Frančišek, zdaj v nebesih si

(Kraljica venca rožnega)

Frančišek, zdaj v nebesih si

z Marijo, vsemi svetimi.

Z Jacinto gledata Boga,

za nas ga vdano prosita.

Si rožni venec molil rad,

svetost dosegel si že mlad.

Z molitvijo, odpovedjo

izprosil mnogim si nebo.

Si ljubil vse, kar Božje je:

človeka, sonce, ptičice;

najbolj pa ljubil si Boga,

veselje svojega srca.

Poglobil ves si se v Boga,

le v njem si čutil se doma.

Doživljal ga kot Mojzes si

in hotel si ga gledati.

Prav rad častil si Jezusa

v podobi kruha skritega.

Izprosil mnoge milosti

si tistim, ki žive v temi.

p. Anton, ob stoletnici smrti pastirčka sv. Frančiška

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (65) Ali so se napovedani dogodki že izpolnili?

Kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., se na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti leta 2000 vpraša glede vseh treh delov: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000, po papeževi mašni daritvi, med katero je Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«

Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.

Temu mnenju še danes nekateri nasprotujejo. Slovaški škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«

Msgr. Bertone je v razgovoru z De Carlijem takole ocenil razpravo kardinala Ratzingerja o tretjem delu fatimske skrivnosti:

»Tudi interpretacija kardinala Ratzingerja, ki je sicer izredno zanesljiva, ni verska dogma, ampak vsemu katoliškemu svetu ponuja nekak teološki pogled na skrivnost. Tistih nekaj besed svetega očeta [Janeza Pavla II.] je naredilo globok vtis name: na še globlji način se je prepričal o poslanstvu trpljenja, h kateremu je bil poklican. Mar ni bila skrivnost njegovega trpljenja njegova največja okrožnica? Ni umrl od atentata; toda na neki način je dan za dnem umiral v darovanju svojega življenja, ki se je izčrpalo za dobro Cerkve. Zaradi atentata je v nekem smislu vsak dan umiral. Tudi sama Parkinsonova bolezen je bila po vsej verjetnosti posledica tistega zločinskega dogodka. Wojtyła se je čutil še bolj povezanega z Božjo Materjo, s Fatimo. Izstrelek je bil vdelan v krono Device v Covi da Iria; prstan, dar kardinala Štefana Wyszynskega, poljskega primasa, pa je papež položil k nogam Marijinega kipa.«

Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav bl. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi o tretjem delu fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.

Zato po mnenju nekaterih ostaja odprto vprašanje, ali je že izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti. Tako pravijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.

Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU

Marija pomaga

V jetnišnici Vanier (pokrajina Québec, Kanada) je p. West ob navzočnosti podobe Matere Božje iz Čenstohove daroval sv. mašo in pridigal nekaterim jetnicam, ki so storile splav. Govoril je o grešnosti tega dejanja pa tudi o Božjem usmiljenju. Po resnici in z ljubeznijo je govoril na srce tistih žensk in se dotaknil duha onih, ki so si obupno želele Božjega usmiljenja.

Po maši so bile jetnice povabljene, da bi zmolile prvo skrivnost veselega dela rožnega venca in nekaj minut častile Marijino podobo. Tistega večera sta se dve ženi, ki sta bili pri maši, želeli spovedati. Ena izmed njiju mi je rekla, da že veliko let ni prejela zakramenta sprave in ji je povabilo k maši znova vlilo upanje.

Naslednjega dne mi je kaplan jetnišnice povedal, da se je veliko žena dolgo časa zadržalo pred čenstohovsko Marijo in da so bile ganjene, ker je Devica Marija na ta način pokazala svojo ljubezen. Eden od uslužbencev, ki nas je spremljal, se mi je zahvalil za to, kar se je zgodilo prejšnji dan.

Hvala Bogu za vse, kar je prinesel v notranjost jetnišnice!

Mary Wagner, december 2014

Organiziranje romanj v Medžugorje

Papež Frančišek je odredil, da je mogoče organizirati romanja v Medžugorje. To velja tudi za duhovnike in škofe. Vendar teh romanj ne smemo imeti za potrditev nadnaravnosti dogajanj v Medžugorju. Papežev zastopnik v Medžugorju, nadškof Hoser je dejal: »V nobenem primeru ni razloga, da bi bili zaskrbljeni! Cerkev se še ni izrekla o pristnosti prikazovanj. Pričakujemo sprejetje dokončnega stališča. Ni prvič, da si je Cerkev za pravilno odločitev glede tega vprašanja vzela čas. To je toliko bolj potrebno, ker so marijanska prikazovanja v tem primeru različna od do sedaj znanih.«

Moč rožnega venca

Dne 6. avgusta 1945 je ob 2.45 poletel bombnik B 29 »Enola Gay« s Tiniana (otok arhipelaga Marijanskih otokov) z atomsko bombo »Little Boy«, določeno, da uniči mesto Hirošimo na Japonskem.

Ob 9.15 je komandant letala Thomas Ferebee odvrgel atomsko bombo. Ob povratku, dolgem 500 km, so člani letalske posadke videli velikansko gobasto tvorbo, ki je v nekaj minutah dosegla višino 10.000 metrov.

V polmeru treh kilometrov je bilo 10.000 zgradb uničenih zaradi eksplozije, 50.000 pa zaradi požarov. Do 1.200 metrov od centra eksplozije so žrtve neprenehoma umirale. Poleg tega se je pojavilo sevanje, ki je opravilo svoje. Japonski vojaki, ki so bili zadolženi za zbiranje žrtev, so umrli v roku enega tedna.

V trenutku eksplozije je bila skupina nemških jezuitskih misijonarjev, ki so živeli v Hirošimi in so bili vneti molivci rožnega venca, obvarovana pred radioaktivnim sevanjem in razrušenjem, čeprav se je njihova hiša nahajala le 100 metrov od središča eksplozije. Tipična japonska hiša, v kateri so živeli, je ostala povsem nepoškodovana!

Eden od nemških jezuitov, ki jim je bilo prizaneseno, je bil Hubert Schiffer, ki je umrl v starosti 63 let. Ob eksploziji je bil star 30 let. Ko so znanstveno raziskovali, na kakšen način sta on in njegova skupnost ostala nepoškodovana, niso našli odgovora. Patri so razlagali, da je bila to milost zaradi vsakodnevne molitve rožnega venca, toda znanstveniki jim niso verjeli. P. Schiffer je kasneje dejal: »Ničesar niso razumeli … Mislimo, da smo preživeli, ker smo živeli fatimsko sporočilo. V tej hiši smo živeli in molili rožni venec vsak dan.«

 »Tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, bom pomagala v vseh težavah,« je obljubila Devica.

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Bl. Alojzij Grozde in rožni venec

V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost.

Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.

Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v sveti Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.

1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«

Dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.

2. Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«

3. Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.

Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa.

p. Anton