Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 9. november 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (11) Na Ravni ulici



Ko bi Pavel mogel kolo časa zavrteti za nekaj let nazaj! Hodil bi s Štefanom in poslušal Jezusove besede, poslušal njegov nauk. Bežal je od njega, ko ga je imel možnost srečati. Danes bi ga iskal, da bi ga čim bolj spoznal. Mogoče bo še lahko zvedel več o Jezusu od njegovih učencev. Toda, glej! Saj so Jezusovi učenci tudi v Damasku. Zaradi njih gre v mesto. K njim gre, da bi jih zvezal in polovil. Kaj če bi jih vprašal o njihovem učeniku. Ali mu bodo hoteli kaj povedati? Najbrž bi se ga bali in se poskrili.
Premišljeval je in se spraševal o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Le zakaj je Bog tako posegel v njegovo življenje? Ali se to zgodi z vsakim, ki sreča Jezusa? Ali Jezus vsakemu dá pozabiti to, kar je bilo, in pred njim odpre toliko novega? Ni se čutil, da bi bil med izbranci, ki bi bili vredni posebnih Božjih darov. Mogoče Bog ne gleda na osebo in ne išče za sodelavce tiste, ki so po človeškem prepričanju pravični. O, ko bi lahko globlje spoznal Gospodovo misel!
Bolj ko so se bližali mestu, bolj živahni so postajali pogovori v karavani. Nekateri so si klicali, kje bodo prenočili. Savel je spoznal, da se bližajo mestu. S spremljevalci so se začeli pogovarjati, kje bodo prenočili. Savel ni poznal mesta. Zato je svetoval, naj se nastanijo nekje čisto blizu vrat, skozi katera bodo vstopili. Najbrž bo tam dovolj možnosti, da najdejo prenočišče.
Kmalu so začutili utrip mesta. Bili so pred Sončnimi vrati. Vstopili so in prišli na veliko in dolgo ulico, ki se je imenovala Ravna. Kar tukaj so sklenili poiskati prenočišče. Počakali so pod stebriščem, ki je bilo na vsaki strani ulice. Dva izmed mož pa sta šla iskat prenočišča. Ni trajalo dolgo, ko sta se vrnila in rekla, da sta čisto blizu našla prenočišče. Skupaj so odšli, da se nastanijo. Hiša je bila last nekega Izraelca, ki se je imenoval Juda. Zadovoljni so bili. Osla so privezali zunaj in pomagali Savlu, ki še vedno ni nič videl, da je vstopil v prostor. Bilo je skromno bivališče, ki pa bo zadoščalo, dokler Savel ne bo izvedel, kaj mora storiti.
Možje so šli iskat nekaj za pod zob. Zadnji dan so bolj malo jedli. Nič niso počivali, ker so želeli čim prej priti v mesto. Dogodek s Savlom jih je še bolj zmedel, da so čisto pozabili na hrano. Sedaj so se jim začeli oglašati želodci. Savel je ostal na blazini. Še vedno je bil v mislih pri tem, kar se je bilo zgodilo. Sklenil je, da ne bo ne jedel ne pil, dokler ne zve tega, kar mu je obljubil Jezus. Tri dni je vztrajal v postu. Ni mu bilo težko, saj ga je vse, kar je bilo povezano z nedavnim dogodkom močno zaposlovalo. Njegovo mišljenje se je popolnoma spremenilo. Kar je prej zavestno potiskal v ozadje, je bilo sedaj glavna vsebina njegovih misli. Jezus! Kaj se bo še zgodilo? To ga je tako zaposlovalo, da ni čutil nič lakote. Ostajal je v stanovanju in čakal.
V prikazni je videl moža, ki je vstopil in položil roke nanj. In glej, spregledal je. Savel je bil zaradi tega videnja še bolj v pričakovanju. To videnje mu je dalo novo gotovost, da se bo nekaj velikega zgodilo.
Proti večeru tretjega dne se je ob stanovanju pojavil neki mož, ki je spraševal za Savla. Savlu se je zdelo čudno, kako bi ga mogel v Damasku kdo poznati. Bil je Hananija, tako kot je bilo v videnju razodeto. Peljali so ga k Savlu. Ta je bil tiho in je napeto pričakoval, kaj bo ta mož povedal.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar