Nauk Cerkve o odpustkih

Kaj so odpustki?

V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

Običajno pa za velike in male grehe, čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.

Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov

1)Biti moramo v Božji milosti;

2) treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);

3) izpolniti moramo predpisano delo, in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele, je treba poleg splošnih pogojev zmoliti očenaš in vero.

Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan, delnega pa tudi večkrat. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji.

Pogoji za prejem popolnega odpustka

Poleg zgoraj navedenih treh pogojev so še štirje:

1) Nenavezanost na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne);

2) prejem zakramenta pokore; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak mesec prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;

3) vreden prejem svetega obhajila;

4) molitev po namenu svetega očeta; zadostujeta očenaš in zdravamarija (lahko tudi kakšna druga molitev);

Sv. obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.

Nekatera predpisana dela za prejem popolnega odpustka

(Izpolniti moramo prej omenjene splošne pogoje!)

a) Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;

b) križev pot pri pravilno postavljenih postajah, s 14 križi (podobe niso nujne, a koristne); vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje; pobožna pridružitev papežu po radiu ali televiziji pri molitvi križevega pota na veliki četrtek;

c) spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;

č) molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov; tudi sodelovanje pri molitvi po radiu in televiziji, če rožni venec moli papež; ob drugih priložnostih je odpustek le delen;

d) pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;

e) udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;

f) vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«

g) ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Ta odpustek bolnik prejme, čeprav je tisti dan že prejel popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;

h) vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;

i) pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;

j) sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;

k) ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici krsta;

l) poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;

m) ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;

n) v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta; enkrat na leto po lastni izbiri);

o) v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

p) v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

r) pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta).

Popolni odpustek samo za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;

b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); ob drugih časih dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.

Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:

a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;

b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;

c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;

č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;

d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.

e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;

f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);

g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;

h) za krščansko meditacijo;

i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;

j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;

k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa. 

zbral p. Anton

Iz samostanske kronike

V času nastajanja nove številke nas je prijetno presenetila novica o imenovanju frančiškanskega provinciala p. Staneta Zoreta za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita. Lansko leto je vodil ljudski misijon v Stični in že takrat smo ugotavljali ob njegovih dobrih nagovorih, da bi bil prav primeren za ljubljanskega nadškofa. Očitno se je zdel primeren tudi papežu Frančišku, ki ga je prav na god svetega Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2014, imenoval za nadškofa. Iskreno mu čestitamo in mu želimo na priprošnjo Božje Matere in svetega Frančiška obilen Božji blagoslov. Spremljajmo ga z molitvijo!

Najpomembnejši dogodek v Stični za slovensko mladino, že triintrideseti po vrsti, je bil festival »Stična mladih« na tretjo soboto v mesecu, to je 20. septembra 2014. Starodavno Stično je napolnilo blizu sedem tisoč mladih iz vse Slovenije. Med mnogovrstnimi dejavnostmi, ki so omogočile mladim, da so se po svojih interesih odločali zanje, je bil višek pri mašni daritvi, ki so se je poleg mladih in številnih duhovnikov udeležili apostolski nuncij v Sloveniji dr Juliusz Janusz, koprski škof dr. Jurij Bizjak, celjski škof dr. Stanislav Lipovšek in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Mlade je zelo pritegnil škof Jurij s svojo zanimivo pridigo. Geslo srečanja je bil Jezusov blagor: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Po mašni daritvi je mlade kratko nagovoril predsednik Borut Pahor, kar je bila prijetna novost in presenečenje. Med delavnicami je izstopala predvsem Chiara Amirante, ustanoviteljica skupnosti Nova obzorja, s svojim zanimivim pričevanjem o delu med zablodelimi mladimi na ulici.

V petek, 3. septembra, smo si nekateri samostanski in nekaj gostov iz tujine ogledali nov zanimiv in zelo nazoren prikaz stiških rokopisov, starih latinskih in poznejših slovenskih, ki bo odslej na voljo tudi za obiskovalce muzeja. Kdor se bo hotel bolj temeljito seznaniti s temi rokopisi, si bo moral vzeti več časa in bo lahko prišel v naš muzej samo zaradi njih. Temeljit in zelo poučen sestavek o njih si lahko prebere na naslednjih straneh.

Poglejmo nazaj. V nedeljo, 6. oktobra 1985, je bilo prvo, ustanovno srečanje Bernardove družine in bomo drugo leto obhajali že 30. obletnico. Zato v sedanji 11. številki začenjamo z novim naslovom: »Trideset let Bernardove družine«. Tu bomo pisali med drugim o sv. Bernardu, ki je poleg Marije Vnebovzete naš glavni zavetnik in priprošnjik ter še danes v vesoljni Cerkvi zelo upoštevan cerkveni učitelj.

Dne 21. januarja 1915 je bil v kraju Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico, rojen naš svetniški kandidat prof. dr. Anton Strle. Celo leto bo o njem in iz njegovih del pisal sestavke njegov postulator p. dr. Andrej Pirš.

Ker se bliža mesec november, objavljamo nekaj več o odpustkih, saj z njimi lahko našim pokojnim izdatno pomagamo.

kronist in urednik

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.

Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:

a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;

b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;

c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;

č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;

d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.

e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;

f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);

g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;

h) za krščansko meditacijo;

i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;

j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;

k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa.

zbral p. Anton

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga

Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:

"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.

A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.

Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.

Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"

           

Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:

"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.

An

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

Sirski narod posvečen Mariji

Prvega decembra 2013 je sirski maronitski nadškof iz Damaska msgr. Samir Nassar v Irijski globeli posvetil sirski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetilno molitev je zmolil na kolenih pred Marijinim kipom po skupni molitvi rožnega venca v kapelici prikazovanj. Msgr. Samir je dejal: »Prišel sem, da bi Fatimski Mariji posvetil sirski narod in da bi spodbudil k molitvi za mir, za mir v Siriji in po vsem svetu«. Že med molitvijo rožnega venca, msgr. Samir je molil zadnjo desetko, je povedal, da je prišel posvetiti Sirijo Fatimski Mariji, ki je »sopotnica na križevem potu« preganjanega sirskega ljudstva. Dejal je: »Na tej zemlji smo romarji proti nebeškemu kraljestvu, tega ne smemo nikoli pozabiti, vztrajno vas prosim molite za mir v Siriji«. Nato je nadškof daroval sveto mašo v cerkvi Svete Trojice. Na začetku je rektor svetišča p. Carlos Cabecinhas prosil navzoče, naj molijo »za mir v svetu in na poseben način za mir v Siriji, za Cerkev v Siriji in za narod, ki je izmučen od dolgotrajne civilne vojne.« 

Upoštevanje fatimskih sporočil nas vodi k večni sreči v nebesih

1.Že angelovo razodetje leta 1916 je tesno povezano s končnim ciljem človeka ter z njegovo večno srečo v nebesih. Pri prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena: Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo. Tu angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Brez Božjega odpuščanja namreč ne morejo priti v nebesa.

2.Številne molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost. Ko bomo po smrti prišli k Bogu, bomo spoznali, koliko ljudi so s svojimi molitvami in žrtvami ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca prav fatimski pastirčki rešili za nebesa.

Pastirčke je a)angel takoj od začetka napotil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

b)Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Za Frančiška je dodala, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. To naročilo velja za vsakega izmed nas. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Marija nas hoče opomniti na 1)nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja. Z molitvijo učinkovito pomagamo tudi tistim, ki so na Boga pozabili, da se spreobrnejo in pridejo v nebesa.

Posebno zveličavna je 2)molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla (13. julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 sv. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.

V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Marija je vidce večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so njene besede 19. avgusta 1917: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

3. Ljudi ne rešujemo za nebesa le z molitvijo in žrtvijo, ampak tudi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca. Nebeška Mati je 13. julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se vsi ljudje zavzeli za to, da bi po smrti prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Že pri drugem prikazanju je Marija obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Celótno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo, se glasi: »Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je torej zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju spada a)posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je najodličnejša oblika Marijinega češčenja, če je uresničena v pristnem krščanskem življenju. To je življenje iz vere, upanja in ljubezni. Na naših srečanjih v Stični na zadnji petek v mesecu in na fatimskih dnevih trinajstega v mesecu, od maja do oktobra, vedno obnovimo to posvetitev skupaj s posvetitvijo presvetemu Jezusovemu Srcu.

K češčenju Marijinega brezmadežnega Srca spada tudi b)zadostilna pobožnost petih prvih sobot. Dne 10. decembra 1925 se je Marija prikazala Luciji s srcem, obdanim s trni, ki pomenijo naše grehe. Obljubila je, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje tistim, ki bodo opravili pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. K temu načinu spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in četrturno premišljevanje ene ali več skrivnosti rožnega venca; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako naj živimo, da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za zveličanje.

Marsikje prvosobotna pobožnost ni organizirana na župniji. Vendar jo lahko vsak sam opravi in z njo začne katero koli prvo soboto v mesecu ter vztraja pet zaporednih prvih sobot. Pri premišljevanju posameznih skrivnosti nam pomagajo knjižice, v katerih so posamezne skrivnosti razložene. Počasi s premislekom beremo njihovo vsebino. Čeprav je najboljše, da vse to izvršimo v cerkvi, vendar lahko prvosobotno pobožnost opravimo tudi doma, zlasti bolniki in ostareli.

Naj nas junaški zgled fatimskih vidcev glede molitve, žrtve in češčenja Marijinega brezmadežnega Srca spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca reševali ljudi za nebesa. S tem bomo največ prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton