in sposobne.

Zato se vsak dan znova zahvaljujem za dar molitve, ker čutim, da prav po molitvi zmorem živeti tako kot živim, in sprejemati trenutke takšne, kot so mi dani na poti življenja.

Jezus je moj veliki prijatelj, Mati Marija in bl. Anton Martin Slomšek pa velika priprošnjika pri Bogu.

Ivanka