Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 6. december 2018

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (6) Kakor v nebesih tako na zemlji

Drugi del te prošnje nas uvaja v misel, da smo povezani z nebesi. Nebesa niso samo nekaj oddaljenega, temveč resničnost, h kateri se približujemo. Bog nas že tukaj na zemlji hoče pripravljati za nebesa. Hoče, da že na zemlji na začetni in še nepopolni način okušamo nebesa. Zato želi, da se njegova volja uresničuje, tako v nebesih kot na zemlji. To ni neka samovolja Boga, ki bi hotel tudi zemljo narediti podobno nebesom. To je izraz Božje ljubezni. Ker zveličani v nebesih po duši že uživajo popolno srečo in blaženost, želi Bog tudi nam nakloniti vsaj podobo te blaženosti in sreče. Izpolnjevati Božjo voljo pomeni, odločiti se za najbolj modro obliko življenja. Vse drugo je odklon od idealne oblike človeškega življenja. Svojo voljo je Bog položil v naše srce. Zapisana je v naših hotenjih in pričakovanjih, če se niso vdala izprijenosti.
Ko se človek odloči za samovoljo, naleti na težave, ki se mu stavijo druga na drugo. Težava je v tem, da ne razume, zakaj prihajajo težave. Še bolj tišči v samovoljo in je trdno prepričan, da dela prav, da se uresničuje in postaja samostojen. Da, res postaja »samostojen«, ali bolje rečeno, sam, osamljen. Ni naslonjen na Boga, zato omahuje zdaj na levo zdaj na desno.
Iskrena Božja želja je, da bi se tudi na zemlji uresničevala Božja volja, Božji načrt s stvarstvom. To pomeni, da Bog želi tudi v časnem stvarstvu uresničiti svoj načrt, kolikor je mogoče. Seveda v vsej popolnosti se ne da, ker je stvarstvo minljivo. Stvari nastajajo, se razvijajo, umirajo in propadajo. Človek v tem stvarstvu ni izjema. Nekaj posebnega pa je človekova svobodna volja, ki jo je Stvarnik položil v našo naravo. To je še en dejavnik, ki ga je potrebno upoštevati, ko ocenjujemo, kako se uresničuje Božja volja. Človek ima toliko svobode, da se lahko odloča kakorkoli. More se odločiti tudi za dejanja, ki mu niso v prid. Seveda je pri vsem tem odgovornost v celoti človekova. Za zlo, ki ga zadene, ne more kriviti Boga. Sam se je svobodno odločil za slabo, zato so tudi posledice omenjenega dejanja slabe. Človek mora biti toliko pokončen, da prizna svojo lastno odgovornost pri takem dejanju. V praksi pa se pogosto dogaja prav obratno. Ko pridejo težave, človek obdolži Boga, da je on kriv vsega. Jezi se nad Bogom, zakaj ni preprečil stiske in trpljenja. Toda pomni, človek! Popolnoma svoboden si! Bog ne želi posegati v tvojo svobodo, ne želi ti je omejevati. Kar ti je podaril, noče vzeti nazaj. Želi biti do konca pošten in ti pustiti vso svobodo.
Odločitev za Božjo voljo je pot približevanja temu, kar Bog želi uresničiti v nas in z nami. To je pot največje usklajenosti in izogibanje težavam, kolikor je na zemlji mogoče. Bolj ko je ta odločitev iskrena in trdna, bolj lahko človek uživa življenje. To pomeni, da se svobodno odloči za to, kar ga najbolj izgrajuje in izpopolnjuje. Ko se odloči za izpolnitev Božje volje, lahko čuti usklajenost s tem, kar nosi zapisano globoko v notranjosti svojega bitja. To je skladnost z Božjim načrtom v človeku. V duši postane miren, čuti se popolnoma odgovornega za to, za kar se je odločil. Ni mu žal, da je tako storil. Čuti, da je življenje postalo polno in koristno.
Toda to ni popolnost, ki jo bomo zaživeli v nebesih. Ker je ta svet nepopoln, se pojavljajo težave in trpljenje. Mogoče zaradi nepopolnosti nagibov in odločitev, lahko pa zaradi nepopolnosti tvarnega stvarstva. Trpljenje je navzoče v našem življenju. Ne moremo ga popolnoma zaobiti, ne črtati iz našega bivanja. Jezus nam je z svojim zgledom pokazal, da tudi trpljenje lahko postane način izpolnjevanja Božje volje na zemlji. Vanj lahko svobodno vtkemo ljubezen. To dejanje doda trpljenju drugo kvaliteto. Trpljenje ni več samó zlo, ki človeka muči, lahko postane daritev in sodelovanje pri delu odrešenja. To ne pomeni, da je treba trpljenje iskati ali si ga narediti. Človek je pravzaprav poklican, da se trpljenju izogne. Bog nas ni na svet postavil zato, da bi trpeli. On želi, da bi nam bilo lepo, želi, da bi ta svet pravično uživali. Toda če se trpljenju ne moremo izogniti, nas uči, naj ga z ljubeznijo sprejmemo. To je najbolj koristno. Če se trpljenju upiramo, povečamo trpljenje sebi in ga povzročimo tudi tistim, ki so z nami. To pa ni Božja volja.
Jezus je v svojem življenju veliko trpel. S tem nam je pokazal, da se trpljenju ne moremo izogniti, a dal nam je zgled, kako ga lahko v življenju posvetimo. On, ki je bil pravi Bog in pravi človek, nam je pokazal, da je mogoče tudi tisto, kar Bog ni načrtoval s stvarstvom, narediti za orodje odrešenja. Ljubezen, ki je najbolj nebeška, najmanj okužena z izvirnim grehom, je tisto sredstvo, ki lahko še tako veliko trpljenje spremeni v zasluženje za nebesa.
Človek je po izvirnem grehu postal na nek način »kratkoviden«. Ne vidi več pred seboj ne Boga ne drugih stvari. Želja biti z Bogom je stopila po izvirnem grehu v ozadje, ali vsaj v vrsto s stvarmi sveta in drugimi željami. Izpolnjevanje Božje volje postane težavno, ker se je treba odločati. Tisto, kar je resnično dobro, ni bolj v ospredju, kot vse drugo. Postalo je nekoliko zakrito med ostalimi željami. Odločanje postane neke vrste pretehtavanje, kaj je tisto, kar človeka najbolj privlači. Ker je »kratkoviden«, ne vidi vedno resničnega dobrega. Tudi minljive in malo vredne stvari postanejo privlačne in človeka nagovarjajo. Včasih postanejo tako prepričljive, da premamijo človeka, da jih izbere. Toda niso krive stvari, da se človek težje odloča, kriv je nered v človeku.
Iskanje Božje volje na svetu je težavno, ker je treba izbirati pogosto tudi tisto, kar ni v skladu s človeškim naravnim hotenjem. Izbiranje vključuje tudi odpoved. Ko se odločim za eno usmeritev, se hkrati odpovem vsem drugim izbiram. To pogosto postane neke vrste žalost, ko premišljuješ, kaj vse si pustil ob strani. Toda izbira je sad svobodne volje, zato je odgovorna in ima težo v človekovem življenju. S tem človek postaja pokončen in samozavesten. Če izbere slabo, pa ostane osramočen in brez volje do življenja.
V nebesih ne bo tako. Tam bodo zemeljski miki odstranjeni, ne bo jih več. Zato bo tisto resnično dobro vedno v ospredju. Človek bo sposoben izbrati le Boga, ker bo v popolnem soglasju z Bogom. Popolnoma naravno bo, da je to, kar Bog hoče, resnično najboljše. V sebi bo imel moč izbrati vedno resnično dobrino. Vse to, kar nam tukaj otežuje odločanje, bo tam odstranjeno. Spoznanje bo popolno, zato se ne bo mogoče motiti. Tukaj na zemlji pa nam naše delno spoznanje, onemogoča odločanje za najboljšo možnost. Pogosto ne vemo, za kaj se odločamo. Ne zmoremo vsega predvideti in se jasno zavedati vseh posledic kake odločitve. Manjka nam »daljnovidnosti« in globljega vpogleda v stvari.
Hrepenenje po nebesih je zapisano v človekovo globino. To vidimo iz tega, kako radi bi , da bi nam bilo lepo. To hotenje ni nekaj površinskega, marveč prihaja iz globine človekovega bivanja. Odraža se v človekovem teženju za uživanjem in v težnji za urejenim življenjem. Uživanje ni nekaj samo po sebi slabega. To teženje je Bog položil v nas, da bi nas vedno vleklo hrepenenje po nečem lepem, dobrem in resničnem. Toda to dobro, lepo in resnično po padcu ni več samo Bog. Lahko so to stvari tega sveta, telesni užitki, lahko celo grešne izbire. Ker pogosto nismo sposobni videti daleč naprej, nam trenutno dobro pomeni izpolnitev vsega hrepenenja. Na prvi pogled je izbira čudovita, osrečujoča, toda ko se odločimo, se pokaže, da nismo izbrali resnično dobrino. Užitek je bil samo trenuten. To, kar človek pričakuje, se niti ni uresničilo ali pa je prehitro minilo. Zato z grenkobo v srcu išče nov užitek. Ker je bil razočaran, ne more več seči po pravih užitkih, išče uživanje in srečo vedno niže. Tako se oddaljuje od prave sreče in se peha za kratkotrajnimi nadomestki. Ti želje po uživanju ne potešijo, temveč jo samo znižujejo. V človeku se podzavestno naseli nek strah, kaj če mi bo življenje ušlo, minilo brez lepote in sreče. Nadomestki postajajo zato vedno bolj taki, ki so trenutno pri roki in ne skrbno izbrani in pretehtani.
Hrepenenje po uživanju je odraz človekovega teženja po popolnosti. Tudi izbira resnične dobrine človeka popolnoma ne osreči. Naša končnost nas omejuje, da bi popolno dobrino, ki je Bog, v celoti lahko uživali. Zato tudi po izbiri resnične dobrine ne postanemo popolnoma potešeni. Še vedno ostaja neka neizpolnitev ali strah, da bo stanje uživanja minilo. Toda za kristjana je jasno, da so stanja blaženosti ali Božje bližine, samo predokus tega, za kar smo ustvarjeni. Misel svetega Avguština nas tolaži in hkrati opogumlja. Nemirno je človekovo srce, dokler se ne spočije v Bogu.
p. Branko Petauer

sreda, 5. december 2018

Duhovne prireditve v Stični v letu 2018/19


DECEMBER
6. – 9. P. Vital Vider, zakonci z otroki
9. ob 14.30 Bernardova družina
14. – 16. Roman Globokar, študenti

JANUAR
12. – 13. Skupnost Emanuel
13. ob 14.30 Bernardova družina
18. – 20. Skupnost Emanuel
24. – 27. P. Vital Vider, zakonci z otroki
25. ob 19.30 Češčenje JMS

FEBRUAR
1.- 3. Skupnost Emanuel
7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki
10. ob 14.30 Bernardova družina
15. – 17. P. Maksimilijan File, birmanci
22. – 24. P. Maksimilijan File, birmanci
22. ob 19.30 Češčenje JMS

MAREC

1.– 3. P. Maksimilijan File, birmanci
7. – 10. P. Vital Vider, zakonci z otroki
8. – 10. P. Nadrah, Bernardova družina
8. – 10. P. Maksimilijan File, birmanci
10. ob 14.30 Bernardova družina
15. – 17. P. Maksimilijan File, birmanci
22. – 24. P. Maksimilijan File, birmanci
29. – 31. P. Maksimilijan File, birmanci
29. ob 19.30 češčenje JMS
                  
APRIL
6. – 7. Skupnost Emanuel

Večdnevne skupine se redno začno ob 18.00 zvečer, ali po dogovoru.
Prijave sprejemajo voditelji skupin.
P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si
P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si
Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si
P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si
Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65
P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945
Dr. Maksimilijan Matjaž, maksimilijan.matjaz@rkc.si
P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si
P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si
P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si
Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2018
Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. novembra in 9. decembra.

Mesečna srečanja častilcev JMS v letu 2018
Srečanja so v Stični na zadnji petek v mesecu ob 19.30: 30. novembra in 31. decembra.

Duhovno silvestrovanje 31. decembra 2018 ob 21.00 v opatovi kapeli
Če se hočete s hvaležnostjo posloviti od starega leta in pogumno, s krščanskim upanjem začeti novo leto, ste povabljeni v opatovo kapelo v Stično. Od 21.00 do 1.00 bo trajal duhovni program ob molitvi in petju ob jaslicah. Novo leto pa bomo začeli z mašno daritvijo, kar je najlepši in duhovno najbogatejši način za nov začetek.

ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (5)

Dve razsežnosti poklicanosti žene

To sta devištvo in materinstvo. Svoj polni pomen in svojo pravo vrednost dosežeta obe razsežnosti v Mariji, ki je kot devica postala mati Božjemu Sinu. V njej sta se srečali in na poseben način povezali. V splošnem redu stvari pa je materinstvo sad skupnega življenja in "spoznanja" med možem in ženo v zakonski združitvi. Ob Mariji spoznamo, da se obe razsežnosti njihove poklicanosti medsebojno osvetljujeta in dopolnjujeta. V obeh se uveljavlja najgloblja človekova resničnost – človekova bogopodobnost.

Materinstvo

Človek je oseba. Nikoli pa "ne more v polnosti najti sam sebe razen z odkritosrčno daritvijo samega sebe" (CS 24,3). Ta resnica o osebi nam odpira pot do polnega razumevanja ženinega materinstva. Materinstvo je sad zakonske združitve med možem in ženo: "Bosta eno telo" (1 Mz 2,24). "Žena tako uresničuje posebno podaritev same sebe kot izraz tiste ljubezni, v kateri se zakonca tako tesno združita med seboj, da postaneta eno telo" (O dostojanstvu žene 18,2). Žena je ne le po svoji naravi sposobna za materinstvo, spočetje, nosečnost in rojstvo otroka, ampak tudi po svojem ženskem bistvu in po osebni razsežnosti podaritve. "Dobila sem moža od Gospoda" (1 Mz 4,1). "Stvarnik podari staršem otroka. Pri ženi se to na poseben način povezuje z odkritosrčno daritvijo samega sebe" (O dostojanstvu žene 18,4).
V ženinem materinstvu, ki se povezuje z moževim očetovstvom, odseva večna skrivnost rojevanja v troedinem Bogu. Sicer sta oba skupaj starša otroku, toda ženino materinstvo ima posebni delež pri skupnem starševstvu. Resda starševstvo pripada obema, toda materinstvo je brez dvoma napornejše, ker se pri tem dobesedno črpajo njene telesne in duševne moči. Zato je mož pravi dolžnik do žene. Materinstvo vsebuje posebno skupnost s skrivnostjo življenja, ki dozoreva v materinem telesu. Zaradi enkratnega stika z novim človekom, ki ga nosi pod srcem, ima poseben odnos ne le do lastnega otroka, ampak do človeka nasploh; bolj kakor pa mož je sposobna varovati konkretno osebo, kar daje njeni osebnosti globok pečat.

Poslanstvo žena

"Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za nov rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Tolažnice ste, ko se ob smrti od njega poslavljamo. V nevarnosti smo, da bo naša tehnika postala nečloveška. Napravite spravo med življenjem in ljudmi! Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod. Zadržite roke možu, ki bi v trenutku blaznosti hotel uničiti vse, kar je človek ustvaril. Žene, družinske matere! Ve ste prve vzgojiteljice človeškega rodu v skrivnem hramu svojih družin. Izročite svojim sinovom in svojim hčeram izročila svojih prednikov v istem času, ko jih pripravljate na neznano prihodnost. Nikdar ne pozabite, da mati po svojih otrocih spada v to prihodnost, četudi je morda sama nikoli ne bo videla" (Poslanica 2. vatikanskega koncila ženam).

Mož kot zakonec in oče

"V zakonski in družinski skupnosti je mož poklican k temu, da živi svoj dar in svojo nalogo kot zakonec in oče" (O družini 25,1). Po Božjem načrtu je dobil ženo kot primerno pomočnico za svoje življenje. Zato mora visoko spoštovati enako dostojanstvo žene. "Nisi njen gospodar, temveč njen mož; ni ti dana za sužnjo, temveč za ženo," je zapisal sv. Ambrož. Mesto in vloga očeta v družini ima poseben in nenadomestljiv pomen. V ljubezni do žene in matere in v njegovi ljubezni do otrok se uresničuje njegovo očetovstvo. Odsotnost očeta v družini izziva duševne in nravne motnje in opazne težkoče v družinskih odnosih. "Mož je poklican, da kot tisti, ki daje Božjemu očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj vseh udov družine" (O družini 25,5). To svojo nalogo pa bo izpolnil z visokim čutom odgovornosti do življenja, spočetega pod materinim srcem, z zvestim sodelovanjem pri vzgoji in s pričevanjem zrelega krščanskega življenja, ki bo omogočalo trdnost in stalnost družine in uvajalo otroke v živo izkustvo Kristusa in Cerkve.

Pravice otrok

V družini kot občestvu oseb moramo gojiti čut za otrokovo osebnostno dostojanstvo in spoštovanje do njegovih pravic. To velja prav posebno, če je otrok še majhen, bolan, če trpi ali je prizadet. Jezus je imel posebno ljubezen do otrok: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo" (Lk 18,16). Nobena dežela in noben politični sistem ne moreta misliti na svojo prihodnost brez novih rodov, ki bodo za svojimi starši prevzela mnogovrstno dediščino vrednot, dolžnosti in teženj naroda, ki mu pripadajo. "Skrb za otroka že pred njegovim rojstvom, od prvega trenutka njegovega spočetja naprej in potem vso otroško in mladostno dobo je za človeka prvenstvena in temeljna oblika, ki z njo pokaže, kakšno je njegovo razmerje do človeka... Sprejetje, ljubezen, spoštovanje, vzgojne in duhovne usluge do vsakega otroka, ki pride na svet, morajo biti vedno nujno potrebno razpoznavno znamenje kristjanov, posebej krščanskih družin" (O družini 26,3-4).

Dolžnosti otrok

"Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!" (2 Mz 20,12). "Ta zapoved naznačuje red ljubezni," pravi Katekizem katoliške Cerkve. "Bog je hotel, da takoj za njim spoštujemo svoje starše, katerim dolgujemo svoje življenje in ki so nam predali poznavanje Boga. Dolžni smo izkazovati čast in spoštovati tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil svojo avtoriteto" (KKC 2197). Ta zapoved je izrecno namenjena otrokom v njihovih odnosih z očetom in materjo, kajti ta odnos je najbolj vsesplošen. Tiče pa se prav tako odnosov sorodstva do drugih članov družinske skupnosti in zahteva spoštovanje in hvaležnost tudi do starih staršev in do prednikov.
Spoštovanje do staršev obstaja v hvaležnosti do tistih, ki so z darom življenja, s svojo ljubeznijo in svojim delom otroke spravili na svet in jim omogočili, da rastejo v starosti, modrosti in milosti. Spoštovanje otrok se kaže v resnični učljivosti in pokorščini. Dokler otrok živi na domu svojih staršev, mora ubogati vsako zahtevo staršev, ki izhaja iz njihove skrbi za njegov blagor ali za blagor družine. Ko otroci odraščajo, bodo še naprej spoštovali svoje starše. Pokorščina otrok do staršev preneha, ko se otroci osamosvojijo. Vedno pa so jim dolžni spoštovanje. Ko odrastejo, so jim dolžni, kolikor le morejo, materialno pomagati v letih starosti in v času bolezni, samote ali stiske.

Ostareli v družini

Staremu človeku dolgujemo posebno spoštovanje in veliko ljubezen. "Ostarel človek nikakor ni izločen iz družine ali pa prenašan kot nekoristno breme, temveč je vključen v družinsko življenje, ki se ga udeležuje dejavno in odgovorno, čeprav mora upoštevati samostojnost nove družine; predvsem pa mu pripada dragocena naloga, ki jo ima kot priča preteklosti in kot učitelj modrosti za mlade in za njihovo prihodnost" (O družini 27,1).
S svojim pastoralnim delom želi Cerkev danes vse spodbuditi, da v državnih in cerkvenih skupnostih, zlasti pa v družini ponovno odkrijejo naloge ostarelih in jih napravijo rodovitne. Življenje ostarelih nam pomaga odkriti lestvico vrednot. Kaže nam nepretrgano povezanost generacij in dokazuje medsebojno odvisnost v Božjem ljudstvu. Prek njih pogosto lažje premostimo pregraje med rodovi, še posebej, če pomislimo, koliko otrok ravno pri ostarelih najde razumevanje in ljubezen.
dr. Alojz Snoj

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 4 zrna, kar pomeni 2.000 izmoljenih rožnih vencev ali udeležb pri delavniški mašni daritvi ali pri molitvenih urah in podobno. Bog povrni vsem, ki sodelujete! Sveti oče Frančišek zelo naglaša molitev rožnega venca, še posebej v mesecu oktobru, ko k tej molitvi za rešitev sedanje krize poziva vse katoličane po svetu. Pri nas sta izšli dve knjižici, ki imata veliko zgledov molitve rožnega venca, z značilnim naslovom, ki ga je izrekla Marija v Fatimi: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Začela se je škofovska sinoda, ki razpravlja o mladih, tudi o razločevanju poklicanosti. Naj bi se kvaliteta in kvantiteta poklicanih tudi po vašem prizadevanju začela izboljševati.

torek, 4. december 2018

Posvetitev škofije Tulle Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Dne 30. septembra 2018 je msgr. Bestion posvetil škofijo Tulle (Francija) Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kot pripravo na ta dogodek je škofija predlagala vernikom, da bi v svoje domove sprejeli eno od slik Device Marije, ki so povezane z območjem Corrèze (departma škofije Tulle) in bi pred njo molili pripravljalno molitev na posvetitev. Te potujoče slike Device Marije so zaključile svoje romanje po hišah 30. septembra 2018 in so se vse vrnile v katedralo v Tulle.
Predhodne nedelje so bili župljani povabljeni, da bi ponesli na svoje domove te podobe Device Marije in bi eno izmed njih doma gostili en teden. Skupaj s sliko je vsak dobil knjižico, ki naj bi spodbudila vsakdanjo molitev v čast Devici Mariji. Naslednjo nedeljo so morali sliko prinesti nazaj v cerkev pred sv. mašo, da bi nadaljevala svoje romanje k novi hiši po sv. daritvi …
Priprava na to posvetitev škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu je vključevala tudi molitev od petka, 28. septembra zjutraj do jutranjih ur sobote, 30. septembra. Šlo je za nepretrgano molitev pred Najsvetejšim Zakramentom, izpostavljenim v stolnici v Tulle, v kolegiatni cerkvi sv. Martina v Brivu, v cerkvah v Usselu in Objatu in na pobudo raznih župnikov tudi v drugih cerkvah.
Vir: Infocatho