JEZUS NAS UČI MOLITI (8) Zaupna molitev Zaupanje v Svetem pismu

Sveto pismo zelo poudarja zaupanje v Boga. Prerok Jeremija primerja tistega, ki zaupa samo v človeka, grmu v pustinji. Kdor zaupa v Gospoda, je podoben drevesu ob vodi:

»Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.

Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku steza svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad« (Jer 17,5–8).

Starozavezni psalmi so polni zaupanja v Boga, pa naj so stiske še tako hude in položaj, človeško gledano, brezupen. Oglejmo si nekaj primerov:

 

            K tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo.

            Moj Bog, vate zaupam, naj ne doživim sramote,

            naj se ne veselijo nad menoj moji sovražniki.

            Nihče, kdor v tebe zaupa, ne bo doživel sramote,

            osramočen bo, kdor se lahkomiselno izneveri.

                        Ps 25,1–3

 

            Tisti, ki zaupajo v Gospoda,

            so kakor gora Sion,

            ta se nikoli ne premakne,

            ostane na veke.

                        Ps 125,1

 

            Upam v Gospoda, moja duša upa,

            čakam na njegovo besedo.

            Moja duša pričakuje Gospoda

            bolj kakor stražarji jutro.

                        Ps 130,5s

 

Jezus zelo naglaša, da je pri molitvi potrebna takšna vera, ki je povezana z močnim zaupanjem v Boga. Moliti z »vero« je isto kot moliti po Jezusu Kristusu. Poistovetimo se s tem, kar Jezus prosi Očeta.

Oče božjastnega dečka se je obrnil na Jezusa s prošnjo, v kateri ni bilo zaupne vere: »Če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!«

Jezus ni bil zadovoljen s prošnjo: »Kaj se pravi: če moreš? Vse je mogoče tistemu, ki veruje.«

Dečkov oče je nato izpovedal vero in hkrati prosil zanjo: »Verujem, pomagaj mi v neveri!«

Ko so učenci vprašali Jezusa, zakaj niso oni mogli izgnati nečistega duha, jim je pojasnil: »Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo« (Mr 9,22–29).

Lep primer zaupne molitve je prošnja kanaanske žene za svojo hčer. Jezus jo je pohvalil: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« (Mt 15,28).

Veliko je bilo zaupanje žene, ki je dvanajst let krvavela. Zaupno vero izraža njena misel: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus je njeno zaupanje še okrepil z besedami: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je rešila« (Mt 9,21s).

Kolikšno zaupanje izražajo besede gobavca: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je nagradil njegovo zaupanje: »Hočem, bodi očiščen!« (Mt 8,2s).

Desni razbojnik je z zaupanjem prosil svojega sotrpina Jezusa na križu: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Jezus je njegovo prošnjo takoj uslišal: »Resnično ti povem: še danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42s).

Poglejmo še nekaj Jezusovih izjav:

»Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19).

»Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verovali« (Mt 21,22).

»Resnično resnično vam povem: če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno« (Jn 16,23s).

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Na pšeničnem klasu smo napredovali za tri zrna. Bogu in vsem molivcem hvala. Vztrajajmo še naprej in zaupajmo. Jezus sam nas vabi, naj prosimo Gospodarja žetve. Za porast duhovnih poklicev je marsikaj potrebno: najprej poglobljeno krščansko življenje po naših družinah, družine z več otroki, vzgoja za odpoved in izpolnjevanje Božje volje, vzgoja k čistemu življenju v obvladovanju spolnosti. Bog seveda lahko koga vzgoji in pokliče na izreden način in tako usliši naše molitve. Bodimo še naprej velikodušni. Kdor moli za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, izvršuje veliko poslanstvo za Cerkev.

Skrito poslanstvo svetega Jožefa

Sveti Janez Krstnik je bil zadolžen, da oznani skorajšnji prihod Mesije. Zato lahko rečemo, da je bil največji Jezusov predhodnik v Stari zavezi. Tako namreč sveti Tomaž razlaga Jezusove besede iz Matejevega evangelija 9,11: »Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika.«

Toda naš Gospod je takoj dostavil: »Vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.« Nebeško kraljestvo je zemeljska in nebeška Cerkev: je Nova zaveza, ki je popolnejša od Stare zaveze, čeprav so bili nekateri pravični iz Stare zaveze bolj sveti kot mnogi iz Nove zaveze. In kdo je v Cerkvi najmanjši?

Te skrivnostne besede so tolmačili na različne načine. Spominjajo nas na besede, ki jih je pozneje izrekel Jezus: »Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik« (Lk 9,48). Najmanjši pomeni najponižnejši, vsem služabnik, tisti, ki v moči kreposti poseduje najvišjo ljubezen. In kdo je v Cerkvi najponižnejši? To je tisti, ki ni bil niti apostol, niti evangelist, niti mučenec, vsaj na zunaj ne, niti papež, niti duhovnik, niti učitelj, to je tisti, ki je Jezusa spoznal in ga ni ljubil manj kot apostoli, evangelisti, mučenci, papeži, učitelji, to je ponižen obrtnik iz Nazareta, ponižni Jožef.

Apostoli so bili poklicani, da oznanijo svetu Odrešenika, da oznanijo ljudem evangelij, da bi jih rešili. Njihovo poslanstvo in poslanstvo Janeza Krstnika izhaja iz reda milosti, ki je vsem potrebna za odrešenje. Vendar obstaja še višji red, ki je nad redom milosti in je bil postavljen s skrivnostjo utelešenja. To je red »hipostatične« in osebne združitve Jezusove človeške narave s samo Božjo Besedo. Temu višjemu redu pripada edinstveno poslanstvo Device Marije, njeno Božje materinstvo in v nekem smislu tudi skrito poslanstvo svetega Jožefa.

Père Réginald Garrigou-Lagrange (1877 – 1964) , v: La Vita Spirituale, t.19.

 

POJDITE K JOŽEFU LITANIJE SVETETA JOŽEFA

»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa tolažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. Papež sv. Pavel VI. uči: »Sv. Jožef je vzor ponižnih, ki jih krščanstvo usmerja k velikim ciljem. Sv. Jožef je dokaz, da niso potrebne 'imenitne reči', da bi dobro in verodostojno hodili za Kristusom; nujne so le splošne, človeške, preproste, a prave in verodostojne kreposti« (Nagovor, 19. marca 1969).

Sveti Jožef tolažnik nesrečnih! Ker je sam okusil bridkosti in težave, se je v njegovem srcu vnelo sočutno usmiljenje do nesrečnih. Sv. Gregor Nacijanški naroča, naj človek posnema dobroto in ljubezen Boga. Zato svetuje: »Če si zdrav in bogat, lajšaj stisko bolnika in ubožca! Če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v bridkosti! Če si dobre volje, pomagaj obupanemu; če si blagoslovljen z dobrinami, se usmili tistega, ki ječi v nesreči!«

»Upanje bolnikov« (Spes aegrotantium). Na svetu skoraj ni dragocenejše stvari, kakor je ljubo zdravje. Naj ima človek vse dobrine sveta, če nima zdravja, mu vse to nič ne koristi. Zato pravi star pregovor: »Zdravo telo je najboljše blago.« Človek v bolezni poskusi vse, da bi ozdravel. Katekizem občuteno spregovori o bolezni v človeškem življenju: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. – Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu« (KKC 1500s).

Starozavezni človek živi bolezen pred Božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje. Izrael izkusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom in da zvestoba Bogu v skladu z njegovo postavo vrača življenje: »Kajti jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik« (2 Mz 15,26). Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov so razločno znamenje, da »je Bog obiskal svoje ljudstvo« (Lk 7,16) in da se je Božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči ozdravljati, marveč tudi oblast odpuščati grehe: prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus, zdravnik duš in teles, naroča apostolom: »Bolnike ozdravljajte« (Mt 10,8). Cerkev je prejela to nalogo od Gospoda in si prizadeva, da jo uresničuje tako s skrbjo, ki jo izkazuje bolnikom, kakor s priprošnjo, s katero jih spremlja. Apostolska Cerkev pa pozna poseben obred in zakrament v prid bolnikom, za katerega pričuje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (Jak 5,14–15). Bog je poveličal služabnika, svetega Jožefa, z darom ozdravljenja. Božja pota in obilni zahvalni darovi nam potrjujejo, kako prav ima Cerkev, ki imenuje svetega Jožefa za upanje bolnikov.

»Zavetnik umirajočih« (Patrone morientium). Verniki so se od nekdaj priporočali svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro, ker so vedeli, kako mogočen priprošnjik in zaščitnik je. On stoji pri vratih večnosti, da vodi skoznje svoje zveste in pobožne častilce. Tudi sam je moral skozi ta vrata večnosti. Ta prehod zanj ni bil strašen, saj je vse dni svojega življenja najzvesteje služil Bogu, zlasti pa, ker sta mu stala ob strani Jezus in Marija. Rad stoji ob strani umirajočim, zlasti če ga zaupno kličejo na pomoč in so se mu že v življenju priporočali za srečno zadnjo uro. Da bo smrt podobna Jožefovi, se je treba za to potruditi že v življenju, saj pravi pregovor: »Kakršno življenje, takšna smrt.« Sveta Terezija Avilska pripoveduje: »Opazila sem pri svojih dragih hčerkah neizrekljiv mir in spokojnost, ko se jim je bližala zadnja ura. Videti je bilo, kakor da se potapljajo v zamaknjenju in sladkem miru molitve. Z ničimer niso razodele, da jim kaka skušnjava moti notranji mir, ki so ga uživale. To božansko razodetje je iz mojega srca pregnalo strah, ki sem ga imela pred smrtjo. Zdaj se mi zdi, da je najlažje umreti duši, ki je častila sv. Jožefa«. »Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti ('Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod'), naj se obračamo k Božji Materi, da bi prosila za nas 'ob naši smrtni uri', in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt« (KKC 1014).

Ob svetem Jožefu, zavetniku umirajočih, naj bi se današnji človek spet učil »umetnosti umiranja« (ars moriendi). Zahod si dandanes prizadeva, da bi smrt izrinil iz javnosti, jo pokopal nekam globoko v podzemlje svoje zgodovine. Liturgija umiranja danes ne obstaja več. Toda strah in tesnoba še nikoli nista bila tako močna. (prim. Nicolas Diat. Je čas umiranja. Zadnji dnevi iz življenja menihov, Ljubljana 2020; prevedel Janez Ferkolj). Ljudje ne vedo več, kako umreti. Tomaž Kempčan pravi: »Misli na smrt, pa ne boš grešil«. Sv. Frančišek Asiški nas drami in svari, ko poje v Sončni pesmi:

Hvaljen, moj Gospod,

v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,

a blagor njim,

ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,

zakaj druga smrt

jim ne bo mogla storiti žalega.

»Strah hudobnih duhov« (Terror daemonum). Antični svet je doživel prihod krščanske vere kot osvoboditev od strahu pred demoni. To je prepričljivo pokazal zlasti Henri de Lubac. Tako se dogaja tudi danes povsod tam, kjer krščanstvo stopi na mesto starih plemenskih verstev in sprejme vase njihovo pozitivnost s tem, da jo preobrazi. Ta prodor z vso njegovo silovitostjo čutimo pri Pavlu, ko pravi: »Ni Boga razen enega... Imamo enega samega Boga, Očeta. Od njega prihaja vse in mi živimo naravnani k njemu. In eden je Gospod: Jezus Kristus. Po njem je vse in mi smo po njem« (1 Kor 8,5s). V teh besedah je osvobajajoča moč – veliki eksorcizem, ki očiščuje svet. Sveti Pavel dodaja: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v obnebjih« (Ef 6,12). Kdo ne ve iz lastne izkušnje, kako nam je hudobni duh stalno za petami. Če smo ga odgnali zdaj, se bo naslednjič vrnil še hujši, kakor nas opozarja Gospod sam. A k sreči je Jezus, zmagovalec nad grehom in smrtjo, dal apostolom oblast izganjati hude duhove (prim. Mr 3,15; 6,7). Prav tako je Bog podelil svojo oblast izganjati hude duhove tudi svetemu Jožefu, ki je zaradi svoje svetosti »strah hudobnih duhov«. Jezus sam nas uči, da je hudobnega duha mogoče premagati »s postom in molitvijo«. Ali ni sv. Jožef prav zato tako mogočen pomočnik v skušnjavi in nevarnosti?

Papež Benedikt XVI. v razlagi Gospodove molitve pojasni prošnjo »In ne vpelji nas v skušnjavo«. Ob koncu pravi: »S to prošnjo govorimo Bogu: 'Vem, da potrebujem preizkušnje, da moje bitje postane čisto. Če dopustiš, da pridejo name preizkušnje, če – kakor pri Jobu – daješ hudiču del svobodnega prostora, potem misli, prosim, na omejeno mero moje moči. Ne pričakuj od mene preveč. Ne potegni predaleč meja, v katerih smem biti skušan, in bodi blizu s svojo varujočo roko, kadar postane zame preveč'… Ali naj pri tem ne bi pomislili na to, da je Bog naprtil posebno težko breme skušnjave tistim ljudem, ki so mu bili posebej blizu, velikim svetnikom, od Antona Puščavnika do Terezije iz Lisieuxa v pobožnem svetu njenega karmela. Ti so tako rekoč v Jobovem spremstvu, kot zagovor človeka, ki je hkrati obramba Boga. Še več: ti svetniki so na prav poseben način v občestvu z Jezusom Kristusom, ki je pretrpel naše skušnjave. Poklicani so, da prestajajo skušnjave nekega obdobja tako rekoč na lastnem telesu, v svoji lastni duši. Poklicani so, da prenesejo te skušnjave za nas, navadne duše, in nam s tem pomagajo priti k tistemu, ki je sprejel nase breme nas vseh… To prošnjo izrekamo v zaupljivi gotovosti, za katero nam je sveti Pavel podaril besede: 'Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste zmagali' (1 Kor 10,13)«.

Prav to zaupanje nas krepi tudi v zadnji prošnji »Temveč reši nas hudega«. Ko prosimo, da bi bili rešeni hudobnega duha, prav tako prosimo, da bi bili osvobojeni vsakega sedanjega, preteklega in prihodnjega zla, ki mu je hudobni duh začetnik in podpihovalec. – Sveti Jožef, Odrešenikov varuh, varuj tudi nas! Sveti Jožef, strah hudobnih duhov, prosi za nas!

»Zaščitnik svete Cerkve« (Protector sanctae Ecclesiae). Papež Pij IX. je 8. decembra leta 1870 slovesno razglasil svetega Jožefa za zaščitnika svete Cerkve. Kakor je Jožef ščitil svojega varovanca in njegovo Mater ter jima bil skrben varuh, branitelj in zaščitnik, tako ne bo zapustil tistih, ki verujejo in so del svete Cerkve. Kakor je družini posvečal vso ljubezen in skrb, tako skrbi za celotno Cerkev. On nas podpira, da premagujemo vse skušnjave in ostanemo zvesti otroci svete Cerkve. Zato smo povabljeni: »Pojdite k svetemu Jožefu!«

Sv. Janez Pavel II. pravi, da je »Bog začetke odrešenja zaupal zvestemu varuhu svetemu Jožefu«. Zato ga Cerkev prosi, naj ji nakloni, da bo v zvestobi sodelovala pri delu odrešenja, naj ji bo podeljena ista zvestoba in čistost srca, ki je navdihovala Jožefa v služenju učlovečeni Besedi. Cerkev naj po njegovem zgledu in priprošnji vedno živi za Boga v pravičnosti in svetosti… Papež Leon XIII. je spodbudil katoliško Cerkev, naj prosi za varstvo svetega Jožefa, zavetnika celotne Cerkve. Njegova okrožnica se je sklicevala na tisto »očetovsko ljubezen«, ki jo je Jožef »izkazoval detetu Jezusu«, in priporočala »preskrbnemu varuhu svete Družine« tisti »delež, ki ga je Jezus pridobil s svojo krvjo«. Od takrat prosi Cerkev »pri ljubezni, ki ga je vezala z brezmadežno Devico, Božjo materjo« za varstvo sv. Jožefa in mu priporoča vse svoje skrbi, tudi glede nevarnosti, ki pretijo človeški družini.

Še danes imamo številne razloge, da molimo enako: »Odvrni od nas, ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha. Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh, v tem boju zoper moči teme. In kakor si nekdaj otel dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani zdaj sveto Cerkev božjo sovražnega zalezovanja in vsakega nasprotovanja«. Papež sv. Janez Pavel II. končuje svojo apostolsko spodbudo »Odrešenikov varuh« z besedo blagoslova: »Živo želim, naj bi pričujoči spomin na lik sv. Jožefa tudi v nas obnovil molitev, ki jo je pred sto leti moj predhodnik priporočal moliti. Prav gotovo ta molitev in Jožefov lik dobita v novem krščanskem tisočletju obnovljeno aktualnost za Cerkev našega časa… Naj bo sv. Jožef za vse edinstveni učitelj v služenju Kristusovemu odrešenjskemu poslanstvu. To služenje se v Cerkvi tiče vsakega posameznika in vseh: zakoncev in staršev, tistih, ki živijo od dela svojih rok ali vsakega drugega dela, oseb, ki so poklicane h kontemplativnemu življenju ali k apostolatu… Sv. Jožef naj doseže za Cerkev in za svet, pa tudi za vsakega od nas blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha« (Odrešenikov varuh, 31.32).

Anton Štrukelj

 

Marija Bistrica na Hrvaškem

V Mariji Bistrici na Hrvaškem so častili Devico Marijo z detetom. Ker so leta 1545 v ta kraj prišli Turki, je župnik hotel zaščititi kip pred onečaščenjem. Vzidal ga je v steno pod cerkvenim korom. Ne da bi ga je vrnil na svoje mesto, je umrl. Njegov naslednik ni vedel za skrivališče. Nekega dne je pod korom videl nenavadno luč. Začel je kopati in v steni našel kip.

Turki so leta 1650 spet prišli v to pokrajino. Župnik je vnovič zazidal kip, ki je bil skrit do leta 1684. V tem času je župnik imel videnje žene s svečo, ki ga je prosila: »Z vsem ljudstvom moli, da bi spet našla razgled.« Župnik je našel kip, množice so na ta kraj prihajale molit in dogodilo se je veliko čudežev.

V času od 1688 do 1786 so zabeležili 1.109 čudežev. Svetišče so povečali in ga 13. julija 1731 posvetili Naši snežni Gospe. Kraj so začeli imenovati Marija Bistrica.

Zaradi požara (1880) so zgradbo popolnoma prenovili. Leta 1923 je cerkev postala basilica minor, škofje pa so jo razglasili za narodno svetišče.

Leta 1935 se je na zaobljubljenem romanju zbrala velika množica vernikov, ki so Devici obljubili svojo zvestobo vse dotlej, »dokler bodo žuboreli naši potoki … dokler bodo zeleneli naši pašniki … dokler bomo čutili vonjave cvetlic naše domovine«.

Attilio Galli, Mati Cerkve petih kontinentov

Založba Segno, Udine 1997, str. 67–76.

»… Kljub temu me je sveta Devica Marija obvarovala.«

V začetku leta 1923 je bil neki fant v bolnišnici v Montargisu (Loiret, Francija). Kaplan ga je tri mesece obiskoval vsak dan in se zanimal za njegovo zdravstveno stanje. Težko bolni mladenič si niti enkrat ni dovolil, da se ne bi odzval na prijazen duhovnikov pozdrav. Nekega dne je bolnik prosil bolniško sestro, naj mu prinese katekizem, in ker je opazil njeno začudenje, ji je rekel: »Hočem se spovedati in potrebujem katekizem, ker to želim storiti na pravi način.«

Ko se je kaplan vrnil, mu je fant pripovedoval: »Pred štirimi leti sem prejel prvo sveto obhajilo in prav nič se ni zgodilo! Spominjam se samo lepe obleke, ki sem jo nosil. Medtem ko je eden od nas bral besedilo posvetitve sveti Devici Mariji, sem gledal Marijin kip in ji rekel: 'Verjetno bom v življenju postal malopridnež, vendar nič zato. Posvečam se ti in te prosim, da me varuješ.' Kljub temu, da sem resnično živel kot malopridnež, me je sveta Devica varovala. Poslala mi je to bolezen, ki me je pripeljala sem, da bi se spovedal in umrl spravljen z Gospodom.«

Fant je v veliki pobožnosti živel še kakšen teden in nato sveto umrl …

Arthaud, Odmik od prvega svetega obhajila