Naložili smo se
nazaj na avtobus in se peljali ob otoku. Na naši desni strani je bila velika
zgradba iz rdeče opeke. Bil je muzej artilerije. Že zunaj ob njem je bilo polno
raznih vrst topov in drugega težkega orožja. Celo cel tovornjak z raketo je bil
razstavljen ob cesti.
Ustavili smo se
pred veliko prenovljeno stavbo. Nasproti nje je bil majhen park z velikim kipom
carice Katarine. Imeli smo kakšno uro prostega časa. Silvo nam je dejal, naj si
poiščemo kakšno restavracijo in si kupimo kaj za kosilo. Mala skupina
duhovnikov nas je šla kar naravnost po ulici. Kam daleč nismo imeli namena
hoditi, ker ne bi bilo prav priročno, če bi se izgubili. Našli smo nekaj
gostilni podobnega. Usedli smo se in naročili nekaj pijače in jedi. Cene niso
bile pretirane, za nas dokaj ugodne. Naročil sem si pico. Bila je dobra in ni
mi bilo žal, da sem tako naredil. Potem smo klepetali in se pogovarjali o tem,
kar smo videli. Čas, ki smo ga imeli na razpolago, je hitro minil. Počasi smo
se odpravili nazaj na dogovorjeno mesto.
Prišel je drug
avtobus, saj je oni prvi imel dovoljenje, da vozi samo dopoldne. Tega nisem
mogel razumeti. Toda nisem si razbijal glave s tem. So pač tako uredili. Za nas
je pomembno, da bomo pravočasno na mestih, kjer bi morali biti.
Moja skupinica je
prišla malo prej. Bili smo prvi. Čakali smo in opazovali, kako so iz različnih
strani prihajali naši sobratje duhovniki. Gotovo bi vsak lahko povedal kratko
zgodbico o prigodah tiste ure, ki smo jo imeli na razpolago.
Silvo se je
dogovoril, da bomo obiskali rusko katoliško župnijo. Izstopili smo iz avtobusa
in šli nekaj deset metrov peš. Ne, ni bilo videti, da smo pred cerkvijo. Toda
dejali so, da smo že pred vrati. Spet je bil vhod skoraj popolnoma enak, kot
drugi vhodi na ulici. Nad vrati je bilo napisano: Te, Deum, laudamus. Torej,
tebe, Boga, hvalimo in še letnica 1998. Cerkev je bila brez zvonika. Le kupola
se je dvigala nekoliko nad ostali del stavbe. Tudi majhen križ je bil na vrhu
kupole. Drugače pa ni bilo moč opaziti, da je to cerkev. Mogoče so prav zato
gradili tako, da bi ostali čim bolj neopaženi. Tudi cerkev, v kateri smo
zjutraj maševali, je bila na zunaj čisto neopazna. Ni imela zvonika. Tudi
nobenega zvonjenja nisem slišal.
V cerkvi nas je
pričakal nasmejan župnik. Silvo nam je rekel da je po rodu Poljak. Tu v Rusiji
je že dolgo in se trudi, da bi z vsem srcem skrbel za katoliške kristjane.
Koliko jih je, ne vem točno. Mogoče nam je bilo povedano, a sem premalo sledil.
Vem samo to, da je cela Rusija razdeljena na tri škofije. Cel evropski del je
samo ena škofija. Prvotno je imela sedež v Sankt Peterburgu. Kasneje pa so
sedež nadškofije, ki je tudi sedež metropolije, prenesli v Moskvo. Zato je
tista cerkev, kjer smo zjutraj maševali, danes samo konkatedrala. Se pravi
sedež nadškofa in metropolita, kadar pride v ta del svoje ogromne škofije.
Že na prvi pogled
se je videlo, da je duhovnik z vsem srcem. Prižgal je vse luči in nam razložil
nekaj o župniji in cerkvi. Zaposlen sem bil s fotografiranjem, zato sem na
začetku malo manj poslušal. Vesel sem bil, da lahko mirno fotografiram tudi s
stojala. Govoril je rusko, Silvo pa nam je prevajal. Cerkev je posvečena
svetemu Stanislavu. V prezbiteriju je velika slika tega svetnika. Upodobljen
je, ko daruje sveto mašo, ravno v trenutku povzdigovanja. Visoko dvignjeno drži
posvečeno hostijo. Pred njim pa se iz keliha dviga Jezus, kakor da bi bil na
razpelu. Razpelo samo pa ni upodobljeno. Jezus je ves obdan z sijem svetosti.
Slika jasno pripoveduje, kako je vsaka sveta maša živo ponavzočenje Jezusove
kalvarijske daritve. Jezus se za nas ponovno daruje, kot se je daroval za nas
na križu. Na strani ob svetniku pa je še mitra in pastirska palica, kar pomeni,
da je bil tisti svetnik škof.
Cerkev je bila
videti precej sveže prenovljena. Pobarvana je bila v svetlo oker barvo, vse
drugo, kar je nakazovalo slope in stebre, pa je bilo belo.
Oltarna miza je
bila tako oblikovana, da je bil spredaj v sredi križ, na vsaki strani križa pa
dve tabli z rimskimi številkami. To sta dve tabli postave, ki ju je prejel
Mojzes na gori Sinaj. Zanimivo je, da je na vsaki tabli napisano po pet
številk, pet božjih zapovedi. Običajno jih umetniki tako upodabljajo, da so na
prvi tabli tiste tri zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, na drugi pa
tiste, ki urejajo medsebojne odnose med nami ljudmi.
Ob strani
prezbiterija sta bili dve veliki sliki v enakih pozlačenih okvirih. Levo sveti
Janez Pavel II., desno pa sveti Maksimilijan Kolbe. Pod sliko svetega Janeza
Pavla je lep relikviarij v podobi njegovega doprsnega kipa. Ves je pozlačen, na
desni stani na prsih pa je malo okroglo okence, v katerem so relikvije svetega
papeža.
Čisto na levi
strani je stranska kapela, posvečena Materi Božji. Na prvi pogled je videti kot
neke vrste muzej. Na stenah je vsaj sedem velikih pokončnih vitrin v obliki
slike. V njih je polno ogrlic, rožnih vencev in različnih kosov nakita. Kot nam
je župnik povedal, so to darovi hvaležnih kristjanov, ki so bili na Marijino
priprošnjo uslišani.
Ta kapela je
nekaj posebnega, saj ima Marijo v oltarju trikrat upodobljeno. Slike so ena čez
drugo. S pritiskom na gumb, se ena umakne, da se pokaže druga, ki je za njo.
Prva podoba prikazuje kronanje Device Marije. Bog Oče in Bog Sin sta na sliki
prikazana v duhovniških oblačilih, kakor dva mogočna škofa s kronama na glavah.
Oba sedita. Marija kleči med njima, oba ji na glavo polagata dragoceno krono.
Sveti Duh pa plava nad Marijo v podobi srebrnega goloba. Okoli slike je napis:
Raduj se, Devica Marija, sedež presvete Trojice. Drugo Marijino podobo sem
zamudil in je nisem videl. Tretja pa je šönštatska trikrat čudovita Mati Božja.
V malem lesenem tabernaklju pa je lep relikviarij. Narejen je kot monštranca,
ki je oblikovana kot plamen, ki se s petimi zublji dviga v višavo.
Cerkev je
drugačna kot običajno. Skoraj bi lahko rekel, da ima obliko grškega križa, pri
katerem so vsi štirje kraki enako dolgi. Prečni krak je pri tej cerkvi nekoliko
ožji, tako da nima stranskih oltarjev. Desno in levo od oltarja sta kipa
Jezusovega in Marijinega Srca.
Prijazna cerkev,
ki je najbrž dovolj velika za to župnijo. Koliko je katoliških župnij v mestu,
ne vem. Najbrž je kar nekaj katoličanov.
Župnik nas je
opozoril tudi na velik trak, ki je kot zastava visel ob oltarju. Na njem je
upodobljenih precej ljudi. Možje in žene. Med njimi v največji sliki škof in
nekaj duhovnikov. Povedal nam je, da so to njihovi mučenci, ki so za vero in zvestobo
Kristusu prelili svojo kri in bili umorjeni. Kolikor sem razumel, teče za njih
tudi postopek, da bi bili razglašeni za blažene.
Spominska plošča
v obliki plamena ima upodobljenega svetega papeža Janeza Pavla II. Narejena je
bila leta 2005, postavili so jo papeževi rojaki. To pomeni, da je v mestu tudi
nekaj Poljakov, ki se zbirajo v tej cerkvi.
Ob strani je še
mali oltarček svete Filomene. Poleg tega sta v cerkvi še kipa fatimske Matere
Božje in lurške Matere Božje in še Mala Terezija je našla svoj kotiček čisto
zadaj pri vratih.
Pri izhodu iz
cerkve smo se dobremu župniku zahvalili, da smo se smeli srečati in da nas je
tako velikodušno sprejel. Dali smo mu nekaj malega, da bo lažje skrbel za njemu
zaupano svetišče.
Zunaj je bil lep
dan. Po zraku je plavalo polno nekih muck, kot bi cvetela neke vrste vrba. Mali
kosmiči so plavali po zraku in tudi po tleh jih je podil veter sem in tja.
Mogoče je to podobno drevo, ki sem ga videl odcvetati v Italiji, ko smo
fotografirali ptice. Najbrž je tam na severu toliko kasneje, saj so zime bolj
dolge in pomlad kasneje požene ključe do korenin.
p. Branko Petauer