Ukradene hostije

Mati Yuonne - Aimee je velika francoska mistikinja, ki je umrla leta 1951, stara 49 let. Imela je veliko darov. Med drugim se ji je včasih dogajalo, da jo je Kristus opozoril, če so bile hostije oskrunjene. Danes nekateri trdijo, da ni prave Jezusove navzočnosti izven slavljenja svete maše. To je velika zmota. Poglejmo pismo, ki ga je Yuonne - Aimee napisala očetu Creteu 31. marca 1923 v Parizu.

»Dragi oče, pišem vam, ko v sebi ohranjam Jezusa. Prejšnjo noč  mi je moj Ljubljeni dejal, naj ga poiščem v hiši osebe, ki je od sobote hranila hostijo, a jo je nevredno prejela pri angelski mizi. Čim se je ta nesrečna duša vrnila na svoje mesto, jo je vzela iz ust in dala v robček, da jo ponese domov in jo oskruni. Zaprosila sem Jezusa, da mi izroči to osebo in o vsem tem sem pripovedovala svojim prijateljem v ulici Monsieur (v Parizu), da bi tudi oni molili za to ubogo izgubljeno dušo.

To noč sem se ravnala po napotku najljubeznivejšega Gospoda Jezusa, odšla v hišo te zelo imenitne osebe, ki mi je sama prišla odpret vrata. Prebledela je, nakar mi je rekla, naj ji sledim. Odvedla me je v svojo dnevno sobo in odprla škatlico na mizi. Notri je bila hostija!

Vzela sem jo, nato pa sem se ravnala po Gospodovem navdihu in se pogovorila s to nesrečno žensko, ki je prelivala solze iskrenega kesanja.

S svojim dragocenim zakladom na srcu sem se vrnila na svoj dom. Pol dveh zjutraj je bilo. Moj Ljubljeni me je med potjo nagovarjal: 'Varuj me', mi je dejal: 'dokler ti ne rečem, da ukrepaš, ko ti razkrijem svojo voljo.'« (Yuonnin duhovni voditelj ji je rekel, naj hostijo, ki jo je nosila s seboj, zaužije in v podobnem primeru vedno stori enako!).

Yuonne nadaljuje svoje pismo: »Istega večera mi je Jezus naročil, da sem ga še isto noč ponovno vzela iz drugega doma, kjer je tudi bil oskrunjen. O, ubogi Jezus, moj Ljubljeni, kako te nekateri ne ljubijo!«

V svojih poznejših prizadevanjih se je Yuonne včasih vračala poškodovana, a s hostijo, ki jo je otela bogokletnikom in so jo ti bili. Zelo kruto je trpela zaradi oseb, ki so oskrunile hostije in za katere je Gospoda prosila spreobrnjenja. Pogosto jo je Jezus v nočeh po najdbi hostij združeval s svojim trpljenjem, da je zadoščevala za bogoskrunstva. Ko se je to dogajalo, Yuonne - Aimee še ni bila redovnica. Stara je bila komaj dvajset let. Pozneje je vstopila v samostan avguštink v Malestroitu v Franciji. 

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (5) Evharistija je dar mojega prebodenega Srca

Predragi moj učenec, moja ljubezen do tebe je dosegla vrhunec v daritvi na križu. Takrat mi je vojak s sulico prebodel Srce. Iz njega sta pritekli kri in voda.

V mojem prebodenem Srcu je vse osredotočeno na ljubezen: kri, ki pomeni, da sem ti s svojo smrtjo na križu izkazal ljubezen do konca; voda, ki pomeni Svetega Duha, ki je Ljubezen. Oboje se združuje v sveti Evharistiji. Potrebno je, da se temu evharističnemu Srcu približaš z ljubeznijo, kajti bogato je za vse, ki ga kličejo. On daje živo vodo, ki teče v večno življenje. Povezanost z Evharistijo je povezanost z mojim Srcem in s Svetim Duhom. V Evharistiji se ti najbolj približam. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz mojega Srca, se more in mora prenoviti. Sveta Evharistija je najodličnejši dar mojega prebodenega Srca.

V mašni daritvi, v svetem obhajilu in v navzočnosti pod podobo kruha ti podarjam notranje bogastvo svojega Srca, svojo neizmerno ljubezen. Moje prebodeno Srce je zate, iz ljubezni do tebe, popolnoma izkrvavelo. Tako je simbol največje ljubezni do tebe in vsega človeštva. V Evharistiji se najbolj nazorno in konkretno razodeva, kar je zapisal apostol Janez, da je Bog ljubezen.

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, usmili se me! Kako malo sem ti bil doslej hvaležen! Kako poredko sem ti vračal tvojo neizmerno ljubezen! Kako površno in mlačno sem doslej sodeloval pri mašni daritvi in te prejemal v svetem obhajilu. Daj mi milost, da bom vsaj nekoliko občutil in uresničil tisto, kar izraža molitev sv. Janeza Vianneya:

Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost, da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu. 

+ Marjetki Smrekar namesto cvetja na grob

V 69. letu romanja v obljubljeno deželo nebes se je v velikonočni osmini, 24. aprila 2014, končalo zemeljsko življenje invalidke Marjetke Smrekar in njeno čudovito pričevanje, da je tudi življenje na vozičku in skozi bolečino lahko srečno. Rodila se je 3. junija 1945 v Tomaju na Krasu. Invalidka je bila od rojstva, na vozičku pa od 15. leta dalje. Pozitiven pogled na življenje, na svetost življenja, ji je omogočala njena globoka vera. V svojem intervjuju je povedala: “Ko sem spoznala, da me ima Bog rad, takrat se je moje življenje obrnilo v pozitivno smer. Sedaj vidim, da je moja invalidnost Njegov načrt.”

Marjetkina otroško predana in iskrena duša odseva v njenih pesmih in proznih sestavkih, ki so pričevanje njene Bogu predane vere. Izšli so v več knjižicah.

Že od začetka leta 1985 je bila zelo dejavna članica Bernardove družine v Stični. Rada je prihajala molit v našo kapelo. Njena pisma smo objavljali v našem glasilu V Materini šoli. Z veseljem in v spodbudo sem daljše obdobje spremljal duhovno rast njene duše, ki je bila vedno odprta za vse dobro in plemenito ter usmerjena na rast v svetosti. Njeno središče je bil Jezus. V njem je našla smisel svojega življenja.

V pismu 28. marca 2003 je zapisala: »Doživljam pomlad na križu in v veselju. Križ je moje krhko telo, večkrat v tiho darovani preizkušnji, veselje pa mi daje Gospod sam, ko me po duši boža s svojo srčno bližino in moji bolezni daje zaupanje v ozdravitev. Jezus mi sproti pomaga ostati mirna. Saj se mi ne more nič zgoditi, ne da bi bil Gospod ob meni. Vse bolj sva eno, združena na vsakem koraku. To je veselje, ki ni za ta svet; veselje v veri in zaupanju.«

Tako je sama označila svoje življenje z dvema besedama: križ in veselje, kljub trpljenju in včasih celo zaradi trpljenja veselje in sreča, ki ju daje Jezus. Poglejmo nekaj njenih zgovornih besedil.

»Tebi, brat, sestra, želim povedati, da sem srečna – srečna vsakokrat, ko me nagovori Jezus. Bogata in polna je Njegova govorica. Poslušam jo, ko molim v kapeli, pri maši, ko govorim z ljudmi ... Posebno rada prisluhnem govorici, ki mi jo daje Jezus po svoji svetopisemski besedi. Lahko rečem: bolj ko jo sprejemam, več moči imam. Vem, da me Jezus s svojo in našo Mamo Marijo sprejema, posluša, razume in tudi spodbuja, uči.«

»Ker mi odpoved pomeni vrednoto, spet in spet združenje z Jezusom na križu, se zavedam, kako sem lahko v veri bogata, če le hočem in delam po Božji volji. Zato ni dneva brez vsebine, že ob zavesti, da sem, da mi Jezus ponuja samega sebe za srečo, milost, blagor. Imam najboljšo popotnico: s križem za Jezusom! Križ je zagotovilo za večno srečo.«

»Prepuščam se Jezusu in Mariji, obema globoko zaupam! Vsak trenutek mojega življenja bolj poznata kakor jaz sama. To me napolnjuje z radostjo in mi daje poguma.«

Seveda tudi pri Marjetki ni šlo vse gladko, brez boja. Zapisala je: »Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti. Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.«

»Tihe so moje žrtve za Jezusa. Več jih je, močnejša sem v sebi. Tako raste sreča v veri, krepi se mir srca. Življenje vedno bolj postaja vrednota. Moja žrtev, moj napor je v Jezusovih očeh pomemben. To prinaša zmago in navdušenje. Navdušenje pomaga, da sprejemam ljudi, ki mene težko sprejemajo, in tudi, da sama ostajam mirna. Smisel in vrednota žrtve naj bi nas navduševala za dobro, za darovanje v dejanju in resnici. Truditi se moramo, da bi bili dobri, ker je Jezus dober.«

»Bolj skušam zavestno pozabljati nase, več topline in Božje modrosti prejemam. Ta mi govori: 'Trdna bodi. Veš, vse tu na zemlji je minljivo in, kar je hudega, nerazumljivega, daje smisel naši večnosti. Da, v večnosti bo vse jasno, vse pravično. O, kako me preplavlja ta tolažeča zavest! Življenje na zemlji MORA biti preskušano, mora nas učiti, če želimo biti sprejeti pri Jezusu, ko bo čas (…). Tudi ko trpim, je v meni še vedno prostor za notranje veselje in moč. Brez tega ne bi zmogla nobenega napora. Z Jezusom zmorem vse! In v tem je moja gotovost, vsa moja vsebina.«

Marjetkina duša je že spoznala, da je v večnosti vse jasno, vse pravično in nobeno darovano trpljenje, nobena preizkušnja ni brez plačila pri Jezusu, ki ga je z vso predanostjo ljubila. Njen čudovit zgled in njene plemenite besede pa so luč na naši življenjski poti. Naj nas v vsaki težavi opogumljajo njene besede: »Z Jezusom zmorem vse!«

Priporočajmo se Marjetki! Jezus, pred katerim je toliko premolila in kateremu je darovala svoje življenje na invalidskem vozičku in v bolniški postelji, jo bo uslišal.

Če boste poslali kakšne spomine na Marjetko, bodo objavljeni v našem glasilu.

p. Anton

Duhovne vaje za odrasle od 14. do 19. 07. 2014

V tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje. Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1. Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu; 4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti. Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net

Gostovanje razstave V Gospoda zaupam. Božji služabnik ljubljanski škof Anton Vovk (1900–1963) v Muzeju krščanstva na Slovenskem

V sredo, 23. aprila 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični slovesno odprli gostujočo razstavo o ljubljanskem škofu dr. Antonu Vovku, osrednji cerkveni osebnosti na Slovenskem v 20. stoletju. Razstavo je predstavil soavtor mag. Blaž Otrin iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, odprl pa jo je kardinal dr. Franc Rode.

Spominsko razstavo o škofu Antonu Vovku so leta 2013 pripravili sodelavci Nadškofijskega arhiva Ljubljana ob 50. obletnici Vovkove smrti. Na 15 panojih so prikazane temeljne postaje Vovkovega življenja in časa: rojstvo v Vrbi na Gorenjskem in mladost (Vovk se je rodil v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren), šolanje v Zavodu sv. Stanislava in v ljubljanskem bogoslovju, kaplanovanje v Metliki in Tržiču, vodenje župnije v Tržiču, imenovanje za ljubljanskega stolnega kanonika, po vojni pa za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije in za pomožnega škofa, zažig januarja 1952 v Novem mestu, prevzemanje ljubljanske škofije, ki je bila leta 1961 povzdignjena v nadškofijo, Anton Vovk pa v prvega slovenskega nadškofa, smrt in pogreb julija 1963 v Ljubljani.

Poleg besedil in bogatega slikovnega gradiva na panojih so v vitrinah na ogled tudi nekateri osebni predmeti škofa Vovka. Imenitni so njegova mitra, škofovska palica s škofovskim geslom »V Gospoda zaupam« in z datumom posvečenja: 1. december 1946 ter naprsni križ (pektoral). Zanimiva je diploma častnega doktorata Teološke fakultete v Ljubljani, ki ga je prejel leta 1960. Na njegov križev pot v času Jugoslavije nas opominjajo posamezni arhivski dokumenti: poziv na zaslišanje (škof Vovk je bil zaslišan s strani Uprave državne varnosti vsaj devetdesetkrat) in kopija škofovskega prstana, ki ga je nosil na dan atentata - ob zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. Ohranjeni so številni telegrami sočutja škofov iz tujine in nuncija iz Beograda po tem sramotnem dogodku. Na ogled so tudi škofovi osebni zapisi, brevir in peresnica s pisaloma.

Razstava se vsebinsko lepo povezuje z našo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem, ki je na ogled v drugem nadstropju muzeja, saj omogoča poglobljen vpogled v delo ene od najpomembnejših in najodličnejših slovenskih cerkvenih osebnosti 20. stoletja.

Veseli smo, da je razstava prišla tudi k nam. Na ogled je namreč že bila na Brezjah, na Breznici, v Ljubljani v kapeli Teološke fakultete, v Belokranjskem muzeju v Metliki in v pastoralnih prostorih župnije Tržič. Po Stični bo junija na ogled v Celju pri sv. Jožefu.

Razstava V Gospoda zaupam bo v Muzeju krščanstva na Slovenskem na ogled do 3. junija 2014. Vljudno vabljeni!

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 3/3

...nadaljevanje 

Po trikratnem Amen je bilo še dolgo slišati odobravanje množice vernikov z odmevnim aplavzom.

Sledila je slovesna sveta maša, najprej pa še izpostavitev relikvij. Posebnost je bila še pesem slednica, saj smo še v velikonočni osmini, ter seveda evangelij, ki ga ob večjih papeških slovesnostih pojejo v latinščini in grščini. Grškega je prepeval moj profesor arhimandrit Emanuel Nin, rektor grškega semenišča.

Pridiga je bila preprosta in zelo osebna. Papež Frančišek je papeža Janeza XXIII. imenoval papež učljivosti Svetemu Duhu, papeža Janeza Pavla II. pa papež družine. Oba naziva je povezal s sinodo o družini. Da bi vsi, vsa Cerkev, pri vprašanju družine bila učljiva Svetemu Duhu.

Videli smo tudi obe osebi, ki sta bili deležni priznanega čudežnega ozdravljenja na priprošnjo obeh sedaj svetih papežev. Ena je sodelovala pri darovanju, sestra iz Francije pa je prebrala prošnjo za vse potrebe.

Obhajilo je delilo na stotine duhovnikov. Procesija je bila dolga vse do Angelskega gradu. In vse je potekalo v največjem miru in redu. Nabiti drug ob drugem kot sardine smo uspeli priti do železne ograje in prejeti obhajilo, sledili pa so trenutki tišine in zbranosti. Ko je ekran spet pokazal sliki papežev, je množica pričela spet ploskati.

Posebej si bom zapomnil španske mladince, kako so doživeto sodelovali pri maši. Kako so v latinščini prepevali Oče naš. Bilo jih je okrog 15, brez kakšnega učitelja ali duhovnika (verjetno so ga izgubili med množico), a so naredili izjemen vtis. Še posebej so se razživeli, ko je kamerman pokazal španski kraljevi par.

Na koncu smo skupaj zapeli Regina Coeli, papež je podelil svoj blagoslov, zastave, ki so med mašo mirovale, so znova živahno zaplapolale, in pričeli smo se ozirati proti množici za nami, v želji, da se izkopljemo iz velikanske množice. To je trajalo najmanj 50 minut. Vsepovsod prepevanje, pojavili so se mnogi "trgovci" spominkov, podobic, spominkov s podobami papežev, vse za en evro. In potem končno prečkamo Tibero, veseli, da smo po devetih urah nepremičnega stanja spet v gibanju, ponosni na našega vietnamskega Janeza XXIII, ki je še bolj ponosen, ker je njegov zavetnik sedaj svetnik. Zadovoljni, da smo prisostvovali temu velikemu razlitju veselja in blagoslova za Cerkev.

Lep pozdrav iz Rima!

p. Nikolaj Aracki, cistercijan

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 2/3

...nadaljavanje

V množici zastav, v veliki večini poljskih, se je prikazala tudi slovenska. Na drugi strani Avenije sem spoznal mariborsko šolsko sestro Uršo, obkroženo verjetno s študentkami. Seveda je bilo nemogoče, da bi se srečali, saj nas je ločevalo tisoče in tisoče romarjev. Kasneje sem videl še dve slovenski zastavi na začetku Avenije. Na našem "splavu-pločniku", sredi razburkanega morja romarjev, smo kmalu vzpostavili kontakt z mladimi iz španske Valencie, s štirimi starejšimi romaricami iz Sardinije, s parom iz Nemčije, z dvema študentoma iz Angole, z italijansko družino iz Bergama, s poljsko sestro in nekaj drugimi Poljaki, ki so govorili le poljsko. Pri nas so se ustavili tudi štirje Američani, prav tako iz Teksasa kot John. Največje presenečenje pa je bila skupina Hrvatov, ki se je prav tako "parkirala" na naš pločnik pod laterno, med njimi pa gospa, katere mati je iz Ljutomera, torej iz Prlekije. In smo se veselo objeli in smejali.

Seveda je bilo veliko prerivanja, saj je na naš pločnik želel še marsikdo, mnogi pa so pritiskali navzgor po Aveniji v želji priti na Trg, kar je bilo nemogoče. Videti je bilo izjemno veliko redovnih habitov, zlasti sester s celega sveta, pa nenavadnih potiskanih afriških vzorcev s potiskanimi podobami obeh papežev.

Slišati je bilo pesem, rožni venec, rožni venec božjega usmiljenja in seveda pogovore o papežih, v glavnem o Frančišku. Tako smo dočakali jutranje svitanje in oblačno nebo. Že prej sem slišal, da je zmeraj takrat, kadar je Janez Pavel II imel kakšno slovesnost na prostem, bilo sonce in nikoli dež. Zato sem računal, da tudi danes ne bo deževalo. In res ni.

Po sredi Avenije je vzdolž potekala železna ograja za prostovoljce, reševalce in policiste. Vseh je bilo zelo veliko. Po 7. uri se je premikanje množice ustavilo, mnogi so se posedli po tleh. Prostovoljci znotraj železne ograje so pričeli okrog sedme ure razdeljevati priložnostne knjižice z mašnim besedilom in berili, a mi smo bili oddaljeni od ograje. Pa so se spomnili še na "oddaljene" in knjižice so začele letati tudi po zraku. Ujemi srečo, če te sama ne zadene! Ker je knjižic bilo res veliko, smo jih dobili tudi mi. Nekaj manj je bilo priložnostnih podobic. Razdeljevali so tudi stekleničke vode.

Mnogi romarji so v Rim prišli popoldan ali zvečer in so pravzaprav vso noč prebili v pričakovanju kanonizacije. Še enkrat ponavljam, da je vzdušje bilo mirno in zbrano, s petjem in molitvijo.

Ko so potem zagnali ekrane, so predvajali prizore iz življenja obeh papežev, okrog devete ure pa smo slišali še odlomke njunih pridig, med njimi pa se je molilo rožni venec božjega usmiljenja. Sveti močni, Sveti nesmrtni ... je v italijanščini prepeval zbor. Ekran je kasneje pričel predvajati prihod tujih delegacij na Trg. Videli smo mladega italijanskega premiera Renzija pa španski kraljevi par; kraljica je bila po protokolu v belem oblačilu, kot ga za papeževe obiske smejo obleči le katoliške kraljice; pa Hermana Van Rompuya, italijanskega komunista Napolitana in mnoge druge. Vmes pa pesem, tokrat uglasbena pridiga ob ustoličenju Janeza Pavla II., v kateri nam pravi: Odprite vrata Kristusu ... Videli smo prihod zaslužnega papeža Benedikta XVI. Množico je zajelo divje ploskanje. Potem pa so se začele litanije vseh svetnikov in en sam Ora pro nobis je bilo slišati iz številnih ust. Škofje, pravijo, da jih je bilo 1600, so bili že na svojih mestih. V procesiji so na Trg vstopili kardinali, ki so nekoliko upočasnili papežev prihod, ker so vsak osebno pozdravljali Benedikta. Zato je zbor litanije pričel še enkrat od začetka.

Slovesnost kanonizacije je seveda znotraj maše, le z dodatkom treh slovesnih prošenj, v katerih kardinal prefekt za zadeve svetnikov, to je salezijanec Angelo Amato, svetega očeta prosi, naj kandidata razglasi za sveta. Po tretji prošnji je sveti oče prebral slovesno formulo, v kateri so besede: »ko smo večkrat prosili za Božjo pomoč ter po mnenju mnogih naših bratov, odločamo in določamo, da sta blaženi Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika, in jih vpišemo v seznam svetnikov, zato določamo, da ju vsa Cerkev pobožno časti med svetniki.«

Se nadaljuje...

p. Nikolaj Aracki, cistercijan