ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (11) Božja ljubezen kot pravir Odrešenikovih studencev

Najgloblji vir, pravir, iz katerega pritekajo vsi Odrešenikovi studenci, je po Svetem pismu Božja ljubezen, ki je svoj višek dosegla v kalvarijski daritvi. Izvršitev te daritve je bila potrjena z izlitjem krvi in vode iz prebodenega Odrešenikovega srca.

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega naglaša: »Tako Stara kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata Božjo ljubezen do nas, tisto ljubezen, za katero v češčenju Presvetega Srca Jezusovega predvsem gre« (št. 13).

Naj bo naveden le en primer iz preroka Izaija, ki govori o neizmerni Božji ljubezni: »Ali more žena pozabiti svoje dete, ne da bi se usmilila sadu svojega telesa? Tudi če bi ga ona pozabila, jaz tebe ne bom pozabil« (Iz 49,15).

 

Kaj je novega v Sitiku?

Februarja 2021 smo pridobili vsa dovoljenja za ureditev Zeliščnega vrta patra Simona Ašiča, ki bo ob Zeliščni lekarni patra Simona Ašiča in v neposredni bližini samostanske cerkve.

·                    Meseca marca smo dokončno sanirali skladiščne prostore, ki so utrpeli škodo v poplavi leta 2020, ter jih opremili z novimi skladiščnimi regali.

·                    Aprila smo pričeli s pripravljalnimi deli za izvedbo Zeliščnega vrta patra Simona Ašiča (sanacija dela zahodnega zidu samostanskega obzidja).

·                    Meseca junija smo izvedli novo klimatizacijo skladišča zelišč, s katero lahko natančno uravnavamo temperaturo in relativno zračno vlažnost v skladišču.

·                    Istega meseca smo se s sodelavci odpravili na uspešno in prijetno strokovno ekskurzijo v/na Vipavski Križ, Sveto Goro in Goriška Brda.

·                    Julija smo pričeli z zemeljskimi deli in pripravo terena za izvedbo Zeliščnega vrta patra Simona Ašiča, katerega otvoritev načrtujemo za mesec maj 2022.

·                    Konec meseca julija se je upokojila naša dolgoletna sodelavka Marjeta Gorše.

·                    Avgusta smo pričeli sodelovanje z oblikovalcem Gregorjem Šuštarjem, ki bo za podjetje pripravil celostno grafično podobo.

·                    Od tega meseca smo z Ašičevimi domačimi jabolčnimi kisi prisotni tudi v hotelih LifeClass Portorož.

·                    Meseca septembra smo se odločili za zaprtje Čajnice in zeliščne prodajalne PATER AŠIČ v Ljubljani, saj je bilo njeno delovanje zaradi ukrepov za zajezitev epidemije zelo omejeno, obisk pa ni opravičeval nadaljevanja poslovanja. Kljub temu za leto 2022 načrtujemo, da bodo izdelki patra Simona Ašiča tudi na tej lokaciji ponovno na voljo našim zvestim strankam.

·                    Oktobra je podjetje pridobilo certifikat bonitetne hiše CompanyWall, po katerem sodi podjetje Sitik d.o.o. med 7 % najuspešnejših slovenskih podjetij (bonitetna ocena AAA).

·                    Istega meseca je bil v video predstavitev države Slovenije na mednarodni razstavi EXPO v Dubaju, ki bo potekala od oktobra 2021 do marca 2022, vključen tudi pater Simon Ašič.

·                    V novembru smo vzpostavili sodelovanje s knjigarnami Družina v Ljubljani, Murski Soboti in v Novem mestu, v katerih je kupcem odslej na voljo tudi izbor izdelkov patra Simona Ašiča, prav tako pa smo pričeli sodelovanje z novo odprto Hišo kranjske čebele v Višnji Gori, kjer so na voljo naši izdelki, povezani z medom.

·                    Novembra smo pričeli z izdelavo nove spletne strani in nove spletne trgovine ter izvedli zasaditev okrasnih rastlin v nastajajočem Zeliščnem vrtu patra Simona Ašiča.

·                    V mesecu decembru sledijo priprave na novo poslovno leto ter izvedba dodatnega tlakovanja poti in prodajnega prostora v rastlinjakih samostanske vrtnarije, kar bo našim strankam in kupcem omogočilo še boljšo izkušnjo.

Gregor Rep, direktor Sitika d. o. o.

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 

• 23. I., 
• 27. II., 
• 27. III., 
• 24. IV., 
• 22. V., 
• 26. VI., 
• 24. VII., 
• 28. VIII., 
• 25. IX., 
• 23. X., 
• 27. XI.
  

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00:

• 3. I., 
• 7. II., 
• 7. III., 
• 4. IV., 
• 2. V., 
• 6. VI., 
• 4. VII., 
• 1. VIII., 
• 5. IX., 
• 3. X., 
• 7. XI., 
• 5. XII.
  

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra: 

• 13. V., 
• 13. VI., 
• 13. VII., 
• 13. VIII., 
• 13. IX., 
• 13. X.
  

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.
 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Novorojeni Bog med nami

Pred nami je Božič, novorojeni Bog med nami. Pravi Bog in pravi človek. Božji Sin se je učlovečil zaradi nas in zaradi našega odrešenja. Naj nas prevzame misel o njegovi navzočnosti in prisrčni bližini. Gledamo ga v Otroku v jaslih. Postal je majhen, da bi vsak izmed nas postal velik. Hotel je prehoditi pot najbolj bednega človeka, ki se začne v jaslih in konča na križu. To zmore le učlovečena Božja ljubezen.

Od tedaj nam je troedini Bog neizmerno blizu. Zelo močno in osrečujoče je spoznanje, da živimo v Bogu, v njegovi navzočnosti, da smo kakor potopljeni vanj, v neizmerni ocean njegove ljubezni. Ta misel mnoge kristjane zelo prevzame. Navzočega Boga nekako čutijo. Vanj so potopljeni. Nagovarja jih misel sv. Pavla: »V njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Bog je sicer povsod navzoč, le mi smo bolj redko zavestno z vero navzoči v njem. Skrivnost naše duhovne rodovitnosti je odvisna od intenzivnosti naše poglobljenosti vanj. Intenzivnost naše navzočnosti pa je odvisna od naše vere in upanja vanj, predvsem pa od naše ljubezni do njega. Tega ne zmoremo brez njegove milosti. Kako redko ljubimo Boga »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem« (Mt 22,37). Položeni v jasli nam takšno ljubezen močno olajša.

Ko se iz svoje globine obračamo na Očeta, je v nas Sin, ki govori z Očetom, a govori v Svetem Duhu. Ko se potopimo v Očeta, se potopimo po Sinu v Svetem Duhu. Vse tri osebe so eno. Kako čudovito je okušati to troedinost, če nam Bog sam da za to razsvetljenje. V tem troedinem Bogu je vse drugo. Tu je Devica Marija, tu so angeli in svetniki, tu smo tudi mi ljudje. Čim bolj smo v Bogu, tem bolj smo že zdaj v nebesih. Treba se je udomačiti v Bogu, da nam bodo nebesa postala vedno bolj privlačni cilj, magnet našega življenja. Kako drugače se lahko povezujem z Materjo Marijo, če jo gledam v Bogu. Kako blizu mi je, koliko lažje molim ob njej in z njo!

Apostol Pavel je oznanjal: »Mi smo namreč tempelj živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,16). Kako čudovita je molitev in življenje v skupnosti, če imamo živo zavest, da smo ljudje svetišče živega Boga. Svetišče je zato, da v njem na poseben način prebiva Bog. Prebiva in hodi med nami. To misel lahko primerjamo z Jezusovo besedo: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Da bomo svetišče živega Boga, moramo živeti v medsebojni ljubezni in edinosti. Od intenzivnosti tega življenja je odvisna intenzivnost Jezusove in Božje navzočnosti in seveda tudi duhovni sadovi ter zlasti apostolska moč. Tu je prvi in hkrati najpomembnejši korak nove evangelizacije.

Naj vas v dneh Gospodovega rojstva razveseljuje njegova ljubeča bližina, v novem letu 2022 pa njegov blagoslov, to želi samostanska družina cistercijanov in se zahvaljuje za voščila.

p. Anton

 

DOMAČA ZDRAVILA Drobnocvetni vrbovec

Starih ljudskih imen za danes dokaj poznano zdravilno rastlino drobnocvetni vrbovec (Epilobium parviflorum L.) v slovenskem prostoru nimamo. Razlog za to je, ker ga je šele leta 1970 prva odkrila in začela uporabljati zeliščarica Maria Treben (1907–1991) iz Avstrije. Tudi pater Simon Ašič (1906–1992) ji je sledil in tako svetoval uporabo pripravkov iz zeli drobnocvetnega vrbovca (Epilobii herba) za zdravljenje povečane prostate ter za pomoč pri boleznih ledvic in mehurja.

Drobnocvetni vrbovec je 20 do 80 cm visoka trajnica iz družine svetlinovk (Onagraceae). Poznamo več vrst vrbovcev – nekateri so celo škodljivi, zato moramo rastlino poznati in biti previdni pri nabiranju. Drobnocvetni vrbovec, zdravilna rastlina, raste na nabrežjih, mokrih robovih gozdnih poti in občasno poplavljenih predelih ter na domačem vrtu. Njegovi listi so podolgovati in malo nazobčani, dolgi do 7 cm. Cveti od junija do septembra z bledo rožnatimi, rdečimi ali belimi cvetovi. Cvetovi sedijo na semenskih luskah kot pribiti na glavicah žebljev. Ko dozorijo, se luske razpočijo in seme, obdano z volnenimi kosmiči, leti po zraku daleč naokoli. Rastlino nabiramo, ko cveti. Na sredi rastlino odrežemo ali odlomimo, ker je steblo krhko. Rastlina potem na odlomljenem delu odžene nove stranske poganjke. Vrbovec lahko gojimo tudi na domačem vrtu. Le dovolj vlage mora imeti in se bo sam razmnožil po njem.

Drobnocvetni vrbovec vsebuje flavonoide (predvsem guaiaverin),sitosterol, čreslovine, triterpenske kisline, pektine, rastlinske hormone in lignane. Dodajamo ga v čajne mešanice za zdravljenje povečane prostate (benigna hiperplazija prostate). Pogosto ga v ta namen kombiniramo z naslednjimi zdravilnimi rastlinami: cvetovi jesenske rese in kamilice, zeli njivske preslice in korenina peteršilja. To čajno mešanico imenujemo MOŠKI ČAJ patra Simona Ašiča.

Drobnocvetni vrbovec je tradicionalno zdravilo pri povečani prostati. Deluje protivnetno in zavira procese v prostati, ki povzročijo njeno povečanje. Poznani so primeri, ko ni bila potrebna operacija povečane prostate, ker je moški pred operacijo pil pripravek iz drobnocvetnega vrbovca in se je prostata ustrezno zmanjšala. Če pa je bila operacija že opravljena, je čaj iz vrbovca zmanjšal ali odstranil pekočo bolečino in druge težave, ki so pogoste po operaciji. Tudi moški, ki so imeli dlje časa težave zaradi povečane prostate, so s pomočjo vrbovca svoje težave omilili: poveča se hitrost pretoka urina, zmanjša se pogostnost nočnega uriniranja in boleče uriniranje ter zmanjša se volumen zaostalega urina. Vedeti moramo, da za vse to nimamo kliničnih raziskav – poznani in opisani so le primeri učinkovite uporabe vrbovca v ljudski medicini. Drobnocvetni vrbovec lahko jemljemo sočasno z zdravili za zmanjšanje povečane prostate. Stranskih učinkov pri jemanju pripravkov iz vrbovca niso opazili.

Poleg čajne mešanice MOŠKI ČAJ patra Simona Ašiča, ki jo uporabljamo pri povečani prostati, si lahko pomagamo tudi s Kapljicami drobnocvetnega vrbovca, ki so vodno-etanolni izvleček vrbovca. Jemljemo 15 kapljic trikrat dnevno tri tedne, nato sledi enotedenski premor.

V starosti pri moških pogosto prihaja do povečane prostate. Preden se odločimo za samozdravljenje povečane prostate s pripravki iz drobnocvetnega vrbovca pa je potrebno izključiti rakavo obolenje prostate, pri katerem se lahko žleza prostata tudi poveča in povzroča podobne težave.

Pripravila: Barbara Kozan, mag. farm.

 

Sporazumevanje z rožnim vencem

Ob koncu 19.stol. se je mnogo naših ljudi izselilo v Vestfalijo na Nemškem, kjer so bili veliki rudniki in razvita jeklarska industrija. Prva leta niso imeli verske oskrbe v svojem jeziku. Včasih so jih naši duhovniki obiskali za kak teden med počitnicami ali za praznike in se trudili, da bi čim več ljudi spovedali. Sicer pa je po svojih močeh skrbel za Slovence nek nemški duhovnik, ki je svoj čas študiral v Innsbrucku in so mu bile vsaj malo znane verske razmere v Avstriji. Nemški obrazec za spraševanje vesti si je dal prevesti v slovenščino. Ko je prišel v spovednico kak Slovenec, mu je bral grehe, spovedanec pa je odgovoril z ja ali ne. Število grehov je pokazal na prste. Ko je duhovnik nalagal pokoro, je izvlekel rožni venec in jo odmeril na njegovih jagodah. Pa sta bila zmenjena.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega IV, Lucija

Vrhovci so smrt sprejemali kot nekaj, kar je sodilo k življenju, a vseeno jih je ob vsakem pogrebu stisnilo, kdo je sedaj na vrsti. Pravili so: »Če se na Vrhovem oglasi smrt, ni nikoli zadovoljna samo z eno žrtvijo. Vse zrele pobere.« In zrelih je bilo vedno nekaj v vasi. Odhajali so starejši sosedje, sorodniki, a včasih tudi mladi ljudje. Tedaj so rekli: »Božja volja«. Toda, ko je umrl Jernej, dedič močne kmetije, je vse pretreslo. A življenje je teklo dalje. Pokojni Jernej je imel dve sestri. Mislili bi, da bo dom prevzela starejša Lucija, a oče se je odločil za mlajšo. Nekako se je s Francko bolj ujel.

Vendar je bila tudi Lucija rojena in vzgojena za to, da postane gospodinja na kmetiji, in res so se oglašali vse časti vredni snubci. Toda v navalu ljubosumja in užaljenosti je hotela pokazati vsem, da ji za kmetijo sploh ni. Odločila se je za fanta brez premoženja, ki je delal pri železnici. Oče je bil obupan. Ne le, da je bilo sramotno, trle so ga tudi druge skrbi. Samo grunt je nudil trdno zagotovilo, da družina ne bo stradala. Ko se je Lucija tako lahkomiselno poročila, ga je bilo strah za njene otroke, ki bodo morda morali beračiti po svetu in bodo lačni prezebali po tujih lopah. In za Lucijo je bil življenjski uspeh, da se to ni zgodilo.

Kadar so na njenem starem domu dobili obiske, so jih peljali v hlev in pokazali, koliko in kako lepo živino imajo. Jeseni so jim odprli vrata kašče in se pohvalili s pridelkom, ki je jamčil, da bodo lepo preživeli zimo. Lucija tega ni mogla in jo je v srcu vedno peklilo.

Toda zgodila se je vojna, pa obvezna oddaja, arondacija … položaj njene sestre ni bil več tako zavidljiv, varna prihodnost njenih otrok ne več zagotovljena. Medtem pa je Lucijin mož prinašal reden zaslužek; na zemlji, ki jo je dobila za doto, je tudi sama toliko pridelala, da družina ni živela slabo. Otroci so bili v šoli uspešni in drug za drugim so odhajali študirat. Zdelo se jim je smešno, ko jim je mati pripovedovala, kako jim je ded prerokoval beraško usodo. Ded je zdaj ganjeno gledal na Lucijin naraščaj in govoril:« O, kako sem srečen, da je tebi tako dobro.« Toda Lucija ni bila srečna. Imela je hladne sive oči, ki so bile vedno na preži. Te oči so neprestano spremljale, namigovale in ukazovale. Otroci ji niso bili nikoli dovolj dobri, ker pač niso bili najboljši. Ne samo, da so se morali izkazati v šoli, tudi na njihovem obnašanju ni smelo biti madeža. Pravzaprav ni krivila njih, kadar se je kaj zataknilo. Za to so bili krivi ljudje, ki so bili nevoščljivi njej. Fantje so se, čim prej so mogli, osamosvojili in se vračali domov samo na vljudnostne obiske. Toda vedelo se je, da imajo dobre službe v Ljubljani; ljudje niso spraševali, ona se tudi ni hvalila, saj se je vedno bala, da bi se kaj ponesrečilo in bi ji privoščili. Hči pa je ostala v njenih krempljih. Strašila jo je s pastmi življenja. Strahovito ji je branila vsak stik s fanti in misel na to, da bi se poročila. Hči je začela misliti, da bi ji morda ustregla, če bo odšla v samostan. Zdaj je bil šele ogenj v strehi. Lucija je brezpogojno zahtevala, da ostane doma in bo skrbela zanjo.

Ko je umrl ded, ni bil več pomemben za skupnost. Pokopali so ga z enim samim duhovnikom, kar je Lucijo še posebej peklilo, saj je bil svoj čas celo cerkveni ključar. Za svoj pogreb je poskrbela, da sta bila dva duhovnika. Kaplan iz sosedne fare je bil sošolec njenih sinov. Tudi cvetja so ljudje veliko prinesli in pevci so se izkazali. Gotovo bi bila zadovoljna. Na prve obletnice smrti je še prišlo k maši nekaj sorodstva. Na dvajsetletnici je bila hči sama. Sredi vročega poletja je bil župnik na dopustu. Nadomeščal ga je župnik od drugod. Zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli. Niti en sam samcat ministrant mu ni stregel pri maši, saj so bile vse mlade družine na morju. Spomnila se je, kako rada je imela mati blišč božje službe. Potem pa jo je stisnilo pri srcu, da je to tudi njena krivda, ker ni vzgojila otrok in vnukov, ki bi zdaj kot ministranti stali ob oltarju. Tudi Lucija očitno ni mislila tako daleč.

Valerija Ravbar