Dragi bratje duhovniki, dragi častilci Jezusovega in Marijinega Srca (JMS), dragi romarji (…), prav iskreno in prisrčno pozdravljeni. Zbrani smo, da bi se združili v molitvi in izročitvi Marijinemu Srcu, ki se nenehno izroča Srcu svojega Sina in vsi skupaj našemu nebeškemu Očetu. Kajti to je cilj in smisel človekovega življenja. Vsi upamo, da bomo to nekoč dokončno dosegli v nebesih, kjer je že Marija. Na tej zemlji, v tem življenju, pa se tudi s pomočjo posvetitve Marijinemu in Jezusovemu Srcu lahko približujemo temu cilju, da že vnaprej okušamo v tisti meri, v kateri nam ga naš Gospod, ki nas neskončno ljubi, da okušati. Bog daj, da bi ga danes okušali v veliki meri. Okušali njegovo bližino, njegov mir, pa Marijino bližino in njeno priprošnjo. Sebe, svoje družine, ves slovenski narod in našo domovino pa v srcu posvetimo Marijinemu in Jezusovemu Srcu že v tem trenutku.
Dragi bratje v duhovniški službi, dragi častilci JMS, ki ste skupaj s člani odbora za pospeševanje češčenja Svetih Src skupaj na čelu s patrom Nadrahom danes tukaj zbrani na svojem letnem srečanju (...) Praznik Marijinega brezmadežnega Srca (MBS) je kakor na nek način podaljšek včerajšnjega slovesnega praznika Jezusovega Srca. Ker sta ti dve Srci neločljivo med seboj povezani, zato ju lahko praktično praznujemo skupaj kar dva dni. In zato tudi posvetitev obema Srcema na nek način odgovarja resnici. Marija je namreč nenehno združena s svojim Sinom, z Jezusom. Ves čas. Že od Nazareta, ko ga je spočela, preko Betlehema kjer ga je rodila, Egipta kamor je z njim bežala, vrnitve nazaj v Nazaret, življenja z njim tudi v času javnega delovanja vse do Kalvarije, ko ga je mrtvega sprejela v naročje, v dvorano zadnje večerje, binkoštno dvorano, sledila mu je na goro Vnebohoda in preko svoje smrti je nenehno z njim tudi v nebesih. Zato tudi ti dve Srci zares spadata skupaj. Marijino Srce je neločljivo usidrano v Srcu njenega Sina, v Jezusovem Srcu.
Dragi bratje in sestre, z veseljem smo danes tukaj, da se Bogu zahvalimo za to milost, da smemo in moremo vstopati v to skrivnostno zvezo, v ta skrivnostni odnos med Marijo in Jezusom. Da se lahko po posvetitvi tema dvema Srcema upodabljamo po njuni drži, po Marijini drži in po drži Boga, ki je postal človek zato, da bi nam pokazal, kako naj kot ljudje živimo. V Sloveniji ste prav vi, dragi molivci, dragi častilci obeh Src in vsi drugi, ki smo povezani z Marijo in ji želimo nekako slediti v njenem zgledu in ji dopustiti, da nas poveže s svojim Sinom, poklicani, da ne molimo samo zase, ampak da v molitev pritegnemo tudi svoje najbližje, družine, svojo okolico, svoj narod. V dokumentu, ki si ga je Cerkev na Slovenskem postavila kot krovni dokument pastoralnega delovanja, zlasti nove evangelizacije, je izredno močno izpostavljena potreba po molitvi. In prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve sobote in prve petke, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo pritegovali druge, ki bodo molili za druge, pa jih tudi pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom, kajti, na žalost, Slovenija se je znašla z nečastnim nazivom, da je dežela v Srednji Evropi, kjer ljudje najmanj molijo.
Dragi bratje in sestre, vabim in prosim vas, da pomagamo Sloveniji, da se znebi tega nečastnega naslova. Pa ne zato, da ne bi tega naslova imeli, ampak zato, da bi se molitev v resnici razširila med nami. Glejte, prav to pomeni častiti Marijino in Jezusovo Srce: stopiti v ta skrivnostni svet odnosa z Bogom, pogovora z Bogom, v molitev.
V današnjem evangeljskem odlomku smo pravzaprav slišali vrhunec Matejevega evangelija, v katerem Jezus sam zapoje, bi lahko rekli, na nek način, Magnifikat: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Malo prej je rečeno, da se je Jezus razveselil v Svetem Duhu. To je isto veselje, kot ga ima Oče. Jezusovo in Očetovo veselje je isto, eno veselje. In kje je vzrok tega veselja? Jezus se veseli tega, da je Oče razodel skrivnost njunega odnosa med Sinom in Očetom malim, tistim, ki so ponižni, ki so pripravljeni in sposobni, kakor Marija, ki je gotovo prva med temi malimi, vstopiti v ta odnos. Glejte, to je molitev: vstopiti v pogovor, v odnos, ki ga imata Sin in Oče, Bog Sin in Bog Oče. V ta skrivnostni odnos ljubezni, v ta krogotok ljubezni, nas Bog vabi in želi da vstopimo v njega.
Vendar je možno vstopiti v to skrivnostno dogajanje med Bogom Sinom in Očetom samo, če smo ponižni. In tukaj nam je Marija velik vzgled in zato tudi velika priprošnjica. Bog daj, da bi čim več ljudi v naši domovini bilo malih. Kajti Bog je mogočnim in razumnim odtegnil svoje spoznanje. Dal ga pa je malim in ponižnim. Zato gojimo in vzgajajmo svoje srce in srca naših bližnjih v tej evangeljski majhnosti.
Ko se danes oziramo v Marijino brezmadežno Srce in poslušamo in smo prej poslušali tudi njena naročila v Fatimi in drugod, se lahko najprej ob njej začudimo in z veliko hvaležnostjo se zanjo zahvalimo Bogu. Kajti Marija, ki je tako združena z Jezusovim Srcem, s svojim Sinom, je mogočna in zmore veliko, zelo veliko. Zmore nagovoriti otroke v Lurdu in Fatimi in preko njih tisoče in tisoče in milijone ljudi, preko preprostih otrok. Je sposobna zbrati v svojih romarskih središčih milijone in milijone romarjev, da prisluhnejo njenemu Sinu. Je sposobna zdraviti bolne na telesu, je sposobna izprositi zdravje in ozdravitev odnosov v zakonih in družinah, ki so že tik pred razpadom. Je sposobna v zadnjem trenutku preusmeriti kroglo, ki drvi naravnost v papeževo srce.
In zato, dragi bratje in sestre, sem prepričan, da je sposobna preusmeriti tok zgodovine tudi v Sloveniji, tam, kjer je to najbolj potrebno … v osebni zgodovini posameznika, družin, pa tudi našega celotnega naroda. Potrebno je le, da se čim večje število molivcev odzove njeni prošnji po več molitve in po boljši molitvi, po bolj kvalitetni molitvi, torej po tej molitvi, kakor smo jo videli v odnosu med Sinom in Očetom. Kajti to je tudi smisel in cilj človekovega življenja našega in naših bližnjih.
Marija je poleg molitve naročila tudi post in priporočila dobra dela, miloščino. Vse to troje molitev, post in dobra dela, miloščina, je nekaj, kar s češčenjem Marijinega in Jezusovega Srca želimo ponovno vnesti v večji meri v versko življenje v naši domovini, v Cerkvi na Slovenskem.
Ena izmed velikih nalog, ki nam jih Marija naroča, je zadoščevanje, zadoščevanje za žalitve in grehe, ki jih ljudje povzročamo Bogu in tudi Marijinemu Srcu, Marijini občutljivosti. Zato je morda prav, da nekaj misli razmislimo tudi o zadoščevanju. Prav je treba razumeti zadoščevanje. Ni dovolj samo neko čustveno približevanje Mariji, kakor da moramo zdaj mi Marijo tolažiti, ali še več, kakor da moramo zdaj mi Jezusa tolažiti. Oba sta že v nebesih, kot človeka. Zadoščevanje je vabilo, da vstopimo in se pridružimo bolečini Marije in Jezusa nad grešniki, bolečini, ki izhaja iz ljubezni do grešnikov. Zato je prav, da se varujemo, da v nobenem primeru grešnikov, tudi čisto konkretnih, ki jih vidimo in srečujemo v vsakdanjem življenju, ne obsojamo. Marija in Jezus jih ne obsojata, ampak v ljubezni se jim želita približati, seveda ne na silo, ker samo svobodno stopata v odnose in lahko svobodno odrešujeta in nas želita imeti za orodje tega, da bi lahko onadva prišla s svojo priprošnjo in Jezus s svojo odrešilno milostjo do njihovih src, do njihovih spreobrnjenj.
Zato vas, dragi molivci, prosim, da bi v tem času priprave na obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70-letnici prve posvetitve našega naroda Mariji in ob pripravi na stoletnico fatimskih dogodkov čez tri leta, še posebej molimo in prosimo za naslednje stvari:
1)Prvo sem že omenil, to je naše slovensko prizadevanje za novo evangelizacijo, zlasti na področju molitve, da bi se vrnili posamezniki in družine k molitvi.
2) Potem vas prosim, da bi molili za našo domovino, za spravo v naši domovini, za poštenje, za pošten in pravičen družbeni red v naši domovini, v naši državi. Vsi smo poklicani k temu, da ga vzpostavimo. Smo ravno v dneh, ko se zopet odpirajo rane ob znanih in še neznanih grobovih pobitih bratov in sester med in po drugi svetovni vojni. Sveti Srci nas vabita, da začutimo predvsem ljubezen do rabljev, do tistih, ki so to povzročali. Spreobrnjenje teh si Jezus najbolj želi. In naša naloga je, da s češčenjem in zadoščevanjem Marijinemu in Jezusovemu Srcu sodelujemo pri tej bolečini Boga samega in Marije ob ljudeh, ki se še niso spreobrnili, ob ljudeh, ki so še vedno zajeti v zlo in jim Bog ne more posredovati svoje odrešenjske ljubezni, čeprav jih je za to ustvaril in si to neizmerno želi.
3) Naslednja stvar, za katero vas prosim, da bi veliko molili in zadoščevali, je dejstvo, da se med nami kristjani in katoličani, mnogi, mnogi mladi, ki se odločajo za skupno življenje, ne poročijo, ne sklenejo zakramenta svetega zakona. To je velika duhovna rana. Bog, kateremu kristjan pripada po krstu, želi, da bi dva kristjana, ki sta se odločila za skupno življenjsko pot, to svojo človeško ljubezen uresničevala kot zakrament. Kakor pri sveti maši vzame kruh in se naseli v tem kruhu, da nam je blizu, tako se želi naseliti v ljubezni moža in žene Božja ljubezen, da bi bila na poseben način, zakramentalen način, blizu njima, njunim otrokom, njunim sorodnikom, njunim sosedom, sodelavcem, župniji, Sloveniji, v Cerkvi na svetu. Glejte, tudi zaradi tega umanjkanja prisotnosti te zakramentalne Božje ljubezni po zakramentu svetega zakona med nami, je vedno težje uresničevati pošteno in pravično življenje med nami.
4) In še en vidik, se mi zdi, ki je med nami, ki je potreben velikega zadoščevanja, to je rak rana hotenih splavov. Glejte v letu 2011 je bilo v Sloveniji opravljenih okoli 4.300 hotenih splavov. V času od leta 1979 do leta 2011 jih je bilo v Sloveniji opravljenih kar 378.000. Torej danes v Sloveniji manjka vsaj 381.000 ljudi starih do 34 leti. Ampak razsežnosti so še večje. Na svetu, v Ameriki, so od leta 1973 do 2011 opravili 55 milijonov hotenih splavov. Na Kitajskem prav tako od 1973, ko je začel veljati zakon o enem otroku, je bilo opravljenih nad 350 milijonov hotenih prekinitev nosečnosti. Ne govorim o krivdi, ne govorim o obsojanju, ampak govorim o zlu, ki se preko teh resničnosti naseljuje med nami, naseljuje v svetu. Za te ljudi, kdo moli? Ne za te, ki so bili splavljeni. Tudi za te je treba moliti. Ampak sem prepričan, da je zanje že poskrbel Bog. Moliti je potrebno za te ljudi, ki so bili v to vpleteni, ti še trpijo, ti so ujeti, kolikor se še niso zatekli v Jezusovo Srce preko Marijinega Srca v stiskah, v bolečinah; ti so še na poti neodrešenja. In zanje trpi Marijino in Jezusovo Srce. In zanje mora trpeti tudi naše srce.
Dragi bratje in sestre, to je nekaj nalog, ki stojijo gotovo v tem trenutku pred nami in vas iskreno in prisrčno vabim, da bi se brez vsakega obsojanja pridružili tej Božji ljubezni, temu, čemur se je razveselil Jezus v današnjem evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Bodimo zavestno in hote mali in se pridružujmo tej Božji ljubezni, ki se želi na nov in nov način razlivati v srca tistih, ki najbolj trpijo in so od Boga najbolj oddaljeni. Amen.
