Letno srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v Brestanici

Vsako leto častilci JMS nestrpno pričakujemo dan, ko se združeni zahvalimo za posvetitev. Hvaležni smo, da smemo biti skupaj v Srcih Jezusa in Marije. Letos smo se 22. junija zbrali v Brestanici, kjer so nas gostitelji prisrčno sprejeli. Pri sveti maši, ki ji je ob somaševanju mnogih duhovnikov predsedoval upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, smo se posebej spomnili na dvajseto obletnico posvetitve pred jubilejnim letom 2000 in stoletnico smrti fatimskega pastirčka Frančiška. Po molitvi rožnega venca in sveti maši sta sledili pričevanji g. Severina Maffija in g. Cirila Čuša, nato igrica z uprizoritvijo dela fatimskega dogajanja, litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve ter blagoslov z Najsvetejšim.

G. Ciril Čuš, župnik iz Žetal, nam je ganljivo pričeval o svojem življenju in o neizmerni Božji dobroti. Prihaja iz tradicionalne krščanske družine. Ima dva brata in dve sestri. Po očetovi bolezni se je pričelo spreminjati življenje vse družine, predvsem pa Cirilovo. Oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in pri hiši je bilo pravo gorje. Pri desetih letih je mali Ciril izgubil smisel do življenja, saj ga je oče tako pretepal, da mu je štirinajstkrat poškodoval glavo. Pri dvanajstih letih je pričel fizično delati in pri štirinajstih je načrtoval pobeg od doma. V šoli mu učenje ni šlo najbolje in pričel se je zapirati vase.

Po maminem romanju v Medžugorje je opazil spremembo v njenem življenju. Toda sam je bil zagrenjen in čutil je, da je njegovo življenje izgubilo smisel. Vendar ga je Bog poklical v Ložnico v molitveno skupino. Bil je presenečen in začuden nad slavljenjem. Zdelo se mu je kar malo nenormalno. A vendar se je s tem pričela njegova pot spreobrnjenja. Začel je moliti rožni venec. Oče je v tem času šel na zdravljenje alkoholizma. V sebi je Ciril začutil, da očetu počasi odpušča vse, kar mu je ta hudega storil. Vendar ga je oče še vedno zavračal. Tako je Ciril začel moliti dva rožna venca na kolenih. A tudi to ni prineslo spremembe v odnosu očeta do njega. Do velike spremembe pa je prišlo tedaj, ko je Ciril pričel moliti dnevno tri rožne vence. Oče je prenehal popivati in takrat je Ciril spoznal, da je Bog res močnejši od stiske. Čutil je, da Bog osrečuje njegovo srce. Redno je obiskoval sveto mašo in sveto spoved. Spoznal je dekle, se zaljubil in si želel veliko srečno družino. Toda Gospod ga je počasi vabil na drugačno pot. Prišel je notranji klic, za katerega pa se je čutil nesposobnega. Hotel je samo moliti in častiti Jezusa. Danes je srečen, vesel in zadovoljen, ker je razumel Gospodov klic in ker ve, da je Jezus res živ.

Bilo je v petek, 10. septembra 1999, ko je začel prvič moliti devetdnevnico k Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Razmišljal je o posvetitvi, a smisla posvetitve ni docela razumel. Za posvetitev se je odločil ob beatifikaciji Antona Martina Slomška. Od takrat se vsak dan izroča Jezusovemu in Marijinemu Srcu in redno moli devetdnevnice. Po molitvi in posvetitvi je kot duhovnik mnogo bolj odprt. Čuti moč in velike milosti, ki pritekajo iz JMS. Tudi če pridejo težje preizkušnje, vedno ostaja zvest tej poti.

Poromal je v Paray-Le-Monial k sv. Marjeti Alacoque in k arškemu župniku. Poslušal je pričevanja ljudi o tem, kakšne milosti prihajajo iz Jezusovega Srca. Vsako leto, ko je poromal v Paray-Le-Monial, se je tam na tistem travniku pred Najsvetejšim zahvalil, da je bil poklican. Hvaležen je za dar duhovništva in Boga vedno znova prosi: «Gospod, nauči me moliti in ljubiti; nauči me hoditi za Teboj; nauči me nositi križ in daj mi tiste milosti, za katere Ti veš, da jih potrebujem.« Kaj je lepšega kot to, da lahko vsak dan pri sveti maši izroči svoje življenje Bogu, se mu zahvali za vse milosti, posebno za dar njegove neskončne ljubezni. Na tej poti mu pomaga tudi Božja mati Marija. Saj je tudi Ona s svojim DA izročila svojo pot Bogu.

Dvajset dni pred duhovniškim posvečenjem, ko je zjutraj klečal pred Najsvetejšim, je rekel: »Jezus, izročam se v Tvoje Srce, in Mati Marija, izročam se v tvoje brezmadežno Srce. Izročam Vama vsak trenutek svojega življenja.« V sebi je začutil glas: »Ves tvoj, Jezus. Ves tvoj, Marija.«

Neizmerno bogastvo je, ko človek izroči svoje življenje Božjemu in Marijinemu Srcu. Tudi za preizkušnje in križe dobivaš moči. Prisluhnimo tudi mi glasu Jezusa in Marije in vsak dan živimo iz posvetitve JMS.

Praprotnik

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče.

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”

Fatima: Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se je trudil, da bi izpolnjeval njegovo voljo. Bolj kot Lucija in Jacinta je doživljal Božjo navzočnost. Luciji je rekel: »Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.« Hotel je tolažiti Boga, žalostnega zaradi naših grehov. Izredna je njegova ljubezen do skritega Jezusa pod podobo kruha.

p. Anton

Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi?

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja. Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.

Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu. Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (5) Življenje po Božjih zapovedih

Apostol Janez je zapisal: “To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi” (1 Jn 5,3). “Kdor pravi: 'Poznam ga,' pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna” (1 Jn 2,4s).

Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed” (Jn 14,23s).

Ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in odklanjati, kar on odklanja. V nas je težnja, da bi izpolnjevali svojo voljo ter da bi se tudi drugi ravnali po njej. V očenašu bi najraje prosili: “Zgodi se moja volja.”

Bog ima z vsem svetom in z vsakim posameznikom svoje načrte, da bi vse pripeljal do končnega poveličanja. Vsakemu je dal svoje darove. Moramo jih uporabljati in ne zakopati. Da bi se ravnali po Božji volji, nam je dal tudi deset zapovedi. Svojo voljo nam posreduje po naši vesti. Ljudje se moramo vključiti v Božji načrt in izpolnjevati Božjo voljo. Tako sodelujemo pri izpopolnjevanju vsega stvarstva. Če se ne ravnamo po Božji volji, to izpopolnjevanje zaviramo.

Da bi zvesto izpolnjevali Božjo voljo, nam Bog daje svojega Svetega Duha, ki ga je obljubil že v Stari zavezi po preroku Ezekielu: “Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali” (Ezk 36,27).

Če izpolnjujemo Božje zapovedi, smo z Bogom kar najtesneje povezani. Ostajamo v Bogu in on v nas, kakor nas uči apostol Janez: “Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal” (1 Jn 3,24).

Jezus nas vabi: “Ostanite v moji ljubezni” (Jn 15,9). V Jezusovi ljubezni ostane tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni” (Jn 15,10).

Če iščemo samo Boga, smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo. Šele takrat smo popolnoma svobodni. Bog, ki je popolna svoboda, nas osvobaja. Čim bolj se oddaljujemo od Božje volje, tem bolj zapadamo v suženjstvo. Kdor ravna zoper Božjo voljo, pade v greh. “Vsak, kdor dela greh, je suženj greha,” je učil Jezus (Jn 8,34).

Kako naj razumemo stavek sv. Avguština: »Ljubi – in delaj, kar hočeš«? Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, hoče izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo voljo.

V. Tretje prikazanje angela

»Naš dedek pravi, da so vse lepe reči na svetu tri. Se je tudi angel zato prikazal trikrat?« je zanimalo Niko in Miha ob našem naslednjem srečanju. Nasmehnila sem se: »Res ne vem, kako je s tem. Ampak angel je Frančišku, Jacinti in Luciji počasi vsajal v srce svoja sporočila, da so si jih lažje zapomnili. Tudi tretjič se jim je prikazal na paši, a prikazanje je bilo malce drugačno od prejšnjih dveh. Tokrat je imel angel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Hostijo je dal Luciji, saj je ta edina že bila pri prvem svetem obhajilu, drugima dvema je dal piti iz keliha. Spet jih je naučil novo molitev. Dokaj dolgo in težko, a otroci so si jo zapomnili.«

»Saj se je molitvice lahko naučiti. Posebno, če jih dosti ponavljaš,« je iz svoje izkušnje povedal Miha.

»Seveda je tako. Tudi pastirčki so molili in to kleče tudi še potem, ko je angel izginil. Molili so vse do teme, ko bi morali že zdavnaj odgnati ovce domov.«

»Jih ni doma nič skrbelo, ker jih tako dolgo ni bilo?«

»Najbrž ne, saj so bili navajeni, da so ostali na paši, čim dalj se je dalo. Včasih so se tudi zaigrali ali zaklepetali. Starši so imeli dosti svojega dela. Pa tudi to je res, da jih včasih ni tako skrbelo, kje so otroci, kot skrbi vajino mamo. Vedno jih je bilo več skupaj, pa so pazili drug na drugega. Kam posebno daleč od doma in pašnikov pa tako niso šli.«

»Ali so zdaj povedali doma, da jih obiskuje angel?«

»Ne, niso.«

»Jaz ne bi mogla molčati. Mami bi gotovo povedala, pa babici in najbrž tudi vam.«

»Mislim, da je bilo srečanje z angelom nekaj tako posebnega, nekaj tako nenavadnega, da o tem niso mogli govoriti. Najbrž še sami sebi niso mogli verjeti, da se jim to res dogaja. Frančišek je bil tako prevzet, da nekaj časa še hoditi ni mogel, tako je bil utrujen od vtisov.

Srečanja z angelom so bila priprava na Marijin prihod, vadili so se v molitvi in odpovedovanju in se varovali greha. Angel jim je spregovoril tudi o Srcu Jezusa in Marije. Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje, je rekel.«

»Pri nas imamo kip Srca Jezusovega,« se je spomnil Miha. »A ne vem, kaj pomeni.«

»Kadar sta pri maši v naši cerkvici, gledata samo kip naše zavetnice sv. Marjete v glavnem oltarju. Ali vidita še kaj drugega?«

»Vidiva tudi druge svetnike, a ne veva, kako jim je ime.«

»Ali se spomnita, da sta na vsaki strani oboka, ki loči oltarni del od cerkvene ladje, dva majhna oltarčka, pravzaprav polički, na levi je kip Marije, na desni Jezusa. Posebej sta poudarjeni njuni srci. Zato vedno, ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno ljubezen do Boga in nas ljudi.«

»Ko bom nesla na veliko soboto blagoslovit svojo košarico s pirhi, si ju bom ogledala. Ko bom molila, bosta gotovo pozorna na mojo molitev prav tako kot na molitev pastirjev v Fatimi.«

Valerija Ravbar