Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Tretji del]

Ob teh drugih duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo, teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo prizadeval.

Na duhovnih vajah je redno napravil konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv. pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!«  Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi, ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še urejenost v delu!«

Kot rečeno, pa so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Drugi del]

Zanimivo je to, da pretežni del dnevnika zavzemajo prav povzetki duhovnih vaj s konkretnimi sklepi ter mesečne duhovne obnove, kjer je te sklepe preverjal. Že prve duhovne vaje so ga temeljito zaznamovale. Spolnjevanje dolžnosti, ki je pot k svetosti ter plodovita vez med znanostjo, teorijo in prakso sta dva glavna poudarka. Še posebno krepko se je Strle boril za uravnovešenost in harmonijo, pri čemer mu je bil velik vzor zlasti sv. Frančišek Saleški, katerega življenjepis je po nasvetu semeniškega duhovnega voditelja Cirila Potočnika prebiral v francoščini. Pred mašniškim posvečenjem je Strle vstopil v tretji red in tedaj si je za svojega zavetnika izbral prav sv. Frančiška Saleškega, ki ga večkrat omenja v svojem dnevniku in je bil gotovo eden od svetnikov, ki je imel nanj velik vpliv.           

Od vseh duhovnih vaj, bile so enkrat na leto, redno januarja, so mu bile najbolj všeč od jezuita p. Rudolfa Pateta. Imel jih je v drugem letniku in ob koncu teh duhovnih vaj je Strle 10. januarja 1938 zapisal: »Danes zjutraj so končane duhovne vaje, ki jih je vodil jezuit p. Patè. Mož je videti zelo učen, mnogo razglablja v čisto filozofskem smislu in izpelje duhovne vaje v logičen sistem, v katerem en govor sledi iz drugega, v katerem je zaslediti simetrijo, a kljub vsemu je vse tako polno življenja. Videti je, da je silno veliko študiral ne samo filozofijo (v Louvainu tako n. pr. eksperimentalno psihologijo) in njene pomožne znanosti, ampak predvsem asketsko literaturo. Naravnost iz rokava ti stresa najlepše stvari, ki jih zasledimo pri raznih svetnikih, seveda največ navaja jezuitske, pri slavnih možeh, pripoveduje iz lastnega izkustva reči, ki prijemljejo. To je mož širokega razgleda in globoke izobrazbe, nad vso to izobrazbo pa tako suveren. Pa ne samo, da je zelo izobražen, ampak je tudi izklesana osebnost. Mislil sem velikokrat na sv. Ignacija, ki ga tako zelo pozna in ceni ter ve o njem najmanjše podrobnosti.«

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Prvi del]

Za sprejem v semenišče in s tem posredno tudi za sprejem na teološko fakulteto je bilo potrebno, da je vsakega kandidata sprejel škof. V ta namen pa je moral vsak, ki je želel postati duhovnik napisati prošnjo, domači župnik pa je napisal še svoje priporočilo. 25. 8. 1936 je prof. Strle napisal prošnjo za sprejem v semenišče. Odposlal jo je 29. 8. 1936 župnik Karel Žužek in pripisal sledečo priporočilo: “Ker je g. prosilec vsestransko fest fant, priden, nadarjen, zglednega obnašanja in globoko pobožen in je upravičeno upanje, da bo postal duhovnik po Srcu Kristusovem, njegovo prošnjo toplo priporočam.” 10. 9. 1936 je bil napisan odlok, da je sprejet. Tako se je jeseni 1936 začelo Strletovo bivanje v semenišču in obiskovanje teološke fakultete. Gre torej za teološko in duhovno oblikovanje. Prvo se je odvijalo predvsem na teološki fakulteti, drugo pa v semenišču. Oboje pa se je medsebojno prepletalo.

Pomemben vir poznanja Strletove priprave na duhovništvo je zlasti njegov dnevnik, ki ga je začel pisati v prvem letu bogoslovja, in sicer so prvi začetki dnevnika povezani s prvimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil salezijanec dr. Franc Volčič. Dan po duhovnih vajah je zapisal: »Izredno sem vesel po teh duhovnih vajah! … Hočem postati izoblikovan značaj, klesati se hočem, da bo polagoma nastal lep kip.« Svojo pripravo na duhovništvo je že od vsega začetka videl v tem, da se izoblikuje v lep kip. In treba je reči, da se je kar krepko klesal.

Različne težave pri molitvi 4.

Navsezadnje je glede tega, ali bo naša molitev dobra, veliko odvisno od sodelovanja z Božjo milostjo, od vztrajanja v molitvi. Tako se povezujeta Božja milost in naše sodelovanje. V knjigi Molitev, naša težava in naš blagoslov, pravi znani teolog jezuit Karl Rahner: »Molitev je milost. Molitev pa je tudi umetnost, ki se ji moremo privaditi. Lahko se naučimo, kako naj se pred molitvijo umirimo in zberemo, kako naj premislimo, kaj nameravamo, kako se z Bogom pogovorimo brez molitvenih obrazcev o svojih težavah, celo o tem, da se le neradi mudimo ob svetih rečeh, kako se z Bogom pogovorimo o njem samem.«

p. Anton

Različne težave pri molitvi 3.

Naj opozorimo še posebno na duševne težave, ki jih označujemo s skupnim imenom otožnost ali depresija ... Če zdaj vprašaš, kaj bi bilo v takšnih obdobjih treba ukreniti, se mora odgovor držati nekake srednje poti. Predvsem ne smeš zlahka popustiti. Pogosto se zdijo težave večje, kakor so v resnici; tedaj zadošča, da napneš vse svoje sile in že so premagane ... Važno je torej, da vztrajaš in nadaljuješ, kakor si navajen.

Prav tako ne smeš podleči sentimentalnosti, kadar doživljaš nravne krize, kadar grešiš in imaš občutek, da v takem stanju ne moreš moliti. Če si pred Bogom mogel storiti kaj slabega, pojdi k njemu tudi obložen s svojo krivdo ...

Večkrat tudi pomaga, če menjaš molitvene obrazce; kar je novo, še neizrabljeno, daje prožnost. Ali pa spremeni obliko molitve. Nadomesti npr. lastno molitev z duhovnim branjem in poskusi priti po tej poti do Boga. Ali se omeji na določene, prav preproste in krepke molitve.

Kadar pa ti sploh vse odpove, tedaj vsaj poklekni ali stopi pred Boga z besedami: 'Vem, da bi moral moliti, a ne morem.'«

Kako se pri molitvi ne smemo zanašati na omahljiva čustva in kako jih moramo prerasti, nas poučuje Hoja za Kristusom:

»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, zakaj čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren, potem nemiren; danes goreč, jutri mlačen; sedaj skrben, drugič len; zdaj resen, a potem zopet lahkomiseln.

A kdor je moder in v duhovnem življenju poučén, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je duh popolnoma obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Različne težave pri molitvi 2.

Neki študent piše: »Znati moliti pomeni biti v harmoniji z Bogom. Vsem nam pa se dogaja, da imamo trenutke teme, ko se zdi, da se je Bog umaknil, ko ga zaman išče naš pogled, ko zaman tipamo po njem v stvareh, ki so nam še včeraj oznanjale Božjo bližino, danes pa so le še strmeče oči okamenelih malikov, katerih sij je že zašel.«

Važno je, da v času preizkušnje ne prenehamo z molitvijo. V pomoč nam bodo kratki molitveni izreki. S pridom bomo vzeli v roke Sveto pismo. Najbrž se bomo morali na začetku k temu prisiliti, a končno nam bo Bog po Svetem pismu spregovoril in nas potolažil.

Znani duhovni pisatelj in vzgojitelj Romano Guardini navaja v knjigi Uvajanje v molitev glede molitve med drugim tele težave in dobre rešitve zanje:

"Lahko pridejo časi, ko nimaš ne moči ne veselja do nje in se zdi, da je notranjost popolnoma umrla. Tedaj ne moreš več razumeti, čemu bi še dalje molil. Stanje te vrste more biti tudi posledica utrujenosti, odvratnega ali enoličnega dela, bolezni in telesne šibkosti. Prav tako lahko učinkujejo tudi trajne skrbi ali nerazrešljive težave ...

Omahovanje v nravnem pogledu in tovrstni porazi prav tako močno vplivajo na molitveno življenje ... Če storiš, kar si dolžan storiti, okrepí to dejanje tudi vse ostalo. Kadar pa odpoveš, jemlješ moč in smisel vsemu življenju, torej tudi molitvi. Ne prija ti več. Zdi se ti nesmiselna. Ali pa se te poloti čustvo, da ne spadaš več v sveto območje, kjer vlada molitev.