MOLI IN DELAJ

Lojze, ki vztrajno sodeluje pri molitvi za duhovne poklice, je zapisal: »Pater Anton, kar ne morem mimo misli na duhovnike, ki prestopajo prag večnosti, in s tem na vrzeli, ki se ob tem dejstvu kažejo kot neizbežna resničnost. Za njimi ostajajo ovce brez pastirja in morda, žal, že tudi prazni tabernaklji ... V soboto pred tretjim svetim večerom so v zemljo na božji njivi v Vojniku položili telo umrlega župnika Antona Vriska. Pastiroval je v Črni na Koroškem. V soupravi je imel še dve sosednji župniji na hribovitem območju. Posebno skrb je posvečal otrokom in mlajšim varovancem tamkajšnje ustanove za osebe, ki so od rojstva prikrajšane glede zdravja na umu. Obiskoval jih je ter pripravljal na prejem zakramentov. Kdo ga bo nadomestil, koga naj škof pošlje? Razlogi za molitev, darovano trpljenje in žrtve po Jezusovem zgledu so dovolj močni in moč jih je zaznati. Zato, vztrajajmo!«

Fatimsko sporočilo, Panama in mladi

Od 22. do 27. januarja 2019 je bilo v Panami svetovno srečanje mladih. Bilo je zelo marijansko usmerjeno, z geslom: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Naravnanost na Devico Marijo kaže tudi dejstvo, da je bil tam navzoč tisti originalni kip fatimske Marije, ki je od leta 1947 pa do leta 2000 po večkrat preromal vse celine sveta (v 64 državah), zdaj pa je po letu 2000 prvič zapustil Portugalsko. Izjemo so dovolili zaradi pomena dogodka in njegove povezanosti s sv. Janezom Pavlom II., pobudnikom Svetovnih dni mladih, in njegove globoke pobožnosti do fatimske Device. V soboto in nedeljo (26. in 27. januar 2019) je bil kip navzoč pri bedenju in zaključni maši z mladimi.

Mladi so bili povezani s fatimsko Kraljico rožnega venca tudi tako, da so dobili v dar rožne vence, ki jih je približno dvesto betlehemskih družin več mesecev izdelovalo in jih naredilo kar en milijon.

Mladi se nahajajo v središču življenja in skrbi Cerkve. Oktobra 2018 se je v Rimu sestala sinoda škofov in razmišljala o mladih in o njihovem položaju v Cerkvi. V Panami, na svetovnem srečanju mladih, se je pri sv. maši papeža Frančiška zbralo okrog 700 tisoč udeležencev z vsega sveta. Ti pomembni cerkveni dogodki nam ponujajo možnost, da osvetlimo vez, ki obstaja med mladimi in Fatimo.

»Naslovniki fatimskega sporočila so namreč prav mladi,« pravi p. Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča.[1] »Če drži, da je sporočilo Gospe rožnega venca in še prej sporočilo angela miru namenjeno prav vsem, ne glede na starost, drži tudi, da je namenjeno na poseben način mladim kot nenehni izziv. Je namreč sestavni del mladosti, ki želi nekaj več in se ne prilagaja polovičarskim ciljem ter gradi svojo lastno življenjsko pot. In fatimsko sporočilo je odgovor na ta hrepenenja mladih, saj jim odpira nova obzorja, ki morejo dati smisel njihovemu življenju.

Mladi niso izgubili zanimanja za vero: pogosto razodevajo razočaranje zaradi načina, na katerega v naših skupnostih to vero živimo. Če drži, da se mnogi mladi oddaljujejo od življenja v župnijski skupnosti, drži tudi, da ne nehajo iskati spodbudnih duhovnih poti in močnih izkušenj srečanja z Bogom. In fatimsko sporočilo predlaga duhovnost, ki je na odličen način utelešena v življenju Pastirčkov, ki more prebuditi mlade.

Fatima ima moč učinkovito spregovoriti današnjim mladim, če izhaja iz svoje specifičnosti: sporočilo, ki v izkušnji vere ne skrene v to, kar je v njej drugotno, ampak usmeri svojo pozornost v tisto, kar je v krščanski veri bistveno; sporočilo, ki črpa svojo aktualnost iz evangeljskega sporočila, se v njem napaja in k njemu vodi. Sporočilo, ki ima moč, da po Mariji privede mladega človeka do močne izkušnje Boga.«

---

[1] Fátima Luz e Paz, 13. novembra 2018.

Ljubil je Božjo naravo.

Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče.

V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama hodil igrat na dvorišče. Sonce so imenovali »svetilka našega Gospoda«, luno »svetilka naše Gospe«, zvezde pa »svetilke angelov«. Zvečer so čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Vsi trije so jih navdušeno šteli. Vendar Frančiška ni nič tako očaralo kakor lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami angelov, če že gorijo.

»Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,« je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi oči, kot je večkrat rekla.

Frančišek je imel zelo rad ptice in ni dovolil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.

Govoril jim je:

»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«

Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.

Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:

»Pazi nase! Ne daj se več ujeti!«

Za premislek ob koncu: Srečali smo se s Frančiškovo svetostjo v navadnih življenjskih razmerah. Kot pastirček se je mnogo bolj kot njegovi vrstniki odlikoval v veri, upanju in ljubezni do Boga, do vsakega človeka in do Božje narave. Živel je krepostno na junaški način, seveda ob izdatni podpori Božje milosti. Lahko je naš zgled in priprošnjik pri Bogu in Materi Mariji.

p. Anton

Ljubil je vsakega človeka.

Rad je pomagal pomoči potrebnim. Neka starka, ki so ji rekli teta Maria Carreira [márja karéjra], je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in segnal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:

»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:

‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

Živel je samo za Boga.

Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se trudil, da bi spolnjeval njegovo voljo. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri četrtem Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:

»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«

Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.

Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.

Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Z veseljem je sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Pokazal jima je rožni venec. Lucija ga je včasih vprašala:

»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«

'Ker rajši molim sam.'