ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (19) Posvetitev Rusije Marijinemu Srcu

Dne 13. julija 1917 je Marija napovedala, da bo za preprečitev druge svetovne vojne in nekaterih drugih nesreč prišla prosit za posvetitev Rusije. Napovedano prošnjo je izrekla Luciji v videnju v samostanski kapeli v Tuyu, v četrtek, 13. junija 1929, pred polnočjo, z besedami: »Prišel je trenutek, ko Gospod prosi, naj sveti oče skupaj z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu, in obljublja, da jo bo s tem rešil. Veliko je duš, ki jih Božja pravičnost obsoja zaradi grehov, storjenih zoper mene. Prihajam prosit za zadoščevanje. Žrtvuj se po tem namenu in moli.«

Marija je ob tej priložnosti dopolnila napoved iz leta 1917 z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež skupaj z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog rešil Rusijo.

Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev obstajala v spreobrnjenju Rusije, v njeni rešitvi brezbožnega komunizma in preganjanja. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Lucija si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Dne 18. maja 1936 je pisala svojemu spovedniku patru Gonsalvesu, da ji je hudo, da se posvetitev Rusije še ni izvedla: »Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je: ‘Ker želim, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje brezmadežnega Marijinega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’ – ‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ – ‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo opravil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo brezmadežno Marijino Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’«

Domači škof je leta 1937 pisal papežu Piju XI.: Sestra Lucija »me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja, da bo končano preganjanje v Rusiji, če bo Vaša svetost blagovolila opraviti in bo naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije.«

Papež Pij XII. je leta 1942 posvetil Cerkev in svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu in pri tem na zakrit način omenil Rusijo. Ker papež posvetitve Rusije ni opravil skupaj z vsemi škofi sveta, Marijina in Jezusova želja o posvetitvi Rusije še ni bila izpolnjena. Sestra Lucija je 28. februarja 1943 pisala svojemu škofu: »Dobri Bog mi je že pokazal svoje zadovoljstvo zaradi dejanja svetega očeta in raznih škofov, čeprav je z ozirom na njegovo željo še nepopolno. V zameno obljublja, da bo vojne kmalu konec. Spreobrnitve Rusije pa še ne bo.«

Isti papež je 7. julija 1952 ob ponovni posvetitvi Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu prvič z izrecnim imenovanjem izročil in posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu »na prav poseben način vse narode Rusije«. Zanimanje za vero je po tem letu v Rusiji začelo naraščati, zlasti med rusko mladino, kar je komunistične oblastnike zelo vznemirjalo.

Dne 13. maja 1981, na obletnico, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi, je na papeža streljal turški terorist Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil. Papež je kakor po čudežu ostal pri življenju. Ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Po operaciji so papežu prebrali besede sporočila fatimske Gospe, da bo moral sveti oče veliko trpeti. Papež je sklenil, da se bo ob 65–letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev.

V Fatimi je sveti oče 13. maja 1982, v duhovni edinosti s škofi vsega sveta, obnovil dejanje posvetitve. Papeškemu nunciju je sestra Lucija leta 1983 pojasnila, da posvetitev Rusije še ni bila izvršena, ker Rusija ni bila izrecno imenovana in škofje niso opravili v svojih stolnicah javne in slovesne posvetitve Rusije.

Papež je s posebnim pismom prosil škofe vsega sveta, naj 25. marca 1984 z njim molijo posvetitveno molitev. Tega dne je na Trgu sv. Petra ob navzočnosti dvesto tisoč romarjev kleče pred originalnim kipom fatimske Marije zmolil posvetitveno molitev, med katero je dodal besede: »Posebno razsvetli ljudstvo, čigar posvetitev in izročitev od nas pričakuješ.« Sestra Lucija je potrdila veljavnost posvetitve z besedami: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!«

p. Anton

Spoštovani opat Mauro Giuseppe Lepori! (Pozdrav stiške faranke ob obisku generalnega opata)

Dobrodošli v Stični, dobrodošli v našem kraju, dobrodošli na tem svetem mestu. 880 let je minilo od uradno zapisanega besedila, da se je tudi tu začela oznanjati Božja beseda, beseda odpuščanja, beseda usmiljenja, beseda ljubezni. Menda cistercijani izberete svoja zemeljska bivališča tam, kjer šumi tišina, kjer poje narava, kjer življenje zeleni in brsti. Tako ste pred mnogo, mnogo leti našli čudovit kraj med grički, obdan s travniki in gozdovi. Prišli ste in ostali v Stični.

Vse na zemlji ima svoj namen, vsaka bolezen zelišče, ki jo pozdravi, in vsaka oseba svoje poslanstvo. Mnogo življenj je živelo na tem kraju. Mnogo življenj je molilo, bralo in delalo. Mnogo življenj je verovalo, upalo in ljubilo. Danes lahko občutimo in občudujemo sadove njihovega truda in veselja, strahu in poguma, dajanja in prejemanja, odpuščanja in umiranja v večno življenje.

Gospod nam pravi: »Vsi moji studenci so v tebi.« Zavedajmo se, da je Gospod posadil v vsakega izmed nas vir Življenja, tudi vate in tudi vame. Zavedajmo se dolžnosti in odgovornosti prejetih talentov, da z njimi tudi mi danes ustvarjamo bogato zgodovino.

Spoštovani opat Mauro Giuseppe Lepori, sreča je v srečanju, zato vam prisrčna hvala, da smo se lahko skupaj z vami srečali pri sveti maši v naši baziliki. Gospod nam po vas prinaša svoj mir in blagoslov. Naj Gospod vsem nam na tem svetem kraju obuja vero, krepi upanje in vnema ljubezen, da bomo znali živeti to življenje z vsem, kar smo, z vsemi svojimi mislimi, besedami in dejanji, da bomo znali v celoti sprejemati in živeti Božjo besedo.

Želimo vam zdravja in veselja. Naj vas Bog vsak dan obilo blagoslavlja!

Metka Valič

Nagovor generalnega opata 18. septembra v baziliki v Stični 3

3. Marija in Janez se zato sprejmeta od Jezusa kot poslušna učenca, katerima Jezus lahko zaupa vse. V njima je velika bolečina, a vendar je v njima tudi globoka vera. Marija dobi vse od Sina in s Sinom tudi vse izgubi. Izgubi sicer z bolečino, toda z globoko vero. Maria veruje v ljubezen, kakor kasneje Janez sam zapiše: »Mi smo spoznali in verujemo v ljubezen, ki jo ima Bog do nas« (1 Jn 4,16). Marija trpi in veruje ter zato upa. Je zvesta učenka, ki zaupa in pričakuje svojega ženina. Živi svoje bolečine v globokem upanju na vstajenje. Ona ve, da Bog nikoli ne vzame, ne da bi potem še več podaril. Ona ve, da se Bog ne odtegne, ne da bi se potem še bolj podaril.

Janez te vere in tega upanja še nima. A v Mariji mu Jezus ponudi Marijino vero, Marijino upanje in Marijino ljubezen. Materina vera, upanje in ljubezen, rojevajo vero, upanje in ljubezen otrok. Dar ljubljene učenke je tudi nam dan zato, da nas njeno materinstvo naredi še bolj za učence. Še bolj poslušne, bolj ponižne, bolj pozorne, da bi lahko slišali in videli Gospoda. Torej, da bi bili še bolj odprti za tisto izbranost, ki jo je Gospod določil za vsakega izmed nas.

Tako Marijina bolečina postane za nas porodna bolečina, ki nas naredi za sinove in hčere Boga; ki nas naredi za učence, ne le Jezusa, ampak tudi kakor Jezusa, kar smo slišali v drugem berilu: »čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, ki so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja« (Heb 5,8–9).

Čudež, ki ga je Jezus storil na križu, je bil v preoblikovanju Marine žalosti zaradi smrti Sina, v bolečino poroda, po kateri Sveti Duh preoblikuje Jezusove učence v Očetove sinovi in Očetove hčere. Marija je Žalostna Mati, ker je mati, ki rojeva nas, Kristusove učence, v Božje otroke. Marija trpi. A trpi z veseljem in trpi z ljubeznijo. Trpi, da bi nas rodila za polno veselje Božjih otrok v Kristusu po Svetem Duhu.

Fr. Mauro Giuseppe Lepori OCist

generalni opat cistercijanov

Nagovor generalnega opata 18. septembra v baziliki v Stični 2

2. A to ni bila enostavna poslušnost. Sprejeti Mater, ki ji umira Sin. In ker Jezus umira, umira na križu, zato Janez sprejme to dediščino. Ta dar. Janez se gotovo zaveda, kakor se zaveda tudi Marija, da s sprejetjem takšne zapuščine sprejema tudi Kristusovo smrt. Soglaša, kakor soglaša tudi Marija, da Sin umre na križu za odrešenje človeštva. Po Mariji Janez sprejme bolečo zapuščino: darilo polno bolečin. Že sam dar je bolečina, saj je sedaj tudi Marija ena sama bolečina. Je vsa prebodena z žalostjo zaradi trpljenja in smrti svojega Sina. Marija je res mati žalosti, a je tudi učenka, ki je od Boga zares ljubljena. Je učenka »polna milosti«, in je polna Gospodove dobrote (prim. Lk 1,28.30).

Preden se je obrnil k Janezu, Jezus tako nagovori svojo Mater: »Žena, glej tvoj sin!« (Jn 19,26). »Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« (19,27)«. Prva učenka, prva dedinja, prva ljubljena, prva izbrana: je Marija. In zapuščina, ki jo prejme ljubljeni učenec, je, da ljubljeno učenko lahko prejme. Učenko, ki ji ni enake.

Marija pod križem nič ne govori. Le uboga v molku. Le prejema od Jezusa vse, kar on govori, kar on trpi, kar on podarja, in vse, kar ji on vzame. Na križu Kristus daje sebe vsega in ravno zato tudi vse vzame svoji materi. Vse vzame tudi ljubljenemu učencu. Ravno zato, ker se daruje ves, se tudi od vseh odtrga. Ravno zato, ker Marija in Janez dobivata vse, zato tudi vse izgubljata. To je bistvo in skrivnost Božje ljubezni. Ljubezni, ki je Bog sam. Marija in Janez ne podedujeta karkoli, ampak dedujeta ljubezen. Ljubezen Boga, Svetega Duha. Kar jima Jezus zapušča, ni zgolj ena ali druga oseba, ampak je občestvo med njima. Je nov odnos: biti mati, biti sin, biti sestra, brat, nevesta in ženin, biti prijatelji, na povsem nov način. Med njimi je namreč Kristusova ljubezen. Največja ljubezen, ki daruje življenje za svoje prijatelje (prim. Jn 15,13), pa tudi za sovražnike. Ljubezen, ki razširi občestvo med Marijo in Janezom v občestvo vse Cerkve, v občestvo Gospodovih učencev. Ljubezen, ki jo učenci v polnosti prejmejo na binkoštni praznik.

Nagovor generalnega opata 18. septembra v baziliki v Stični 1

(ob 880-letnici ustanovne listine samostana, 860-letnici posvetitve cerkve in 80-letnici razglasitve za baziliko)

1.Janez je bil Jezusov učenec, ljubljeni učenec. Učenec, ki ga je Jezus ljubil; ki ga je ljubil prav kot učenca. Najljubši učenec učitelja, podobno kot najljubši sin očeta, prejme vse od učitelja, od očeta. Prejme najboljši del. Toda ne prejme ga samovoljno, zgolj zaradi simpatije, saj bi to bilo nepravično. Najljubši učenec prejme vse, prejme najboljši del, ker je on tisti, ki tudi zna sprejeti vse. Ker je sprejemljiv za najboljše, kar mu učitelj in oče hoče dati. Je odprt za najboljše, kar učitelj sicer želi dati vsem učencem. Kar oče želi dati vsem otrokom.

Ljubljeni učenec ne prejema zato, ker ima prednost, ampak ima prednost zato, ker zna vse sprejeti. Prejme najboljši del, ker ga tudi želi prejeti. Ker prosi zanj. Ker ima srce ter svoje življenje popolnoma in na široko odprto, da prejme najboljši del. Janeza ima Jezus najraje torej zato, ker je njegovo srce pripravljeno. Ker ima željo, da prejme od Jezusa vse.

Že od samega začetka, ko je srečal Jezusa, skupaj z Andrejem, mu sledi z željo, da bi izvedel, kje živi: »Učitelj, kje stanuješ?« (Jn 1,38), in ostaja pri njem »ves tisti dan« (Jn 1,39). Že od takrat se ni hotel oddaljiti od Njega. Ni hotel zamuditi niti ene njegovih besed, niti enega njegovih pogledov.

To je tako, kot opisuje sveti Benedikt v svojem Pravilu za menihe, ko naroča, naj opat »ne ljubi enega bolj od drugega, razen, če opazi, da se kdo odlikuje z dobrimi deli in pokorščino.« In potem Benedikt doda, »da pri Bogu ni pristranosti. Pred njim se razlikujemo samo takrat, kadar vidi, da se pred drugimi odlikujemo po dobrih delih in ponižnosti" (RB 2,17.20 b-21).

Poslušnost in ponižnost sta za svetega Benedikta in za Jezusa kakor odprtost srca za Božjo besedo, ki nas kliče k življenju. Ki nas kliče, da ji sledimo na poti popolnosti. In zato ponižna poslušnost učenca, ki ga je Jezus ljubil, in je njegovo srce željno odprto, da prejme od Jezusa vse, naredi Janeza za dediča najbolj dragocenega zaklada, ki ga je Kristus zapustil v trenutku svoje smrti: to je zaklada, ki je njegova lastna mati Marija. In Janez takoj sprejme ta zaklad. Brez pripomb. Brez ugovora. Uboga in sprejme. »In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« On je tisti, ki je to zapisal, kakor, da bi takoj in v popolnem soglasju podpisal Kristusovo oporoko.