Jacintina ljubezen do Marijinega Srca

Kot izvemo iz tretjega Lucijinega Spomina, je Jacinta skupaj z obema drugima pastirčkoma od drugega Marijinega prikazanja naprej čutila še bolj prisrčno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Luciji je včasih rekla:

»Tista Gospa je rekla, da bo njeno brezmadežno Srce tvoje varstvo in pot, ki te bo pripeljala k Bogu. Ali jo zelo ljubiš? Jaz tako zelo ljubim njeno Srce! Tako je dobro.«

Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca se je v Jacinti poglobila po tretjem Marijinem prikazanju. Luciji je rekla:

»Tako mi je žal, da ne morem prejemati obhajila, da bi zadoščevala za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce!«

Pater Cruz iz Lizbone, ki ga Lucija omenja v prvem Spominu, je fatimskim otrokom priporočil različne vzdihljaje. Jacinta si je izbrala dva:

»O moj Jezus, ljubim Te. Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje.«

Včasih je Luciji dejala:

»Tako rada imam Marijino brezmadežno Srce! Saj je vendar srce naše nebeške Mamice. Ali ti ne ponavljaš rada: 'Ljubeznivo Srce Marijino, brezmadežno Srce Marijino!?' Jaz to počnem tako rada, tako rada!«

Pogosto je šla na polje trgat rože in ob tem pela melodijo, ki si jo je sama izmislila:

»Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje! Brezmadežno Srce Marijino, spreobrni grešnike, obvaruj duše pred peklom!«

Stanje Jacintine notranjosti zelo lepo izraža dogodek v ječi od 13. do 15. avgusta 1917. Lucija v prvem Spominu poroča:

»Ker nam je presveta Devica rekla, naj v zadoščenje za grehe proti njenemu brezmadežnemu Srcu darujemo tudi svoje molitve in žrtve, smo se hoteli dogovoriti, naj vsakdo daruje po svojem namenu: prvi bi daroval za grešnike, drugi za svetega očeta in tretji v zadoščenje za grehe proti brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Ko smo bili dogovorjeni, sem rekla Jacinti, naj izbere namen, za katerega hoče darovati.

'Jaz darujem za vse, ker imam vse zelo rada.'»

p. Anton

Jacintine žrtve Gospodu in Mariji med boleznijo

Jacinta je bila bolna deset mesecev več kakor Frančišek. Tri mesece je bila v bolnišnici in deloma v otroškem zavetišču. V času bolezni je darovala zelo veliko žrtev. Lucija pripoveduje, kakšne žrtve si je nalagala: pila je mleko, ki se ji je upiralo, odpovedala se je grozdju, ki ga je imela zelo rada; v postelji se ni obrnila, čeprav zaradi tega ni spala; hudo bolna je na tleh molila molitve, ki se jih je naučila od angela; vdano in z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane na pljučni mreni. Poglejmo posamezne primere.

Ko sta bila Frančišek in Jacinta bolna ter je Lucija prej stopila v njeno sobo, ji je rekla:

»Pojdi pogledat Frančiška, hočem narediti žrtev, da ostanem sama tukaj.«

Jacinta je bila v bolezni vedno bolj potrpežljiva. Kadar so jo obiskovalci nadlegovali z dolgimi in utrudljivimi vprašanji, ni pokazala nepotrpežljivosti ali užaljenosti. Luciji je pozneje zaupala:

»Glava me je že tako zelo bolela, ko sem poslušala te ljudi. Zdaj, ko ne morem več ubežati in se skriti, darujem našemu Gospodu več žrtev te vrste.«

Kako je Jacinta med boleznijo v odpovedi napredovala, kaže zelo lepo prav pitje mleka. Lucija v prvem Spominu pripoveduje, da ji je nekega dne mama prinesla skodelico mleka.

»Nočem, mati,« je z ročico odrinila skodelico.

Mati jo je nekoliko silila, potem pa je nehala, rekoč:

»Ne vem, kako naj jo prisilim, ko pa se tako zelo upira.«

Brž ko sta Lucija in Jacinta ostali sami, jo je Lucija vprašala:

»Kako to, da ne ubogaš mame in te žrtve ne daruješ Jezusu?«

Ko je to slišala, je potočila nekaj solza in rekla:

»Nisem se spomnila.«

Poklicala je mamo, jo prosila odpuščanja in rekla, da bo vse pojedla, kar hoče. Mati ji prinese skodelico mleka. Popije ga, ne da bi pokazala najmanjši odpor. Pozneje je dejala Luciji:

»Ko bi ti vedela, kako težko sem ga popila!«

Ob neki drugi priložnosti je rekla Luciji:

»Vedno teže pijem mleko in juhe, a nič ne rečem. Vse delam iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marije, naše nebeške Mamice.«

V drugem Spominu beremo:

»Njena mati je vedela, kako se ji je upiralo mleko. Nekega dne ji je nesla skodelico mleka in lep grozd.

'Jacinta, vzemi,' ji je rekla. 'Če ne moreš piti mleka, ga pusti in vzemi grozdje.'

'Ne, mama, ne bom vzela grozdja, odnesi ga, daj mi raje mleko.'

Ne da bi pokazala najmanjši odpor, ga je popila. Moja teta je zadovoljna odšla, ker je mislila, da se hčerki mleko ni več toliko upiralo. Ona pa se je obrnila k meni in rekla:

'Tako sem si želela tistega grozda in tako težko sem popila mleko. Toda hotela sem darovati to žrtev Jezusu.'»

Nekega dne je Lucija našla Jacinto zelo spremenjeno; vprašala jo je, ali se slabše počuti. Odgovorila je:

»To noč sem imela velike bolečine, pa sem hotela darovati Jezusu žrtev, da se v postelji nisem obrnila, zato nisem nič spala.«

Drugič je rekla:

»Kadar sem sama, vstanem s postelje, da molim, kar nas je naučil angel. Toda zdaj ne morem več priti z glavo do tal, ker padem. Molim samo na kolenih.«

Pogosto je svoje žrtve darovala v več namenov:

»Zelo veliko bolečino čutim v prsih, vendar ničesar ne povem svoji materi. Hočem trpeti za našega Gospoda, v zadoščenje za grehe proti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.«

Šopek Materi Mariji

Po namestitvi kipa Device Marije iz Rame v vatikanskih vrtovih (avgust 2012) je 28. avgusta 2014 zaslužni papež BENEDIKT XVI. kubanske škofe presenetil s povabilom, da bi skupaj molili rožni venec.

»Na naše veliko začudenje je ob koncu slovesnosti do nas prišlo sporočilo: danes zvečer ob 19^h vas Benedikt XVI. pričakuje v papeških vrtovih, da bi z vami molil rožni venec…«, je pripovedoval msgr. Arturo González Amador, škof iz Santa Clare (Kuba).

»Da smo se zbrali k molitvi, je bila nezaslužena milost, za katero se ne moremo zahvaliti niti Bogu niti zaslužnemu papežu. Gre za izraz popolne tenkočutnosti in mislim, da je to prvi člen v verigi srečnih in prijetnih trenutkov za vse kubansko ljudstvo, ki nam jih bo Devica Marija naklonila«, je še dodal msgr. González.

Nato so se kubanski škofje srečali še s papežem Frančiškom in uradna odprtost dežele za vero je vedno bolj široka …

Sv. Ludvik Montfortski uči: Tudi če bi se moral med molitvijo rožnega venca BORITI PROTI RAZTRESENOSTI, se vendarle pogumno bojuj z orožjem v roki, kar pomeni, nadaljuj z molitvijo, čeprav si brez veselja in čutne tolažbe. Imel boš strašen boj, ki pa je zelo zveličaven za zvesto dušo. Drugače povedano, če odložiš orožje, to je, če opustiš molitev rožnega venca, boš poraženec, in hudič, ki je premagal tvojo voljo, te bo pustil pri miru, toda ob dnevu sodbe ti ne bo pozabil očitati tvoje strahopetnosti in nezvestobe. »Kdor je zvest v malem, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10). Kdor je vešč v premagovanju majhnih raztresenosti med zelo kratko molitvijo, bo zmogel odvrniti tudi zelo velike. Nobena trditev ni bolj gotova. Gre za besede Svetega Duha! Pogum torej, dobri in zvesti služabniki Jezusa in njegove Matere, ki ste se odločili, da boste vsak dan molili rožni venec! Naj vas mnogoštevilne muhe – tako imenujem motnje, ki vas nadlegujejo med molitvijo – nikdar ne pripravijo do tega, da bi strahopetno zapustili Jezusovo in Marijino družbo, v kateri se nahajate, ko molite rožni venec.

Sv. Ludvik tudi piše: Nadarjene osebe, veliki doktorji, ki so majhnega duha in ošabni, ti ne bodo nikoli svetovali molitve rožnega venca. Raje te bodo skušali prepričati, da bi molil sedem spokornih psalmov ali kakšno drugo molitev …

Lahko se ti pripeti, da se boš posvetoval s kom, ki je bolj kontemplativen – takšni na svetu obstajajo –, nima pa neposredne izkušnje pomembnosti rožnega venca: namesto da bi ti ga priporočil, te bo oddaljil od njega, ker te bo želel bolj usmeriti h kontemplaciji, kot da bi bila rožni venec in kontemplacija med seboj nezdružljiva …

Vsi ti nasprotniki zlobnega duha se bodo skupaj vmešavali in ti kričali: Pusti že rožni venec! Prav rožni venec ti povzroča glavobol! Pusti ga torej! V vesti ti ga ni potrebno moliti! Moli ga samo en del! Tvoje motnje so dokaz, da Bog noče, da ga moliš. Še bolje je, če ga preložiš na jutrišnji dan, ko se boš dobro počutil itd.

Skratka, dragi brat, vsakdanja molitev rožnega venca ima toliko nasprotnikov, da smatram milost te VZTRAJNE MOLITVE do smrti za eno od izrednih pomoči iz nebes. Bodi torej vztrajen in ne dvomi, da boš v nebesih imel sijajno krono, ki je pripravljena kot nagrada za tvojo zvestobo: »Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja« (Raz 2,10).

(Čudovita skrivnost presv. rožnega venca za spreobrnjenje in rešenje, § 125, 149, 150.)

Blaženi Bartolo Longo glede svetega rožnega venca zagotavlja: »Kot si dva prijatelja, ki sta pogosto skupaj, postaneta podobna tudi v načinu življenja, tako tudi mi, ko se sproščeno pogovarjamo z Jezusom in Devico Marijo v premišljevanju skrivnosti svetega rožnega venca in pri obhajilu ustvarjamo isto življenje, jima lahko, kolikor nam naša revščina to dopušča, POSTANEMO PODOBNI in se iz njunega vzvišenega zgleda učimo življenja v ponižnosti, uboštvu, nasprotovanju, potrpežljivosti in popolnosti« (RVM 15).

Pogovori z Jezusom (23) Bog ponižnim daje milost

Predragi kristjan, ponižnost je temeljna krepost, temelj tudi za ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ponižnost človeka najbolj osvobodi za ljubezen. Ponižen človek gleda na svoje grehe, ne na grehe drugih. Obtožuje sebe, ne drugih. Pri tem ne ostaja pri sebi, ne pestuje svoje bolečine, ampak se s pomočjo vere, upanja in ljubezni dviga k Bogu. Rad sprejema najnižja dela in zadnja mesta. Rad je nepoznan in nepriznan. V ničemer ne išče sebe. Z vsem je zadovoljen. Kar vidi dobrega v sebi, ne pripisuje sebi, ampak Bogu. Vedno upošteva sv. Pavla: Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?

Ponižnost je Božji dar, zato je treba zanj prositi Boga. Hkrati je sad tvojega prizadevanja. Čim bolj spoznavaš sebe in svoje napake ter se ob njih dvigaš k usmiljenemu Bogu, tem bolj rasteš v ponižnosti. V njej zelo napreduješ, če se lotevaš nizkih opravil in prostovoljno sprejemaš razna poniževanja, ki te zadenejo. Vaja dela mojstra!

Ponižnost je pot do Boga in njegovih darov. Pomaga ti doumeti, kdo je Bog in kdo si ti. Da mašna daritev manj vpliva nate, kakor bi po svoji notranji moči lahko, je pogosto kriva tvoja premajhna ponižnost. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

V moji priliki o farizeju in cestninarju, ki si jo že omenil, je cestninar ponižno z besedami in dejanji priznal svojo majhnost in grešnost: Bog, bodi milostljiv meni, grešniku! Tako je dosegel spravo z Bogom, farizej pa se je od njega oddaljil.

S ponižnim notranjim razpoloženjem prihajaj k najsvetejši daritvi. Tako se bo tudi na tebi spolnilo, kar sta zapisala kar dva novozavezna pisatelja, Peter in Jakob: Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

Predragi Jezus, zgled vseh kreposti, sprejmi me v šolo prave ponižnosti. Naj se vedno zavedam, da je vse dobro, kar je v meni, tvoj dar. Samo grehi so popolnoma moji. Zato naj se s tvojimi darovi nikoli ne hvalim, ampak se zanje zahvaljujem tebi, darovalcu vsega dobrega. Naj posnemam sv. Avguština, ki je dejal: Če hočeš zgraditi visoko stavbo svetosti, izkoplji najprej globok temelj ponižnosti.

An

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (12) Posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu

Posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu in obnavljanje te posvetitve je posebna oblika češčenja Jezusovega Srca. To je naš odgovor na tisto ljubezen, ki nam jo Bog izkazuje zlasti z učlovečenjem in odrešenjem. Takšen odgovor in zgled popolne posvetitve Kristusovi ljubezni je izrazil apostol Pavel: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« (Rim 8,35). »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen« (2 Kor 5,14 s).

Posvetiti se presvetemu Jezusovemu Srcu pomeni, da začnemo živeti novo življenje in da temu življenju damo nov smisel. To življenje bi mogli označiti z besedami Janeza Krstnika: »On – Kristus – mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Ta posvetitev zahteva popolno podaritev samega sebe Jezusovemu Srcu, ne da bi kaj pridržali zase. Sv. Marjeta Alacoque je v pismu materi Soudeilles leta 1684 to takole izrazila: »Če hočete živeti zanj in doseči popolnost, ki jo pričakuje od vas, se morate popolnoma žrtvovati njegovemu Srcu. Žrtvovati morate brez pridržka to, kar je odvisno od vas. Ne smete hoteti ničesar, razen tega, kar je volja tega ljubeznivega Srca. Ne smete ljubiti ničesar, razen tega, kar ljubi to Srce. Ne smete delati ničesar, razen kar je v njegovo čast. Ne smete ničesar ukrepati, če ga niste prej vprašali za svet in ga prosili za pomoč, da mu izkazujete slavo v vsem, ter se mu zahvaljujete tako za neuspehe kot za uspehe. Vedno moramo biti zadovoljni in se ne smemo zaradi ničesar vznemirjati. Kajti dovolj nam mora biti, da je Božje Srce zadovoljno, ljubljeno in slavljeno.«

Preden se posvetimo Srcu Jezusovemu, moramo očistiti svoje srce vsake nepravilne ali grešne navezanosti na sebe ali na druge osebe ali  stvari. Naučiti se je treba, da vse ljubimo v Kristusu, da vse darujemo njemu in da vse delamo samo iz ljubezni do njega. To pa sega na vsa področja človekovega življenja. Pri posvetitvi je treba imeti pred očmi Jezusovo ljubezen, kateri naj od tega trenutka dalje ničesar ne odrečemo.

Zgodilo se bo, kar pravi sv. Marjeta: »Če se bomo izročili njemu, bo on skrbel za nas.«