Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Jezusova odrešenjska ljubezen in dobrota do nas

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi.

Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo?

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali.

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti?

Sv. Bernard

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (7) Stanovitna molitev

»V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: 'Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.' In Gospod je nadaljeval: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?'« (Lk 18,1–8).           

Pred Jezusovo priliko o vdovi in sodniku je značilen evangelistov uvod, ki pojasnjuje priliko, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«.

O stanovitnosti v molitvi pa ne govori samo Jezus, temveč tudi sv. Pavel: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,16–18). »Vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18). »Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah« (Rim 1,9s). »Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate [na Timoteja]« (2 Tim 1,3).

Sv. Janez Krizostom govori o neprestanem dviganju duha k Bogu: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi, ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Sv. Avguštin govori o svetem hrepenenju, ki je nenehna molitev: »Tvoje hrepenenje je že tvoja molitev. Ni bila prazna beseda, ki jo je izrekel apostol: 'Neprenehoma molite.' Toda ali naj neprenehoma pripogibamo koleno, pripogibamo k tlom naše telo, dvigamo roke, ker je dejal: 'Neprenehoma molite.' Če tako pojmujemo svojo molitev, si predstavljamo, da ob takem načinu molitve ne bomo mogli vzdržati brez prestanka.

Je pa drug način molitve, ki je neprekinjen: hrepenenje. Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti ...

Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Evangelist Luka pokaže na zgled stanovitne molitve v jeruzalemski Cerkvi:

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Po vnebohodu so bili apostoli »ves čas v templju in poveličevali Boga« (Lk 24,53). Prvi verniki niso bili stanovitni samo »v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha,« ampak tudi »v molitvah« (Apd 2,42).

Stanovitnosti v molitvi se Jezus dotakne tudi v priliki o prijatelju, ki opolnoči prosi svojega prijatelja tri hlebe kruha. Na to priliko Kristus naveže spodbude za prosilno molitev:

»Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter ga prosil: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je prišel prijatelj s potovanja in nimam s čim postreči,' in bi mu oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali bi mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo" (Lk 11,5–13).

Že v Stari zavezi modri Sirah daje nasvet o potrpežljivi vztrajnosti pri molitvi: »Ne bodi nestrpen pri svoji molitvi« (Sir 7,10).

Z vprašanjem, kako vedno moliti, so se ukvarjali dobri kristjani vseh časov. Že Origen je učil, da vedno moli tisti, ki molitev povezuje z dobrimi deli. Kdor je vedno in zavestno pripravljen sprejemati Božjo voljo in z njo sodelovati, ta tudi vedno moli. Sicer pa so kristjani in še posebej menihi težili za tem, da bi molili čim bolj pogosto. To jih je vodilo v stanje molitve. Stanje molitve je pravzaprav že molitev, neprestana molitev. Iz tega stanja ob različnih priložnostih pogosto, spontano in z lahkoto izvirajo dejanja izrečne molitve. Pomembno je, da človek vse vrši iz ljubezni do Boga. Kdor nenehno ljubi, nenehno moli.

Kjer je ljubezen, tam je tudi vztrajnost. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom, da ljubezen »mnogo dopolni in doseže, kjer obnemore in pade, kdor ne ljubi. Ljubezen vedno bedi, celo v spanju ne spi; trud je ne utrudi, stiska je ne stisne, strah je ne ostraši, ampak kakor živ plamen in goreča bakla kvišku plameni in vse prešinja.«

Delo in molitev sta tako dva izraza iste ljubezni do Boga in do bližnjega pa tudi do sebe.

Po sv. Pavlu je pomembno, da delamo za Gospoda, da služimo Gospodu. To je tudi takrat, kadar že zjutraj obudimo dober namen, da hočemo vse delati v Božjo čast. Če delamo v zavesti, da služimo Gospodu, vse življenje postane molitev: »Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Jezusu« (Kol 3,23s).

Sv. Ignacij Lojolski je šel mimo redovnega brata, ki je pometal, a bolj površno. Ignacij ga je vprašal:

»Zakaj pometaš, moj brat?«

»V večjo Božjo slavo.«

»Če bi pometal v slavo Ignaciju, ki je grešnik, ne bi nič rekel. A ker pometaš v večjo Božjo slavo, ne razumem, kako moreš pometati tako zanikrno.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za dve zrni. Bogu in vsem molivcem hvala. Vztrajajmo še naprej in zaupajmo. Jezus sam nas vabi, naj prosimo Gospodarja žetve. Za porast duhovnih poklicev je marsikaj potrebno: najprej poglobljeno krščansko življenje po naših družinah, družine z več otroki, vzgoja za odpoved in izpolnjevanje Božje volje, vzgoja k čistemu življenju v obvladovanju spolnosti. Bog seveda lahko koga vzgoji in pokliče na izreden način in tako usliši naše molitve. Bodimo še naprej velikodušni. Kdor moli za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, izvršuje veliko poslanstvo za Cerkev.

 

Prošnja k svetemu Jožefu

V letu svetega Jožefa se mu še posebej priporočamo. Vsak dan molimo k njemu z večerno devetdnevnico in ga prosimo za naše družine, za milost vere, za zdravje, za varstvo.

Posebej prosimo za otroke, vnuke, naj jih varuje in vodi po pravi poti, Njemu v čast in priprošnjo imamo v naši, še posebej pa v sosednji župniji, svete maše vsako sredo in se mu priporočamo v varstvo. Zmolimo tudi molitev v čast in priprošnjo k njemu. Prosimo ga tudi za varstvo naših domov.

Tako je bil na domu pred kratkim velik požar na gospodarskem poslopju. Vdano sem prosila svetega Jožefa, naj obvaruje, da se ogenj ne bo razširil še na druga poslopja in da rešijo živali iz hleva. S srčnimi gasilci, ki so hitro prišli, s požrtvovalnimi ljudmi, s priprošnjo k svetemu Jožefu, ter z uporabo blagoslovljene vode se požar ni razširil še naprej, živali pa so pravočasno rešili.

Hvala, sveti Jožef; še naprej te prosimo za varstvo naših družin in domov. Zaupamo v tvojo pomoč.

Marija Bunšek

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (10)

Dokler smo zdravi, imamo tisoč želja. Ko pa zbolimo, je naša edina želja, da bi ozdraveli! Kako krhke so naše posode in domovi, kjer preživljamo svoj vsakdan. V teh mesecih svetovne epidemije trepeta skoraj vsak človek na svetu in v svojem srcu ponavlja: Bog, daj, da se ne bi okužil. Če pa že pride do tega, človek spozna, da se resnično ne more rešiti sam, zato išče in prosi pomoči. Vernikom je v tem cerkvenem letu, ki se počasi izteka, papež Frančišk postavil v ospredje sv. Jožefa, mogočnega varuha in priprošnjika v največjih stiskah in težavah. Sveti oče nam v apostolskem pismu »Patris corde« – Z očetovskim srcem, priporoča popolno zaupanje našega življenja v varstvo sv. Jožefa. V pismu med drugim pravi: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas tako uči, da verovati v Boga vključuje tudi verjeti, da On lahko deluje skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmilo našega čolna.« Dobro je, da kristjani z velikim zaupanjem prosimo in kličemo sv. Jožefa na pomoč in Božjo Mater Marijo, ki jo kličemo »Pomočnica kristjanov«. V Svetem pismu nas Bog za vsak dan v letu spodbuja: »Ne boj se«! Zaupaj! Vera pa nas uči, da Bogu vračamo hvaležnost s svojo ljubeznijo. Marija in sv. Jožef nam pri Bogu izprosita, kakor pravi stara Marijina molitev, »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal,...« ali molitev k sv, Jožefu: »Spomni se o najčistejši ženin Božje Matere Marije in moj zaščitnik, da še nikoli ni bilo slišati, da bi kdo, ki je Tebe prosil pomoči, ne bil uslišan in potolažen ...« Tako ni potrebe po pretirani zaskrbljenosti. Saj zaupamo v Gospodovo pomoč in priprošnjo Device Marije ter sv. Jožefa.

V Cerkvi častimo, slavimo Boga in se priporočamo svetnikom tudi z navdušenim petjem, kakor pravi ljudski rek: »Kdor pobožno poje, dvakrat moli, kdor pa z veseljem, trikrat.« S petjem človek izraža svoje najgloblje notranje čutenje do vsega, kar je sveto. V pesmih, ki se nanašajo na sv. Jožefa, opevamo Jožefove kreposti: Jožef najzvestejši, najčistejši, najpravičnejši, najmodrejši, ...

Sv. Jožef pa je tudi »Strah hudobnih duhov«. Še kako veljajo Petrove besede za ta čas: »Trezni bodite in budni (čuječi)! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu«(1 Pt 5, 8–9). Hudobni duh torej ne miruje.

Poglejmo resnični dogodek, ki je zapisan v knjižici Pojdite k Jožefu, 1938, Jožef M. Seigerschmied: »V bolnišnico za nalezljive bolezni so sestre redovnice sprejele 18-letno dekle, ki je imela črne koze. Zdravstveno stanje dekleta je bilo zelo slabo. Glavna sestra je vedela, da so ji dnevi šteti, zato ji je predlagala, naj prejme svete zakramente in se spravi z Bogom. Ona pa je rekla, da je že v prejšnji bolnici prejela vse zakramente, razen bolniškega maziljenja. Sestre so poskrbele, da je prejela še ta zakrament. Kmalu po prejemu zakramenta pa je postala nemirna in začela razgrajati. Sestre redovnice jo niso mogle pomiriti, zato so jo blagoslavljale z blagoslovljeno vodo in ob njej molile. Pri molitvi so spoznale, da mora bolnica imeti nekaj na vesti. Bolnica je vsa obupana ponavljala: 'Zakaj ne morem umreti? Zakaj ne morem umreti?' Sestra jo je spodbudila, naj še enkrat opravi sveto spoved, vendar bolnica o tem ni hotela ničesar slišati. V tej zadregi so se sestre zatekle k sv. Jožefu, naj posreduje. Komaj so v kapeli zmolile tri očenaše in tri zdravamarije v čast sv. Jožefu, so jim sporočili, da se bolno dekle želi ponovno spovedati. Razkrila je tudi, da od prvega obhajila še nikoli ni bila pri spovedi. Takoj so poklicale duhovnika, prišli so tudi njeni starši, s katerimi je že dolgo živela v sovraštvu. Bolno dekle je prosilo starše, naj ji odpustijo vse žalitve v življenju. Skesano se je spovedala, pobožno prejela sveto obhajilo in kmalu nato umrla. Sestre pa so slavile Boga, ker jo je sv. Jožef, strah hudobnih duhov, rešil iz oblasti hudobnega duha.«

Jožef Andrejek