Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot - Rešitev prihaja iz Fatime

Rešitev prihaja iz Fatime


Poleg tega, da je škof Rožman fatimske dogodke omenil že septembra 1942 v zvezi z molitvijo rožnega venca, je o njih obširneje spregovoril v oktobrski škofijski okrožnici, kak teden pred odhodom v Rim. Zaskrbljeni pastir takole razmišlja:
»'Kaj naj storimo, bratje?' sprašujemo s poslušalci prve Petrove pridige (Apd 2,37). Kaj naj storimo, da postanemo vredni miru in boljših dni mi in ves narod in vsi kristjani?
Predragi! V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Značilno je, da je škof Rožman že takrat spoznal, da rešitev prihaja iz Fatime. Tega leta je v slovenščini prvič izšla knjiga, ki jo je napisal Srečko Zamjen, Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Kakor takratnega papeža Pija XII. imenujemo 'papež Fatime', tako bi lahko škofa Rožmana imenovali 'škof Fatime', saj je bil med vsemi dosedanjimi slovenskimi škofi najbolj povezan s Fatimo. Takole je 30. oktobra 1942 prvič nekoliko več uradno poročal o fatimskih dogodkih, medtem ko jih je pred enim mesecem le omenil:
»Pred petindvajsetimi leti, ko je bila prejšnja svetovna vojna na višku, se je v Fátimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazovala Mati Božja Marija skozi šest mesecev od maja do oktobra vsakega trinajstega v mesecu. Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec v čast Materi Božji v ta namen, da bi se vojna skoraj končala, češ da samo Ona more izprositi ljudem to milost. To naročilo je Marija mesec za mesecem ponavljala, naj ljudje vztrajajo v molitvi sv. rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne.
Marija je priporočila molitev rožnega venca, ki ji je najljubša molitev, katero najraje uslišuje. Molijo naj ga za mir, da ga ona čimprej izprosi. – Ali nismo še v težji stiski, kakor leta 1917, – in z nami skoraj ves svet? Nihče drug nam milosti miru ne more izprositi kakor Marija, Kraljica sv. rožnega venca in Kraljica miru.


Še drug namen je Mariji posebno pri srcu. Ob prikazovanju meseca avgusta je Mati Božja še to dodala: 'Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Vedite, da pade mnogo, prav mnogo duš v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.' Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa.
In še nekaj je Marija z resnim in žalostnim glasom povedala:'Ljudje naj se poboljšajo! In molijo naj za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen! Če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga, se bo razvnela druga, še hujša vojna. Bog bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, z lakoto in s preganjanjem Cerkve in papeža … dobre bodo mučili, več narodov bo uničenih.'

Tako je Marija napovedovala pred petindvajsetimi leti – in mi zdaj doživljamo Božjo kazen, ker se ljudje niso spreobrnili, ampak so po zadnji vojni Boga še huje žalili kakor prej.«

FATIMA – OKNO UPANJA Vedno mi je prinesla lilijo

Jacintino prijateljstvo z Lucijo je bilo nekaj izrednega. Po Marijinih prikazovanjih Frančišek in Jacinta, zaradi vedno pogostnejših obiskov radovednih ljudi, po mamini določitvi nista hodila z Lucijo na pašo, da sta odgovarjala na različna vprašanja obiskovalcev. Lucija piše v prvem Spominu:
»Na pobočju hriba je bilo mnogo različnega cvetja, med njimi je bilo mnogo lilij, ki jih je imela Jacinta zelo rada. Kadar me je zvečer prišla čakat na pot, mi je vedno prinesla lilijo, če pa je ni našla, pa kakšno drugo cvetlico. Zanjo je bilo največje veselje biti poleg mene, obirati cvetne listke in jih metati name.
Moja mati se je začasno zadovoljila s tem, da mi je določila pašnik. Tako je vedela, kje sem, da me je po potrebi lahko poklicala. Kadar je bil pašnik blizu, sem svojima prijateljema sporočila in sta prišla k meni. Jacinta je tekla vso pot proti meni. Nato je izčrpana sedla, me klicala in ni nehala, dokler ji nisem odgovorila in ji stekla naproti.«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (4)

Apostol rožnega venca


Dne 25. septembra 1942 je v Ljubljanskem škofijskem listu škof Rožman, ko je najprej povabil, naj pobožnost prvih petkov »postane naša ljudska pobožnost«, pozval vernike in pri tem omenil tudi Fatimo:
»Tej pobožnosti prvih petkov pridružimo še molitev rožnega venca. Zakaj? Prepričani moramo biti, da samo Marija, Kraljica miru, more svetu izprositi mir. Da nam Bog po Marijini priprošnji podeli mir, moramo postati miru vredni in sposobni mir sprejeti in ga zveličavno uporabljati, ne pa tako kakor po zadnji vojski, ko se je mir zlorabljal za še hujše žalitve neskončno svetega Boga. Miru vreden in sposoben ga uporabljati v svoje zveličanje bo naš narod tedaj, ko se bo resno in resnično spreobrnil. Zaradi tega moramo mnogo, mnogo moliti za spreobrnjenje grešnikov. Dva razloga posebno sta, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Enega je posebno poudarila prebl. Devica Marija sama, ko se je pred 25 leti prikazovala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Rekla je, da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje; nedolžne pastirčke je opominjala, naj pogosto molijo sveti rožni venec za spreobrnjenje grešnikov. Pomislimo samo, kako strašno je, če duša pade v večno pogubljenje, iz katerega ni rešitve – in če je ta duša istega rodu, nam v sorodstvu jezika in krvi in nam tako najbližja! Ali nismo dolžni, moliti za spreobrnjenje grešnikov med nami, da bi se nobena duša za večno ne pogubila?
Ko bi se grešniki med nami spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Ne bilo bi več prelivanja krvi, umorov in ubojev, ne več krivic, laži, ropov in tatvin, ne bilo bi več nevoščljivosti, mržnje in sovraštva, vladala bi pravica in krščanska ljubezen. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. – To je drugi razlog, da poživimo med verniki pobožno molitev rožnega venca.
Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine! Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca. Če bo priložnost dana, bom objavil še točnejša navodila za to 'rožnovensko akcijo'.

Z rožnim vencem hitimo k Mariji, Srednici vseh milosti, s prošnjo za mir in za spreobrnjenje grešnikov, presvetemu Srcu Jezusovemu pa zadostujmo za vse žalitve – potem pa brez strahu pričakujmo bodočnost, ki bo v vsakem slučaju nam in dušam nam v vodstvo izročenih v zveličanje.«

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki

Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)

Sv. Janez Eudes (+ 1680), véliki častilec Srca Jezusovega, je prvi sestavil besedilo za molitveno bogoslužje in mašno daritev na čast Srcu Jezusovemu in je odločilno pripomogel k temu, da so 20. oktobra 1672 z odobritvijo mnogih francoskih škofov prvikrat slovesno praznovali praznik Srca Jezusovega. Zapisal je: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.« Svetnik je vedno povezoval češčenje Marijinega in Jezusovega Srca. Je začetnik liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega.
Sv. Marjeta Marija Alacoque (Alakok, + 1690), sestra reda Obiskanja svete Marije, je bistveno pripomogla k razširitvi češčenja Srca Jezusovega. V videnjih je prejela naročila Jezusa samega, naj se širi češčenje njegovega Srca in naj bo na petek po osmini praznika sv. Rešnjega telesa uveden praznik Srca Jezusovega. Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in ponižanjih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej znotraj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi.
Na osnovi njenih zapisov in zapisov sodobnikov se je izoblikovalo tako imenovanih »12 obljub ali sadov Srca Jezusovega«, ki so jih deležni častilci Srca Jezusovega. Močno se je razširila pobožnost prvih petkov, posvetitev družin in posameznikov ter zadostilna pobožnost.

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi sv. Marjete Alacoque pobožnost do Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.

Ko je Marjeta v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675 klečala pred Najsvetejšim, ji je Božji Učenik pokazal svoje Srce in dejal:

»Glej to Srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo kažejo s svojim nespoštovanjem, bogoskrunstvi, mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako obnašajo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, z vračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Obljubim ti, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«

Poljski mistikinji sv. Favstini Kowalski (+ 1938) se je Srce Jezusovo razodelo kot polnost Božjega usmiljenja. Postala je glasnica Božjega usmiljenja. Bila je tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno Srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145). V molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila, je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja.

Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Ta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni; iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.

Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba. V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja.

Na kratko, kakor na platnu, smo si ogledali nekaj svetnikov in njihov odnos do presvetega Srca Jezusovega. Oni so duhovno bogastvo in upanje Cerkve za vse čase. Papež Janez Pavel II., ki bo kmalu prištet k svetnikom, je seznam svetnikov in blaženih znatno povečal, saj je v času svojega pontifikata razglasil 482 svetnikov in 1.338 blaženih. Zdaj se veseli v njihovi družbi!

An

Fatimska pobožnost 2013

Fatimsko pobožnost bomo obhajali v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato bo ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo:

• v petek 13. septembra in v 
• nedeljo 13. oktobra.

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)

Sv. Albert Veliki (+ 1280), učitelj sv. Tomaža Akvinskega, ni bil le velik naravoslovec in filozof ter teolog, ampak tudi častilec Srca Jezusovega. Povezoval ga je s sveto evharistijo. Zapisal je: »Saj evharistija, ki nam jo je naklonil s toliko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca.«

Dejansko najlažje in najbolje častimo Srce Jezusovo v sveti evharistiji. Mnogi svetniki so tako ravnali. Mistiki, npr. sv. Marjeta Alakok (+ 1690) in sv. Favstina Kowalska (+ 1938), so doživljali razodetja Božjega Srca prav v zvezi s češčenjem Najsvetejšega ali pri mašni daritvi.
Nemški mistik bl. Henrik Suzo (Seuse) (+ 1366) je v svojem življenju dobro posnemal kreposti Jezusovega Srca, njegovo češčenje pa je širil tudi s svojimi spisi. Češčenje Srca Jezusovega je pri bl. Henriku povezano s sotrpljenjem z Jezusom, saj se je z njim povezoval prav po poti trpljenja, ki ga je bil v svojem življenju v obilni meri deležen, zlasti, ko ga je neka ženska lažno obtožila, da ima z njo nezakonskega otroka. Pogosto je premišljeval Kristusovo trpljenje v Getsemaniju. Bl. Henrik Suzo nas uči, kako naj se v najbolj bolečih trenutkih še posebej povežemo s Srcem Jezusovim.
Sv. Katarina Sienska (+ 1380), sozavetnica Evrope, je v posebnem videnju na mistični način doživela zamenjavo svojega srca z Odrešenikovim Srcem. V prikazanju ji je Gospod dejal: »Glej, moja ljuba, zvesta hči, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega.« Po hudih notranjih preizkušnjah je imela mistično videnje Jezusovega Srca in neke vrste zaroko z Jezusovim Srcem.
Sv. Peter Kanizij (+ 1597), drugi apostol Nemčije, avtor znanih katekizmov, je leta 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje Presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu Presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«
Cerkveni učitelj in zavetnik pisateljev in časnikarjev, sv. Frančišek Saleški (+ 1622), je v neki pridigi o sv. Janezu Evangelistu dejal: »Dva razloga hočem navesti, zaradi katerih nam je Gospod hotel odkriti svojo sveto stran. Prvi je ta, da lahko beremo misli njegovega Srca, ki so le misli ljubezni do človeka. Odpreti nam je hotel svojo stran, da spoznamo, kako zelo nam želi podariti prebogate milosti svojega Božjega Srca in Srce samo. Drugi razlog je, da se skrijemo in odpočijemo v njegovi strani, v njegovem Srcu, ki se nam je odprlo, da nas sprejme z neizrekljivo ljubeznijo in dobroto ter nam služi kot zatočišče v vseh naših bridkostih.«

Ko je s sv. Frančiško Šantalsko ustanovil red Obiskanja svete Marije, je dal redovnicam nalogo, naj bodo posebne častilke presv. Srca. V grbu, ki ga je določil zanje, je upodobljeno Jezusovo Srce, prebodeno z dvema puščicama in obdano s trnjevo krono. Prav v ta red je kasneje vstopila sv. Marjeta Marija Alakok in kot redovnica prejela znana razodetja Srca Jezusovega.