4. postna nedelja: sv. Janez Zlatousti: Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse:

- Ko svojega skupnega Gospodarja slavimo za vse drugo, kako da ga posebej ne slavimo, poveličujemo in se mu čudimo zaradi križa in tistega strašnega trpljenja, ki ga je prestal?

- In tudi to, da je umrl za takšne ljudi, kakršni smo mi.

- Kaj se čudiš, da se Pavel tako veseli, vzklika in hvali, ko prav tisti, ki je pretrpel smrt, imenuje to svojo slavo? Rekel je: Oče, prišla je ura: Poveličaj svojega Sina!

- Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi! S to ostro in trdo izjavo je pokazal, s kakšno vnemo je pričakoval križ.

- Kaj se torej čudiš, da je v tem življenju križ tako slaven, če ga je Kristus imenoval svojo slavo, Pavel pa se je z njim hvalil?

 

3. postna nedelja: sv. Avguštin: Mi smo živi kamni, s katerimi se zida Božje svetišče:

- Verovati v Kristusa pomeni ljubiti Kristusa. Ne kakor sta hudobna duhova verovala, pa ga nista ljubila. Zato, četudi sta verovala, sta govorila: Kaj hočeš ti od naju, Božji Sin?

- Vsi, ki tako verujejo, so živi kamni, s katerimi se zida Božji tempelj, ali kakor les, ki ne trohni, iz njega pa je bila narejena ladja, ki je potop ni mogel preplaviti.

- V Božjem templju moli tisti, ki živi v miru s Cerkvijo, v edinosti Kristusovega telesa.

- Jeruzalemski tempelj je bil podoba, ki je kazala tisto, kar bo prišlo. Zato je bil tisti tempelj tudi porušen.

- V tej Božji hiši, ki je Kristusovo telo, pa ima občestvo samo en glas in poje psalme kakor en človek. Če hočemo, je to naš glas.

 

2. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Govorili so o slavi, ki naj bi jo Jezus dosegel v Jeruzalemu:

- Ob strani sta mu stala Mojzes in Elija in se z njim pogovarjala o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu, to je v skrivnostnem Božjem načrtu, ki se bo izvršil s posredovanjem njegovega telesa, po zveličavnem trpljenju na križu.

- Ko sta se prikazala, nista molčala, marveč sta govorila o slavi, ki jo bo Kristus dosegel v Jeruzalemu, to se pravi trpljenje in križ, po katerem sta onadva slutila tudi vstajenje.

- Bodoči svetniki ne morejo v sedanjem času uživati onih dobrin, ki so jim šele obljubljene in katere pričakujejo.

 

SVETNIKI O BOŽJI BESEDI 1. postna nedelja: Izak iz Stelle, opat: Duh in puščava:

-Moj Gospod Jezus ni delal nič sam od sebe. Vse je delal po naročilu. Poslan je prišel na svet, odveden v puščavo, poklican vstal od mrtvih, kot je zapisano: Prebudi se, moja duša, prebudita se harfa in citre!(Ps 56,9).

- Vendar k svojemu trpljenju hiti tudi po svoji volji in prostovoljno, kakor je bil napovedal prerok: Žrtvoval se je, ker je sam hotel (Iz 53,7).

- Naš učitelj in vzor poslušnosti je edina pot, ki vodi v resnično življenje.

- Kdor se torej želi dvigniti, naj pride dol k Jordanu, naj se spusti navzdol, naj se poniža.

- Tukaj bo našel Svetega Duha, ki prihaja na ponižne in krotke.

- Naj iščejo puščavo in samotne kraje, kjer se bodo oklenili Boga in ga klicali kakor lastovka, ter o njem razmišljali kakor golob.

 

CERKVENO LETO Postni čas

Smisel in namen postnega časa je priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja. Ima dvojni značaj, ki ga močno izražajo svetopisemska in liturgična besedila: spomin na krst in dejavna pokora. Celoten postni čas in njegova liturgija sta vse do danes močno zaznamovana s prvotno krščansko spokornostjo in krstno prakso in zato se brez tega zgodovinskega in teološkega ozadja ne da popolnoma razumeti svetopisemskih beril in liturgičnih spevov postnega časa. Vedno gre za dva motiva: krst in pokoro.

V prvih krščanskih stoletjih je bil namreč postni čas čas neposredne priprave na obhajanje svetega krsta (to se pravi treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krsta-birme-evharistije) na veliko noč. Bil pa je tudi čas spokornikov: javni grešniki so bili na začetku štiridesetdnevnega postnega časa z obredom polaganja pepela sprejeti v stan spokornikov in jih je nato, po tednih dejavne pokore, škof na veliki četrtek spravil s Cerkvijo in jih na veliko noč ponovno sprejel v njeno polno občestvo.

Število štirideset ima pri tem oporo v različnih svetopisemskih dogodkih, pri čemer so za liturgijo in duhovnost dva posebej pomembna: štirideset let potovanja Božjega ljudstva Izraela po puščavi in Jezusov zgled, ko ga je Duh vodil v puščavo, kjer se je štirideset dni in štirideset noči postil, preden ga je hudič skušal. Postni čas traja od pepelnične srede vse do začetka maše zadnje večerje na veliki četrtek v velikem tednu.

Postni čas kot čas priprave na veliko noč

Pomemben cilj postnega časa, ki ga radi primerjajo s „potjo“ ali „vzpenjanjem“, je torej velika noč: obhajanje velikonočne skrivnosti. Zaradi tega imajo vse nedelje postnega časa prednost pred slovesnimi prazniki. Z drugimi besedami: postni čas kot čas priprave na veliko noč ima v vsem prednost!

Postni čas kot čas pokore

Štirideset dni pred veliko nočjo je tako imenovani čas pokore. Pokora, spreobrnjenje, prenova: to so velike teme postnega časa.

Po prastarem krščanskem izročilu se postni čas odlikuje predvsem s tremi vajami ali tremi temeljnimi držami, namreč: 1) miloščina 2) molitev 3) post. Jezus govori o njih – v tem vrstnem redu! – v evangeliju, ki ga Cerkev bere vedno na pepelnično sredo. Drugi vatikanski koncil je v liturgični konstituciji zahteval, da „ naj pokora štiridesetdnevnega postnega časa ne bi bila zgolj notranja in individualna vaja, temveč tudi zunanja in socialna“. Po prvotni krščanski praksi velja, da se s postom privarčevani denar daruje revežem.

br. Matevž Pucelj

Leto v Jožefovi šoli (2)

Češčenje svetnikov nam skozi celotno cerkveno leto daje dodatno spodbudo za rast naše vere. Odkrivanje in spoznavanje svetnika nam služi za oblikovanje našega življenja po njegovem zgledu. K češčenju pa spada tudi priporočanje k svetnikovi priprošnji. Te so dovolj zgovorne, če beremo zapise drugih svetnikov, ki so se priporočali sv. Jožefu, ki velja za svetnika pred vsemi drugimi svetniki.

Zaradi njegove globoke vere v Boga ga Cerkev časti in se mu priporoča v bogoslužju, ko 19. marca, njemu v čast, obhaja njegov god. To je praznik: sv. Jožef, Jezusov rednik in mož Device Marije. Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni pri nekaterih cerkvenih očetih že v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Leta 1621 pa so ga vstavili še v rimski bogoslužni koledar.

Ime Jožef večkrat omenja Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Tudi v naših krajih je bilo v preteklosti veliko novorojenih dečkov in deklic z imenom Jožef ali Jožefa. Poznamo pa še vrsto izpeljank iz teh imen: Jožek, Jože, Jožica, Jožko, Pepi, Pepca, Jožefina, ... Imeti slavnega svetega Jožefa za krstnega zavetnika je privilegij. Danes je že redkost slišati pri krstu to ime. Upamo, da bo prišel čas, ko bodo matere in očetje spet klicali svoje otroke s tem imenom.

Češčenje sv. Jožefa in slovesno obhajanje njegovega godovnega praznika je živo tudi med slovenskimi verniki. To je razvidno iz številnih cerkva in kapelic, ki so njemu posvečene. Svoj prispevek k temu so dodali še slikarji, kiparji in drugi umetniki. Ker je sv. Jožef varuh Cerkve, ga toliko bolj moramo in smemo slovesno častiti.

V litanijah sv. Jožefa molimo: »Zavetnik umirajočih«, prosi za nas! Tako se spominjam dogodka ob odhodu v večnost matere mojega sodelavca. Veliko sva si zaupala tudi na delovnem mestu, čeprav takrat v podjetjih nismo smeli javno govoriti o Bogu. Njegova mati je bila velika častilka sv. Jožefa. Ko sem jo nekoč obiskal, mi je pokazala veliko sliko sv. Jožefa tesarja z detetom Jezusom, ki ji je veliko pomenila. Tedaj smo skupaj s sinom molili rožni venec. Drugo jutro mi je sodelavec sporočil, da se mati slabo počuti in da ga zato ne bo v službo. Poklicali so duhovnika, da ji podeli zakramente bolniškega maziljenja in sveto popotnico. Popoldne smo jo obiskali z mojo družino in ob njej vsi skupaj molili. Zdravnik je povedal, da ji srce popušča. Med molitvijo smo molili tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Molitev smo zaključili z litanijami sv. Jožefa. Čeprav ni mogla moliti z nami pa je bila duhovno povezana. Dokaz so bile solze v očeh in za nekaj trenutkov nasmeh na obrazu. Kmalu po našem odhodu mi je sodelavec sporočil, da je mati s tem nasmehom na licu zaspala.

Takrat sem se spomnil na molitev svoje matere iz otroštva, kako je z nami v raznih stiskah in preizkušnjah molila, prosila Boga in Marijo. Vedno pa je končala s prošnjo k sv. Jožefu: Stoj nam ob strani, o sv. Jožef, vse dni našega življenja. Prosimo te, da vsakemu od nas izprosiš milost srečne smrti.

Jože Andrejek