ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (9) Moje odrešenjsko delo postaja navzoče

Jezus govori: Predragi prijatelj, kar sem izvršil pri zadnji večerji in naslednji dan na krvavi način na križu, obnavljam pri sveti maši na zakramentalni način. Tako ti vedno znova izkazujem ljubezen do konca. Vsaka mašna daritev vedno znova oznanja, da nate in na nobenega človeka nisem pozabil. Pri sveti maši postane navzoča in se udejanja ista moja ljubezen, ki sem jo vse svoje zemeljsko življenje razdajal ljudem in jo imam še danes do vsakega človeka. Predvsem se obhaja spomin tiste izredne ljubezni, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju.

Če te moja ljubezen ne more prepričati, potem te nič ne bo prepričalo. Če moja ljubezen ne more prebuditi tvoje ljubezni, potem ti nihče ne more pomagati. Potem si v svoji sebičnosti popolnoma otopel. Kogar ljubiš, se ga rad spominjaš. Z ljubeznijo misliš na vse tisto, kar je povezano z njim in z njegovo dejavnostjo. To velja tudi za tvoj odnos do mene.

Mašna daritev je spominska slovesnost. Pri njej se Cerkev spominja vsega mojega zemeljskega življenja, posebej mojega trpljenja, smrti in vstajenja. Komur ljubezen do mene ni prazna beseda, se bo z velikim veseljem dejavno udeleževal daritve v moj spomin.

Cerkev obhaja spomin na tisto izredno ljubezen, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju in v daritvi na Kalvariji. Isti Jezus, ki sem nekoč visel na križu in mi je vojak s sulico prebodel Srce, se zdaj darujem na oltarju. Darujem se na zakrit, a zato nič manj resničen način. Darujem se zate. Moja kri se na zakramentalni način preliva v odpuščanje tvojih grehov in grehov vsega sveta. Po mašni daritvi pritekajo sadovi moje daritve s Kalvarije do tebe.

Učenec odgovarja: Usmiljeni Jezus, odpusti mi vse moje pomanjkljivosti in površnosti pri mašni daritvi. Premalo sem mislil nate, na tvoje zemeljsko življenje in trpljenje, ki si ga vzel nase iz ljubezni do mene in do vsakega človeka. Ker si imel v mojem življenju premalo prostora, se tudi v tvojo daritev nisem veliko poglabljal. Pomagaj mi, da bom odslej rasel v veri, upanju in ljubezni do tebe. Če se te bom z vero, upanjem in ljubeznijo vedno bolj trdno oklepal, mi bo sveto tudi tvoje naročilo: To delajte v moj spomin! To je tvoja oporoka, tvoja poslednja volja, zato jo hočem z vso zavzetostjo izpolnjevati. Mašna daritev s svetim obhajilom mora postati moja največja vrednota, saj gre pri njej za najtesnejše združenje s teboj.

Hočeš postati član Bernardove družine?

Si bil že doslej povezan z našim samostanom in njenimi člani?

Hočeš to zvezo še poglobiti in samostanu pripadati kot zunanji član?

Si želiš, da bi v samostanu več molili zate in darovali svete maše?

Če je tako, postani član Bernardove družine.

Člani za samostansko skupnost, njihovo dejavnost in njihove duhovne poklice vsak dan zmolijo eno desetko rožnega venca, sami pa so deležni mašnih daritev, molitev in žrtev cistercijanov.

Nadaljnja pojasnila dobiš pri voditelju Bernardove družine: p. Anton Nadrah, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica, tel. 01/78 77 100: E-pošta: anton.nadrah@rkc.si

Misli sv. Bernarda (9)

Jezus je odprl svoja telesna usta in na gori učil svoje učence, medtem ko v tišini uči angele v raju. Ob dotiku njegove telesne roke je ozdravel gobavec, spregledal slepi, spregovoril nemi in bil rešen potapljajoči se učenec.

Na čist način ljubi tista duša, ki si želi le ljubljeno osebo, ne pa karkoli njenega. Ljubi na sveti način, ker je pri tem ne vodi poželenje mesa, ampak čistost duha.

Varujte se, da ne boste predrzno sodili ali preveč radovedno preiskovali ravnanja drugih. Celo, če zavračate kakšno dejanje svojega bližnjega, ga ne obsojajte, ampak rajši opravičite. Opravičite njegov namen, če ne morete opravičiti dejanja; misli si, da je storil v nevednosti, nepremišljeno ali po nesrečnem naključju. Celo, če je stvar postala javna in je ni mogoče zakriti, premislite sami pri sebi in si recite: skušnjava je bila prehuda in kaj bi storila z menoj, če bi tako zavladala nad menoj?

Življenje in pomen sv. Bernarda (1)

Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.

Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna vzgojiteljica, a mu je umrla, ko  mu je bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.

Ob smrti matere je začel razmišljati o minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško življenje 1135.

Novi samostan, tako so mu na začetku rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.

Bernard je s svojimi tridesetimi tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«

Bernard je že leta 1115, ko je bil star petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.

Bernard je veliko bral Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu, kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Življenje v Svetli dolini za časa sv. Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega kraja.«

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Leta 1985 smo obhajali jubilej 850-letnice začetka meniškega cistercijanskega življenja v stiškem samostanu. Med drugimi nagibi je tudi ta vplival na začetek Bernardove družine. To so tisti, ki so z nami po molitvi in prizadevanju za vse dobro bolj tesno povezani. Mi molimo zanje, oni pa za nas, zlasti za naše duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Molitev je velesila, ki posega v kolesa zgodovine, zato tudi v življenje in delovanje našega samostana ter v njegovo prihodnost.

V nedeljo, 6. oktobra 1985, smo se člani Bernardove družine prvič zbrali v Opatovi kapeli. Bilo nas je 24. Od teh je, če prav vem, poleg mene živ le še eden. Sredi decembra je bilo že preko 80 članov. Od teh jih je še kar nekaj živih, dva celo iz Nemčije. Glasilo "V Materini šoli", na skromnem lističu, je prvič izšlo v novembru leta 1985. Veliko zaslug za nastanek in razvoj Bernardove družine, zlasti pa za pridobivanje njenih članov, ima profesorica Marta Silvester, ki je med člani Bernardove družine vpisana na prvem mestu. Brez njene izdatne pomoči ne bi bilo knjig patra Simona Ašiča. Umrla je 23. maja 2002.

Stiški srednjeveški rokopisi spet doma

Stiški srednjeveški rokopisi spet doma

Maja 2013 je Muzej krščanstva na Slovenskem vstopil v mednarodni evropski projekt imenovan RISECI (Religion in the Shaping of European Cultural Identity). Poleg stiškega muzeja v projektu sodelujejo še Blanquerna Observatory iz Barcelone, Edinburgh University iz Škotske ter Sigtuna Fundation iz Švedske. Dvoletni projekt se sicer uradno zaključi maja leta 2015, vendar lahko že sedaj z veseljem ugotavljamo, da je bila odločitev o vstopu vanj pravilna. Zaposlenim v muzeju je bila dana enkratna priložnost, da na mednarodnih simpozijih širimo obzorja in sklepamo nova poznanstva. Direktorica mag. Nataša Polajnar Frelih in kustos Tadej Trnovšek sta tako obiskala kolege v Španijji in na Švedskem ter se udeležila simpozija na Škotskem.  Seveda pa je projekt muzeju  prinesel precej obveznosti. 3. oktobra letos smo med drugim gostili četrti redni sestanek evropskih partnerjev in predstavili novo pridobitev - interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih.  Še precej večji zalogaj pa bo organizacija mednarodnega simpozija na temo samostani in umetnost, ki bo v Stični predvidoma aprila 2015.

Največja pridobitev sodelovanja v projektu pa je gotovo nova interaktivna aplikacija, ki je bila delno financirana s strani Evropske unije. Aplikacija je umeščena v stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi in sicer v prostor, kjer predstavljamo znamenite stiške romanske rokopise. Obiskovalec lahko tako prvič na enem mestu dobi celosten vpogled v srednjeveško pisarsko dogajanje v Stični. Širokozaslonski dotični ekran je umeščen v rekonstrukcijo srednjeveške pisarske mize. S tem smo želeli povezati več kot 800 let evolucije širjenja znanja pri nas. Od poklicnih pisarjev, ki so z gosjimi peresi pisali na pergament, do modernih brezžičnih naprav, ki nam v vsakem trenutku omogočajo kakršnokoli informacijo. K rekonstrukciji pisarske mize smo dodali štiri preproste stole, ki obiskovalcem omogočajo, da se ob aplikaciji zadržijo dlje časa. Obiskovalec se usede za pisarsko mizo in se lahko vsaj za nekaj minut preizkusi v vlogi srednjeveškega pisarja.

Namen aplikacije je obiskovalca poučiti, da je nekje med letoma 1175 in 1181 v samostanu Stična deloval eden od najpomembnejših pisarskih centrov tedanje Evrope. Stiški srednjeveški skriptorij lahko postavimo ob bok največjim dvornim in cerkvenim pisarskim delavnicam tistega časa. V njem je sodelovalo vsaj enajst poklicnih pisarjev in devet knjižnih slikarjev, ki so v Stično prišli iz pomembnih evropskih pisarskih centrov. Njihova zapuščina je impresivna in bistvenega pomena za slovensko srednjeveško zgodovino. Strokovnjaki domnevajo, da so v samostanu v tem kratkem obdobju ustvarili okrog 60 do 70 rokopisov, od katerih je danes ohranjeno kar 36 enot. Več kot dovolj, da lahko potrdimo, da gre resnično za izredno pomembno zapuščino, na katero bi morali biti Slovenci posebno ponosni. In vse to se je dogajalo v majhni vasici na Dolenjskem.

Osrednja pozornost je namenjena stiškim romanskim rokopisom iz konca 12. stoletja. Imena pisarjev, ki so na Dolenjsko prišli iz belgijskih, nemških, francoskih in avstrijskih krajev, ostajajo večinoma neznana. Izjema so le Bernard, Engilbert in Willerm. Bernard, ki je prvi poimensko znan pisarski mojster na Slovenskem, je bil osrednja figura stiškega skriptorija in ga lahko imamo celo za vodjo delavnice. Njegov prispevek je viden v številnih stiških rokopisih, poleg tega pa je bil odličen knjižni slikar. Njegove iniciale so prefinjeno dovršene in domiselne. Engilbert, ki ga po slogu pisave lahko uvrstimo v kölnsko pisarsko šolo, je v enem od rokopisov tudi upodobljen. Nasploh so stiški romanski rokopisi polni različnih portretov, ki do danes večinoma ostajajo anonimni. Gre za upodobitve cerkvenih dostojanstvenikov, menihov, pisarskih pomočnikov ter pisarjev samih. Cela paleta ljudi, ki so bili takrat povezani s samostanom in z nastajanjem rokopisov.

Obiskovalec spozna tudi vsebino najpomembnejših rokopisov. Zlasti zanimivi pa so številni pripisi, ki razkrivajo vsakdanje skrbi takratnega človeka. Eden takih zapisov se v latinščini glasi: "O dragi sin, ne skušaj leteti previsoko, če boš letel visoko, si boš peruti ožgal." Poleg pripisov, ki so značilni za tisti čas in jih najdemo tudi v drugih sočasnih evropskih rokopisih, pa je nekaj povsem avtentičnih in unikatnih. Tak je na primer latinski slovarček oglašanja ptic in zveri. Avtor, ki se je več kot očitno zanimal za živali, je popisal oglašanje štiriindvajsetih ptic in štirinajst zveri, med katerimi so tudi levi, tigri, leopardi, panterji, sloni, risi idr. Posebej zgovorni so pripisi o turških vpadih, ki so Dolenjsko s Stično prizadeli zlasti v 15. in 16. stoletju. Zapisi vaj iz hebrejskega in arabskega jezika dokazujejo, da so bili menihi v poznem srednjem veku zelo razgledani in eni redkih izobražencev tedanjega časa.  

Posebej zanimiva je galerija nekaterih romanskih inicial, po katerih so stiški rokopisi znani tudi izven meja Slovenije. Uporabniku aplikacije odkrivajo drugačen - srednjeveški  - svet, poln mističnih živali in zveri.  Svet takrat je bil namreč po prepričanju tedanjih prebivalcev poln nadnaravnih bitij in nerazjasnjenih pojavov. Z pomočjo povečave, lahko razkrijemo vsako potezo knjižnega slikarja, ki je delček tega sveta ujel v slikovito inicialo. 

Predstavljen je tudi znameniti stiški rokopis Ms 141, v katerem je tretji najstarejši zapis v slovenskem jeziku.  Gre torej za enega najpomembnejših pisnih spomenikov v slovenski zgodovini. Kodeks, ki je nastal med leti 1428 in 1440, je pisalo več pisarjev. Zadnjih nekaj strani, kjer se nahaja slovensko besedilo, pa sta pisala zgolj dva: neznani češki menih in domnevno njegov "kranjski" učenec. Vsebina slovenskega dela je predstavljena  v posebni flash tehniki, ki bralcu omogoča, da lista po besedilu in ga spoznava tudi slušno. Zasluga za to izkušnjo gre rokopisnemu oddelku NUK-a, ki je uporabo modula odstopil našemu muzeju. Sodelovanje z Arhivom Republike Slovenije omogoča obiskovalcem muzeja, da si na aplikaciji lahko ogledajo krajši 14 minutni film o nastajanju srednjeveških kodeksov.

Aplikacija je izredno pomembna dopolnitev h klasičnemu ogledu in k številnim pedagoškim delavnicam, ki jih, tudi na temo kaligrafije in knjižnega slikarstva, ponuja naš muzej. Za vse domačine pa je pomembno dodati, da so stiški rokopisi končno spet doma - v Stični, pa čeprav le v digitalni obliki.

Tadej Trnovšek, kustos Muzeja krščanstva na Slovenskem

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 5

»Med različnimi vidiki pohvale vrednih podrobnosti letošnje Stične (ki jih resnično ni malo) izrekam svoje veselje, da nas je prišel pozdravit predsednik republike. Resnično je bilo tako: prišel je, prijazno pozdravil, malo zapel in odšel. Doživel sem, da smo končno dosegli normalno stanje in da so bile stvari postavljene tako, kot takšnemu dogodku pritiče: toliko mladih državljanov na kupu naš predsednik pač ne doživi ravno pogosto. In to veselih, treznih in pripravljenih zagristi v prihodnost. Še več, pravzaprav je to največji verski dogodek v državi; ne po imenitnosti, pač pa po številu in pomembnosti. Pozdrav predsednika republike na takšni stvari doživljam kot normalnost, ki nam zagotovo dobro dene. Organizatorjem čestitke za to potezo, gospodu predsedniku pa hvala, ker je bil med nami normalen, vesel in poln spodbude; ne zbadljivo omenjajoč te ali one možne zagate, niti ne okorno beroč z nekih listkov ali hecno stoječ kot nevednež« (Janez).