Advent kot čas priprave na božič

Podobno kakor velikonočni praznik pozna tudi božič čas priprave, ki se imenuje advent (prihod). Marsikatere stopnje zgodovinskega razvoja, ki je v posameznih Cerkvah potekal zelo neenotno, so še malo raziskane. Ljudska pobožnost in običaj, ki sta zelo močno usmerjena na božični praznik, sta tudi adventnemu času dala poseben pomen.

Zgodovinski razvoj adventa

Verjetno so se na božični čas začeli pripravljati z adventom šele v drugi polovici četrtega stoletja. Najprej so adventni čas obhajali v Španiji in predvsem v Galiji, šele nato v Rimu. Znana je ureditev škofa Perpetuusa iz Toursa (+490), ki govori o treh dnevih v tednu, ko naj bi se postili v času pred praznikom svetega Martina (11. november) nato pa vse do božiča. Vendar se kristjani v delnih Cerkvah, ki so bile povezane z Bizancem in Jeruzalemom, niso postili ob sobotah in nedeljah. Tako so se postili ravno štirideset dni od praznika svetega Martina do praznika Gospodovega razglašenja.

V Raveni so začeli obhajati adventni čas kot pripravo na božični praznik sredi petega stoletja. V Rimu se pojavi pravi adventni čas šele sredi šestega stoletja, in sicer v povezanosti z zimskimi kvatrami, katerih maše so imele tudi adventne misli. Papež Gregor Veliki govori o štirih nedeljskih mašah in o treh kvatrnih mašah z adventno vsebino. On naglaša Kristusovo učlovečenje in pripravo na njegovo bogoslužno praznovanje. Učlovečenje kot zgodovinski dogodek predstavlja namreč začetek našega odrešenja in zagotavlja njegovo dovršitev ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta, ko bo Kristus sodil ob poslednji sodbi žive in mrtve.

Tudi v drugih delih Cerkve, predvsem v Galiji, so v adventu zelo naglašali Gospodov prihod k sodbi. Zato so poudarjali pokoro kot pripravo na poslednjo sodbo in so zato imeli adventni čas za čas pokore in posta. Zato so v adventnem času pri bogoslužju v Galiji odpadli: Slava, aleluja in Te Deum (pri molitveni uri) in je prišlo do običaja nošenja vijoličnih mašnih plaščev. Tako sedaj v rimskem bogoslužju od dvanajstega stoletja v adventu pri sveti maši odpade Slava in mašnik nosi vijolični mašni plašč. V rimskem bogoslužju pa v adventnem času niso opustili aleluje, ker je advent veselo pričakovanje in pripravljanje na obhajanje slovesnega praznika Kristusovega rojstva. Zato danes v rimski Cerkvi v adventnem času ni več zapovedanega posta, razen zdržek od mesa na petke.

Rimska Cerkev je počasi uvedla štiri adventne tedne kot pripravo na božič. Dolgo časa je v nekaterih delnih Cerkvah adventni čas trajal štiri, pet ali celo šest tednov. Milansko bogoslužje še danes pozna šest adventnih tednov.

Če je bila 24. decembra nedelja, je marsikatera Cerkev začela adventni čas 26. novembra, da je lahko obhajala bogoslužje s štirimi adventnimi nedeljami kakor tudi bogoslužje vigilije. Končno pa se je uveljavilo, da se je v tem primeru advent začel tretjega decembra, bogoslužje četrte adventne nedelje pa je v prid vigilije odpadlo. Predpis, da se advent ne začne pred 27. novembrom in se začne najkasneje 3. decembra, je bil uveljavljen tudi v novi ureditvi bogoslužja: Bogoslužje četrte adventne nedelje seveda ne more več odpasti, če ta nedelja pade na štiriindvajseti december.

br. Matevž Pucelj

 

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (15) Kako naj prisluhnemo Božji govorici?

Poglejmo najprej nekaj zgledov.

Prerok Jeremija je Božji govorici s takšnim navdušenjem prisluhnil: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).

Ana je o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem povedala njegove poslovilne besede: »'Ne, jaz dobro vem, da bom umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene dekabristov. (Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi Zapisi iz mrtvega doma.) Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani, ki se mu je odprla."

Zmaga: »Kolikokrat sem zavračala Sveto pismo, ker ga nisem razumela. Marsikaj se mi je zdelo nelogično ali pa že kar ,trapasto,. Zdaj je drugače. Pa ne da bi mi kdo na drugačen način razlagal, ne, samo skušam živeti in delati s srcem – ljubiti. Samo to in nič drugega ... Odkar skušam Sveto pismo brati s srcem, čutim, da je to knjiga življenja in da te besede niso prazne.«

Najboljši vzor za poslušanje Božje besede nam je poleg Jezusa Devica Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater. Jezus je odgovoril: "Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28).

Ob drugi priliki so Jezusu naznanili, da so zunaj njegova mati in sorodniki. Odvrnil je: "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).

Ob Jezusovem rojstvu so prihiteli k jaslicam pastirji in pripovedovali o angelovem oznanilu in petju angelov. Evangelist je zapisal: "Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).

Ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju, je staršem povzočil veliko skrbi. Niso razumeli njegovega zagonetnega odgovora: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?" Dalje pravi evangelist:       "Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu" (Lk 2,49-51).

Iz navedenih besedil vidimo, kako je Jezus dajal prednost tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Marija je to spolnjevala v najvišji meri, zato je bila najboljša Jezusova učenka.

Pri molitvenem pogovoru z Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.

V molitvenem pogovoru nas Bog prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po starših.

Naša molitev je najprej v tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem srcu pripraviti prostor. Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: "Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi približal."

Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva redovnica: "Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo ... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."

Če bomo Bogu najprej prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog, blebetanje naših ustnic. Pri pravem pogovoru oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita.

Božja govorica je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz 3,20).

Za vsako Božjo govorico velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).

Če hočemo Boga slišati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad. Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.

Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo. Delo brez molitve je kakor sekanje s topo sekiro.

An

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Zopet smo na pšeničnem klasu napredovali za eno zrno. Na zahvalno nedeljo še posebej : Bog povrni vsem s časnimi in večnimi darovi! Sadov takoj ne vidimo, a verujmo, da vsako dobro molitev Bog usliši ob svojem času. V Evropi in v Sloveniji je vernost ljudi zelo nazadovala. Molimo za to, da bi se v nas, v naši okolici in predvsem po naših družinah poglobila vera in z njo molitev ter pripravljenost na izpolnjevanje Božje volje in Božjega klica, tudi klica: »Hodi za menoj!« Potrebno je spreobrnjenje, pokora in zadoščevanje za grehe človeštva. Novi koronavirus je Božji opomin in Božji klic: molitev, pokora, izpolnjevanje Božje volje!

 

Seja Združenja posvečenih JMS 12. septembra 2020 v Stični (povzetek zapisnika)

V soboto, 29. februarja 2020, je v samostanu Stična potekala duhovna obnova pod vodstvom upokojenega nadškofa prof. dr. Marjana Turnška. Predavanje je bilo nadaljevanje iz leta 2019, ko smo razmišljali o svetosti. V tej postni obnovi pa smo razmišljali s papežem Frančiškom o petih potrebnih lastnostih, da bi lahko odgovorili na svetost, ki je za »sosednjimi vrati«. Nadškof dr. Marjan Turnšek nam je podrobno razčlenil te lastnosti. Te pa so: potrpljenje, prenašanje, blagost, veselje in humor.

Letne duhovne vaje za vse, od 11. do 13. septembra, z naslovom: Bog je naš končni smisel in največja sreča, je vodil p. Anton Nadrah.

Letno srečanje posvečenih JMS, ki je bilo za letos predvideno v koprski škofiji v kraju Log pri Vipavi in v Vrhpolju, je moralo zaradi zdravstvenih razmer odpasti. Prav tako so odpadle že pred časom dogovorjene duhovne vaje v Assisiju, ki naj bi jih vodil zdaj že pokojni p. dr. Leopold Grčar OFM. Za njim je bil pripravljen vodstvo sprejeti p. dr. Miran Špelič.

Za 9. maj je bila predvidena skupna letna seja odbora Združenja z vsemi animatorji v Stični. Zaradi koronavirusa je odpadla.

Že v vabilu na sejo 12. septembra smo vse animatorje prosili, da pripravijo podrobno poročilo iz svojih župnij ali škofij v pisni obliki. Nekaj jih je bilo objavljenih v glasilu V Materini šoli.

Letos je 20-letnica izhajanja vrtnic. Napisal jih je p. dr. Anton Nadrah z naslovom: Evharistija v šoli svetnikov - v spomin na 10. obletnico slovenskega evharističnega kongresa.

Lani in letos je minilo 20 let od posvetitve posameznikov, družin in skupin JMS v tretjini slovenskih župnij. Kako pospešiti posvetitve JMS in obnovitve na župnijah? O tem sta p. dr. Anton Nadrah in dr. Alojz Snoj poročala na radiu Ognjišče. Podobna pričevanja dobre prakse v bodoče naj posredujejo na radiu ali televiziji tudi laiki animatorji. Veliko priložnost imajo tudi kateheti in katehistinje tako, da na primeren način nagovorijo in povabijo otroke k posvetitvi JMS.

Primer dobre prakse je župnija Mala Nedelja v MS škofiji. Celotno poročilo je bilo objavljeno v glasilu V Materini šoli.

Vsi škofijski animatorji in duhovniki so bili že pred časom povabljeni, da v pisni obliki pripravijo kratko poročilo svojega delovanja v času karantene ob epidemiji koronavirusa. Dobre izkušnje in spodbude smo si podelili: V župniji Kisovec imajo fatimski shod vsako soboto po trinajstem v mesecu. Dr. Alojz Snoj je govoril o aktivnostih družin v župniji Stara Loka, kjer je letos avgusta končal svoje delovanje. Z velikim zadovoljstvom ugotavlja, da se je veliko družin posvetilo JMS. Redno opravljajo prve petke in prve sobote na fatimski način. Četudi so naše cerkve prazne zaradi virusa, pa imajo družine možnost, da zaživijo kot »cerkev v malem«.

Škofijski animator Murske Sobote g. Jože Andrejek je poročal, kako se vse da storiti tam, kjer vsa župnija stopi skupaj. Res pa je, da je veliko odvisno od župnika. Na kratko je predstavil vse pastoralne dogodke, ki so se zgodili v župniji, kjer trenutno pomaga, kot katehist. Uresničili so poletni oratorij, slovesnost prvega svetega obhajila, kjer so se prvoobhajanci posvetili JMS. Vrhunec vsega dogajanja pa je bilo slovesno obhajanje praznika Marijinega Vnebovzetja in obnovitev posvetitve JMS. Želeti pa je večje in boljše povezovanje duhovnikov v škofiji.

Gospod Robert Smodiš, duhovnik animator celjske škofije, nam je podelil utrinek iz časa karantene. Odločilnega pomena se mu je zdela priprava na obnovitev posvetitve JMS slovenskega naroda. Zgledoval se je po papežu Frančišku, ki pravi, da je potrebno izkoristiti vse od Boga dane možnosti, da naše veselo oznanilo doseže vsakega človeka – vsakega Slovenca ob vsakem času. Na pisno vlogo odbora Združenja posvečenih JMS je obnovitev posvetitve slovenskega naroda JMS opravil 30. marca 2020 predsednik slovenske škofovske konference g. nadškof Stanislav Zore.

Animatorka iz MB škofije ga. Tea Prapotnik je pripravila zelo obširno poročilo in se osredotočila na delo v svoji okolici. Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, skupaj s tamkajšnjimi redovniki in duhovniki, vztrajajo in ne obupavajo. Vsako prvo soboto in trinajstega v mesecu je odmevala pesem: »Trinajstega maja v dolini Irija se je prikazala Devica Marija.« Pomenljivo je, da Marija s kapelico roma po družinah. Posebno veselje je bil obisk fatimske Marije pri otrocih prvoobhajancih. Mati Božja se ne ustraši nobenega virusa in v domove prinaša varnost, zdravje in mir.

Podrobno pisno poročilo o dogajanjih v svojih dveh župnijah v času karantene je podal duhovnik g. Peter Leskovar iz mariborske nadškofije. Poroča o vztrajnem opravljanju pobožnosti prvih sobot v župniji Zreče v domu ostarelih in v Stranicah, kjer je pripravljal in vodil prve sobote upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek. Obhajanje je v živo prenašala TV Exsodus.

Škofijski animator gospod Lojze Čemažar iz ljubljanske nadškofije pa je poročal obnovitvi posvetitve v župniji Ljubljana Ježica.

Poročilo škofijske animatorke Novo mesto gospe Marije Bunšek je bilo osredotočeno na slovesno obhajanje in sodelovanje pri novi maši v župniji, s poudarkom molitve rožnega venca na fatimski način pred vsako sveto mašo. Fatimska Marija v kapelici roma po družinah. Poseben blagoslov pa so tudi različne skupine, ki delujejo v župniji, kjer so vključeni tudi mladi.

P. Tomaž Podobnik je razmišljal: »Virus nas vodi k Resnici! Je čas milosti! Čas razmisleka, čas spreobrnitve! Sam sem več časa v cerkvi pred svetim Rešnjim telesom, več molitve, več zadoščevanja – vse za spreobrnjenje. Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani je odprta ves dan.«

Duhovnik g. Alojz Snoj je še poudaril, da je COVID-19 klic k spreobrnjenju, k vrnitvi k Bogu, k svetima Srcema, to pa je tudi klic Fatime. Veliko je načinov, sam je z Najsvetejšim v monštranci blagoslavljal po župniji vse družine, domove, polja, vinograde.

Duhovnik g. Srečko Fras je izpostavil, kako smo ta čas zanemarili zakrament svete spovedi. Sam je takoj po karanteni opravil življenjsko spoved. Vsi pa smo poklicani, posvečeni in laiki, da iščemo rešitve, kako bi zakramentalno živeli tudi v teh izrednih časih karantene. Ne bi smeli izgubiti zaupanja v Boga in priprošnjo Device Marije.

Animatorka ga. Dragica Čepar iz ljubljanske nadškofije je opisala svoj primer dobre prakse, kako živeti Marijin klic v času karantene. Poleg povezovanja z molitvenimi skupinami iz ljubljanskih župnij je izpostavila dogodek iz svoje rojstne župnije o skupnem obhajanju petih prvih sobot v župniji na Barki. Vsakokrat povabijo voditelja duhovnika od drugod, da tako razbremenijo domačega župnika. K sodelovanju so povabili tudi tržaške slovenke v spoznanju, da Devica Marija ne pozna meja. Ga. Dragica je spomnila na skupno slovensko hrvaško srečanje pred tremi leti v Stični ob prisotnosti Marije romarice iz Fatime. Takrat so šli po Marijin kip na Češko, kjer je romal po tamkajšnjih župnijah. Povezali so se z tamkajšnjimi češkimi Marijinimi častilci. Na srečanju v Stični pa so se povezali z hrvaškimi verniki. Še danes se nadaljuje ta veriga molitve, ki pa je tudi molitvena podpora za Združenje posvečenih JMS.

Dogovorjeno je bilo, da vsak škofijski animator duhovnik napiše priporočilo svojemu ordinariju, da bi on obvestil svoje dekane, pri katerih se nahajajo kapelice. Povabil bi jih, da bi se po vseh slovenskih župnijah zopet poživilo romanje Marije in molitev po družinah. Marija nam vedno stoji ob strani in nam pomaga, če jo bomo prosili tudi v tej situaciji.

Za naslednje leto 2021 je bil naprošen g. dr. Alojz Snoj, da napiše vrtnice. V vsebino naj po možnosti vključi tekste okrožnic papeža Frančiška po lastnem izboru. Gospod Alojz Snoj je nalogo sprejel, mi pa smo mu obljubili molitev v podporo.

Sprejet je bil predlog p. Antona Nadraha, da se duhovne vaje, ki so do sedaj bile v januarju, prenesejo na junij- od 25. 6. do 27. 6. 2021.

Postno duhovno obnovo v Stični v soboto, 6. marca 2021 ob 9.30, bo vodil g. prof. dr. Anton Štrukelj. Srečanje odbora z animatorji bo 15. maja 2021 ob 9.30. Sklenjeno in usklajeno je bilo, da bi letne duhovne vaje opravili naslednje leto v samostanu Stična v dneh od ponedeljka 30.08.2021 do četrtka 02.09. 2021. Naprošen je bil voditelj duhovnih vaj upokojeni nadškof g. prof. dr. Marijan Turnšek, ki je povabilo sprejel. Temo duhovnih vaj bo določil sam. Gospa Dragica Čepar predlaga vaje v tišini, s tem se strinjajo tudi drugi člani.

Sodelovanje z revijo V Materini šoli. Da ne bo to skrb in delo samo patra Antona, smo vsi poklicani za čim več prispevkov in sodelovanja, predvsem za pričevanje iz življenja. Čim bolj pa moramo tudi to glasilo širiti med ljudi.

Za naročanje glasila V Materini šoli se obračajte na: anton.nadrah@rkc.si .

Srečko Fras, predsednik Združenja posvečenih JMS