LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo

Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.

"Kdo je to?" je vprašal.

"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."

Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?

Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

Marija Romarica obiskuje kontemplativne skupnosti na Portugalskem

Letošnjega meseca maja je kip Marije romarice slovesno vstopil v Karmel sv. Jožefa v Fatimi. Od takrat do danes je Romarica obiskala nad dvanajst kontemplativnih skupnosti in se v vsaki od njih zadržala po teden dni. Na ta način se je začela uresničevati pobuda, ki je zelo pri srcu fatimskemu svetišču, da kip Device Marije romarice iz Fatime obišče vse kontemplativne skupnosti na Portugalskem.

»Kipi Device Marije romarice« potujejo po vsem svetu na prošnjo častilcev fatimske Gospe. Kip št. 1 je najstarejši in najdragocenejši. Od leta 1940 dalje je večkrat obšel svet, potem pa ni več zapuščal svetišča in je bil ustoličen v baziliki Kraljice rožnega venca. Vendar je pomembnost te pobude opravičila izjemo, da je bil izbran prav ta najdragocenejši kip za romanje po kontemplativnih skupnostih na Portugalskem.

S to pobudo želimo neposredno vključiti kontemplativne skupnosti na Portugalskem v pripravo na obhajanje stoletnice fatimskih prikazovanj, da s svojo molitvijo podprejo naše pobude in dejavnosti, ker se zavedamo, da njihova molitvena podpora ni nekaj obrobnega ali odvečnega, ampak je temeljnega pomena.

Kontemplativne skupnosti na Portugalskem so to pobudo sprejele z velikim veseljem in navdušenjem. Način, kako člani in članice kontemplativnih ustanov sodelujejo, je izziv za vsakega izmed nas, saj nam razodeva temeljni pomen molitve v življenju Cerkve. In ravno molitev je najbolj vztrajna Marijina prošnja v Fatimi.

p. Carlos Cabecinhas, rektor svetišča

Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.

Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'

Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.

V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.

Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.

princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129-130.

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.

Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Šopek Materi Mariji V vsaki nevarnosti smo lahko deležni Marijine pomoči

Bog podeli vsakemu človeku milost skladno z nalogo, za katero ga je izbral. Ker je bil Kristus kot človek vnaprej določen in izvoljen, da postane »Božji Sin«, je bil njegov osebni privilegij tako obilna polnost milosti, da jo je razlival na vse, kajti »iz njegove polnosti smo vsi prejeli«. Marija pa je to polnost milosti prejela, ker je bila tako zelo blizu začetniku milosti, ker je sprejela vase tistega, ki je bil poln vseh milosti. In ko ga je rodila, je morala na neki način dati to milost vsem. V Devici Mariji je bila tako rekoč trojna popolnost milosti. Naprej popolnost pripravljenosti, ki jo je naredila primerno, da je postala Kristusova Mati, in je bila sad njenega svetega življenja. Druga popolnost milosti je izhajala iz prisotnosti Božjega Sina v njej, ko se je učlovečil v njenem telesu. Tretja popolnost pa je tista dokončna, ki jo uživa v nebeški slavi.

sv. Tomaž Akvinski