Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.

Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel.

Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).

Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.

Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.

Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.

Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.

Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”

Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).

Tomaž Kempčan je zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

p. Anton

Kako rastemo v ljubezni do Boga?

Naša glavna naloga na zemlji je, da vse življenje rastemo v ljubezni in s tem v svetosti. “Tisti, ki ne raste, že s tem nazaduje,” pravi sv. Katarina Sienska. Ponovno si pomagajmo s podobo delavca (najemnika) in otroka. Delavec ne služi lastniku podjetja iz strahu pred kaznijo. Vendar njegova ljubezen ni popolna, ker išče lastne koristi. Delavec dela za pravično plačo in za druge ugodnosti, ki mu po zakonodaji pripadajo. Takoj bi se razhudil, če bi mu kdo kratil njegove pravice.

Takšne daj-dam odnose prenašamo tudi na Boga in v tem primeru smo kakor njegovi najemniki ali delavci. Če Boga tako ljubimo, pričakujemo od njega lastne koristi: večno plačilo v nebesih, na zemlji pa razne ugodnosti, zdravje, materialno preskrbljenost in duhovno tolažbo. Pogosto mislimo bolj na korist, zaradi katere ljubimo Boga kakor na Boga samega. Ne sledimo Bogu, ampak zadovoljstvu, ki ga najdemo v Bogu. Pričakujemo, da se bo nam bolje godilo kakor tistim, ki se za Boga ne zmenijo.

Da ta ljubezen ni popolna, se pokaže takrat, ko od Boga ne prejemamo več duhovne tolažbe in smo izpostavljeni raznim preizkušnjam. Nesrečni smo, razburjamo se in se pritožujemo nad Bogom, kar je znamenje, da se še nismo popolnoma znebili sebičnosti.

Če zavestno živimo kot Božji otroci, ljubimo Boga brez ozira na njegovo plačilo. To je sinovska ali prijateljska ljubezen. Isto velja za tiste, ki gledajo na svojo dušo kot na nevesto ženina Jezusa Kristusa. V tem primeru gre za zaročno ljubezen.

Do sinovske ali prijateljske ali zaročne ljubezni je mogoče priti, če vztrajno sodelujemo z Božjo milostjo. Na tej stopnji nas Bog ljubi kot svoje prijatelje in se nam razodeva kot svojim otrokom in kakor se razodeva ženin nevesti. Velja namreč Jezusovo zagotovilo, da nas bo ljubil in se nam razodel (prim. Jn 14,21).

Popolna ljubezen je dar Svetega Duha. Človek na tej stopnji ljubezni je z Bogom tesno povezan v goreči molitvi. Pripravljen je zaradi Boga sprejeti kakršno koli trpljenje in preizkušnjo. Pripravljen je služiti bližnjemu in ga voditi k Bogu. Ljubezen okuša sam, hkrati pa jo izkazuje bližnjemu. Pripravljen je Bogu v čast sprejeti različne žalitve in krivice: posmeh, zaničevanje, mučenja, očitke, preganjanja. Če kristjan vse te in podobne preizkušnje iz ljubezni do Boga potrpežljivo prenaša, je na stopnji popolne ljubezni. Iz nepopolne ljubezni je prešel v popolno. Upodobil se je po Križanem, ki je bil v najhujšem trpljenju potrpežljiv in ni godrnjal.

Popolni so se odpovedali svetu in svoji sebičnosti. So v duhu in v volji ubogi. Človek v popolni ljubezni je ponižen, potrpežljiv, srčen in vztrajen. Nič mu ne morejo niti hudič s svojimi skušnjavami niti ljudje s svojim obrekovanjem in žalitvami. Človek se ob vsem tem, če v popolni ljubezni vztraja, še bolj utrdi in posveti.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (8) Različne stopnje ljubezni do Boga

Ne moremo govoriti o ljubezni do Boga, niti o kakem pozitivnem odnosu do njega pri tistih, ki so ga pripravljeni žaliti s smrtnim grehom. “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi,” pravi Jezus (Jn 14,15). “Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi” (Jn 14,21).

Vsak smrtni greh je grobo zavračanje ljubezni do Boga, velika nehvaležnost do njega. Rešitev je v upoštevanju apostola Pavla: “Ura je že, da se zbudite iz spanja. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem” (Rim 13,11–14).

Nekateri izpolnjujejo Božje zapovedi iz strahu pred peklom. Ti so podobni nekdanjim sužnjem, ki niso delali za gospodarja iz ljubezni do njega, ampak iz strahu pred kaznijo. Takšno izpolnjevanje ni popolno, ker ne izvira iz ljubezni do Boga. Je pa vseeno veliko boljše kakor ravnanje tistih, ki se za Božje zapovedi sploh ne zmenijo. Tomaž Kempčan pravi: “Toda dobro je, da te zadržuje vsaj strah pred peklom, če te ne varuje greha ljubezen.”

Pri določitvi našega odnosa do Boga moremo uporabljati podobo sužnja, delavca (najemnika) in dobrega otroka. Bogu je mogoče služiti na tri načine: kot suženj, kot delavec (najemnik) in kot otrok (ali kot nevesta).

Katekizem ima izraze 'suženj', 'najemnik' in 'otrok', za stopnjo naše ljubezni do Boga. Osvobaja nas le otroški odnos, odnos popolne ljubezni. Kristjan, ki živi v ljubezni, “nič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne kot najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki 'nas je prvi vzljubil' (1 Jn 4,19).”

Že sv. Bazilij Veliki pravi: “Ali se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje, in tedaj smo v razpoloženju otrok.”

Pot duhovnega napredovanja se kaže prav v prehodu iz nižje v višjo obliko služenja. Pri sužnju običajno ne moremo govoriti o ljubezni do gospodarja. Suženj dela dobro in se varuje hudega iz strahu pred kaznijo, ne iz prave ljubezni do gospodarja. Kristjan, ki je na tej stopnji, se varuje smrtnega greha iz strahu pred peklom, ne iz ljubezni do Boga. Kristjan napreduje, če se stráhu pred Božjo kaznijo pridruži in vedno bolj prevladuje ljubezen do Boga. Ta ljubezen stráhu odvzame nepopolnost. Zlega dejanja se več ne izogibamo iz strahu pred kaznijo, ampak iz svetega strahu, da bi z njim razžalili dobrega Boga, ki je vse ljubezni vreden.

XI. Šesto prikazanje Marije

»Povsod drugod so bolj verjeli otrokom, kot v domačem kraju. Za 13.oktober, ko je bil napovedan čudež, so grozili, da jih bodo pobili, če se čudež ne zgodi. Starši pastirčkov so bili zelo zaskrbljeni. Govorilo se je celo, da so nastavili bombe. Sosedje so jim svetovali, naj otroke odpeljejo kam proč. Toda otroci se niso bali. Pogumno so se odpravili v Irijsko globel. Od doma so odšli v najhujšem nalivu. Sledilo jim je okoli 7o tisoč ljudi. »

»To je zelo dosti, kajne«, je ocenil Miha.

»Lahko si predstavljata, koliko je to. Pravijo, da gre v našo cerkev v Ivančni Gorici, kadar je polna do zadnjega kotička, okoli 6oo ljudi. Če to pomnožimo s sto in jih še tisoč prištejemo, vidimo kakšna množica se je valila po poteh okoli Fatime. Ljudje so prišli s konji in vozovi, nekateri tudi z avtomobili. Si lahko mislite koliko pašnikov in njiv so poteptali?«

»Potem je bilo po poti najbrž dosti blata.« je sklepal Miha.

»Seveda. Toda ljudje so vseeno poklekovali in rotili otroke, naj zanje prosijo pri Mariji.«
»Pa so si pastirji zapomnili vse te prošnje, če je bilo toliko ljudi?« je dvomila Nika.

»Prav gotovo ne, saj tudi ni bilo časa, da bi jih posredovali Gospe. Ampak ljudem je nekaj pomenilo že to, da so izrekli svoje prošnje.«

»Seveda, saj bi jih Marija slišala tudi, če bi jih iskreno izrekli samo v svojem srcu. Ampak najbrž so mislili, da bo bolj zaleglo, če jih bodo izrekli po posrednikih ,«je ugotovila Nika.

»No, končno se je nad drevesom, ki so ga obiskovalci že dodobra opustošili, pojavila čudežna svetloba. »

»Pa so zdaj vsi ti tisoči ljudi tudi videli Marijo?«

»Ne, bilo je tako kot vsakokrat. Otroci so začeli moliti rožni venec. Lucija je rekla ljudem, naj storijo isto. Potem so Frančišek, Jacinta in Lucija nad drevesom zagledali Marijo. Najprej je naročila, naj ji na tistem mestu postavijo kapelo. Nato je povedala, da se imenuje Gospa rožnega venca in naj še naprej molijo rožni venec.«

»Tudi pri nas radi molimo rožni venec«, se je pohvalil Miha

»Ga vedno molite vsi skupaj?«

»Velikokrat ga molimo skupaj, dostikrat pa tudi sam.«

» Kadar ga molimo skupaj, je lepše,« je pristavila Nika.«To je, ko so prazniki. Nazadnje smo ga molili na Sveti večer, pa za novo leto in sv. Tri kralje. Takrat smo tudi blagoslovili hišo.. Pa ob vseh svetih zvečer ga tudi molimo« .

»Jaz ga zelo rad molim tudi sam«, je zašepetal Miha.

»Ali ni to dolga molitev za takšnegale fanta?«

» Ne, saj ne zmolim vedno vseh delov. Znal sem ga moliti že, ko sem imel pet let.«

»Nemogoče,« nisem mogla skriti presenečenja.

»Ja, babica je učila Niko, jaz sem pa poslušal.«

»Marija v Fatimi je pri vseh prikazovanih imela v rokah rožni venec. Tudi zdaj, ko je povedala, da je Gospa rožnega venca. Ko je izrekla svoje naročilo, se je dvignila v nebo in izginila. Šele tedaj se je na nebu prikazalo čudno videnje, ki so ga doživeli tudi drugi. Lucija ga je opisala takole: Videli smo nenavadne slike: svetega Jožefa z detetom Jezusom in nebeško Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši Karmelski Gospe.“

»To je, kakor bi gledali film,« je ugotovil Miha.

»Ko so na nebu izginili ti nadnaravni pojavi na nebu, se je zgodil tako imenovani „sončni čudež“, ki so ga videli vsi navzoči, med njimi tudi neverni in tisti, ki so prišli z namenom, da bi govorili o prevari. V času videnja je dež nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce. Podobno je bilo okrogli srebrni plošči. Izgubilo je svoj bleščeči odsev, tako da so ljudje brez težav zrli vanj. Zdelo se je, da se sončni rob z veliko naglico vrti okoli svoje osi. Med vrtenjem so se iz sonca osipavali svetlobni žarki različnih barv in ljudem se je zdelo, kot bi gledali v vrteči se ognjemet. Žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je postalo vijolične, nato pa oranžne barve. Vse to je trajalo približno deset minut. Nenadoma se je sonce s silovito naglico pognalo proti zemlji. Ljudje so zakričali od groze in se v molitvi zatekli k Jezusu in Mariji. Slednjič se je sonce ustavilo in začelo svetiti z običajno svetlobo. Ljudje so si oddahnili. V času sončnega čudeža se je obleka na premočenih ljudeh popolnoma posušila. Potem pa je bilo spet vse tako, kakor prej.«

Nika in Miha sta molčala. Lep čas nista ničesar vprašala, potem je rekla Nika:« Ali so otrokom zdaj končno verjeli?«
»Mnogi so verjeli. Mnogi niso hoteli verjeti in še danes ne verjamejo. Zato bomo tudi mi vztrajno molili rožni venec, da bi čim več ljudi verjelo,« sem jima rekla za slovo.

Valerija Ravbar

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji X. Peto prikazanje Marije

»Novica o Marijinih prikazovanjih se je hitro razširilo po vsej deželi. Več kot 25 tisoč ljudi je prišlo v Fatimo na dan, ko so že petič pričakovali Marijo. Ko so otroci odhajali v globel, so jim vzklikali svoje prošnje, ki naj bi jih prenesli Mariji. Svoje prošnje so kričali z vrhov dreves. Tam so odmevale vse bridkosti, stiske in bolezni ubogega človeštva. Največ jih je prosilo za zdravje. Ko so Lucija, Frančišek in Jacinta prispeli do Gospejinega drevesa, so začeli skupaj z ljudmi moliti rožni venec. Marija je spet prišla v svetlobi, toda videli so jo spet samo pastirji. Vendar so ljudje lahko spremljali mnoge druge nenavadne pojave. Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle. Pojavila se je tudi svetleča krogla in se počasi pomikala nad glavami ljudi in nato izginila v soncu. Drevo in pastirje je obdal bel oblak in čutili so se srečne.«

»Jim je Marija povedala kaj posebnega?«

» Tudi tokrat jim je naročila, naj molijo še naprej, da bodo izprosili konec vojne. Rekla jim je, naj ne spijo z vrvjo!«

»Zakaj so spali z vrvjo?« se je začudil Miha.

»To je bila v starih časih posebna vrsta pokore. Mnogi svetniki so si na golo telo privezali vrv in bolj kot so jo zategovali, bolj jih je žulila.«

»Ali je Marija naročila otrokom, naj se tako pokorijo?«

»Ne, spomnili so se sami. Začelo se je tako, da so na poti našli kos vrvi. Lucija si jo je zavezala okoli roke, pa jo je začela žuliti. Tako se je spomnila, da bi si vrv navezali koli pasu in bogu darovali to žrtev. Včasih je povzročala strašne bolečine. Vendar so se odločili, da se vrvi ne bodo odrekli. Hoteli so darovati to žrtev Jezusu v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov. Posebno jih je žulila med spanjem. Mariji se je to zdelo prehudo in je naročila, naj jo nosijo samo podnevi.«

»Zdaj so tudi drugi ljudje videli na nebu nekaj znamenj. Ali jih to ni prepričalo? Kaj so rekli starši?«

»Lucijina mati je bila obupana. Zanjo še vedno ni bilo pravega dokaza, da otroci ne lažejo. Bila je obupana, ker so obiskovalci poteptali njihove njive in pašnik. Morali so prodati čredo, ker ni bilo več paše. Lucijini domači so še vedno mislili, da si otroci izmišljujejo. Jacinta, Frančišek in Lucija pa so še naprej vse trpljenje darovali Bogu in se mu zahvaljevali zanj.«

»Jaz bi Boga raje prosil, naj mi ne naloži trpljenja.«

»Zato pa se Marija ne prikaže tebi, ker ti ne more zaupati.«

»In zakaj se ne prikaže tebi?«

»Marija se prikaže, kadar je zares treba. Ne vsak dan in ne vsakomur, ki bi si to želel,« je modro ugotovila Nika. In morala sem ji prikimati.