Pravilo se začne z značilno besedo:
»Poslušaj!« Koga naj poslušamo? Predvsem Boga, njegov glas. Če hočemo razločno
slišati Božjo govorico, moramo pripraviti svoje srce, iz njega odstraniti vso
navlako, da bomo sposobni sprejeti Božjo besedo in po njej Boga samega. Bog nam
govori po Svetem pismu, po Božjih in cerkvenih zapovedih, po vesti, po
predstojnikih, po notranjih navdihih Svetega Duha, po okoliščinah …
Sv. Benedikt nas spodbuja, naj
odpremo svoje oči Božji svetlobi. Bog ni samo Beseda, ki nam je v Kristusu na
najbolj jasen način spregovorila. On je tudi Luč. Za varno pot skozi življenje
potrebujemo Božjo Svetlobo. Tako bomo postali luč.
Za lepo in srečno življenje v vsaki
skupnosti je nujno potrebna medsebojna ljubezen. Sv. Benedikt se zaveda, da se
vsaka prava ljubezen do bližnjega začne s spoštovanjem do njega. V spoštovanju
do njega naj bi naravnost tekmovali, saj smo vsi otroci istega nebeškega Očeta,
bratje in sestre Jezusa Kristusa, templji Svetega Duha, Marijini otroci. Kdor
bo imel to pred očmi, mu ne bo pretežko spoštovati bližnjega. Ne bodo ga pri
tem motile njegove telesne in značajske slabosti, saj smo z njimi vsi
obremenjeni. Bližnje moramo sprejemati take, kot so. V luči vere bomo prenesli
nam še tako nesimpatičnega človeka. Srečni bomo takrat, kadar bomo skrbeli za
srečo drugih. Važno je, da prispevamo svoj delež in da ljubimo prvi, čeprav nam
bližnji ne bo (takoj) vračal naše ljubezni. V vsakem človeku je nekaj dobrega,
za vsakega je šel Jezus na križ. Če kdaj pride do spora, je prav, da upoštevamo
naročilo sv. Benedikta: »S sprtim se spravi pred sončnim zahodom!«