Po Mojzesovih stopinjah (3)

Da, čisto zares so se izza ovinka prikazale piramide. Veličastne in ogromne, so silile iz megle.

Bil sem ves prevzet, ko sem prvič videl piramide na mestu. V mislih se mi je že vrtelo polno prizorov, ki bi jih rad fotografiral. Toda, ali bo mogoče? Izkušnja s faraonom Ramzesom je pripovedovala drugače. Stojalo sem res pustil v avtobusu, saj ne bi rad imel še nove nevšečnosti.

Izstopili smo na robu grička, na katerem so zgrajene piramide. Visoka ograja okoli parkirišča je dajala vtis strogosti. Domači vodič nas je spravil skozi vhod in pred nami so se pojavile velike kamnite gmote, ki jim pravimo piramide. Te so eno izmed največjih čudes človeške civilizacije. Koliko rok jih je gradilo? Bila so cela naselja delavcev, ki so bili zaposleni z gradnjo teh ogromnih stavb. Potrebni so bili rokodelci vseh vrst, da je vse usklajeno in dokaj hitro potekalo. Eni so lomili ogromne kamnite bloke v kamnolomih. Drugi so jih klesali, spet naslednji so jih spravljali na gradbišče. Strokovnjaki pravijo, da so gradbišče sproti zasipali s peskom, da je bilo vedno kakor na tleh. Po ogromnih nasipih so na lesenih debelcih valili kamne in jih spravljali vedno bliže mestu, kamor so jih vzidali. Ko je bil položen najvišji kamen na svoje mesto, je bilo potrebno ves pesek, ki so ga nasuli odstraniti, da se je pokazala piramida v vsej svoji veličastnosti.

Prvi pogled na piramide ni bil nič romantičen. Ena izmed njih je bila še zavita v meglo. Tudi svetloba ni bila kaj posebnega, saj nam je sonce sijalo nasproti. Bilo je veliko ljudi in nekateri so pridno fotografirali. Tudi ženske v dolgih črnih ali pisanih oblačilih so skušale vsaj s telefoni posneti fotografijo za spomin ali kot dokaz: Češ bile smo ob piramidah!

Moj mir so kmalu zmotili domači trgovci. Vsak je ponujal svoje in dobesedno silil vate, da bi kaj kupil. Vodič nam je dal navodilo, naj se čim manj brigamo zanje. Takoj ko izrečeš besedo, on začuti možnost, da bi ti lahko kaj prodal. Moram pa priznati, da so zelo pazljivi in dobro poslušajo. Že po nekaj besedah, ki smo jih spregovorili med seboj, so ugotovili, da smo Slovani. Zato so hitro začeli naštevati in kazati knjige o piramidah v slovanskih jezikih. Ker nismo priznali, da smo bodisi Čehi, Slovaki ali Poljaki, so nas začeli vpraševati, od kod smo. Najbrž jim ni bilo veliko znano, kje je Slovenija, čeprav so ponavljali v angleščini, da je Slovenija lepa dežela in da imajo radi Slovence.

Nekateri od naših romarjev so jih poučili, kako je treba nagovoriti Slovenca: Dober dan! Knjige v slovenščini! Zanimivo je bilo zame, da so ti ljudje z lahkoto ponovili in si zapomnili, vse slovenske besede. tistim za nami so že od daleč kričali to, kar smo jih prednji naučili. Pomislil sem, s kako veliko težavo bi Anglež ali Španec izgovoril te besede. Najbrž bi jih sploh ne spravil pravilno iz ust. Ti Egipčani, ali kaj so že bili, so to storili v trenutku.

Ob prvi piramidi smo se ustavili in poslušali razlago našega lokalnega vodiča. Veliko nam je povedal o piramidah, o zgodovini in še kaj. Toda veliko nismo odnesli, saj so mešetarji dobesedno silili v nas. Cukali so nas za rokave in ponujali svojo robo. Rinili so se med skupino in motili razlago, ki smo jo poslušali. Tu in tam je vodič rekel komu, naj se odstrani, a veliko ni pomagalo.

Stali smo na robu sence, ki jo je metala piramida. Bilo je kar poletno toplo in megla v nižini pod piramidami je hitro puhtela. Ob piramidi je bilo živahno. Čeprav je bilo napisno, da ni dovoljeno plezati po piramidah, so otroci veselo plezali in kričali vsak na svojem kamnu.

Bili smo tako blizu, da je bilo nemogoče narediti dobro fotografijo. Upal sem, da se bomo nekoliko oddaljili, da bo primerno za fotografiranje. Vodič nam je rekel, naj počakamo za fotografiranje, saj nas bo popeljal nekoliko stran, kjer bo lep razgled na vse tri piramide. Da nam ne bo treba pešačiti, bomo šli kar z avtobusi.

Res smo se spet naložili na avtobuse in se popeljali malo v puščavo. Južno od piramid se takoj prične peščena puščava.

Pogled proti severu je bil popolnoma drugačen. Piramide so sijale v vsej svoji veličastnosti. Nebo nad njimi je bilo modro. O kaki megli skoraj ni bilo več sledu.

Ni bilo treba še izstopiti, že so nas obkolili. Kramarji, fotografi in vodniki kamel. Vsak je kričal, kaj ponuja in bila je prava babilonska zmešnjava jezikov. Ob razgledišču je bil majhen kamnit zidec. Na njem je zaspano sedel neki domačin. Hitro sem ga spravil na nekaj posnetkov. Nekaj je sicer brundal, a kako bi ga razumel?

Najprej smo naredili skupinski posnetek. Takoj je bil pri roki domači fotograf, ki je hotel posneti fotografijo. Malo sem ga razjezil, ko sem mu odvzel posel. Tudi on je brundal, a zanj se nihče ni več zmenil.

Tudi kamelarji so takoj vstopili v akcijo. Veliko se nismo zanimali zanje, saj nas je vodič opozoril, da so lahko tudi nevarni. Odpeljejo te kam na samo in zahtevajo veliko denarja, da sploh prideš dol s kamele.

Ko sem fotografiral kamelo s piramidami v ozadju se mi je približal domačin in zahteval denar, ker sem slikal njegovo kamelo. Ker sem šel proč, je kričal za mano.

Piramide so pravzaprav grobnice za faraone. V notranjosti je cel sistem hodnikov, ki vodijo do sobane, kjer je bilo položeno faraonovo telo. Nekoč je bilo nedostopno, saj so graditelji za seboj spustili velike kamnite bloke, ki so bili nameščeni v poševnem kanalu. Ko so odstranili zaporo, so kamniti bloki zdrsnili navzdol in zaprli vhod do grobnice. Tri piramide so najbolj znane, ker so skoraj v mestu, a obstaja še več drugih, ki so manj znane in tudi niso tako velike. Mislim, da je vseh piramid v Egiptu okoli 110.

Med prej imenovanimi piramidami je tudi Keopsova, kot jo imenujemo mi, domačini pa ji rečejo Khufu piramida. Je velikansko mojstrsko gradbeno delo. Zgrajena je na površini trinajstih hektarjev. Njena stranica je dolga 230 metrov. Piramida vsebuje 1.300.000 kamnitih blokov, ki so težki od 2,5 do 15 ton. Njena prvotna višina je bila 146,5 metra, danes je visoka le še 137 metrov. Mogoče se komu zdi čudno, zakaj je postala nižja. Čisto preprosto! V času, ko teh stavbnih čudes niso znali ceniti, so jo uporabljali kot skladišče kamenja. Ves vrhnji del piramide, ki je bil grajen iz belega turskega apnenca, so odstranili in uporabili za razne gradnje v Kairu. Ta podatek nam pove, da piramida sprva ni bila stopničasta, kot jo vidimo danes. Bila je lepo gladko pozidana. Ker so plašč iz belega kamna odstranili, so ostale grobe stopnice, ki so bile prvotno skrite. Prvotno zunanjost piramid je mogoče le rahlo zaslutiti na vrhu srednje, saj je samo zgoraj v konici ostalo še nekaj od prvotnega kamnitega plašča.

p. Branko Petauer

POPOLNA PODARITEV (9) »Živeti v resnici Kristusove posvetitve …«

Janez Pavel II. je na praznik Gospodovega oznanjenja leta 1984 skupaj s škofi vsega katoliškega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Cerkev in vse človeštvo: »svet drugega tisočletja, ki se bliža koncu«. »Mati vseh ljudi in narodov, ti poznaš njihovo trpljenje in njihovo upanje in po materinsko občutiš njihove boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, boje, ki pretresajo sedanji svet … Z ljubeznijo Matere in Božje dekle objemi naš človeški svet, ki ti ga polni skrbi za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov darujemo in posvečamo … Na poseben način tiste ljudi in narode, ki posebno potrebujejo tega darovanja in posvetitve.«

            Papež pravi, da je 25. marec izbral kot dan posvetitve zato, ker nas ta praznik »spominja na začetek odrešenja«. »Ta začetek je povezan z adventom. In vse sedanje leto odrešenja je nekakšen advent, ker se približujemo letu 2000 po Kristusovem rojstvu. To pričakovanje 2. tisočletja krščanske dobe živimo tako, da smo deležni skupaj z drugimi hudih bolečih izkustev narodov in celo vsega človeštva v današnjem svetu. – Iz teh izkustev se poraja posebna potrebnost, tako rekoč notranja zahteva po tem, da se z obnovljeno in vse bolj živo vero opremo na sámo Kristusovo odrešenje, na Kristusovo neizčrpno odrešenjsko moč. Zakaj Bog je tisti, ki 'je v Kristusu svet spravil s seboj … in razglasil med nami besedo sprave' (Kol 5,19). Spričo groženj, ki obtežujejo današnje človeštvo in ki imajo svoje korenine v grehu, je tu še ena pobuda več za še bolj nujen poziv k sklicevanju na moč odrešenja … Rad bi razglasil to neskončno moč odrešenja skupaj z vami in s celotno Cerkvijo. Rad bi jo razglasil po posredovanju brezmadežnega Srca Božje Matere, ki je izkusila to moč odrešenja prav posebno živo in globoko.«

            Kako bi se ob tem ne spomnili na sv. Ludvika Montfortskega, ko pravi: »Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebej častijo veliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je v prav posebni zvezi s popolno podaritvijo samega sebe Mariji in po njej Kristusu«(PO 243)?

            Podobno moremo reči o besedilu papeževe molitve, s katero je skupaj s škofi posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu in v kateri so posebne pozornosti vredne besede:

            »Mati Kristusova, pred teboj, pred tvojim brezmadežnim Srcem, bi se danes z vso Cerkvijo radi pridružili posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu: 'In jaz se posvečujem zanje,' je dajal 'da bodo tudi oni posvečeni v resnici' (Jn 7,19). Pri tej posvetitvi za svet in človeštvo se želimo združiti z našim Odrešenikom, zakaj v njegovem Božjem Srcu dobi ta posvetitev moč odpuščanja in sprave. – Moč te posvetitve traja naprej skozi vse čase, zajema vse ljudi, vsa ljudstva in narode, premaguje sleherno zlo, ki ga je duh teme zmožen vzbuditi v srcu človeka in v njegovi zgodovini ter ga je v resnici vzbudil v našem času. – Kako globoko občutimo, da je posvetitev potrebna za človeštvo in svet, za naš sedanji svet, v zedinjenju s samim Kristusom! Svet mora po posredovanju Cerkve postati deležen Kristusovega odrešenjskega dela.«

            Iz tega vidimo, da ima posvetitev Mariji – in s tem še posebej grignionska »popolna podaritev« (drug izraz za »posvetitev« ali »izročitev«) – svoje trdne temelje v Svetem pismu in celo v najodločilnejšem dogodku celotne odrešenjske zgodovine: v Kristusovi kalvarijski daritvi, dovršeni z vstajenjem.

            Jezus je izrekel besede: »Posvečujem se zanje …« neposredno pred svojim trpljenjem. Pomenijo pa isto kakor: »Darujem se zanje.« Z učlovečenjem je Božji Sin po Mariji stopil na pot daritve za vse ljudi; in ta pot se je dovršila na križu, kjer je v združenju z Marijo, ki je stala pod križem DAROVAL svoje življenje, sam sebe Očetu za odrešenje sveta. V posvečujočo moč te daritve je posameznik pritegnjen s krstom, ki nas tako rekoč potopi v Odrešenikovo smrt in vstajenje.

            Papež Janez Pavel II. je posvetitev vsega sveta Mariji naslonil na Jezusovo posvetitev Očetu. Tudi naša »popolna podaritev« (ali posvetitev, izročitev) Mariji je vsa potopljena v Jezusovo molitev, da bi tako mogla v resnici biti sprejeta od Boga. »Podaritev« pove, da to dejanje napravimo svobodno, neprisiljeno. Bog ima seveda tako in tako pravico do nas. Vendar nam je dal svobodno voljo, da bi z ljubeznijo odgovarjali na njegovo neskončno ljubezen. To »podaritev« je obenem »posvetil«. »Posvečeno« je to, kar pripada Bogu. »Posvetiti se« Bogu pomeni, povezati svojo voljo z Božjo s tem, da pustimo, naj Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja. Brez dvoma smo vsi poklicani, da se izročimo (»podarimo«) Bogu ob tisti uri naše smrti, za katero prosimo Marijo vsak dan svojega življenja. Toda papež s posvetitvijo Mariji obrača našo pozornost na dejstvo, da Bog pričakuje, naj se mu izročimo in vedno znova izročamo že zdaj, ne šele v poslednjem trenutku. V vsakdanjosti naj z Marijino pomočjo »živimo v resnici Kristusove posvetitve«.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (10) Pravila semeniškega življenja v času Strletovega bivanja v semenišču

Med akti apostolske vizitacije ljubljanskega semenišča leta 1936 so tudi pisana pravila semenišča. Obsegajo 12 tipkanih strani in še nekaj več kot eno stran dnevnega reda. Odkrivajo nam, kako je potekalo semeniško življenje. V celoti imajo pravila 91 členov in se končajo z dnevnim redom, ki je bil sledeč: Ob 5.30 je bilo vstajanje, ob 5.50 je sledila jutranja molitev, nato je bilo premišljevanje in maša. Ob 7.20 je bil zajtrk, ob 8.05 odhod na predavanja na teološko fakulteto. Ob 12.07 je bila v semeniški kapeli adoracija in izpraševanje vesti, nato obed in oddih do 14.00. Od 14.00 do 16.00 je bilo na programu učenje oziroma predavanja, od 16.00 do 17.30 obvezen sprehod. Po vrnitvi iz prehoda takoj učenje do 19.30, ko je bila večerja. Ob 20.45 so bila tako imenovana puncta meditationis (točke za premišljevanje) in večerna molitev ter nato počitek.

            Že v prvem členu semeniških pravil je rečeno, da je namen duhovnega semenišča vzgajati dobre duhovnike in goreče dušne pastirje. Zato mora semenišče bodoče duhovnike vzgajati k svetosti in jim dati priliko, da se temeljito izobrazijo. Takoj nato je rečeno: »Ni zadosti, da je duhovnik samo svet in učen, ampak si mora pridobiti v semenišču še raznih spretnosti, ki ga usposabljajo za dobrega duhovnega pastirja.«

            V semeniških pravilih je poudarjeno, da ima svetost prednost pred učenostjo. Vsak dan so bile sledeče skupne pobožnosti: jutranja molitev, polurno premišljevanje, sv. maša, opoldanski obisk sv. Rešnjega telesa, molitve pred jedjo in po jedi, večerna molitev in točke za premišljevanje prihodnjega dne. Ob nedeljah in praznikih je bila za vse bogoslovce obvezna pridiga in slovesna maša v stolnici, popoldne v kapeli litanije in pred litanijami govor, skupna molitev ali kaka druga pobožnost in zvečer sv. rožni venec. Vsak prvi petek v mesecu so bile zvečer litanije Srca Jezusovega, meseca maja vsak dan šmarnice in meseca oktobra vsak dan sv. rožni venec. V začetku šolskega leta je bila enodnevna rekolekcija. Vsak mesec je bila enodnevna mesečna rekolekcija. Enkrat v letu so bile šestdnevne duhovne vaje, ki so bile obenem priprava na subdiakonat. Glede spovedi je v 9. členu pravil rečeno, da naj jo bogoslovci prejmejo vsaj enkrat na teden. Ko je bilo v stolnici celodnevno češčenje, so se ga bogoslovci udeležili po razporedu, ki jim ga je določilo vodstvo. Pod vodstvom spirituala so morali gojenci temeljito preštudirati kako dobro knjigo o krščanski ascetiki in mistiki. Gojencem pravila priporočajo tudi zasebne pobožnosti, posebno vsakdanji rožni venec, obiskovanje sv. Rešnjega telesa in vsakdanje duhovno branje. »Na poti v kapelo, iz kapele v obednico in iz obednice, po večerni molitvi do zjutraj, ko odidejo gojenci k predavanjem, in ves čas študija je zapovedan strogi molk« (čl. 16).

            Sledijo navodila glede študija, kjer je med drugim rečeno: »Vestna dolžnost gojencev je, da se predmetov, ki jih v šoli poslušajo, doma sproti marljivo uče. Zato naj se učne ure porabijo izključno le za študij šolskih predmetov in je vsaka drugačna poraba učnih ur prepovedana (čl. 23). V semenišču se mora vsak bogoslovec naučiti tudi katekizma dobesedno na pamet in pri posebnem izpitu dokazati, da se ga je naučil. V zadnjem letniku se morajo gojenci praktično vaditi v spisovanju matičnih knjig in se naučiti dotičnih predpisov (čl. 24). Pridno naj se gojenci pri svojem študiju poslužujejo hišne knjižnice« (čl. 25).

            V poglavju o obednici je rečeno, da se v obednico molče prihaja in odhaja. Pri zajtrku je bil predviden popoln molk, pri kosilu se je prebral odlomek iz Sv. pisma in nato se je bralo iz knjige, ki jo je določilo vodstvo, nazadnje martirologij naslednjega dne. Nato so bogoslovci lahko govorili. Govorjenje je bilo dovoljeno tudi med večerjo.

            Sledijo navodila glede sob, glede vrta, glede oddihov in sprehodov, glede zdravljenja, izhodov in obiskov, društev in krožkov, glede asistence.

            Razen prezbiterjev je moral imeti vsak gojenec enkrat v šolskem letu v obednici nabožen govor, po katerem je sledil razgovor o vsebini.

            Glede počitnic je rečeno, da so trikrat na leto: božične, velikonočne in ob koncu šolskega leta. »Ob počitnicah naj se vrše vse duhovne vaje, ki so jim v semenišču zapovedane, nosijo naj duhovsko obleko in se ravnajo po Jezusovi zapovedi: 'Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (čl 90).

            Zadnji člen pa govori o odpustu iz semenišča in našteva razloge: »Iz semenišča naj se odslove: nezadovoljni, nepoboljšljivi, uporni in taki, ki se po vedenju in naravi ne zde sposobni za mašniški stan; prav tako oni, ki v učenju tako malo napredujejo, da ni upanja, da si bodo pridobili zadosti znanja; zlasti pa naj se nemudoma odslovijo tisti, ki bi grešili proti nravnosti ali proti veri.«

            Iz dnevnika in iz nekaterih kasnejših pričevanj vidimo, da se je božji služabnik Anton Strle strogo držal teh pravil, še posebno glede tišine, študija in pridne uporabe semeniške knjižnice. Ob priliki je dejal, da je bil zanj najtežje pri celotnem študiju naučiti se ves katekizem na pamet. Naučil se ga je v glavnem med poletnimi počitnicami na poti od doma do župnijske cerkve in nazaj, saj je bilo eno uro hoda v eno smer.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (18,2) Jezusov edinstveni odnos do Očeta

Svetopisemski pisatelji niso prodrli do vseh globin Jezusove molitve, saj večinoma opisujejo le pojave, ki so jih na Jezusu na zunaj opazili: Jezus je rad hodil molit v samoto, večkrat tudi ponoči; njegova molitev je bila kdaj pa kdaj zelo dolga, tudi vso noč; uporabljal je posebne molitvene kretnje in drže od povzdigovanja rok do klečanja in ležanja na obrazu. Evangelisti so nam ohranili tudi nekaj Jezusovih molitvenih obrazcev. Med njimi je najpomembnejši očenaš. Najdaljša ohranjena Jezusova molitev, ki jo je zapisal evangelist Janez, je Jezusova velikoduhovniška molitev. V njej se zelo lepo odraža globina medosebnih vezi med Očetom in Sinom. Jezus prosi za svoje učence, njihove naslednike in zlasti za medsebojno edinost (prim. Jn 17).

            Pri pazljivem branju evangelijev opazimo, da je Jezusov odnos do Očeta nekaj edinstvenega. To se še posebej dobro vidi v Janezovem evangeliju. Takšen odnos zaman iščemo pri katerem koli drugem še tako svetem človeku. Jezus se je neprestano zavedal Očetove navzočnosti in njegove ljubezni ter jo globoko doživljal. Iz tega izkustva izvirajo besede:

            "On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu" (Jn 8,29).

            Jezusova povezanost z Očetom je bila najgloblja in najprisrčnejša pri njegovi molitvi, svoj vrh pa je dosegla v daritvi na križu, ki je bila krona vseh njegovih molitev. V svoji zavesti je Jezus sicer občutil zapuščenost od svojega Očeta, a se mu je kljub temu popolnoma predal, saj je v njegove roke izročil svojo dušo. To je bila najbolj celostna in najpopolnejša zavestna izročitev Kristusa Očetu, izročitev, ki je bila izraz največje pokorščine Očetu, pokorščine iz ljubezni, pokorščine do smrti na križu.

            Kristusovo predanost Očetu bomo nekoliko razumeli, če jo bomo primerjali s predanostjo, ki jo imajo do Boga svetniki. Vendar je med svetniki in Kristusom pomembna razlika. Svetniki večinoma govore o navzočnosti Boga in o združenju z njim, Jezus pa govori o združenju z Očetom. Njegovo izkustvo Boga je bistveno sinovsko, zato drugačno od izkustva svetnikov. On je edinorojeni Očetov Sin, kar je dobilo svoj izraz v vsaki Kristusovi molitvi. Njegova povezanost z Očetom je bistveno tesnejša in globlja, kakor je povezanost z Bogom pri še tako velikih svetnikih.

            V Janezovem evangeliju vidimo, da dela Sin enako kakor Oče. Oče je v Kristusu in Kristus v Očetu. Med Očetom in Sinom vlada prisrčna medsebojna ljubezen in edinost; drug drugega poveličujeta in sta popolnoma eno ter skupno prebivata v pravičnem človeku.

            Kadar Jezus govori o svojem Očetu, nikoli ne pravi "naš Oče", temveč vedno razlikuje med "moj Oče" in "vaš Oče". Jezus s tem pokaže, da je naše Božje otroštvo bistveno drugačno od njegovega Božjega sinovstva, ki je nekaj edinstvenega.

            Kristus govori o svojem Očetu kot o nekom, s katerim je stalno povezan. Šlo je za neprestano molitev, ki je ob časih posebne molitve postala še izrazitejša.

            Kristus se je na poseben način razodel kot Božji Sin, ko je v samoti molil k Očetu. Svojo najglobljo resničnost Sina je izlil v besedo Oče, moj Oče. To je bila zanj najkrajša in hkrati najgloblja molitev, ki je bila tudi popolna daritev, daritev vsega njegovega bitja.

            Kakor je Jezus vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu, tako naj bi delali tudi mi. V hvalnici poveličujemo Boga in njegova čudovita dela za nas ter opevamo njegovo vzvišenost. Najvzvišenejša hvalnica Očetu je Jezus sam, ki je najvišje razodetje Očetove ljubezni in dobrote. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Jezus nam kaže, kakšna naj bo naša neprestana molitev. On je bil vedno povezan z Očetom in je vedno spolnjeval njegovo voljo.

p. Anton