Prerezan na dva dela… se je spovedal

V začetku 20. stoletja je v Ashtabuli (Ohio, ZDA) vlak povozil človeka, ko je neprevidno prečkal cesto s tirnicami. Dobesedno prerezan na dva dela, bi v trenutku moral umreti. Toda na presenečenje vseh je ostal živ in je prosil za navzočnost duhovnika. Ta je prišel in poslušal spoved ponesrečenega. Ko je prejel zakrament zakramentalno odvezo in bolniško maziljenje, je, spravljen z Bogom in extremis, umrl v miru. Na njegovih prsih so našli škapulir karmelske Matere Božje. Božja Mati je držala obljubo …

Le scapulaire du Mont-Carmel, marec 1977, p. 37

Šopek Materi Mariji Poškodovan kip Device zaradi žarčenja v Nagasakiju na Japonskem

Ko je ameriška atomska bomba »Fat Boy« pred 70 leti porušila Nagasaki, je bila med podrtimi zgradbami tudi stolnica iz Urakamija, ki je bila med največjimi v Aziji.

Eksplozija, ki je 9. avgusta 1945 opustošila mesto in povzročila smrt 70.000 ljudi, je razbila okna in porušila stene zgradbe, zažgala oltar, zvon pa se je pričel taliti. To, kar so japonski katoličani imenovali čudež, se je tikalo glave lesenega kipa Device Marije, ki je preživela pekel!

Podoba je ohranila brazgotine vojne: ožgane oči s črnima očnicama, desno lice je počrnelo in po dolžini obraza se kot solza vije razpoka. »Ko sem jo prvič videl, sem mislil, da Devica joka,« je rekel Šigemi Fukahori, 79 letni župljan, ki je kip poznal pred eksplozijo. »Bilo je, kot da bi se postavila v bran proti grozotam vojne in pri tem žrtvovala samo sebe,« je dodal.

Poškodovani kip je danes na ogled v novi cerkvi, ki je bila ponovno zgrajena v istem položaju 500 metrov od središča eksplozije atomske bombe.

La Dépêche du Midi, 9. avgust 2010

Posvetitev kot prijateljska zaveza

Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu se zavežemo, da bomo skrbeli za njune zadeve, onadva pa se zavežeta, da bosta skrbela za naše zadeve. Gre torej za nekakšno medsebojno pogodbo, ki ji z lepšim izrazom rečemo prijateljska zaveza.

Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Pri posvetitvi pa se je treba usmeriti od sebe k Jezusu in Mariji. Če to uspemo, se bomo rešili svoje sebičnosti. Onadva se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. Jezus in Marija bosta odslej skrbela za vse to, mi pa se bomo rešili pretirane zaskrbljenosti in bomo svoja vsakdanja opravila delali z večjim mirom in zaupanjem v Jezusovo in Marijino pomoč.

Odslej bomo skrbeli za zadeve, ki so Jezusu in Mariji posebno pri srcu. To je življenje po evangeliju in večno zveličanje ljudi. Za odrešenje in zveličanje ljudi je prišel Jezus na svet, se rodil kot človeški otrok in zanje umrl na križu. Zato je ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha, da bi ljudi vodil k svetosti. Devica Marija je bila Jezusova zvesta sodelavka in družica. Postala je mati ljudi in mati Cerkve ter želi, da bi se vsi ravnali po Božji volji in se zveličali.

Ko se posvetimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postanemo njuni apostoli in pričevalci. Oba računata z nami. Jezus je glava Cerkve, Devica Marija pa je njena Mati. S svojim življenjem in z besedo bomo delali zanju, za rast in duhovno poglabljanje njune Cerkve, ki je tudi naša Cerkev.

Naš apostolat je najprej apostolat molitve in žrtve ter zglednega krščanskega življenja po evangeliju, v izpolnjevanju Božjih in cerkvenih zapovedi. Molili bomo za rast Božjega kraljestva v dušah. V ta namen bomo sprejeli nase tudi kakšno odpoved, žrtev. Predvsem bomo voljno nosili vsak svoj križ in tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (4) Kdaj gre za osebno posvetitev?

Imamo različne oblike posvetitve: osebno posamezno posvetitev, ki jo opravi vsak sam zase; osebno občestveno, ki jo opravi vsak osebno, a skupaj z občestvom, h kateremu pripada (družina, redovne skupnosti, krščanska duhovna gibanja, župnije itd); posvetitev po zastopniku, ki jo opravi cerkveni predstojnik področja (župnija, škofija, narod, vesoljna Cerkev, ves svet). Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu, papež Pij XII. pa leta 1942 prav tako ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Škof lahko tako posveti svojo škofijo, župnik župnijo, družinski oče ali mati svojo družino. Če posameznik kot predstojnik posveti Jezusovemu ali Marijinemu Srcu kako skupnost, župnijo, škofijo, deželo, narod ali vso Cerkev in ves svet, je to predvsem intenzivna prosilna molitev za tisto skupino ljudi. Tudi takšna posvetitev ima velik pomen, saj jo posameznik izvrši kot zastopnik skupnosti. Vendar pri tej posvetitvi manjka volja vsakega posameznika, njegova osebna odločitev in izročitev. Danes, ko pogosto niso vsi člani družine verni, lahko oče ali mati na ta način posvetita svojo družino in jo izročita Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Popolnejša pa je posvetitev, pri kateri sodelujejo vsi člani družine.

Predvsem si prizadevajmo za osebno posamezno in osebno občestveno posvetitev. Osebno posamezno posvetitev ali osebno občestveno posvetitev opravimo po skrbni pripravi na svojem domu ali v cerkvi, če jo bo organiziral župnik ali voditelj občestva. Po osebni občestveni posvetitvi je občestvo še bolj povezano med seboj. Tako se posveti družina, če so vsi člani verni in se za to odločijo. Lahko se tako posveti le del družine, ki se za to odloči. Osebno občestveno posvetitev morejo opraviti različna občestva, npr. redovne skupnosti, krščanska duhovna gibanja, veroučne in druge podobne skupine, župnije. Povsod je potrebno, da se za to prostovoljno odloči vsak posameznik, opravi potrebno pripravo, se osebno posveti in zavestno sprejme nase obveznosti, ki so povezane s posvetitvijo. Da bo posvetitev res osebna in prostovoljna, je bolje, da se ne opravi med redno nedeljsko mašo, kajti tisti, ki hodi k nedeljski maši, s tem še ni pripravljen na posvetitev. Kdor posvetitev vzame zares, bo pripravljen prav zato posebej priti v cerkev. Posvetitve ni brez žrtve.

Misli sv. Bernarda (15)

Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Zato je nadvse potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino.

Boga ni mogoče prav spoznati, če ga ne ljubimo. Sveti Duh prinaša oba darova: luč spoznanja in gorečo pobožnost. Resnico je treba razumeti in jo ljubiti. Potrebno je pripraviti pamet za razumevanje in voljo za spoznanje.

Sveti Duh ne vnema radovednosti, ampak podžiga ljubezen. Znanje je treba sprejeti z ljubeznijo. Spoznanje, ki napihuje, je brez ljubezni.

Spominjam se, da mi mnogi od vas v zasebnih izpovedih tožijo, koliko trpijo zaradi duhovne suhote, naveličanosti in otopelosti, ko ne morejo prodreti v Božje skrivnosti in da malo ali nič ne čutijo sladkosti duhovnega življenja. Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se napne in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti.

Jezus se je pridružil učencema, ki sta se na poti v Emavs pogovarjala ter jima je postal prijeten in zgovoren sobesednik. Evangelij nam to tudi obljublja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).