V prvih krščanskih stoletjih je bil namreč postni čas čas neposredne priprave na obhajanje svetega krsta (to se pravi treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krsta-birme-evharistije) na veliko noč. Bil pa je tudi čas spokornikov: javni grešniki so bili na začetku štiridesetdnevnega postnega časa z obredom polaganja pepela sprejeti v stan spokornikov in jih je nato, po tednih dejavne pokore, škof na veliki četrtek spravil s Cerkvijo in jih na veliko noč ponovno sprejel v njeno polno občestvo.
Število
štirideset ima pri tem oporo v različnih svetopisemskih dogodkih, pri čemer so
za liturgijo in duhovnost dva posebej pomembna: štirideset let potovanja
Božjega ljudstva Izraela po puščavi in Jezusov zgled, ko ga je Duh vodil v
puščavo, kjer se je štirideset dni in štirideset noči postil, preden ga je
hudič skušal. Postni čas traja od pepelnične srede vse do začetka maše zadnje
večerje na veliki četrtek v velikem tednu.
Postni čas kot čas priprave na veliko noč
Pomemben
cilj postnega časa, ki ga radi primerjajo s „potjo“ ali „vzpenjanjem“, je torej
velika noč: obhajanje velikonočne skrivnosti. Zaradi tega imajo vse nedelje
postnega časa prednost pred slovesnimi prazniki. Z drugimi besedami: postni čas
kot čas priprave na veliko noč ima v vsem prednost!
Postni čas kot čas pokore
Štirideset dni pred veliko nočjo je tako imenovani čas pokore. Pokora, spreobrnjenje, prenova: to so velike teme postnega časa.
Po prastarem krščanskem izročilu se postni čas odlikuje predvsem s tremi vajami ali tremi temeljnimi držami, namreč: 1) miloščina 2) molitev 3) post. Jezus govori o njih – v tem vrstnem redu! – v evangeliju, ki ga Cerkev bere vedno na pepelnično sredo. Drugi vatikanski koncil je v liturgični konstituciji zahteval, da „ naj pokora štiridesetdnevnega postnega časa ne bi bila zgolj notranja in individualna vaja, temveč tudi zunanja in socialna“. Po prvotni krščanski praksi velja, da se s postom privarčevani denar daruje revežem.
br. Matevž Pucelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar