Za
kristjana je normalno, da hodi za Kristusom in ga posnema v njegovi svetosti.
Prav tako, da se ravna po njegovem navodilu: »Bodite torej popolni, kakor je
popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48).
Drugi
vatikanski cerkveni zbor je v posebnem poglavju dogmatične konstitucije o
Cerkvi naglasil, da smo vsi poklicani k svetosti. To je čudovit program!
Postati svet je v nekem smislu isto kakor postati deležen notranjega življenja
Boga samega.
Cilj vseh dogajanj v Fatimi je
svetost, ki je odsev in deležnost Božje in Marijine svetosti. Marija je pri
prvem in drugem prikazanju zagotovila pastirčkom, da bodo prišli v nebesa, to
pomeni, da bodo postali sveti. Pastirčki so se vse življenje z molitvijo in za
ceno velikih žrtev prizadevali, da bi se ljudje spreobrnili in postali sveti.
Bog nas
neizmerno ljubi.
Mati
Terezija iz Kalkute, ustanoviteljica misijonark ljubezni, je pripovedovala o
svojem srečanju z gobavci: “Na tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako
so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično
razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova
bolezen Božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova
bolezen ni greh.
Starejši
mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite
to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima
rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'”
Bog nas neizmerno
ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Mnogo
pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli. Svetniki so postali
sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela. Mala Terezija je v svoji
priljubljeni knjigi Povest duše zapisala: “Jezus, kako bi mogla kdaj z besedami
izraziti nežno ljubezen, s katero vodiš mojo malo dušo?”
Sv. Katarina
Sienska se je v knjigi Pogovor o Božji previdnosti takole pogovarjala z Bogom:
“Zakaj si človeka povzdignil k takšnemu dostojanstvu? Zaradi nepojmljive
ljubezni. O brezno ljubezni! Kako naj ne bi počilo srce, ko vidi, kako visokost
sestopa k naši nizkosti, kakršna je nizkost človeške narave? In vzrok za to? Ljubezen.”
Bog
nas je v svoji ljubezni tako zelo obdaroval in se nam vedno znova daje.
Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo
Božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in
spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje. Vsi smo izšli iz Božje roke. Vsak
od nas je sad njegove ljubezni. Bog je vsakega želel imeti. Pri njem ni
nezaželenih otrok.
Vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni za
nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben Božji dar,
posebno Božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s
stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova
lepota, raznovrstnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.
Največji dar, ki nam ga Bog daje,
je on sam. Podaril se nam je z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem svojega Sina
ter s prihodom Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj
čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje Božje ljubezni do nas. Ko nam je nebeški
Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova
modrost, mogočnost in dobrota.
Bog skrbi za vsakega posebej. Srce vsakega mu
je popolnoma odkrito. Psalmist je zapisal: “Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito
ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna” (Ps 139,13s).
Fatimski
pastirček Frančišek je doživljal Božjo ljubezen v stvarstvu. Sonce je bilo zanj
»najlepša svetilka našega Gospoda«. Še posebej se je srečeval z Božjo
ljubeznijo ob angelovih in Marijinih prikazovanjih.
Sveto
pismo – knjiga o Božji ljubezni do nas.
Človekovo srce je
ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki
je ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja (prim. 1 Jn 4,8.16). On je naš
najboljši Oče, naš največji prijatelj, naše vse. Ljubi nas neskončno bolj,
kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam
povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin
se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do
podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in
zapornika (prim. Mt 25,31–45).
Ljubeče Božje
delovanje kažejo že prve strani Svetega pisma, kjer je govor o stvarjenju sveta
in človeka. Ko je Bog vse ustvaril, uredil in obilno obdaroval, se je tega
veselil. “Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro” (1 Mz
1,31).
Ko Sveto pismo, ta
najpomembnejša knjiga sveta, govori o Božji ljubezni do nas, misli na posebno
Božjo naklonjenost, ki je izražena na zelo različne načine. V Stari zavezi se
razodeva v odnosu do izvoljenega ljudstva, v Novi zavezi pa doseže svoj vrh v
Jezusu Kristusu, v njegovi velikonočni skrivnosti, in v izlitju Svetega Duha na
binkoštni praznik.
Sveto pismo o
Božji ljubezni do nas in o naši ljubezni do Boga in do bližnjega govori zelo
pogosto. Mogli bi reči, da je tisti posameznik ali skupnost, ki živi v
nesebični ljubezni, uresničen evangelij. Kaj je prava ljubezen, se moramo
naučiti predvsem pri Jezusu in v njegovem veselem oznanilu, kakor ga razodevajo
novozavezni spisi. Jezus in apostoli so od začetka naglašali pomen nesebične
ljubezni.
Božji Sin je iz
ljubezni do nas postal človeški otrok. Apostol Janez je zapisal: “Božja
ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega
edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi
bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno
daritev za naše grehe” (1 Jn 4,9s). “Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril
Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo” (1 Jn 3,1).
Apostol Janez, ki
je najgloblje prodrl v skrivnost Božje ljubezni, je dvakrat zapisal: “Bog je
ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Kdor ljubi z Božjo ljubeznijo, ima v sebi Boga, ki je
ljubezen: “Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.
Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v
njem” (1 Jn 4,16).
Véliki sv.
Avguštin je o teh besedah apostola Janeza zapisal: “Kako hitro poveš: Bog je
ljubezen! Da, tri besede: če šteješ, je en sam stavek; a če tehtaš, ima silno
težo! Bog je ljubezen. Kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog v njem. Imej svoje
stanovanje v Bogu, in daj, da bo Bog stanoval v tebi; bodi v Bogu in Bog bo v
tebi. Bog ostane v tebi, da te drži v sebi; in ti ostani v Bogu, da ne
padeš."
p. Anton
Marijanska
meditacija Martina Lutra
Ko je sveta Devica izkušala, da Bog
v njej dela velike stvari, ker je bila ponižna, uboga in malo cenjena, je od
Svetega Duha prejela dragocen pouk: Bog je Gospod, katerega edina skrb je, da
dviga ponižnega, zlomi oboroženega in popravlja to, kar je neuporabno. Bog je
edini, ki s pogledi globoko prodira v brezizhodnost in revščino. Ostaja s
tistimi, ki živijo na robu.
Mar ne veš, da je Marijino Srce
čudovito? Kot Božja Mati je povzdignjena nad vse ljudi in kljub temu ostaja
tako preprosta in skromna, da v nobenem primeru ne misli, da je najneznatnejša
služkinja nižja od nje. Marijino Srce dovoljuje Bogu, da izvrši svoje delo.
Storimo enako. S tem bomo zapeli resnični Magnificat. Marijina hvala se
vsa vrača nazaj k Bogu: »Naj bo slavljen Bog!«
Martin Luter
Marija
prosi za naše sodelovanje v boju zoper Satana.
Nad modernimi časi gospoduje Satan,
prihodnji pa bodo še pod večjim njegovim vplivom. Boj proti peklu ne morejo
voditi ljudje, niti osebe, ki so najinteligentnejše. Samo Brezmadežna je od
Boga prejela obljubo zmage nad demonom. Od trenutka svojega vnebovzetja naprej
Mati Božja prosi za naše sodelovanje. Marija išče duše, ki se ji popolnoma
posvetijo, da bi v njenih rokah postali učinkovita in zanesljiva orodja za
premoč nad Satanom in vnovično vzpostavitev Božjega kraljestva na zemlji.
Sv. Maksimilijan Kolbe