VEČ IN BOLJE MOLITI (45) Zahvalna molitev Zahvaljevanje v Svetem pismu

Pogosto Boga za različne zadeve prosimo, bolj redko pa se mu za prejete darove zahvaljujemo. To kaže, da je naša molitev še pomanjkljiva. Človek je brez svojih zaslug velik Božji obdarovanec, zato naj bi se za prejete dobrote Bogu zahvaljeval. Bog je naš največji dobrotnik, saj nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Ustvaril je tudi naše brate in sestre, jih odrešil ter jih stalno posvečuje. Kako bi mu za vse to ne bili hvaležni?! Poleg tega nas tudi uslišane prošnje navajajo k zahvaljevanju.

Da se bomo Bogu zahvaljevali, je najprej potrebno, da njegove darove opazimo in jih priznamo. Ker v stari zavezi še ni bilo polnosti milosti, tudi zahvaljevanje še ni prišlo toliko do izraza. Imamo pa tudi v stari zavezi že lepe zahvalne molitve in daritve. Noe je po vesoljnem potopu daroval Bogu zahvalno daritev, Mojzes se je s posebno pesmijo zahvaljeval Bogu za rešitev iz egiptovske sužnosti, Ana se je v templju zahvalila za sina Samuela, Tobija se je po ozdravljenju zahvaljeval za ponovni dar vida, Judita se je zahvalila po zmagi nad sovražniki, Makabejci prav tako. Veliko zahvalnih misli je v psalmih.

V novi zavezi je prišla zahvala do vrhunca v evharistični daritvi, ki pomeni zahvalno daritev. Vse Jezusovo življenje je bilo zahvaljevanje Očetu. Po evharistični daritvi se v Cerkvi sam Jezus zahvaljuje nebeškemu Očetu za neštete Božje darove.

Apostol Pavel spodbuja Kološane k zahvali takole: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,16s).

Apostol sam se je pogosto zahvaljeval Bogu: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4). »Kadarkoli molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol 1,3). »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste« (2 Tes 1,3).

Apostolska dela poročajo, kako so v Filipih Pavla in Sila pretepli in vrgli v ječo. »Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali« (Apd 16,25).

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 2 zrni. Bog povrni vsem sodelujočim. V večnosti bomo spoznali, kolikim duhovnikom in redovnikom – ki so v svojem poklicu zaradi različnih razočaranj začeli omahovati – smo pomagali, da so vztrajali do konca in iz mlačnosti prešli v goreče molivce in oznanjevalce evangelija. Ker so danes razmere za odločitev za duhovne poklice zelo neugodne in so mladi proti mnogim slabim vplivom neodporni – je naša molitev tista, ki jih bo okrepila za odločitev za duhovni poklic. Mislimo na to, pa bomo z večjim veseljem vzeli v roke rožni venec in sprejeli nase kakšno žrtev.

Od leta 2009 Devica Marija znova obiskuje kristjane in muslimane v Egiptu

Dvainštirideset let po prikazovanjih v Zeitounu in deset let po Assioutu na sto tisoče Egipčanov, tako kristjanov kot muslimanov, kljub pokolom kristjanov v pokrajini, trdi, da so videli Devico Marijo (El Adra, el Adra: Sveta Devica!) Ta krik v arabščini se je zaslišal, ko so svetlo postavo na pročelju cerkve sv. nadangela Mihaela v El Waraqu v spodnjem Egiptu prepoznali kot Božjo Mater. Waraq el Hadar je otok v Nilu v bližini slavnih piramid v Gizi. Svetla postava, v kateri množica prepoznava Devico Marijo, se na tem mestu pojavlja od decembra 2009 naprej.

Kot se je v Egiptu že dogajalo, to postavo vidijo tako kristjani kot muslimani. Ta svetlobna prikazovanja spominjajo na ona v Zeitounu leta 1968. Če je takrat samo redka fotografija uspela ovekovečiti dogodek, se je tehnika do leta 2009 vendarle tako močno razvila, da vsi navzoči snemajo prikazovanja s svojimi telefoni in te amaterske posnetke gledajo povsod po svetu na omrežju, You Tubu, Dailymotion, Facebooku.

Dne 20. decembra 2009 je bilo prikazovanje mogoče opazovati vso noč: brezštevilni svetlobni golobi so letali v skupinah po tri ali sedem, 22. decembra je bila izredna svetloba vidna po vsem Kairu. To je potrdilo prek sto tisoč prič. Na nebu so opazovali natanko iste stvari, in to v istem trenutku, od enega konca ogromnega velemesta Kaira (drugo največje mesto na svetu za velemestom Mexico City) do drugega, in sicer v Choubri, Zeitounu, Ezbetu el Nakhi, v predmestjih in tudi celo nekoliko po vsem Egiptu: v delti reke Nil, v oazi Fayoum, Port Saidu, Miniji v srednjem Egiptu pa vse do zgornjega Egipta, in sicer v Luksorju in Assuanu.

O teh nepojasnjenih dogodkih je na veliko poročala nacionalna televizija, o njih so pisali časopisi in nihče ni niti pomislil, da bi jih zanikal …

Te pojave je kot pristne in nadnaravne potrdil koptski pravoslavni škof iz Gize msgr. Teodozij. Pripetili so se v težkih trenutkih. Naj omenimo samo streljanje v Nag Hammadiju (spodnji Egipt), pri katerem je izgubilo življenje sedem vernikov – med njimi tudi Abanoub, devetnajstletni mladenič –, ko so šli od polnočnice na pravoslavni božič (6. januar).

Kopti ne dvomijo o resničnosti teh prikazovanj. Jasno je, da Mati Božja, ki jo vidijo nad cerkvami tudi muslimani, slednje hoče spodbuditi, da ne bi več preganjali kristjanov.

Marie-Gabrielle Leblanc, France Catholique

Marija in evropska zastava

Število zvezd na evropski zastavi ni slučajno. Zastava je simbol edinosti, trdnosti, vrednot, po katerih je Evropa hrepenela v času, ko so zasnovali zastavo: to je bilo manj kot deset let po koncu druge svetovne vojne. Idejni pobudnik Arsène Heitz je trdil, da ga je med izdelovanjem skic navdihnila Devica Marija. Jezusova mati je pogosto upodobljena s krono iz dvanajstih zvezd, ki je v zvezi z navedbo sv. Janeza v knjigi Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).

Kaj pa barva? Modro ozadje evropske zastave predstavlja barvo neba, še posebej svoda nad evropsko celino. Tudi v tem je navzoč verski pomen: modrina je barva Device Marije.

Le Figaro

Glej to Srce (14) Posvetitev duhovnikov in redovnih skupnosti

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je še posebej smiselna za duhovnike in redovne skupnosti, in sicer zaradi njihove posebne povezanosti z Jezusom in Marijo in posebne poklicanosti.

Duhovnik je po duhovniškem posvečenju na izrazit način upodobljen po Kristusu duhovniku in je deležen njegovega duhovništva. Vsak dan je delivec njegovih skrivnosti, posebej svete evharistije, ki je najodličnejši dar Jezusovega prebodenega Srca, dar njegove ljubezni. Zato mora biti s tem evharističnim Srcem kar najtesneje zedinjen. To mu omogoča popolna in nepreklicna posvetitev in izročitev Srcu Jezusovemu ter življenje iz te posvetitve.

Zaradi svojega posebnega poslanstva je duhovnik tesno povezan tudi z Materjo Marijo. Skupaj z njo posreduje ljudem Kristusa in njegovo milost. Čim bolj bo povezan z njo, srednico vseh milosti, Materjo duhovnikov in Materjo Cerkve, tem bolj bo učinkovit njegov apostolat. Posvetitev in popolna trajna izročenost Marijinemu Srcu, skupaj s posvetitvijo in neprestano izročenostjo Jezusovemu Srcu, ga bo vodila v globine rodovitne Božje ljubezni. Tu je vir prenove najprej duhovnika samega, po njem pa tudi vernikov, ki so mu izročeni.

Sv. Marjeta Marija Alacoque je v pismu svojemu rodnemu bratu Jakobu, duhovniku in župniku, izrazila svoje prepričanje, da ni nobene krajše poti do popolnosti in nobenega bolj gotovega sredstva za zveličanje kakor posvetitev Srcu Jezusovemu in češčenje tega Srca.

Po redovniški karizmi in po zaobljubah je vsak redovnik tesno povezan z Jezusovim in Marijinim Srcem. Kot vsaka karizma je tudi redovniška dar Svetega Duha v korist Cerkve in človeštva, dar za služenje, dar za nesebično ljubezen. Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu in Marijinemu in pri življenju v tej neprestani izročenosti pride redovniška karizma do največjega razcveta, kajti v zameno za redovnikovo izročitev se mu podarita tudi Jezus in Marija z vso svojo ljubeznijo. S tem zelo pomnožita njegovo zmožnost za nesebično ljubezen do Boga in do vsakega človeka.

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je za redovnika tudi znatna poživitev njegovih zaobljub. Pri redovniških zaobljubah gre za posebno posvetitev Bogu, za razcvet krstne posvetitve. Redovnik se odloči za bolj radikalno hojo za deviškim, ubogim in pokornim Kristusom in njegovo Materjo. Da bo v soglasju s to izročitvijo tudi živel, ga morata podpirati Jezus in Marija z vso svojo ljubeznijo. Z njima mora biti zavestno in prijateljsko povezan. Izkušati mora ljubezen njunih Src, da ga ne bo premagala kakšna neprava ljubezen. Bogastvo njune notranjosti mu bo pomagalo, da se ne bo navezoval na svetno bogastvo. Popolna predanost najbolj pokornima Srcema bo tudi njegovo srce osvobodila za predano pokorščino.

Če se bo redovna skupnost kot družina po dobri pripravi izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter bo v skladu s to izročenostjo tudi živela, se bodo v njej znatno izboljšali medsebojni odnosi, kajti Jezus in Marija bosta z vso svojo ljubeznijo globlje vstopila v redovno družino in člane povezala med seboj.

Sv. Marjeta Marija Alacoque priporoča, naj zlasti redovne osebe častijo Srce Jezusovo in se mu izročajo, ker jim bo to pomagalo, da bodo prišle do prvotne gorečnosti in zvestobe v izpolnjevanju redovnih pravil in do svetosti.