Prvi priznani čudež v Lurdu

Osemintridesetletna žena Katarina Latapie iz Loubajaca (Francija), kmetica in mati štirih otrok, je oktobra leta 1856 padla s hrasta, ko je nabirala želod za svoje domače živali. Izpahnila je desno roko. Po zdravljenju je desna roka sicer ozdravela, zadnja prsta te roke pa sta ostala ukrivljena in hroma. To stanje je trajalo osemnajst mesecev in v tem času z roko ni mogla delati. Na začetku leta 1858 se je pričelo govoriti o Lurdu, prikazovanjih, čudodelni vodi. Katarina je bila že petič noseča. Kako se bo ukvarjala z dojenčkom?

V noči z 28. februarja na 1. marec 1858 je Katarina začutila, da jo votlina privlači. Zelo hitro se je s svojima najmlajšima otrokoma podala na pot v Lurd, ki je bil oddaljen šest kilometrov. Bil je 1. marec 1858, dan 12. prikazovanja Device Bernardki. Ko je prišla k votlini, je Katarina pričela moliti, čeprav ni bila ravno pobožna. Šla je do konca votline in pomočila roko v kotanjo, napolnjeno z vodo, ki je bila še pomešana z zemljo. Ko je roko potegnila iz vode, je spet z lahkoto premikala oba prsta in je takoj sklenila obe roki v zahvalo Devici.

Katarina je začutila prve porodne popadke. Prosila je Devico, da bi ji naklonila še drugo milost, da bi imela čas za vrnitev v Loubajac, kjer bi lahko rodila otroka. Popadki so prenehali. Odpravila se je domov in ko je prišla v rodno vas, je rodila dečka, kateremu je dala ime Janez Baptist, ki je kasneje postal duhovnik.

Njeno čudežno ozdravljenje je štiri leta pozneje priznal msgr. Laurence, škof iz Tarbesa. Opisani dogodek velja za prvi lurški čudež.

Vir: La depeche

POTREBEN JE DOBER TEMELJ

Svatba v Kani

Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo pa so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je rekel: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je starešina poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v Kani Galilejski naredil prvo od znamenj in razodel svojo slavo in njegovi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. (Jn 2,1-12)

Duhovne vaje so svatbena gostija. Čakata nas Jezus in Marija. Za nas imata pripravljeno presenečenje. Na Marijino posredovanje je Jezus spremenil vodo v vino. Če je to zmogel, bo tudi naša trda srca oblikoval po svojem in Marijinem Srcu. To bo storil po posredovanju naše Matere Marije. Pogoj je le eden, ki ga je v Kani izrekla Marija, priprošnjica in posrednica pri Jezusu: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite.«

Odprli bomo vrata Odrešeniku in srca Mariji ter Svetemu Duhu.

1. MATI MILOSTI BOŽJE

Sv. MAKSIMILIJAN KOLBE je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi otrok, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. »Katerega hočeš?« me je vprašala. Rekel sem: »Oba bi rad.« Nato se je nasmehnila in izginila.

Ob Marijini pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški in redovniški ter mučeniški poklic. Marija se je zavzela za fanta, mu posredovala posebno milost že v mladosti, saj je posrednica in priprošnjica za vse milosti. V zdravamariji Marijo pozdravljamo kot »milosti polna«. Ona nam bo podelila tudi tiste milosti, ki so potrebne, da dobro opravimo duhovne vaje. Po njej je prišel Kristus na svet, po njej še danes prihaja med nas. Zato odprimo srca Mariji!

SV. GERMAN je zapisal: »Nihče ni rešen gorja, razen po tebi, Marija. Vse dobrote in milosti prejemamo le po tebi in tudi svojo zmago moremo izbojevati le po tebi, o Marija.«

SV. BERNARD si je predstavljal Marijino vlogo kot nebeški vodovod milosti.

Kolikim tisočem grešnikov je Marija izprosila spreobrnjenje, mlačni so na njeno priprošnjo postali goreči. Koliko svetnikov je vzgojila, koliko se jih je rešilo za večnost na njeno priprošnjo ob smrtni uri. Bog je svoje milosti položil v Marijine materinske roke.

Vsaka milost je Kristusova milost; on jo je zaslužil. On jo deli po svoji Materi. Vsaka milost je na oddaljen način Marijina milost, ker je 1) Mati Kristusa, ki je milost zaslužil; 2) ker je sodelovala s Kristusom pri odrešenju; 3) ker zdaj v nebesih prosi za milost.

K svoji duhovni Materi se zatekamo z molitvami in pesmimi, predvsem pa z življenjem, ki ga Jezus uči. Ona vodi k njemu. V Kani je naročila strežnikom: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite!« To zdaj naroča nam.

Najstarejša molitev k Mariji je: »Pod tvoje varstvo pribežimo.« V zdravamariji molimo: »Prosi za nas, grešnike, zdaj …« Sv. Bernard je sestavil molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija«. Ne smemo pozabiti na rožni venec. Slovenci imamo veliko Mariji posvečenih pesmi.

Mladi, starejši, zdravi, bolni, vsi potrebujemo Mater. Bog nas je take ustvaril, da potrebujemo Mater – zato nam jo je dal. Naša mati je zato, ker je najprej Kristusova mati. Kakor je Kristusa prinesla na svet, ga prinaša tudi nam.

Naša mati je tudi zato, ker nas je v bolečinah rodila na Kalvariji, pa tudi zato, ker še danes izvršuje nalogo duhovnega materinstva. Še posebej je mati duhovnikov in po njih deli številne milosti.

Če duhovne vaje začnemo z Devico Marijo, jih začnemo s Svetim Duhom, ki je v obilni meri deloval še posebej v Devici Mariji. Sv. Ludvik Montfortski pravi, da je Sveti Duh Marijin Duh. Z njim je bila ona popolnoma prežeta.

2. PRILIKA O SEJALCU (Mt 13,1–9)

Poznamo priliko o sejalcu in semenu. Sejalec je šel sejat. Sejal je z roko. Krepko je mahal. Zrnje je imel v sejalnici. Letelo je na vse strani: kraj pota, na kamnita tla, med trnje, na dobro zemljo. Tisto seme, ki je padlo kraj pota, na kamnita tla in med trnje, ni obrodilo sadu. Le tisto seme, ki je padlo na dobro zemljo, je obrodilo: stoteren, šestdeseteren ali trideseteren sad. Sejalec je Jezus, pravzaprav njegov Sveti Duh, ki bo sejal tudi pri teh duhovnih vajah, ki jih začenjamo. Spregovoril bo vsakemu na srce. Voditelj duhovnih vaj je pravzaprav Sveti Duh.

Odprimo srca Mariji, ki je polna Svetega Duha. Po njej bomo odprli vrata Odrešeniku. Biti moramo z Božjo in Marijino pomočjo rodovitna zemlja, da bomo obrodili vsaj trideseteren sad. Mati Marija nam bo pomagala, da se bomo zavedali, da so dobre duhovne vaje najprej Božje delo, delo Svetega Duha. Jezus je učil: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« V 126. psalmu beremo: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. Če Gospod ne varuje mesta, zaman čuje stražnik.«

Duhovne vaje pa so tudi naše delo, sodelovanje s Svetim Duhom. Mati Marija bo pri tem naša pomočnica. Potrebna je naša vztrajnost, ki je v odpiranju vrat Odrešeniku, da vstopi v naše življenje. Spomnimo se, kako je v Knjigi razodetja zapisano: »Glej, stojim pred vrati in trkam …« Kot starozavezni Samuel bomo tudi mi odgovorili: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«

Duhovne vaje pa bodo tudi odpiranje src Marijinemu delovanju in delovanju njenega Svetega Duha. »Pridi, Sveti Duh, pripravi nas, da bomo dobra, rodovitna zemlja. Zrahljaj steptano zemljo, odstrani kamenje in trnje. Ti hočeš, da bi bili dobri in zvesti Jezusovi učenci tam, kjer živimo in delujemo. Naj se vse tvoje želje uresničijo!«

Duhovne vaje naj nas spodbudijo, da bomo vse življenje vztrajali v dobrem. Nekaj zgledov naj nam pomaga razumeti, kako pomembno vlogo ima pri vztrajnosti Devica Marija.

Sv. Frančišek Borgia je spraševal novince jezuitskega reda, kakšen je njihov odnos do Marije. Spoznal je, da marsikateremu Marija ni prav pri srcu. Učitelju novincev je naročil, naj nad temi še posebno skrbno bedi. Žal so vsi izgubili svoj poklic in zapustili redovniško življenje.

Mlad redovnik je bil stokrat in stokrat na preizkušnji, a vedno znova je prosil Marijo: »Izkaži se mi mater!« Vedno je bil potolažen in duhovno močnejši.

Neki redovni brat je bil velik Marijin častilec. Kadar je šel po hodniku mimo kipa Žalostne Matere Božje, je vedno zmolil zdravamarijo. Ker so bile v samostanu težke razmere, mu je nekega dne bilo vsega dovolj in je pospravil svoje stvari ter hotel pobegniti iz samostana. Ko je šel mimo kipa Žalostne Matere Božje, je zmolil zdravamarijo. Ko je končal, mu je nekaj reklo: »Če greš od tod, se boš pogubil!« Vrnil se je in ostal zvest do konca.

3. HIŠA NA SKALI IN HIŠA NA PESKU (Mt 7,24–27)

Ko je Jezus končal svoj dolgi govor na gori, je povedal priliko o hiši na skali in hiši na pesku. Kdor Jezusove besede posluša in spolnjuje, je podoben pametnemu možu, ki je postavil hišo na skalo. »In ulila se je ploha in pridrlo je vodovje in privršali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, pa ni padla, ker je imela temelje na skali. In vsak, kdor moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je postavil svojo hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in padla je in njena podrtija je bila velika« (Mt 7,24–27).

Duhovne vaje so čas zidanja hiše na skalo, ne na pesek. Potrebno je branje ali poslušanje s srcem. Ni dobrih duhovnih vaj brez dobre molitve! Lahko bi rekli, da gre pri duhovnih vajah za zidanje duhovne hiše na Jezusu. Edino on je trdna skala našega duhovnega življenja. K njemu nas vodi Mati Marija. Po Mariji k Jezusu! Ona je naša zanesljiva priprošnjica in pomočnica.

Grški filozof Diogen je imel na trgu v Atenah kolibo, nad vhodom vanjo pa napis: Tu se prodaja modrost. Ljudje, ki so ta napis brali, so se večinoma le nasmehnili. Nekdo pa je vendar poslal svojega služabnika s 3 sesterci, da kupi modrost. Diogen je rekel: "Povej svojemu gospodarju tole življenjsko navodilo: Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec!" Gospodarju je bilo to navodilo tako všeč, da si ga je dal z zlatimi črkami napisati nad vhodna vrata svoje hiše. Ta napis ga je rešil smrti. Ubijalec, ki je bil najet, da ga ponoči umori, je v siju svetilke pred hišo opazil napis: Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec! Pomislil je, da bi uboj lahko pomenil žalosten konec tudi zanj. Zato se je umaknil od hiše. – Glej na konec, velja tudi pri duhovnih vajah. Imejmo Boga pred očmi kot svoj sedanji in večni cilj!

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU

DUHOVNE VAJE Z MATERJO MARIJO (1)

Kdor ne napreduje, nazaduje. To velja še posebej za duhovno življenje. Iz izkušnje vemo, kako je to res. Večkrat se spomnim prof. Jožeta Gregoriča, ki je rekel: »Človek je velika reva.« Človek sam zase, brez Božje pomoči, je res slaboten. Jezus nam hoče pomagati: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Na križu nam je izročil svojo Mater za našo mater in pomočnico, za delivko vseh milosti. Izročimo se ji vsak dan znova in ji odprimo svoja srca. Z njeno pomočjo bomo v obilju deležni Jezusovega življenja.

Začenjamo z večmesečnimi duhovnimi vajami ob Marijini pomoči. V vsaki številki našega glasila bo objavljena snov, ki nam bo pomagala, da bomo odprli svoja srca materi Mariji. Za spodbudo nam bodo številni zgledi. Marija nam bo pomagala, da bomo na široko odprli vrata Kristusu. Za poglobitev bo na začetku odlomek iz Svetega pisma.

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Ko moliš rožni venec, opaziš, da najdeš srečo in mir

»Značilno za ljubezen je, da se ponavlja s pomočjo ritma preprostih in prisrčnih besed. Torej, če čutiš potrebo, da krepiš svojo molitev s svetopisemskimi besedili, to delaj. Toda če opaziš, da najdeš srečo in mir, ko vzameš svoj rožni venec in se zatopiš v ritmično in ponavljajočo se molitev, bodi vesel.

Zapomni si tole: če ti uspe moliti rožni venec, da si popolnoma neobremenjen z mislimi in samo vesel, da si tiho z Jezusovo Materjo, se raduj, kajti zagotovo si deležen delovanja Duha, ker je pri molitvi samo to pomembno …

Za tistega, ki se nič ne spozna na duhovno življenje, je rožni venec sinonim za mehansko, neumno in nekoristno molitev. Za tistega, ki je 'duhoven' in je napredoval na poti molitve, je rožni venec najpreprostejši način, da z njegovo pomočjo molitev živimo konkretno in dolgo časa.

Ne bojim se trditi, da je tisti, ki najde zadovoljstvo ob molitvi rožnega venca, kontemplativna oseba oziroma je prav gotovo na poti kontemplacije. Pazite torej, da ne sramotite tega, česar ne poznate.«

Carlo Caretto, Ti, ki si verovala

Bog naroča, da moliš rožni venec

Moli svoj rožni venec, naroča Bog, in se ne vznemirjaj, ko ti govorijo takšne nepremišljene stvari: to je zastarela pobožnost in jo je treba opustiti!

Ta molitev, ti pravim, je žarek evangelija: nič mi ga ne bo moglo nadomestiti. Rožni venec imam rad, pravi Bog, ker je preprosta in ponižna molitev. Takšen je bil moj Sin. Takšna je bila moja Mati.

Moli svoj rožni venec! Ob sebi boš našel zbrano vso evangeljsko druščino: ubogo neuko vdovo in skesanega cestninarja, ki je pozabil katekizem, prestrašeno grešnico, ki so jo hoteli kamnati; vse hrome, ki jih je rešila njihova vera ter stare dobre pastirje, kot so bili oni iz Betlehema, ki so odkrili mojega Sina in njegovo Mater …

Moli svoj rožni venec, naroča Bog! Treba je, da se vaša molitev vrti, vrti in se znova vrti, kar počnejo jagode rožnega venca med vašimi prsti. Ko bom hotel, to vam zagotavljam, boste prejeli dobro hrano, ki krepi srce in pomirja dušo.

Torej, naroča Bog, molite vaš rožni venec in ohranite duha v miru!

Charles Péguy, francoski pesnik in pisatelj

V Marijini šoli sem našel Boga

Sv. Bernard nas uči, da o Mariji nikoli ne govorimo preveč. Sveto Devico sem se naučil ljubiti že v otroštvu, ko sem vsak večer molil sveti rožni venec z domačo družino ali sam, kadar se ta iz kakega razloga ni mogla zbrati.

Spoznal sem, da nam molitev rožnega venca vedno izprosi tiste milosti, ki jih potrebujemo. Osebno sem izkušal stalno pomoč Matere Božje v najpomembnejših trenutkih svojega krščanskega, redovniškega in duhovniškega življenja.

V časih mojega največjega dvoma, ko nisem bil več prepričan o svoji poklicanosti, sem vedno molil k Mariji in jo prosil, naj mi pomaga najti luč Svetega Duha, da bi se znal odločiti, kaj bi bilo bolje v slavo Božjo in za dobro duš. Večkrat, ko sem bil na tem, da zapustim redovniško in duhovniško življenje, je posredovala Devica Marija tako, da se je postavila med mano in moje dvome in me privedla na pravo pot.

Danes sem srečen, da me je sv. Devica Marija na materinski način prijela za roko in me tako privedla k Srcu njenega Božjega Sina. V Marijini šoli sem našel Boga. Ljubim ga in mu z veseljem sledim.

Msgr. Vitorio Pavanello SDB

nadškof emeritus, Campo Grande (Brazilija)

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE

V 2. številki revije V Materini šoli, decembra 1985, je za uvodnik zapisano, da se je začela polletna priprava na popolno izročitev Bogu po Mariji. Nato sledi:

»Naš cilj je, živeti v svetu cistercijansko duhovnost: moli in delaj! Gre za poglobljeno služenje Bogu in človeku. Tisto, kar že delamo, naj bi delali bolje. Okrog Marije bomo skupaj s cistercijani in z vami, Bernardovi sodelavci, ki se naših mesečnih srečanj ne morete udeleževati, povezani v eno duhovno družino. Molitev vsaj ene desetke rožnega venca (ali križevega pota ali litanij ali hvalnic ali večernic) nas bo k temu spodbujala in nam za to izprosila Božjo pomoč. Tako bomo Marijino šolo razširili v naše vsakdanje življenje.

Nekatere značilnosti cistercijanskega življenja lahko vsaj deloma upoštevamo in uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju. Za cistercijane je značilna neka odmaknjenost od hrupa sredi sveta. Samota in molk sta tu posvečena in vodita človeka v osebno poglobitev ter v tesno povezanost z Bogom po molitvi.

Skoraj 900-letno zgodovino cistercijanov povezuje kot rdeča nit Devica Marija. Cistercijani so med našim narodom že od začetka vneto širili njeno češčenje. Ljudi so učili molitev, ki so posvečene Materi Božji. Zato ni nič čudnega, da je prav v Stiškem rokopisu iz 1. polovice 15. stoletja prvič v slovenskem jeziku zapisana molitev Pozdravljena, Kraljica. Cistercijani so zidali Marijine cerkve in oltarje. Slovesno so obhajali njene praznike.

Marija vodi h Kristusu. Cistercijanska duhovnost je po zgledu sv. Bernarda tesno povezana s Kristusom. Glavnega cistercijanskega svetnika pogosto vidimo na slikah ne le skupaj z Marijo, ampak tudi s Kristusom ali njegovim križem.

Cistercijansko življenje je uresničevanje gesla 'Moli in delaj!' Molitveno bogoslužje z vsakdanjo skupno mašno daritvijo je postavljeno na prvo mesto. Duhovno branje je nepogrešljiva vsakdanja hrana. Tako se menih ne hrani le s kruhom sv. obhajila, marveč tudi s kruhom Božje besede. Ročno delo meniha povezuje z naravo, ki človeka dviga k Bogu.

Samostanske stavbe, ki so iz stoletja v stoletje rastle in se razvijale, kakor bi bile živ organizem, tudi vodijo človeka k Bogu. Nastajale so iz vere in vabijo človeka k poglobljeni veri.«

Kdo je bil sv. Benedikt?

Duhhovnost cistercijanov je pravzaprav benediktinska duhovnost. Cistercijani žive po Pravilu sv. Benedikta. Red belih menihov je nastal iz težnje po natančnejšem izpolnjevanju tega Pravila, kakor so ga v tistem času izpolnjevali benediktinci.

Sv. Benedikt, oče zahodnega meništva in prvi zavetnik krščanske Evrope, se je rodil leta 480 v umbrijskem mestu Nursiji v Italiji. Tri leta je v neprestanem poglabljanju v Boga živel v samosti, v votlini. Ko so nekega dne tega puščavnika odkrili pastirji, so začeli k njemu prihajati od blizu in daleč ljudje, da bi jim bil duhovni učitelj in voditelj. Ljubeznivo jih je sprejemal in jim pomagal v duševnih stiskah in težavah.

Začeli so prihajati tudi taki, ki so hoteli popolnoma posnemati Benediktovo molitveno življenje v samoti. Benedikt jih je preskusil in uvedel v meniški način življenja. Okrog svoje votline je ustanovil dvanajst samostanov po dvanajst menihov. Pozneje je s skupino menihov deloval na Monte Cassinu, ki je postal matični samostan benediktinskega reda. Glas o Benediktovi svetosti je privabljal čedalje večje množice. Oznanjal jim je evangelij, jih tolažil in jim bil duhovni voditelj. Na Monte Cassinu je napisal meniško Pravilo, katerega so se mnogi menihi držali po vsej Evropi, benediktinci in cistercijani pa se po njem ravnamo še danes.

Kaj pravi Benediktovo Pravilo o molitvi?

»Preden se lotiš kakega dobrega dela, si z gorečo molitvijo od Kristusa izprosi, da ga on dopolni.«

»Gospoda bomo prosili, naj nam pomaga s svojo milostjo, kajti naša narava je preslabotna.«

»Pogosto se posvečaj molitvi.«

»Svoje prejšnje grehe s solzami in vzdihi vsak dan v molitvi priznavaj Bogu.«

»Iz ljubezni do Kristusa moli za sovražnike.«

Odmevi

»Zelo rad – iz ljubezni do Stične – se pridružim molitvi desetke rožnega venca, če je možno, tudi kot član Bernardove družine« (salezijanec).

»Danes je praznik darovanja Device Marije. Že človeku je lepo kaj darovati; darovati Bogu pa je najlepše! Zgodi se, da kdo naše darilo celo odkloni – kako to zaboli! – Bog ga ne odkloni nikoli! Kako tolažljivo je, da sprejme Bog že človekovo dobro voljo, trud, prizadevanje, da bi zanj in za bližnjega kaj storil! Bog z veseljem sprejme naš še tako majhen dar, da je le dan iz ljubezni, kaj šele, če mu vsak dan podarimo naše srce, da ga oblikuje po svojem Srcu!«

»Moja duša je polna klica Njega, ki ljubi, rešuje, daje moč. Le-to dobivam tudi po molitvi vseh Vas!«