V povezanosti z Božjo Materjo bo naše življenje rodovitno

Znano je, da je evangelij nekako postavljen v okvir dveh vabil, da vzamemo Marijo k sebi. Prvo je namenjeno svetemu Jožefu ob učlovečenju Božjega Sina v Devici Mariji: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« in drugo, tik preden je Jezus izdihnil, je namenjeno ljubljenemu učencu svetemu Janezu: »Glej, tvoja mati«.
Pobožnost do Marije izvira iz teh dveh vabil, ki sta bili namenjeni svetemu Jožefu in svetemu Janezu ter sta nam dani v dediščino. Pravilo našega reda (servitov) takole upošteva to povabilo: »Jezus nas kliče k sebi do te mere, da deli z nami svojo sinovsko ljubezen do svoje Matere in nam naroča naj ljudem razodevamo ta njegov dar.« Da bi dosegli polnost Kristusove starosti, da bi verovali v red milosti, je treba živeti v prisrčni povezanosti z Božjo Materjo. To je izkušnja našega opata Desgenetta in patra Lamyja: obupana zaradi neučinkovitosti vseh njunih naporov se zatečeta k Mariji in dana jima je nepričakovana rodovitnost.
Ta njuna izkušnja je vesela novica za vsakega izmed nas! Preizkušnja nas namreč lahko obišče, kot je obiskala ta dva duhovnika. Preizkušnja zaradi ločitve od drage osebe, preizkušnja zaradi občutka, da smo pozabljeni, da so naša prizadevanja nerodovitna, zaradi tega ker se staramo, ker ne znamo posredovati drugim tega, kar smo prejeli, zaradi nerazumevanj itd. Prav v teh situacijah bomo skušali najti smisel, posnemajoč zgoraj navedena duhovnika. Gre za rodovitnost v redu milosti.
Preliminare Bollettino dei Servitori

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Nosímo križ skupaj s Kristusom

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
p. Anton

Ljubezen Božjega Srca (14)

Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

Pobožnost petih prvih sobot

Škof nato natančno določa način pripravljanja na posvetitev. Kar takoj pove, da bo to pobožnost petih prvih sobot, ki jo tudi navede z Marijinimi besedami, nato pravi:
»Prve sobote v mesecu – dnevi zadoščevanja brezmadežnemu srcu Marijinemu z zadostilnim sv. obhajilom! To je Marijina želja. Tudi naš narod ima dolžnost zadoščevanja, saj se je silno razširila grda razvada preklinjanja in žaljenja brezmadežne Device s tujimi izrazi.
V zvezi s pobožnostjo prvih petkov bomo opravljali še pobožnost prvih sobot. Zadostilne pobožnosti Srcu Jezusovemu ne bomo opustili, ampak oboje združili. Češčenju presvetega Srca Jezusovega bomo dodali še češčenje Marijinega Srca. Saj ima Jezus svoje človeško srce, katero častimo in molimo kot sedež in simbol neizmerne božje ljubezni do nas, od svoje brezmadežne Matere. Brez Marije bi ne imeli Jezusa. Obe srci sta si najbolj podobni – le da je Jezusovo srce združeno z drugo božjo osebo, med tem ko je Marijino srce zgolj človeško, kakor naše, pač pa sedež najlepših čednosti v najvišji meri.«
Škof nato pove, da spoved na prvo soboto ni potrebna, ker jo opravimo že za prvi petek. Na prvo soboto moramo prejeti zadostilno sv. obhajilo, en del rožnega venca in petnajstminutno premišljevanje pa isti dan opravimo kadarkoli in kjerkoli tako, da Mariji delamo družbo v ljubezni, hvaležnosti in sočutju. »Vse to pa z namenom, da Mariji zadoščujemo za vso nehvaležnost ljudi, zlasti za tisto, ki se kaže v kletvah in grdenju njenega svetega imena. Rožni venec in premišljevanje moremo opraviti zasebno zase ali pa skupno v cerkvi (...)
Za to pobožnost petih prvih sobot nam obljublja Marija svojo posebno pomoč ob zadnji uri. Ona, ki je zaradi svojega božjega materinstva in svoje soudeležbe pri odrešilnem Jezusovem trpljenju srednica vseh milosti, bo ob najodločilnejši človekovi uri posredovala vse milosti, ki so potrebne za zveličanje vsem, ki so pet prvih sobot v mesecu opravili zadostilno pobožnost. Tako se dopolnjujeta obljubi Jezusova in Marijina. – Blagor tistemu, kateremu je ob smrti naklonjeno presveto Srce Jezusovo in mu posreduje vse potrebne milosti brezmadežno Srce Marijino!
Kakor smo skupno ob veliki udeležbi obhajali pobožnost devetih prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu, tako opravimo še pobožnost petih prvih sobot. Začnemo z novim letom: prva sobota je dne 2. januarja – v soboto prvega maja pa bomo to pobožnost sklenili. Potem bomo še ves maj pri šmarnicah pripravljali svoje duše in se zadnjo nedeljo meseca, tj. 30. maja, vsi skupaj: škofija in vsaka posamezna župnija in duhovnija posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Zaupam v pomoč brezmadežne Device, da se bomo s to pobožnostjo primerno pripravili za sveto dejanje posvetitve, ki nam bo prineslo obilno milosti in rešitev v vsakem pogledu.
Vse duhovnike, zlasti pridigarje, katehete in spovednike, prosim pri ljubezni do brezmadežne Matere, da seznanijo vernike s to pobožnostjo, da uporabijo advent in božične praznike za to, da čim učinkoviteje povabijo vernike, da se udeležujejo pobožnosti petih prvih sobot in se čim temeljiteje pripravijo na skupno posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, medtem pa že zasebno pogosto ponavljajo posvetilno molitev, ki jo je sestavil papež Pij XII. sam in jo obdaroval z odpustki. Duhovniki naj za goreče priporočanje te pobožnosti pritegnejo vnete vernike, zlasti člane Marijinih družb, da bo številčna udeležba tem večja in nadnaravni sadovi v dušah tem obilnejši in da kmalu doživimo uresničenje Marijine napovedi: spreobrnjenje velikega naroda [Rusije] in daljšo dobo miru pod materinskim vodstvom Kraljice nebes in zemlje.«
Dne 14. aprila 1943 je zapisal: »Čim bliže prihaja dan posvetitve, tem intenzivnejše mora biti naše delo za pripravo, da tako vredno pripravimo sebe in vernike na posvetitev sámo, da bomo deležni Marijinih materinskih darov: spreobrnjenja grešnikov in pravičnega miru.«

Že smo v našem glasilu podrobno pisali, kako so se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile posamezne skupine: dijaške Marijine kongregacije, fantovska kongregacija, možje in fantje iz vseh stanov in slojev, duhovniki, okrog 4.000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol. V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor petih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod:
»Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Škof Rožman je želel, da bi se imena Marijinemu Srcu posvečenih družin vpisala v posebne knjige. Vpisali naj bi jih duhovniki ali še bolje družine same. »Te knjige – tako pravi škof – bomo položili potem ob prestol brezjanske Marije Pomagaj.«
Jakob Kolarič, sklicujoč se na Bogoljub, poroča: »Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali drugo nežno predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Dvakrat so napolnili prostorno svetišče, da so njihovi otroci po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Srcu Marijinemu. Mesečnik Bogoljub je takrat zapisal: 'Še čez leta in leta bodo starši, spominjajoč se trpke vojne dobe, mogli dopovedovati doraščajočim sinovom in hčeram, ki se vojskine šibe še niso zavedali, kako pretresljiv in ganljiv je bil pogled na nje, ko so stali ob rokah skrbnih očetov, počivali ali jokali ter vzklikali v naročju mater ali pa ležali v vozičkih, in bili deležni svetega blagoslova ter darovani Marijinemu varstvu.'
Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so prišli v stolnico bolniki, kateri so mogli priti, večino so pa pripeljali. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na koncu je posameznike in manjše skupine od oltarja Marije Pomagaj grede blagoslavljal z Najsvetejšim. Posebno pretresljivo je bilo, ko je podelil blagoslov tudi popolnoma ohromelemu duhovniku dr. Ivanu Zoretu, profesorju cerkvene zgodovine in pisatelju Življenja svetnikov.
Seveda so se ves čas nadaljevale tudi posvetitve posameznih družin ter katoliških skupin in organizacij.«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (1)

O škofu dr. Gregoriju Rožmanu smo v našem glasilu že nekaj pisali. Pokop njegovih posmrtnih ostankov v domači ljubljanski stolnici 13. aprila 2013 nam narekuje, da se ga v več nadaljevanjih bolj obširno spomnimo kot apostola prvih petkov in sobot. Ker ravno v mesecu maju 2013 obhajamo sedemdesetletnico posvetitve ljubljanske škofije in v nekem smislu slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bomo najprej spregovorili o škofu Rožmanu v zvezi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca in z obhajanjem petih prvih sobot.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Življenjepisec Jakob Kolarič je v III. knjigi o škofu Rožmanu zapisal: »V veliki zaskrbljenosti za usodo slovenskega naroda je škof Rožman med drugo svetovno vojno poleg Srca Jezusovega pokazal še na drugo zavetje vseh trpečih: na Marijino brezmadežno Srce. V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen. Knjiga je takoj pošla in je kmalu nato bila potrebna že druga izdaja, februarja 1943 tretja in avgusta 1944 četrta izdaja. Po tej knjigi smo se Slovenci seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi.« Dr. Kolarič prav tam omenja, da je o Fatimi v slovenskem jeziku napisal dr. Franc Jerè že leta 1930 v Bogoljubu tri članke.
V času 2. svetovne vojne je bil škof Rožman večkrat pri papežu Piju XII. Tretja njegova zasebna avdienca v medvojnem času je bila 19. novembra 1942, ko je bil škof s svojim tajnikom Nandetom Babnikom kakih 24 dni v Rimu. Škof je papežu poročal o razmerah v škofiji, govorila sta o zbiranju dokazov mučeništva, hkrati pa se je z njim pogovoril tudi o posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 31. oktobra 1942, ob 25-letnici fatimskih prikazovanj, je namreč papež posvetil vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V avdienci je škof prosil papeža za besedilo njegove posvetitvene molitve, da bi jo prevedli v slovenščino ter bi z njo posvetili škofijo. Papež je takoj ob Rožmanovi navzočnosti po telefonu naročil, naj besedilo objavijo v časopisu Osservatore Romano. Še isti večer je bilo objavljeno na prvi strani tega poluradnega vatikanskega glasila. Že 8. decembra 1942, na praznik Brezmadežne, so jo slovenski dijaki za svoj praznik molili skupaj s škofom.
Proti koncu novembra 1942 se je škof Rožman vrnil iz Rima in na prvi petek v decembru 1942 napisal pastirsko pismo z naslovom »Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu«. V tem pismu, ki je izšlo v Ljubljanskem škofijskem listu, je škof prvič uradno spregovoril o tem velikem načrtu: posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca – dobro vedoč, da miru na svetu ne more biti, če se ne spremeni mišljenje ljudi, tako odgovornih vladarjev kakor tudi celih narodov.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917 ter predstavi prvi in drugi del fatimske skrivnosti: videnje pekla, češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne. Hkrati navede Marijino naročilo sestri Luciji 1925 o obhajanju petih prvih sobot in naročilo 1929 o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nato sklene:
»Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir.
To posvetitev more opraviti vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva, kakor Marijine družbe, Katoliška akcija, redovne družine, zavodi itd. In prav je, da se po primerni pripravi take posvetitve vrše in da papeževo posvetilno molitev večkrat ponavljamo, saj je sv. oče podelil posebne odpustke za to.
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, tj. vsi duhovniki, svetni in redovni, ter vsi verniki od najmlajših do najstarejših, in sicer brez šumnih zunanjih slovesnosti, pač pa po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra letos.«