Poslovil se je familiar in prijatelj Hubert Patzelt

»Vse se je začelo v Stični,« je gospod Hubert Patzelt, pokojni častni član stiškega samostana, večkrat ponavljal. Bilo je pred več kot 40 leti, ko sta poleti leta 1973 Hubert Patzelt, 47-letni direktor realke v Ebrachu v Nemčiji, in njegova žena Ingeborg prvič prišla v stiški samostan. Takrat je bil predstojnik samostanske družine, ki je štela 18 članov, opat Rafael Ašič. Nemška gosta je sprejel vedno gostoljubni in živahni prior pater Simon Ašič. Kaj ju je gnalo v Stično? Vedela sta, da se med cistercijanskimi samostani omenja tudi Stična, v katero so prišli prvi menihi iz samostana Rein pri Gradcu. Zanimalo ju je, če samostan sploh še obstaja.

Zakonca Patzelt sta se zelo razveselila samostanske skupnosti. Videla sta, da so menihi živeli v skromnosti in da bi bilo potrebno marsikaj obnoviti, saj so bila samostanska poslopja preluknjana še od časa 2. svetovne vojne. Od takrat naprej sta nam Hubert in Ingeborg na različne načine zelo veliko pomagala. Pri tem je imela odločilno vlogo Hubertova bolezen.

Leta 1982 je Hubert zbolel za rakom in je zato moral predčasno stopiti v pokoj. Bogu se je zaobljubil, da bo delal za naš samostan, če ozdravi. Res je popolnoma ozdravel in je od takrat naprej skupaj s svojo ženo z ljubeznijo spremljal vsa dogajanja v našem samostanu in mu bil kot desna roka v pomoč. Bog mu je naklonil še več kot 30 let dobrih del polnega življenja. Spada med največje dobrotnike stiškega samostana.

Zelo velik je njegov delež pri obnavljanju samostanskih poslopij. Za materialno pomoč pri obnavljanju stiškega samostana je v Nemčiji pridobil skoraj 400 botrov, ki so s svojimi prispevki pomagali pri obnavljanju obsežnih samostanskih poslopij, ki smo jih dobili nazaj od države v zelo slabem stanju. Leta 1985 je namreč ustanovil »Društvo prijateljev opatije Stična«.

Z več muzejskimi zbirkami je polagal prve temelje Slovenskemu verskemu muzeju, ki se je pozneje preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem. Prve muzejske zbirke je ob sodelovanju svoje žene in patra Avguština Novaka sam postavil in tudi financiral, kakor je bila tudi vsa druga njegova dejavnost v prid Slovenije in Cerkve na Slovenskem popolnoma brezplačna. Prav za pripravo zbirk in za izdelavo makete romanskega in baročnega samostana je porabil zelo veliko časa in materialnih sredstev. Posebno pomemben je bil njegov prispevek pri pripravi jubilejnih razstav: leta 1985 za 850-letnico obstoja stiškega samostana; leta 1990 za 900-letnico rojstva sv. Bernarda; leta 1998 za 900-letnico cistercijanskega reda in hkrati 100-letnico obnovitve samostana; leta 2006, ko smo praznovali 850-letnico posvetitve stiške bazilike.

Za jubilejni zbornik Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998 v spomin na 900-letnico cistercijanskega reda in 100-letnico obnovitve našega samostana je napisal tri znanstvene razprave. Če bi sešteli njegovo brezplačno delo za naš samostan in za stike med Slovenijo in Nemčijo, bi morali ugotoviti, da je bilo tega dela za več let, če računamo, da je vsak dan delal po več kot 8 ur. Ker je stiški samostan prvovrsten kulturnozgodovinski spomenik, je s podpiranjem tega spomenika g. Hubert Patzelt zaslužen za ves slovenski narod.

Zelo veliko uspehov je imel pri navezovanju osebnih stikov med pripadniki obeh narodov, zato je imel med Slovenci številne znance in prijatelje. Ko je organiziral prihod nemških gostov v Slovenijo, je pri nas zanje organiziral tudi različne koncerte. Tako so se medsebojne vezi zelo poglobile.

Na Patzeltovo pobudo sta se pobratili nemška občina Hirschaid in naša občina Ivančna Gorica. Prijateljske povezave so se že zelo dobro utrdile in se še poglabljajo.

Prejel je več odlikovanj za vse te in druge številne zasluge. Cistercijanska opatija Stična ga je 16. maja 1985 sprejela za familiara, to je častnega člana. Za častnega občana ga je sprejela tudi Občina Ivančna Gorica. Slovenska škofovska konferenca pa mu je leta 1988 podelila svoje najvišje odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je izročil takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar.

p. Anton

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 MAREC

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014

MAREC

1. – 2. Skupnost Emanuel

6. – 7. Franci Trstenjak, srečanje za medije

7. – 9. Bernardova družina, posvečeni JMS in drugi

7. – 9. P. Maksimilijan File, birmanci

7.  ob 20h v cerkvi vigilija za mlade

9.  ob 14.30 Bernardova družina

14. – 16. P. Maksimilijan File, birmanci

20. – 23. P. Vital Vider, zakonci z otroki

22. zj. – 23. Tilen Draksler, Glasbena šola

26. ob 9.00 duhovniki novomeške škofije

28. – 30. Skupnost Emanuel, moški

28.  ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

29. Dolinšek, duhovniki in ŽPS 4. diakonata 

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožni smrti meniha iz Clairvauxa

Bogaboječi in z duhom napolnjeni menih iz skupnosti v Clairvauxu [klervóju] je prebival dalj časa na Danskem v samostanu, podrejenem Clairvauxu. Ko se je vrnil v Clairvaux, je povedal svojim sobratom o nekem lepem in zelo verodostojnem čudežu, ki se je pred tem zgodil na Saškem. V tej pokrajini je stal cistercijanski samostan, v katerem je zelo pobožni in čudovito ponižni menih služil Kristusu Gospodu z vso vdanostjo v preprostosti svojega srca. Vsa pravila svetega Reda je goreče spolnjeval in se v vseh rečeh poniževal. Trudil se je posebno za molk in mir, bil je vedno pripravljen za molitev, pokoro, duhovno branje. Kjerkoli je bil, ga je vleklo k molitvi in branju. Pri branju je bolj iskal pobožnost kot učenost ter pri tem občutil tako veselje, kot če bi razpolagal z vsemi bogastvi.

Ko pa se mu je približala ura odhoda s tega sveta, je zbolel in mazilili so ga z bolniškim oljem. Prosil je, naj njegovo telo takoj umijejo in mu nadenejo obleko, v kateri bo pokopan. Sprva niso hoteli ugoditi njegovi želji, a je vztrajal pri tem, zato so mu jo zaradi njegove svetosti spolnili. Potem je rekel okoli stoječim: “Pojdite k svojim nalogam, ker ne bom takoj umrl, ampak me bo Gospod poklical jutri po kosilu.” Vsi bratje so napeto čakali izpolnitev prerokbe božjega moža. Naslednjega dne, ob isti uri, kot je bil napovedal, je zvon povabil k molitvi za umirajočega sobrata. To so opravili toliko bolj pobožno, ker so trdno verovali, da bo umirajoči kmalu poveličan v večnem življenju. Brata je pred zadnjim zdihljajem nenadoma razsvetlila Božja milost in rekel je z jasnim glasom okoli stoječim: “Glejte, ravno sedaj vstopa k nam tisti ljubljenec Gospodov, sv. Janez Evangelist.” In ko je znova za nekaj časa utihnil, je dejal: “Glejte, sedaj prihaja blažena Božja Mati in Devica Marija.” Po kratkem molku ga je nenadoma razsvetlila še večja milost in dodal je z jasnim glasom: ”O bratje, glejte, že prihaja Gospod Jezus Kristus in z njim velika množica svetih angelov in drugih svetnikov.” Po teh besedah se je začel veseliti in radovati zaradi vsega, kar je videl, in začel je prepevati: “Pridite na pomoč, svetniki Božji, pridite, angeli Gospodovi!” In med petjem je izdihnil.

Ko so bratje videli, kako se je mož ob smrti veselil in umrl s petjem, so hitro povzeli tisti odpev tako rekoč iz njegovih ust, povzdignili glas k nebesom in končali s prepevanjem v velikem, pobožnem navdušenju.

To je imenovani senior zvesto sporočil svojim bratom v Clairvauxu in zelo vžgal njihova srca za ljubezen do vsega nebeškega, za odpoved samemu sebi ter za ljubezen do Boga in bližnjega. 

Misli sv. Bernarda (1)

Proti duhu se najbolj borita hudobni sili, ki se imenujeta ničeva ljubezen do sveta ter pretirana skrb zase.

Umazan človek ni vreden, da bi bral sveto besedilo, preden ni svojega telesa ukrotil z vztrajno vajo v kreposti in poslušnosti Duhu, ki prezira blišč in varljivo bogastvo tega sveta. Kakor se luč zaman razliva na slepe ali zaprte oči, tako tudi zemeljski človek ne razume, kar mu govori Božji Duh.

Nikogar menda ne utrujajo težave, če ga vleče in vabi sladka govorica.

Latinska modrost

Non scholae, sed vitae discimus.

Ne učimo se za šolo, ampak za življenje.

Alteri vivas oportet, si vis tibi vivere.

Živeti moraš za druge, če hočeš živeti zase.

Audi, vide, tace, si vis vivere in pace

Če želiš mirno živeti, poslušaj, glej in molči.

Semper sic vive, quasi omnes homines te videant

Vedno živi tako, kot da te vsi vidijo.

Breve enim tempus aetatis satis longum est ad bene honesteque vivendum

Za dobro in častno življenje je tudi kratek čas dovolj dolg.

VEČ IN BOLJE MOLITI (1) Kaj je molitev?

Zgodba pripoveduje, kako je nekoč kralj obiskal starega in učenega meniha, da bi se z njim posvetoval. Ko je pri njem opazil kup debelih knjig in listin, je rekel:

"Zavidam ti, Pavlin, da lahko črpaš iz teh učenih del božjo moč."

"Motiš se, kralj," ga je zavrnil menih in ga peljal v hlev. Brat hlevar je ravno prekinil delo in sklenil roke k molitvi. Pavlin je pokazal nanj in rekel kralju:

"Poglej, iz teh sklenjenih rok priteka božja moč v naš svet – ne pa iz mojih knjig."

Sv. Janez Krizostom, carigrajski patriarh, je učil: "Molitev in pogovor z Bogom je najvišja dobrina, ker nas združuje in zedinja z Bogom." "Molitev ne sme biti samo naše postransko opravilo, temveč srce in korenina vsega našega življenja."

Sv. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hiše božje previdnosti, je rad ponavljal: "Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo."

Sv. Leonard Portomavriški, voditelj številnih ljudskih misijonov, je hotel pri udeležencih predvsem zbuditi voljo do molitve.

Sv. Frančišek Asiški je za prvega profesorja bogoslovja nove frančiškanske bogoslovne šole v Bologni imenoval sv. Antona Padovanskega. Nekoč mu je pisal: "Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto znanost, samo da s študijem ne zadušiš duha molitve, kakor je v Vodilu."

O sv. Petru Kaniziju, prvem nemškem jezuitu, prenovitelju Nemčije po nastopu protestantizma, pravi njegov življenjepisec Brodrick: "Molitev je bila dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere."

Sv. Maksimilijan Kolbe, v 2. svetovni vojni mučenec ljubezni do bližnjega, je rekel: "Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovitev življenja v sleherni duši."

Papež Pavel VI. je izpovedal: "Trdno sem prepričan, da je molitev najbogatejše in najpomembnejše opravilo. Po molitvi doživljamo Boga in smo deležni božje dobrote, ljubezni in odpuščanja."

Osemnajstletno dekle je zapisalo:

"Zakaj danes molim? Zato ker čutim, da je to eno najčudovitejših dejanj človeka, božje se zbliža s človeškim. Čutim potrebo po božji bližini in tišini. To potrebuje prav vsak od nas. Niti en sam trenutek življenja ne bi živela, če tega ne bi želel Bog. Tudi lasje na glavi so mi prešteti, pravi Jezus. Mislim, da je molitev vir moči za kristjanovo delo. Je temelj, na katerem gradiš svoje bivanje. Kot je dihanje nujno potrebno za telesno življenje, tako je molitev življenjskega pomena za duhovno življenje."

An

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00:  28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.