Premagati raka z Marijo

Marija Azelija Guérin Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, je bila rojena leta 1831 in je umrla 1877. Papež Frančišek jo razglasil za sveto 18. oktobra 2015. V veselju in žalosti se je obračala na Marijo, Devico smehljaja. Zélie, tako so jo pogosto klicali, je vedela, da Božja Mati spremlja vsak družinski dogodek, ozdravlja, tolaži in opogumlja tiste, ki se k njej zatekajo, še posebej, če so preživeli težko bolezen, kot je rak.

Ko je Zélie zvedela za svojo bolezen, se je po prvem šoku odločila, da se bo podala na pot zaupanja. Žena in mati je živela to preizkušnjo kot izredno priložnost za notranjo prenovo. Vsak trenutek jo je bolj približal Jezusu.

V vsem času bolezni je zaupala v posredovanje Device Marije. Odšla je v Lurd, da bi svoje zdravje izročila v roke Božje Matere. Ko je ob vrnitvi razumela, da je rodovitnost njenega življenja v tem, da stopi na pot še večjega darovanja nebeškemu Očetu, je Zélie izkusila, kaj je pristna sreča in resnično veselje. Njene dneve je razsvetljevala tista, ki jo je obdajala, in nebeška luč je premagovala temino noči.

Vsakomur, ki ga je prizadela bolezen, je sv. Azelija lahko prijateljica in dragocena pomoč, da bi zmogel preživeti čas hude preizkušnje skupaj z Jezusom in Marijo.

PO MARIJI K JEZUSU Marijino posredovanje pri Jezusu

Leta 1572 je Cesare Baronio, častitljiv Neapeljčan in član oratorija, hudo zbolel. Podelili so mu zakramente za umirajoče in iz trenutka v trenutek so pričakovali njegovo smrt. Tako kot njegov predstojnik in prijatelj sv. Filip Neri je gojil veliko vdanost do Svete Device.

Filip je pričel moliti, da bi za svojega prijatelja izprosil milost ozdravljenja. Baronio je takoj sladko zaspal in v sanjah videl svojega predstojnika ob nogah Odrešenika in njegove svete Matere, ko ju je prosil za njegovo ozdravljenje s temi besedami: »Gospod, daj mi Baronia! Spet ga pošlji k meni! To, kar želim, tudi hočem!« Ker je Jezus zavrnil njegovo prošnjo, se je obrnil k njegovi Materi in ko je videl Marijino posredovanje, je takoj vedel, da je bil uslišan.

Točno v tistem trenutku se je Baronio prebudil in bil je trdno prepričan, da ne bo umrl zaradi te bolezni. Dejansko je še tistega dne ozdravel in v letopisih svojemu nad vse ljubljenemu duhovnemu očetu ni pozabil omeniti tega dogodka.

R. F. Rohrbacher, zgodovinar

Vir: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

Kontemplativna molitev za vse

Zaradi jasnega spoznanja, da nas rožni venec vodi k Jezusu, je papež Janez Pavel II. trem stalnim delom (vesele, žalostne in častitljive skrivnosti) dodal še »svetle skrivnosti«. Te se pričnejo s krstom in se zaključijo z ustanovitvijo evharistije, vmes pa omenjajo še čudež v Kani, oznanjanje Božjega kraljestva in spremenitev na gori.

Papež Pij V. je leta 1569 slovesno spodbudil takó molitev rožnega venca kot tudi bratovščine, ki so bile vnete za to molitev. Prvo nedeljo v mesecu so se bratovščine svetega rožnega venca zbirale v Rimu in organizirale procesije.

V nedeljo, 7. oktobra 1571, se je pojavil še poseben razlog: treba je bilo moliti za odvrnitev turške grožnje, ki je pretila krščanskemu svetu. Prav na ta dan je bilo turško ladjevje blizu Lepanta premagano. Zmago so pripisovali molitvi rožnega venca in uvedli so praznik, ki je bil leta 1716 sprejet v liturgični koledar za celotno katoliško Cerkev. Leon XIII. je leta 1883 razglasil oktober za mesec molitve rožnega venca.

Vsi papeži, začenši s Pijem V., so priporočali molitev rožnega venca. Papež Benedikt XVI. je rekel: »Rožni venec je kontemplativna molitev, ki je dostopna vsem.«

msgr. Jacques Perrier, upokojeni škof v Lurdu

Rožni venec mučenca cistercijana p. Placida Grebenca

Predstojnik patra Placida Grebenca, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida (skupaj z drugimi pobitimi) prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti p. Placida je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.

Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.

An

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Zakaj Marija pogosto naroča prav molitev rožnega venca?

V Lurdu je Bernardka takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. V tem kraju Marijinih prikazovanj je rožni venec dobil najvišjo potrditev in odobritev. Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. Ni sicer molila očenaša in zdravamarije, ampak le slavaočetu.

V Fatimi je nebeška Gospa pri vsakem prikazanju naročala trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, naj molijo rožni venec. O sebi je pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, pastirčkom razodela, da je Gospa rožnega venca. Takrat jim je naročila, naj še naprej vsak dan molijo rožni venec.

Mar ne bi naša nebeška Mati mogla naročiti kakšne druge dejavnosti, na primer vsakdanje udeležbe pri sveti maši, saj je mašna daritev najodličnejše in najsvetejše opravilo na zemlji? Gotovo bi mogla. Da pa tega ni storila – vsaj ne pri glavnih prikazovanjih – je imela utemeljene razloge. Poskusimo odkriti vsaj nekatere:

Mnogim ni mogoče biti vsak dan pri sveti maši, lahko pa podnevi in ponoči, doma in na potovanju, v avtu ali pri hoji na sprehod, ko so zdravi ali bolni, veseli ali žalostni, vzamejo v roke rožni venec. Če ga nimajo pri roki, jim pride prav deset prstov na rokah.

Rožni venec – če med molitvijo mislimo na posamezne skrivnosti in jih v duhu gledamo – je odlična priprava na dobro sodelovanje pri mašni daritvi. Pri vseh štirih delih pridejo na vrsto glavne skrivnosti, ki so pri mašni daritvi, pri besednem bogoslužju, razporejene skozi vse leto. Veseli del nam predstavi skrivnosti adventnega in božičnega časa; pri svetlem delu se srečujemo z Jezusovim triletnim javnim delovanjem, o katerem razmišljamo ob nedeljah in delavnikih čez leto; v žalostnem delu se poglabljamo v čas velikega tedna, častitljivi del pa nas povezuje z Jezusovim vstajenjem in poveličanjem v velikonočnem času in z Marijinim vnebovzetjem in poveličanjem.

Rožni venec je poglabljanje in podoživljanje tega, kar doživljamo pri vsaki mašni daritvi. Sveta maša je podaljšanje Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja v naš prostor in čas. Tudi pri rožnem vencu se srečujemo z istim Jezusom in njegovo Materjo od Jezusovega spočetja in rojstva, javnega delovanja, trpljenja in njegovega poveličanja ter poveličanja njegove in naše Matere.

Pri mašni daritvi smo navezani na skupno dogajanje na oltarju in pri ambonu, mašnih molitev in obredov ne smemo spreminjati, pri rožnem vencu pa smo bolj prosti; rožni venec lahko po svoje oblikujemo, se pred vsako desetko ustavimo in skrivnost premišljujemo, zapojemo primerno pesem in podobno. Tako lahko vsak molivec ali molitvena skupina rožni venec prilagodi svojim sposobnostim, zdravstvenemu stanju in stopnji duhovnega napredka. Lahko zmoli cel rožni venec ali pa le posamezne desetke.

Glavni evangeljski dogodki so pri sveti maši razvrščeni na tri leta, A, B, C. Če razni venec molimo vsak dan, pa se pred našimi duhovnimi očmi razvrstijo v enem tednu: ob ponedeljkih in sobotah molimo veseli del, ob četrtkih svetli del, ob torkih in petkih pridejo na vrsto skrivnosti žalostnega dela, ob sredah in nedeljah pa se poglabljamo v skrivnosti častitljivega dela rožnega venca. Nekateri celo vsak dan zmolijo celo vse štiri dele in se tako na kratko poglobijo v glavne dogodke celotnega evangelija. Te najsvetejše knjige morda ne morejo brati, jagode rožnega venca pa lahko skoraj vedno prebirajo.

p. Anton