POGLOBIMO SE V OČENAŠ (5)

Pred nekaj leti (2015) je p. Branko Petauer začel razlagati našo najpomembnejšo molitev, ki jo je sestavil sam Jezus. Kdor glasilo shranjuje, si lahko poišče prve štiri sestavke. Z današnjo številko nadaljujemo njegovo razglabljanje o očenašu.

Zgodi se tvoja volja! nas popelje še korak naprej v doživljanju Gospodove molitve. Jezus sam je rekel, da je njegova jed izpolnjevanje Očetove volje. Toda to ga ne postavlja v podrejeni položaj, marveč ga še bolj tesno združuje z Očetom. Jezus spoznava Očetovo voljo za najbolj koristen napotek za svoje delovanje, zato jo z veseljem izpolnjuje. Ne sprejema je nikoli uporno, saj ve, da mu Oče hoče vedno le najboljše.

Oče hoče, da bi se v vsem stvarstvu izpolnjevala njegova volja, ki je najpopolnejši načrt za razvoj in dopolnitev stvarstva. Vse se ravna po njegovi volji. Brezmejno vesolje se giblje po njegovih zakonih. Zvezde tekó po poteh, ki jim jih je Najvišji začrtal. Ne oddaljujejo se z določenih stezá. Tudi živim bitjem je položil v notranjost svoj načrt, po katerem žive, se gibljejo in se razvijajo. V vsem stvarstvu se enostavno izpolnjuje Božja volja. S človekom pa je drugače.

Človek ima poleg vsega še velik dar svobodne volje. Pri drugih bitjih ni vprašanje izpolnjevanja Božje volje. Določena je njihova pot in življenje. Ni jim potrebno odločati, iskati Božjo voljo, da bi jo izpolnili. Vse njihovo delovanje je prirojeno njihovi naravi. Človek pa lahko razmišlja, spoznava in išče. Ima možnost, da vse Božje zakone spozna že iz urejenosti stvarstva, ker to pripoveduje o Bogu. Ima svobodo, da spozna Stvarnika in Gospoda in se odloči ali mu bo služil ali ne. Ne služiti Gospodu je neumno, a človek ima tudi to svobodo. Bog mu svobode nikoli ne bo okrnil, čeprav vidi, da gre na slaba pota.

Želja, da bi se zgodila Božja volja, je namenjena samo človeku. Samo človek ima možnost, da izbira v življenju. Izbira lahko med različnimi možnostmi. Tista, ki ga najbolj nagovori, običajno prevlada in preide v odločitev. Bog želi, da bi bil on tista izbira, ki bi človeku usmerjala življenje. A ne zaradi tega, da bi Bog hotel biti počaščen, če ga človek izbere za smisel svojega delovanja. To bi lahko bil sebičen namen, ki ga Bogu ne moremo pripisati. Pri Bogu ne more biti nič, kar je sebično ali nepopolno. Bog želi, da bi ga izbrali za smisel življenje, ker nam s tem želi odpreti pot v življenje sreče in ljubezni. Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni. Ne samo v večnosti, marveč že tukaj na zemlji. Res rečemo, da je sedanje življenje solzna dolina ali dolina trpljenja, toda ne zaradi Boga. Zaradi nas samih in naših odločitev lahko postane zemeljsko romanje popotovanje po solzni dolini. Naše stranpoti in nezvestobe Božji volji so tvarina, ki nam zagreni in oteži življenje.

Človek želi v življenju veliko uživati. Toda uživati mora v dovoljenem, v častnem. In prav to nam hoče povedati Jezus, ko nam naroča, naj prosimo, da bi se v našem življenju zgodila Božja volja. Rad bi nam prišepnil, kako ravnati, da bo naše življenje res postalo srečno. Seveda nas ne misli uvesti v sebično uživanje, ko bi mislili le nase in svoje potrebe. Rad bi nam pokazal, da bi znali biti srečni v služenju.

Izpolnjevanje Božje volje bi bilo na nek način služenje Bogu. Toda zopet poudarjam: ne da bi Bogu kaj dodali, marveč da bi mi pridobili. Služiti Bogu pomeni, izbrati tisto pot v življenju, ki nam jo je Bog položil v srce. Samo na taki poti bi lahko doživeli največjo srečo. Ko bi jo v celoti izbrali, bi bili v življenju tako srečni, da nas nihče ne bi mogel razumeti. To seveda ne pomeni, da nas ne bi prizadelo nič hudega. Prav nasprotno! Tudi v hudem bi zmogli videti čudovito Božjo roko, ki nas vodi v življenju.

Izpolniti Božjo voljo pomeni, slediti navdihom, s katerimi nas Bog vabi na pot sreče. V notranjosti bi maral biti tako močno razvit občutek za Boga in njegove stvari, da bi vedno znali izbrati Božje stvari. Tako stanje je posledica prejšnje prošnje, da naj k nam pride Božje kraljestvo. Bogu se je potrebno tako zelo odpreti, da se lahko v človeku udomači. To seveda ni eno samo dejanje ali ena odločitev. Vsak dan se je potrebno odločati in vsak dan je treba Bogu reči: Da! Bogu je koristno odpreti vse svoje srce in tudi pustiti, da nam oblikuje misli. Prositi ga je dobro, naj nam razodeva svoje misli in svoje poglede na svet in stvari okoli sebe.

Naša spoznanja niso zmeraj pravilna. Vedno so pod vlivom tistega mišljenja, ki v nas prevladuje. Prav je, da se potrudimo spoznati stvari, miselne tokove in sebe. To so veliki izzivi, ki nas velikokrat presegajo. Že sami sebi smo mnogokrat uganka. Težko spoznavamo notranje vzgibe, ki nas vodijo v delovanju. Še težje pa spoznavamo Božje vzgibe. Bog nam prihaja naproti, razodeva nam svoje misli in svojo voljo. Po naših močeh nam daje razumeti svoje globine. Rad bi nam razodel čim več, a vsega nismo sposobni sprejeti in razumeti. Pomaga nam spoznavati resnico in ločiti dobro od slabega.

Bog je resnica sama. Zato resnico najbolj spoznamo prav takrat, ko se ji pustimo voditi. On sam nas uči pravega spoznanja in nam razodeva, kaj nam bo v življenju resnično koristilo. Človek namreč ni sposoben popolnoma spoznati, kaj mu je v srečo. Ko naredi kakšno odločitev, jo naredi vedno pod vtisom neke želje, premisleka in težnje. Odločitev ni vselej popolnoma svobodna, ker nas vodijo hotenja in želje. Če so želje premalo prečiščene, nas lahko zvabijo k napačni odločitvi. Mogoče vseh posledic nismo dovolj predvideli ali pomislili nanje. Človekov pogled ni popolnoma jasen. Ni dovolj širok, da bi mogel vse preudariti. Tu pa nam na pomoč prihaja Bog. Njegov pogled je širši, najbolj širok, saj pozna v obisti vse, kar je ustvaril. Ponuja nam, naj izpolnimo njegovo zamisel, njegovo voljo. S tem bi se odločili za najboljšo možnost med vsemi izbirami. Za človeka je to odločitev, ki bo naletela na najmanj težav, kar je mogoče, in računati sme z uspehom, ki bo imel posledice tudi za večnost. Dejanje, ki bi iz take odločitve sledilo, bi bilo koristno za človeka samega in za njegove bližnje.

Sprejemanje Božje volje nam odpira pogled na svet in dogajanje okoli nas. Pomaga nam motriti vse z Božjim pogledom. Bolj razločno lahko predvidimo, kaj bo neko dejanje prineslo. Sprejeti Božjo voljo in jo izpolniti ni pot v odvisnost in nesamostojnost. Je modrost, da se znaš posvetovati z nekom, ki stvari bolje pozna, in sprejeti njegovo pomoč. Izpolnjevanje Božje volje nas vodi na pot ponižnosti in iskrenosti. Velika modrost je iskreno sprejeti dober nasvet in ne vztrajati sebično pri svoji odločitvi, čeprav veš, da je slabša.

Vsak človek bi rad napredoval in rasel. Izpolnjevanje Božje volje vodi človeka v najbolj popolno napredovanje in rast. Postaja vedno bolj popoln človek in v največji možni meri uresniči v sebi človeškost in hkrati tudi bogupodobnost. To je torej najboljša pot za človekovo uresničitev. Bog nas osvobaja, ko izpolnjujemo njegovo voljo. To ni Božji vzvod, da bi od človeka dobil čim več časti. Ko nam kliče, naj izpolnjujemo njegovo voljo, nas pravzaprav obsipa z ljubeznijo.

V tej prošnji očenaša nam Jezus razodeva Božjo ljubezen in skrb do nas. Rad bi nas vodil po taki poti, da bi nam bilo čim bolj lepo. Rad bi, da postanemo v najvišji možni meri ljudje. To pa se dogaja takrat, ko Boga upodabljamo v sebi, ko gradimo in utrjujemo iskren odnos z Bogom. Dvigamo se nad vse stvarstvo, ker nas Bog dviga. Rastemo ali pademo v odnosu z Bogom. Samo z njim lahko rastemo in postanemo veliki in krona vsega stvarstva. Če bi Boga zapustili, bi začeli nazadovati tudi v človeškosti. Ne bi se več dvigali nad stvarstvo, marveč bi se vanj potapljali.

Prav molitev očenaša nas vzgaja tudi v človeškosti. Te molitve nam ni Jezus izročil kar tako na slepo. Je zelo premišljena in kar se da primerna za nas ljudi. Lahko bi jo imenovali molitev vseh molitev. V njej je zaobseženo vse, kar potrebujemo za svoje bivanje in rast. Ko nam Jezus izroča to molitev, nas vabi v zaupen odnos s seboj in Očetom. Molitev nas vse bolj priteguje v globok odnos z Bogom in seveda v proces upodabljanja po Bogu.

Bog nas je ustvaril po svoji podobi. Toda njegova podoba je zaradi izvirnega greha v nas nekoliko zabrisana, zamegljena. Naša naloga v življenju je, da to Božjo podobo v sebi vedno bolj izrisujemo. Postajati mora v nas vedno bolj jasna. Bog mora odsevati iz našega življenja. Pri tem procesu upodabljanja Boga v sebi, pa nam molitev zelo pomaga. V molitvi vstopamo v odnos z Bogom in se po njem upodabljamo. Po molitvi postajamo bolj Božji in bolj Bogu podobni. A z molitvijo se v nas uresničuje tudi drugi proces. Postajamo bolj ljudje. Molitev nas ne vodi v nek svet, ki bi bil daleč od človeka. Vodi nas v naš človeški svet in nas počlovečuje. S tem ko se v nas izrisuje Božja podoba, se uresničuje tudi človeška podoba. Molitev ni beg v svet fantazije, kot nekateri pravijo. Molitev je marveč korak v sredo resničnega življenja.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 2 zrni in s tem prispevali svoj delež za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Pred nami so dnevi, ko se bodo mladi odločali in prestopali vrata, ki vodijo v semenišče ali v redovniške ustanove. Ob tem dejstvu še bolj čutimo potrebo po našem molitvenem sodelovanju. Bog povrni vsem, ki ste z molitvijo prispevali svoj delež! Naj bi se stanje tudi po vašem prizadevanju začelo izboljševati. Mediji stalno brskajo po življenju duhovnikov in redovnikov, da bi pri njih odkrili kakšno veliko pregreho, da bi o njej pisali. Vrag pa se ob tem smeje. Naj naša molitev vsem poklicanim pomaga, da si bodo vztrajno prizadevali za zgledno in sveto življenje. Takšno življenje je najboljše poroštvo za razcvet krščanskega življenja v našem že močno razkristjanjenem narodu.

Poslednji časi

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski in mistikinja Marta Robin (Francija) sta poudarila vedno večjo vlogo, ki jo bo Odrešenikova Mati prevzemala, ko se bomo bližali dobi poslednjih časov. Kraljestvo Gospoda Kristusa bo torej prišlo po isti poti, kot jo je Kristus uporabil v časih svojega prvega prihoda: z Marijo in po Mariji v spremstvu angelskih trum kot v Betlehemu.

V prihodnjih časih bodo vidni predstavniki nevidnih angelov tisti, ki jih sv. Ludvik Montfortski imenuje »veliki svetniki poslednjih časov«. To so možje in žene, ki bodo popolnoma prežeti z marijanskim duhom, podrejeni volji Svetega Duha in močni kot armada v bitki. Bodo poslednji križarji, zadnji nosilci križa ljubezni.

Po prepričanju sv. Favstine (1905-1938) se zdi, da ti časi, v katerih bomo predvsem čutili Marijin angelski sijaj in se bo zgodovina hitreje odvijala, niso več tako daleč od nas. Zdi se, da je bila sestra Lucija iz Fatime podobnega prepričanja. To potrjuje zaupno sporočilo, ki ga je leta 1957 dala patru Fuentesu: »Presveta Devica je v teh poslednjih časih, v katerih živimo, dala molitvi rožnega venca novo učinkovitost.« [Vendar po Kristusovi in Očetovi volji nihče ne ve za čas nastopa končnega Božjega kraljestva.]

Fra Bernardo-Maria OFS

Odlomek iz biltena Oeuvre des Compagnes, št. 205, leta 2003

S seboj je nosil kip Brezmadežne Device Marije

Leta 1865 je bil v Illfurtu v Alzaciji (Francija) nek otrok žrtev strašne hudičeve obsedenosti, ki ga je mučila štiri leta. Za osvoboditev tega ubogega otroka so poskusili vse, vendar ni bilo uspeha. Nekega dne pa je s škofovim pooblastilom prišel nek redovnik, da bi nad otrokom izvedel eksorcizem. S seboj je imel kip Brezmadežne Device Marije.

In glej, čudež! Brž ko se je redovnik pojavil, je hudič prek obsedenega otroka pričel kričati: »Ah! Tukaj je s svojo veliko Gospo … Sem že premagan! Treba je, da odidem.« Otrok je bil takoj osvobojen.

V spomin na to čudovito osvoboditev so prebivalci Illfurta na osrednjem trgu naselja postavili čudovit kip Brezmadežne Device Marije, ki ga lahko občudujemo še danes.

Odlomek knjižice: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

To ni Božje delo

Sveti Filip Neri je bil velik Marijin častilec in škofje so se radi obračali nanj za preverjanje avtentičnosti mističnih darov. Njegova ponižnost in pokorščina po Marijinem zgledu, mu je omogočala nezmotljivo razkrinkanje lažne mistike, kajti hudič je domišljav in samosvoj.

Nekega dne, leta 1560, ko so bila mnenja kardinalov glede avtentičnosti videnj neke redovnice deljena, so ga zaprosili za mnenje. Svetnik je mlado redovnico, namišljeno vidkinjo, ki je prihajala predenj, ljubeče pogledal in ji dejal:

»V resnici nisem hotel videti tebe, videti sem hotel svetnico!«

»Toda oče, jaz sem tista svetnica!«

»Tako! Svetnica si ti! Hvala!«

Sveti Filip Neri je sporočil kardinalom: »To ni Božje delo!«

Prevod iz: Etoile Notre Dame št. 148, oktober 2006

Svetišče, posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«

12. februarja 2018 se je msgr. Dominique Rey, škof v Fréjus-Toulonu (Francija), odpravil blagoslavljat prvo uradno svetišče, ki je posvečeno »Mariji, ki razrešuje vozle«. To se nahaja v župniji Brezmadežnega spočetja Device Marije v središču mesta Toulon v Franciji.

Že nekaj let svetišče sprejema večje število romarjev, ki prihajajo, da bi tam pustili svoje vozle in trpljenja, poleg tega pa še zahvale. Odprto je od 7h do 19h šest dni v tednu in tja se lahko odpravimo, da Mariji zaupamo svoje namene. Vsak ponedeljek se v svetišču ob 18h obhaja slovesna sv. maša v čast Mariji, ki razrešuje vozle in za vse zaupane namene. Svetišče privlači številne romarje z vsega sveta. Ob Marijinih nogah je postavljeno veliko zahval (ex voto). Nekatere so narejene ročno, druge so vklesane na marmorne plošče, vse pa so v zahvalo

Devici za tiste vozle, ki jih je razrešila.

Vir: Augsburg, Marie qui défait

Fatima

Za Marijo iz Fatime v svojem otroštvu nisem nikoli slišala. V času njenega prikazovanja je divjala 1. svetovna vojna. Moj ded je bil tedaj v ruskem ujetništvu, babica se je na kmetiji sama z ostarelo taščo in dvema majhnima otrokoma, ubijala kakor je vedela in znala. Očitno tudi v času odraščanja glas o Fatimi ni segel do moje matere. Česar pa o svetih rečeh ni vedela ona, tudi jaz nisem vedela. V mojem otroštvu smo se tako z molitvijo zatekali k našim starim preizkušenim svetnikom. Potem pa se je kar iznenada razširilo vedenje o Mariji iz Fatime in s svojimi sporočili človeštvu seglo globoko v našo zavest.

Naj bo torej Marija iz Fatime moja zavetnica. Morda mi moja mati prav zato ni izbrala nebeške priprošnjice, da sem se lahko odločila sama.

Valerija Ravbar