FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)

Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.

Cvet je dal svoj sad

»Naj vsi ljudje slavijo Boga: zemlja je dala svoj sad,« pravi Sveto pismo. Toda zemlja je najprej dala cvet. V Visoki pesmi je pisano: »Jaz sem cvet polj, lilija dolin.« Cvet postane takojšen sad, ker smo ga jedli, ker smo jedli njegovo jedro. Ali hočete vedeti, kateri je ta sad? Devica. Gospod se je rodil iz Device, iz služabnice. Žena je rodila Boga, Mati Sina, zemlja sad.
Sv. Hieronim

Posvetitev Materi Cerkve

Zgled osebne posvetitve in posvetitve sveta Materi Cerkve imamo pri Janezu Pavlu II. 6. junija 1979 v Čenstohovi:
Vzvišena Mati Cerkve! Tebi se znova posvečujem kot služabnik tvoje materinske ljubezni. Totus tuus! – Popolnoma Tvoj! Tebi posvečam človeštvo in vse ljudi, svoje brate in sestre, vsa ljudstva in narode. Tebi posvečam Evropo in vse druge celine. Tebi posvečam Rim in Poljsko (…) Mati, sprejmi nas! Mati, ne zapusti nas! Mati, vodi nas!

V povezanosti z Božjo Materjo bo naše življenje rodovitno

Znano je, da je evangelij nekako postavljen v okvir dveh vabil, da vzamemo Marijo k sebi. Prvo je namenjeno svetemu Jožefu ob učlovečenju Božjega Sina v Devici Mariji: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« in drugo, tik preden je Jezus izdihnil, je namenjeno ljubljenemu učencu svetemu Janezu: »Glej, tvoja mati«.
Pobožnost do Marije izvira iz teh dveh vabil, ki sta bili namenjeni svetemu Jožefu in svetemu Janezu ter sta nam dani v dediščino. Pravilo našega reda (servitov) takole upošteva to povabilo: »Jezus nas kliče k sebi do te mere, da deli z nami svojo sinovsko ljubezen do svoje Matere in nam naroča naj ljudem razodevamo ta njegov dar.« Da bi dosegli polnost Kristusove starosti, da bi verovali v red milosti, je treba živeti v prisrčni povezanosti z Božjo Materjo. To je izkušnja našega opata Desgenetta in patra Lamyja: obupana zaradi neučinkovitosti vseh njunih naporov se zatečeta k Mariji in dana jima je nepričakovana rodovitnost.
Ta njuna izkušnja je vesela novica za vsakega izmed nas! Preizkušnja nas namreč lahko obišče, kot je obiskala ta dva duhovnika. Preizkušnja zaradi ločitve od drage osebe, preizkušnja zaradi občutka, da smo pozabljeni, da so naša prizadevanja nerodovitna, zaradi tega ker se staramo, ker ne znamo posredovati drugim tega, kar smo prejeli, zaradi nerazumevanj itd. Prav v teh situacijah bomo skušali najti smisel, posnemajoč zgoraj navedena duhovnika. Gre za rodovitnost v redu milosti.
Preliminare Bollettino dei Servitori

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Nosímo križ skupaj s Kristusom

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
p. Anton