Fatima – šola molitve

Fatima je že takoj od začetka zelo povezana z molitvijo. Letos je ravno sto let, odkar se je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, trikrat prikazal angel miru. Pri prvem prikazanju, spomladi 1916, jih je naučil posebno molitev, prav tako pri tretjem v jeseni. Obe molitvi je molil z njimi in jim naročil, naj ju redno molijo. Pri drugem prikazanju poleti jih je povabil: »Molite! Mnogo molite! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!« Prva angelova molitev je zelo apostolska, saj v njej prosimo za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Pastirčki so prosili predvsem za spreobrnjenje grešnikov.

Pri vseh šestih Marijinih obiskih leta 1917 je zelo naglašena molitev rožnega venca. Že takoj pri prvem, 13. maja 1917, je Marija obljubila pastirčkom nebesa, za Frančiška pa je posebej naglasila, da bo moral zmoliti še veliko rožnih vencev. Pri vsakem prikazanju je vsem naročila, naj vsak dan molijo rožni venec. Že pri prvem prikazanju je povedala namen te molitve: »Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.« Bilo je namreč sredi prve svetovne vojne. Ko jih je avgusta 1917 prostozidarski župan za dva dni zaprl, so tudi tam, skupaj z drugimi jetniki, molili rožni venec. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Božja Mati povedala, da je Gospa rožnega venca. Naročila je: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.«

Z molitvijo rožnega venca in premišljevanjem posameznih skrivnosti je tesno povezano obhajanje petih prvih sobot, ki sta ga Devica Marija in Jezus posredovala sestri Luciji, z naročilom, naj ga razširi med ljudi, kar jim bo pomagalo do zveličanja in svetovnega miru.

Marija ponovno naglaša molitev za spreobrnjenje grešnikov in odpuščanje grehov. Tudi v molitvi, ki jo je naročila pastirčkom med tretjim prikazanjem, 13. julija 1917, in jo molimo po vsaki desetki rožnega venca, prosimo za odpuščanje grehov in večno zveličanje, še posebej tistih, ki so najbolj daleč od Boga in so v nevarnosti večnega pogubljenja. Dne 19. avgusta 1917 je Marija pastirčkom z žalostnim izrazom naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pred posameznimi Marijinimi prikazanji so se navzoči ljudje, ki so bili vedno bolj številni, obračali na pastirčke, naj prosijo Marijo zlasti za ozdravljenje bolnikov in spreobrnjenje grešnikov. Lucija je te prošnje posredovala Mariji, ki jih je večinoma uslišala.

Med zgledi uspešne molitve, ki jih je sestra Lucija zapisala, navedimo dva:

»Nekega dne je v sobo bolnega Frančiška vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril: ‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Na dan Frančiškove smrti je sin tiste ženske drugič prosil očeta za odpuščanje. Ko ga je prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

Drug zgled: »K Jacinti je prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla: ‚Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.‘

Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in z otroki, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je imel pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.«

Iz naših družin je skoraj popolnoma izginila molitev. Fatima je klic k redni in poglobljeni molitvi, zlasti k molitvi rožnega venca. Bog je navezal svojo milost in naše zveličanje na molitev. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). Angel in Marija nas vabita: »Molite, mnogo molite!«

p. Anton

Ali moram res sama umreti

Lucija je v tretjem Spominu zapisala, kako je svojo sestrično nekaj časa pred odhodom v Lizbono tolažila, ko se je zdelo, da jo bo bolečina zaradi ločitve od Lucije premagala:

»Ne žaluj, ker ne grem s tabo. Čas je kratek, lahko ga preživiš v mislih na našo Gospo, na našega Gospoda, in mnogokrat ponavljaš besede, ki ti tako ugajajo: Moj Bog, ljubim Te. Brezmadežno Srce Marijino, premilo Srce Marijino itd.!«

»Res!« je navdušeno odgovorila. »Do smrti se jih ne bom utrudila ponavljati. In potem jih bom vso večnost prepevala v nebesih.«

Jacinto je bilo še posebej groza ob misli, da bo morala sama umreti. Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila:

»O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?«

Lucija jo je opogumljala:

»Kaj zato, če moraš umreti sama, saj te pride Marija iskat.«

»Saj res! Nič hudega ni. Ne vem, kako to, vendar včasih pozabim, da me pride naša Gospa iskat, spomnim se samo tega, da umiram brez tebe.«

Nekoč je Lucija vprašala Jacinto, kaj bo delala v nebesih. Odgovorila je:

»Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Srce Marijino, mnogo bom molila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate ter za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj prosim zanje.«

Kadar je bila mati žalostna, ker je videla svojo hčerko tako bolno, ji je Jacinta rekla:

»Ne bodi žalostna, mati moja, v nebesa grem. Tam bom veliko molila zate.«

Zelo si je želela, da bi za sveto popotnico prejela Jezusa. Pogosto je vprašala Lucijo:

»Bom umrla, ne da bi prejela skritega Jezusa? Če bi mi ga naša ljuba Gospa vsaj prinesla, ko bo prišla, da me vzame s seboj v nebesa!«

Čeprav starši na začetku niso bili za to, da bi Jacinta ponovno odšla v bolnišnico, je vendar Božja previdnost poskrbela, da se je uresničila Marijina napoved. Sredi januarja 1920 sta dr. Formigon in slavni klinik dr. Eurico v spremstvu Lucije obiskala Irijsko globel, kjer so skupaj zmolili rožni venec, in se nato ustavila pri Jacinti.

Dr. Eurico je v poročilu o srečanju zapisal:

»Mala Jacinta je bila zelo bleda, suha in je hodila s težavo. Domači so pravili, da je bila zelo bolna, vendar jih to ni žalostilo, kajti največja Jacintina želja je bila, da bi tudi ona šla k naši Gospe, ker je to bila volja nebeške Matere in kraljice, ki je Frančiška že vzela k sebi.

Ko sem jih pokaral, da niso storili vsega, kar bi bili mogli storiti, da bi Jacinti vrnili zdravje, so mi rekli, da se ne splača, ker jo naša Gospa želi vzeti v nebesa, in da je že dva meseca bila v bolnišnici v N: V. de Ourém in se ji ni prav nič zboljšalo.

Odgovoril sem jim, da je volja naše Gospe višja kot vse človeške moči. Morali pa bi izčrpati vso znanstveno pomoč, da bi ji rešili življenje. Samo tako bi bili gotovi, da jo naša Gospa zares hoče vzeti v nebesa.

Moje mnenje jih je spodbudilo, da so šli vprašat dr. Formigona, ki je bil tam blizu. Potrdil je, kar sem jaz rekel. Tako smo se kmalu domenili, da bo šla v Lizbono, kjer jo bodo v kakšni bolnišnici zdravili najboljši kliniki« (CS 150–173).

Ko je oče Jacinti sporočil, da bo šla v Lizbono in se bo morda tam pozdravila, mu je odgovorila:

»O moj oče!Tudi če se pozdravim, bo kmalu prišla druga bolezen in bom umrla. Če pojdem v Lizbono, mi lahko rečete zbogom.«

Jacinta je odšla v Lizbono, v zavetišče naše čudežne Gospe, 21. januarja 1920. Lucija v prvem Spominu na koncu takole popisuje slovo:

»Slovo je trgalo srce. Dolgo me je objemala in med jokom govorila:

'Nikdar več se ne bova videli. Mnogo moli zame, dokler ne pridem v nebesa. Tamkaj bom potem jaz prosila zate. Skrivnosti nikoli ne pravi nikomur, tudi če te ubijejo, ne. Zelo ljubi Jezusa in brezmadežno Srce Marijino in naredi veliko žrtev za grešnike!'

Iz Lizbone mi je sporočila, da jo je Marija tam že obiskala in ji razodela uro in dan smrti. Položila mi je na srce, naj bom zelo dobra.«

Pred odhodom v bolnišnico se je Jacinta želela posloviti od Irijske globeli. Ker ne bi mogla hoditi, jo je botra v spremstvu matere Olimpije vodila tja na oslici. Tam je Jacinta začela moliti rožni venec. Potem je natrgala nekaj rož, da jih je nesla v kapelico.

p. Anton

Šla bom v Lizbono v drugo bolnišnico

Oktobra 1919 je prišel dr. Formigon kot romar v Irijsko globel. Obiskal je tudi Jacinto. Zapisal je:

»Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Njen izraz zbuja sočutje. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem. Samo ustrezno zdravljenje v zdravilišču bi jo morda rešilo« (CS 147).

Vendar je Jacinta ostala doma še tri mesece. Staršem bi bilo težko plačevati bolnišnico, pa tudi zdravljenje bi bilo verjetno neuspešno, kot je bilo v prejšnji bolnišnici v Ourému.

Ko je Jacinto nekoč obiskala Lucija, ji je zaupala, da jo je ponovno obiskala Devica Marija in ji naznanila nove križe in žrtve. To je bilo nekako ob koncu meseca decembra 1919. Lucija je zapisala Jacintine besede v prvem Spominu:

»Marija mi je rekla, da pojdem v Lizbono v drugo bolnišnico in da te ne bom več videla, pa tudi svojih staršev ne. Veliko bom trpela in nato sama umrla, vendar se ne smem bati, saj me bo Marija sama prišla iskat in me odpeljala v nebesa!«

Ta Marijina napoved je povzročila Jacinti velike bolečine, da je jokala, a je trpljenje vedno znova darovala. Lucija je razgovor s svojo sestrično takole ohranila:

»Jokaje me je objemala in rekla:

'Nikoli več te ne bom videla. Prosim, mnogo moli zame, saj moram sama umreti.'

Jacinta je silno trpela vse dni do odhoda v Lizbono. Oklepala se me je in ihtela: 'Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!'

'Ne misli na to,' sem ji nekoč rekla.

'Pusti me, da mislim, kajti bolj ko mislim na to, bolj trpim in jaz hočem trpeti iz ljubezni do Jezusa in grešnikov. Bolečine me nič več ne brigajo! Marija me pride iskat in me bo odpeljala v nebesa.'

Včasih je poljubljala križ in ga objemala, rekoč:

'O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti iz ljubezni do tebe.'

Kako pogosto je rekla:

'O Jezus, zdaj lahko spreobrneš mnogo grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (37) Tako rada trpim za Jezusa in Marijo

Od konca oktobra 1918 naprej je bila Jacinta, razen nekaj dni, ko se ji je nekoliko izboljšalo, ves čas v postelji. Po preboleli pljučnici se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Na nasvet zdravnika so se starši odločili za bolnišnico v Vili Novi de Ourém. Oče jo je na oslici odvedel v bolnišnico, a zdravljenje tam ni bilo uspešno.

Dva meseca, od 1. julija do 31. avgusta 1919, je bila Jacinta v bolnišnici Svetega Avguština v Ourému. O tem poroča Lucija v prvem Spominu. Za osemletno deklico, ki je bila povrhu še prvič v bolnišnici, je bil to zelo težak križ. Ko jo je obiskala mati, ji je hčerkica izrazila željo, da bi rada videla Lucijo. Ob prvi priliki jo je mati vzela s seboj. Prisrčno sta se objeli in si imeli veliko povedati.

Lucija jo je vprašala, ali zelo trpi.

»Trpim, da, a vse darujem za grešnike in v zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«

Ko je z navdušenjem govorila o Jezusu in Mariji, je rekla:

»Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«

Ko je mama Jacinto naslednjič obiskala, je na njeno prošnjo vzela tudi Lucijo s seboj. Lucija je zapisala o Jacinti:

»Našla sem jo v istem veselju do trpljenja iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marijinega, za grešnike in za svetega očeta; to trpljenje je bilo njen življenjski cilj, o tem je nenehno govorila.«

Lucija naprej v prvem Spominu poroča, da se je Jacinta vrnila domov v Aljustrel z veliko odprto rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Ker ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel.

Veliko je morala potrpeti s pogostimi obiski radovednih ljudi, ki so ji zastavljali različna vprašanja.

Luciji je vdano dejala:

»Tudi to žrtev darujem za grešnike. O, ko bi mogla iti v naše skrivališče na Cabeso in tam zmoliti vsaj en rožni venec. Pa ne zmorem več. Ko pojdeš v Covo da Iria, moli zame. Gotovo ne bom nikdar več mogla tja,« je rekla v solzah.

Čas Jacintine bolezni je bil čas globokih misli. Da bi bila bolj zbrana, je položila roki na obraz.

Ko jo je Lucija vprašala, na kaj misli, je pojasnila:

»Mislim na Jezusa, na Marijo, na grešnike in na … (in omenila je del skrivnostnega Marijinega sporočila). Zelo rada premišljujem.«

Lucija je ta Jacintin odgovor povedala Jacintini materi, ki je nato dejala Lucijini materi:

»Ničesar ne razumem. Življenje teh otrok je zame uganka.«

Lucijina mati je dodala:

»Ko so sami se pogovarjajo neprenehoma in ne da bi bilo mogoče razumeti vsaj eno besedico njihovega pogovora, naj še tako napenjam uho; takoj, ko pa kdo pride, povesijo glave in ne rečejo nobene besede več. Ne morem razumeti te skrivnosti.«